Ivan Sivec: Brodnikova oporoka

Naslovnica knjige Brodnikova oporoka
Sivčevo delo nam kaže nov pogled na dobo pred dobrimi sto, sto petdesetimi leti, pa tudi novo razumevanje zgodovine. Prikaz Antona Aškerca kot duhovnika in pesnika sledi zgodbi njegovega življenja. Slika ga takšnega, kakršen je bil v resnici - kot poštenega in pokončnega moža, pripravljenega v vsakem trenutku na boj za narod, za slovenstvo, neomajnega v prepričanjih in načelih, ne glede na posledice, ki so po navadi sledile.


BRODNIKOVI OPOROKI NA ROB

Veliko ljudi prihaja sem gor, v to našo malo vas z raztrešenimi hišami pod obronki Stražnika in Kopitnika nad Rimskimi Toplicami.

Bogve kaj jih prižene sem v to samoto, pozabljeno od Boga in ljudi. Slabo obsijano od sonca, kjer v večernih urah velika drevesa mogočnih gozdov mečejo svoje grabežljive sence na samotne domačije, kot bi jih hotele pogoltniti in vsrkati vase. Kjer ob divjih jagah utihnejo ptice in se po zaraščenih pašnikih in lazih v tihih jesenskih nočeh plazita Trepetikel in Natek in prežita na svoje žrtve.

Kjer divje živali in zveri prihajajo skoraj do hišnih ognjišč, saj se ljudje tu gor še nismo nalezli tistega odvratnega mestnega smradu.

Prihajajo po isti poti (samo da je bil takrat ozek kolovoz), po kateri je tolikokrat tekel bosonogi Hrušovarjev Tonček in ne samo on, še mnogi drugi pred njim. Toda samo on, Hrušovarjev Tonček, je v svetu pustil pečat, zaradi katerega ljudje radi poromajo do njegovega rojstnega hrama, pa naj bo to iz radovednosti ali poznavanja, spet drugi iščejo na tem malem kosu slovenske zemlje navdih in energijo, ki izžareva tod okoli. Nekaterim je pač všečno, da lahko v nostalgiji stare kmečke domačnosti predstavijo svoja dela pred občinstvom, ki nikoli ni številčno, saj v Hruševarjevo (Aškerčevo) hišo težko spravimo več kot trideset duš. Na takšnih prireditvah ponavadi zavlada zelo intimen odnos med gostom in avditorijem, prepojene s preprosto domačnostjo, kar bogati goste in obiskovalce. Prav tak,s spontano domačnostjo in pozitivno energijo, je bil tudi literarni večer s pisateljem Ivanom Sivcem. Tistega hladnega zimskega večera na predvečer Aškerčevega rojstnega dne, ko je hiši na Hruševarjevem ogrevala stara krušna peč, se je pogovor z gospodom Sivcem po uradni predstavitvi njegovih del zavlekel pozno v noč. Priznati moram, da je name naredil močan vtis, precej nezaupljivo pa sem se odzval na željo predsednice Aškerčevega društva Milene Suhodolčan, ki je Sivcu predlagala, da bi napisal knjigo tudi o Aškercu.

Ko sva si ob odhodu segla v roke, mi je iz suknjiča povlekel zavitek, rekoč: To naj bo v spomin na nepozaben večer!« Prijetno me je prešinilo pri duši in ko sem odprl zavitek, sem imel v rokah knjigo Planinska rož, o neizpeti ljubezni med Gregorčičem in učiteljico Dragojilo Milekovo. Prebral sem jo še tisto noč in se zjutraj brez spanca odpeljal v službo. Pod prijetnim vtisom knjige in posvetila, ki ga je gospod Sivec zapisal v knjigo, sem se počutil kar malo krivega zaradi večernega nezaupanja, v glavi pa mi je pozvanjala misel: »Morda pa bo ...« Morda pa je v Aškerčevem prostoru vendarle še nekaj vreden. Čeprav bi ga radi desni in levi najraje odrinili od sebe, pa vendar je bil del obojih!

