Ivan Sivec: Franc Mihelič - Glasba je moj čarobni svet

Naslovnica knjige Glasba je moj čarobni svet

Ob 45-letnici delovanja enega naših najboljših in najbolj uspešnih ansamblov – Ansambla Franca Miheliča – je izšla obsežna knjiga pisatelja, magistra etnologije in glavnega Miheličevega pisca besedil Ivana Sivca z naslovom:


GLASBA JE MOJ ČAROBNI SVET

IZPOVED FRANCA MIHELIČA

MIHELIČEVA DRUŽINA, SORODNIKI IN DRUGI SODELAVCI

SLAVKO AVSENIK IN DRUGI STROKOVNJAKI O MIHELIČU

BARVNE NASLOVNICE VSEH NOSILCEV ZVOKA IN SLIKE

VSE SKLADBE V SLOVENSKEM IN NEMŠKEM JEZIKU

14 SKLADB Z NOTAMI IN PODPISANIMI BESEDILI

32 SIVČEVIH BESEDIL S FOTOGRAFIJAMI

250 ARHIVNIH FOTOGRAFIJ


Ansambel Franca Miheliča
Ansambel Franca Miheliča

S knjigo o izjemnem glasbeniku Francu Miheliču in njegovih sodelavcih je dopolnjena Sivčeva trilogija o treh velikanih slovenske domače glasbe: Avseniku, Slaku in zdaj še Miheliču. Glede na to, da sta avtor vseh melodij in priredb ter avtor večine besedil na Miheličevo glasbo rasla, se razvijala in prijateljevala tako glasbeno kot družinsko skoraj od samih začetkov naprej, ni presenetljivo, da je nastala najbolj iskrena, pristna in tudi najbolj obsežna knjiga, v kateri so objavljeni poleg spominov, celotnega ustvarjalnega pregleda, bogatega notnega in besedilnega gradiva tudi koristni napotki za mlade glasbenike.




Grb občine Sodražica

Izid knjige je podprla OBČINA SODRAŽICA




Slavko Avsenik in Franc Mihelič
Slavko Avsenik in Franc Mihelič

SLAVKO AVSENIK O FRANCU MIHELIČU

»Franc Mihelič je zame eden najboljših harmonikarjev in avtorjev glasbe v Sloveniji. Dolgo časa že spremljam njegovo pot in ob tem ugotavljam, da ima odlične viže, pa tudi brezhibno izvedbo. Še posebej obožujem petje žene Bernarde, seveda pa tudi druge njegove pevce. Bernarda pa se mi zdi kot pevka sploh nekaj posebnega. Vse Miheličeve melodije so izvirne in niso nič plagiatorske, zato jim vedno rad prisluhnem in mi zmeraj sedejo prijetno v uho. Sploh ugotavljam, da tedaj, ko je človek nadarjen, vedno lahko najde kaj novega, in z Miheličem je prišlo na dan veliko lepega in izvirnega. Njegova glasba je prepoznavna od daleč. Še posebej rad prisluhnem njegovi diatonični harmoniki. Takoj, ko jo raztegne, vem, da je njegova. Sam sem sicer v mladih letih nekajkrat tudi zaigral na frajtonarico, vendar se tu ne da potegniti nobene primerjave. Mihelič je glede tega enkraten mojster in se ne bi skušal niti malo primerjati z njim. On je glede diatonične harmonike pravzaprav velemojster, jaz pa sem bil – kar se tiče navadne harmonike – veleamater. Celoten Miheličev ansambel mi je zelo všeč. Želim mu – ker je še mlad – da še veliko veliko doseže. Vsak se po svoje briga in prav glede tako odličnih muzikantov, kot je Mihelič, sem vesel, da bo šla naša glasba naprej. V slovenskem prostoru je samo nekaj ansamblov, za katere lahko rečemo, da nekaj pomenijo, da nekaj v resnici so in Miheličeva skupina v celoti res nekaj pomeni. Kar pa se tiče znamenitega Miheličevega nasmeha, lahko rečem, da gre na splošno lepo k njegovi muziki. Glasba ga takoj, ko zaigra, spravi v dobro voljo in to je treba ceniti. Ne smeje se brez vzroka, v Miheličevi glasbi je veliko dobre volje, nasmejanosti, odprtosti do poslušalcev. V Miheličevi glasbi ni nič zlaganosti, ponarejenosti. Vse je izvirno, originalno, razpoznavno, zato pa tudi ima pri ljudeh tako lepe uspehe.«

Zapisano ob fotografiranju v Galeriji Avsenik, 8. maja 2013 ob 12.20, fotografiral, izjavo posnel in jo zapisal Ivan Sivec



/ odlomek iz knjige /

Kadar je mali Franci zaslišal kako posebej lepo pesem, si jo je takoj v celoti zapomnil. Za pesmi in glasbo je imel izreden spomin. Navadno je po vsaki lepi pesmi stekel za drvarnico in tam pesem takoj ponovil. Če pa je bila posebej lepa, si jo je prepeval ves dan …

