Ivan Sivec: Prvi kranjski ropar

Naslovnica knjige Prvi kranjski ropar
PRVI KRANJSKI ROPAR je povest o razbojniškem življenju, čudni ženitvi in bridki smrti Anžeta Koširja, imenovanega tudi Hudi Kljukec.

Rodil se je na Jami pri Kranju leta 1652, življenje pa si je vzel v ljubljanskem zaporu na Tranči leta 1697. V letih 1670-1680 je bil vodja največje tatinske in roparske tolpe na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem, pozneje pa se je pokesal svojih grehov, se poročil z bogato nevesto, ki mu je rodila pet otrok ter postal celo zelo ugleden kmet in gostilničar ter daleč naokrog znan padar.

Ilustracija iz knjige


/ odlomek iz povesti /


Tedaj je pred njim zrasla iz tal domača hči. Bila je bleda kot zid, lepa pa kot angel. Ob njej pa hlapec Pepe. Anže je takoj ugotovil, da sta se morala nekje v bližini, verjetno na produ ob Savi, muckati, in ju prav zato ni bilo doma.

»Ne, ne, lepo vas prosim, ne zažgite nam doma!« je zaklicala domača hči na vso moč, skočila k Anžetu in mu izbila baklo iz rok.

Hkrati se je pognal proti njemu tudi domači hlapec. Anže ni naredil nič drugega, kot da se je samo umaknil, in tako je hlapec z vso hitrostjo odletel po podu naprej in pristal v Savi.

»Malce je verjetno še mrzla, pa bo že …« se mu je po pristanku v vodi zarežal Anže, pogledal Mlinarjevo hči v oči in … In vrgel v vodo tudi baklo. Proti mladi Mlinarici pa je zaklical: »Morda pa se še vidiva. Kako ti je že ime? Se mi zdi, da si Marinka?«

Dekle ga je seveda takoj spoznala. Bila sta samo dve leti narazen in nekdaj sta se večkrat srečala v cerkvi, tako v Smledniku kot tudi na romanju k Materi božji v Kranju. Že kot otrok je bila sila brhka in živahna, tako da so jo vsi radi pogledali. Bila pa je preveč nedostopna, da bi Anže kdaj kaj bolj resno mislil nanjo.

»No, pa lahko noč, mlinarjeva hči!« ji je zaklical ob odhodu. »Morda pa se še kaj srečava …«

»Bolje da ne!« mu je odvrnila nič kaj jezno. »Bi preveč obogatela, če bi te pripeljala pred gosposko. Raje čimprej izgini, da ti ne bo pozneje žal.«

»Prekleti hudič!« je vpil iz vode hlapec Pepe. »Ti bom že vrnil!«

»Ti pa bodi kar tiho, da ne povem oče Mlinarju, kje sta bila nocoj.«

In že Anžeta ni bilo več.

Mlina tako niso požgali, izkupiček pa je bil v mejah pričakovanja. Anže je prav ves denar oddal očetu Staremu ciganu in mu tudi predlagal, da ga on pazi.

»Jaz z denarjem nekako ne znam …« mu je priznal. »Kadar ga imam preveč, bi ga razdelil kar vsem sirotam.«

Bolj ko denar je Anžetu brnela po glavi Mlinarjeva Marinka. Da, tako dekle bi moral dobiti za ženo, potem bi pa lahko drugače zaživel. Lepo, pošteno, po domače. Ne pa tako kačo, kot je Miranda.

Spostovani obiskovalci! Ce to knjigo poznate, Vas vljudno vabimo, da jo ocenite. Glasujete tako, da kliknete na oceno, ki se Vam zdi najprimernejsa.
Knjiga Prvi kranjski ropar je:
 Zelo priporočljiva
 86%Zelo priporocljiva: 86%Zelo priporocljiva: 86%
 Solidna
 8%Solidna: 8%Solidna: 8%
 Nekaj srednjega
 2%Nekaj srednjega: 2%Nekaj srednjega: 2%
 Še sprejemljiva
 2%Se sprejemljiva: 2%Se sprejemljiva: 2%
 Neužitna
 1%Neuzitna: 1%Neuzitna: 1%
Število glasov: 979