V pomladanski večer je zazvonil telefon. »No, pa to ni od muh!« em si dejal, ko sva se z gospodom Sivcem dogovorila za sestanek, na katerem sva si izmenjala poglede iz življenja mojega 'starega' strica. Sledilo je še nekaj srečanj, ki mi bodo ostala živa v spominu.

Ko je čez grebene Kopitnika začel veti jesenski veter, me je v nabiralniku čakal sveženj gosto natipkanih strani z naslovom Brodnikova oporoka. Z zanimanjem sem prebral to novo Sivčevo pisanje. V prvih poglavjih nam s tankočutno domišljijo nazorno naslika življenje takratnega slovenskega kmeta, socialni odnos med ljudmi, ki v dobi preužitkov, rent in dot, ni poznal ne prijateljskih ne sorodstvenih, kaj šele družinskih vezi.

Vendar pa je pisatelj Sivec trdno na pravo mesto postavil vlogo pesnikove tete Ajtke. Brez njenega posredovanja verjetno danes ne bi brali Balad in romanc, Jadranskih biserov, ne bi slišali pasmi zborov, ki zapojo tisto našo borbeno Mi vstajamo, Ljubezensko, Kaj bi te vprašal ali pa koroško ponarodelo Mutec Osojski. Verjetno ne bi bilo tistega trmastega Čedermaca (A. Aškerca), ki je dvignil toliko prahu in zanetil neminljivi ogenj slovenske in slovanske narodne zavesti.

Ne glede na to, da sorodstvo teti Ajtki očita, da je družino pahnila v uboštvo, da je skoraj povzročila propad Aškerčevega rodu, torej nas, ki trmasto vztrajamo na tej senožeški samini, bom rekel: »Teta Ajtka, Hvala! Tudi ti bi si zaslužila skromno gomilo na pokopališču. A naredijo naj jo tisti, ki so se s tvojim bogastvom najbolj okoristili!«

Sivčev prikaz tistega časa nam odpira nov pogled in novo razumevanje dobre pred dobrimi sto - sto petdesetimi leti. Prikazu Antona Aškerca kot duhovnika in pesnika sledijo niti njegovega dejanskega življenja. Prikazuje nam ga takšnega, kot je A. Aškerc tudi bil. Poštenega, pokončnega moža, pripravljen v vsakem trenutku na boj, za narod, za Slovenstvo. Neomajnega v svojih prepričanjih in načelih, z katerimi je trdno tal, ne glede na posledice, ki so ponavadi sledile. Prikaz Aškerca ne sledi samo njegovim literarnim delom, temveč tudi Aškerčevemu zagrizenemu udejstvovanju povsod tam, kjer je šlo za potrjevanja Slovenstva! Pa naj bo to v rovih velenjskega rudnika, iskanje literarnega navdiha na Goriškem ali pa preprosto žegnanje slovenske kapelice - seveda z nekaterimi domišljijskimi vsadki, ki pa bi bili po mojem lahko čisto resnični.

Mislim, da nam je pisatelj Sivec prikazala Hruševarjevega Tončka (A. Aškerca) na zanimiv in realen način. Izpod okrilja pesnikovega črnega plašča je priteklo na dan kar nekaj skrivnosti. Veliko skrivnosti pa v mračnosti pesnikovega črnega plašča še ostaja in morda so prav te skrivnosti tiste sile, ki vlečejo ljudi sem gor ...
Avgust Aškerc, pesnikov pranečak


/ iz vsebine /

Ivan Sivec

BRODNIKOVA OPOROKA

Balade in romance iz življenja največjega slovenskega epika

Moja muza ni mehkužna
bledolična gospodična,
Črnogorka je, Špartanka,
deva zdrava, ognjevita.

A. Aškerc


I.
To so včeraj zvonili, zvonili!
In pomikal se dolg je sprevod ...

Mnogi dozorijo pozno, mnogi nikoli, marsikdo pa veliko prezgodaj, že v najnežnejših otroških letih. Tako je bilo tudi s Hrušovarjevim Tončkom, prvorojencem matere Agate Knez in očeta Antona Aškerca. Niti dvanajst let mu še ni bilo, ko je že spoznal vso grozo življenja. Tik pred dvanajstim rojstnim dnem mu je umrla mati.

Bilo je ob božiču leta 1867. Tončkova mati je v gozdu nabirala suhljad za kurjavo in jo v snežnem metežu nosila domov. Letina je bila tisto jesen slaba, drv za kurjavo je bilo premalo, lačnih in prezeblih stanovalcev v borni domačiji na Senožetah pa veliko. Poleg štirih otrok - dva sta postala angelčka že kmalu po rojstvu - so se v hiši gnetli še gospodarjevi starši, gospodarjeva ovdovela sestra s petimi otroki, tri odrasle sestre, dva nezakonska otroka ... Agati se je pogosto zdelo, da je domačija v senožeški samoti veliko mravljišče, v katerem kar naprej nekaj iščejo, prosijo, zahtevajo.

»Mati, ali veste, kaj bo čez štirinajst dni?« se je Tonček nekega jutra strumno postavil pred Hrušovarko. Preostali trije otroci, Miha, Janez in Liza, ki so v starejšem bratu videli vzornika, so se stiskali za njim.

»Ne, tega res ne vem.«

Pomislila je, da bo čez dva tedna praznik Svetih treh kraljev, a na to Tonček, bistroumen fantič, ki se je v šoli dobro učil in je vedno imel v glavi kako nenavadno misel, verjetno ni meril.

»No, vam bom pa jaz povedal,« je izjavil odločno kot odrasel človek. V njegovem glasu je bilo čutiti skorajda poduk. Mati Agata je že kmalu po poroki spoznala, da se Aškerčev rod precej razlikuje od drugih. Po eni strani je pošten, odkrit, v besedah kratek in jasen, po drugi grčav, robat, včasih neomajen, celo v svojo škodo.

»Rojstni dan! Devetega januarja bo moj rojstni dan! Dvanajsti!« se je izprsil Tonček, kakor da je pravkar odkril Ameriko.

»Pa res!« ga je mati pobožala po kuštravih črnih laseh, štrlečih kot ježeve bodice. Že lasje so marsikaj povedali o Aškerčevem rodu.

»No, in?« se Tonček ni pustil odgnati.

»Ne vem ...« je neodločno zamrmrala mati. Tiste čase še ni bilo v navadi, da bi otroke za rojstni dan obdarovali. Odrasli so obhajali godove, to je dneve, ko so praznovali njihovi zavetniki, otroci pa še tega ne.

»Gospod učitelj Kokalj so nam povedali lepo zgodbo o tem, kako je neka gospodična vsako leto po dvanajstem rojstnem dnevu dobila ob godu, ki ga je praznovala prav na rojstni dan, od staršev lepo darilo ...«

»Kaj res?« se je mati presenečeno zazrla v svojega prvorojenca, čeprav je, bistroumna, kot je bila, pri priči ugotovila, kam meri. Stisnila ga je k sebi, mu položila roko na visoko čelo, kot bi mu hotela izmeriti temperaturo, se zagledala v njegove večno radovedne oči ter ga vprašala: »In kaj bi si ti želel za ... god ... no, za rojstni dan, če bi bili bogati?«

Spostovani obiskovalci! Ce to knjigo poznate, Vas vljudno vabimo, da jo ocenite. Glasujete tako, da kliknete na oceno, ki se Vam zdi najprimernejsa.
Knjiga Brodnikova oporoka je:
 Zelo priporočljiva
 77%Zelo priporocljiva: 77%Zelo priporocljiva: 77%
 Solidna
 14%Solidna: 14%Solidna: 14%
 Nekaj srednjega
 5%Nekaj srednjega: 5%Nekaj srednjega: 5%
 Še sprejemljiva
 1%Se sprejemljiva: 1%Se sprejemljiva: 1%
 Neužitna
 3%Neuzitna: 3%Neuzitna: 3%
Število glasov: 911