Mama in oče sta ga večkrat na skrivaj opazovala in si ob tem mislila svoje. Mama je dejala:

»Muziko ima rad prav tako kot ti, Lojze!«

Oče pa:

»Upam, da ga ne bo tako zanesla kot našega Milana. Vse bom naredil, da bo vsaj Franci prišel do resnega poklica. Milan pa mi bo tudi moral več pomagati pri delu v delavnici.«

Ko je iz radijskega sprejemnika zazvenel Gorenjski kvartet, ki je pozneje prerasel v Avsenikov kvintet, se Franci ni mogel več odmakniti od radia. To je bila prav tista glasba, ki je bila tudi velik del njegovega srca, a tega do tedaj še ni vedel. Zato ni bilo nenavadno, da ga je Avsenikova glasba povsem prevzela. Kadarkoli so igrali Avseniki, je obstal kot okamenel in poslušal, poslušal …

To je bil povsem drug glasbeni svet, veliko bogatejši, prijetnejši in širši od vseh drugih. Zato ni čudno, da je Franci, kadar je igral po radiu kak drug ansambel, očeta zmeraj prav milo zaprosil:

»Ata, daj, naravnaj radio raje na Avsenike!«

Bil je namreč prepričan, da je od očeta odvisno, na katero radijsko postajo naravna sprejemnik, recimo na Avsenike ali pa na Vaški kvintet.

Na srečo so poleg Radia Ljubljana – kjer ni bilo vedno Avsenikov – poslušali tudi Radio Celovec. Posebej oddaje po željah poslušalcev niso nikdar zamudili. Napovedovalka na Radiu Celovec je bila še posebej prijazna, predvajali pa so tako Avsenike kot glasbo takšnih glasbenih skupin, ki je bila poslušalcem še posebej blizu.

Vsi Miheličevi so opazili, da na Radiu Celovec predvajajo tudi take skladbe, kakršnih na Radiu Ljubljana ni slišati nikoli. Recimo Zlati časi. Še posebej so bili pozorni na verz:

»Bodi Bog s teboj in angel varuh tvoj, ah, adijo, dijo, sinko moj …«

Bogovi in angeli so bili tedaj na Radiu Ljubljana pač strogo prepovedani, celo v narodni pesmi.

Kot vsak otrok, je Franci pred šolo rad sam odkrival in raziskoval domače podstrešje. Tam so navadno shranjevali stare skrinje, pa tudi drugo, bolj ali manj neuporabno staro šaro. Francijev brat Milan, ki je prav zaradi igranja po gostilnah in veselicah obesil na klin celo glasbeno šolo, je na podstrešje pospravil tudi notne zvezke za klavirsko harmoniko. Med drugo staro šaro.

Ko je to odkril še ne šestletni Franci, si je zvezke razprostrl po tleh in po tipkah, ki so bile narisane na notnih zvezkih, igral in prepeval vse pesmi po vrsti.

Mnogo pozneje je ugotovil, da je že tedaj, v domišljiji, igral oziroma prepeval popolnoma pravilno. Ne da bi se tega zavedal, mu je bilo torej dano veliko več kot mnogim drugim otrokom …

Leta 1955 je bil marca star šest let, v maju pa se mu je zgodilo zanj nekaj, vsaj na prvi pogled, sila nenavadnega. Ker je imel doma za igranje samo dve mlajši sestrici, se je podal dobrih štiristo metrov od doma, v vas Jelovec, k fantom zbijat žogo. Seveda je moral za to zaprositi za dovoljenje očeta. Ker pa se je očetu zdelo, da se mu tam čez hribček, na drugi strani, ne more pripetiti nič nevarnega, in ker se je zavedal, da bo moral fantič jeseni začeti tudi sam hoditi spodaj v Sodražico v šolo, mu je seveda dovolil, da gre med fantovsko druščino.

Komaj pa so žogo začeli nabijati, se je pripetilo, da jo je zaneslo do Bregarjeve hiše, kjer pa so imeli na stežaj odprto okno. Žoga se je prikotalila prav pod okno in Franci jo je že nameraval pobrati, ko …

Ko je v hiši zagledal nekaj, kar je takoj pritegnilo njegovo veliko pozornost. Harmoniko! Imeli so jo postavljeno na omari. Videti je bilo, kot da čaka samo nanj …

Žoge zato sploh ni pobral, temveč je kar stal še naprej tam pod oknom in si ogledoval glasbilo na omari.

»Poberi žogo in gremo naprej!« so mu začeli nestrpno klicati drugi otroci, on pa se za klice ni več zmenil.

Celo tega ni opazil, da je po žogo prihitel nekdo drug in jo vrnil v igro.

Sam pa je še naprej stal pod oknom, v mislih pa jo je že raztegoval in si nanjo igral Zlate čase.

Nenavadno začaranost fantiča iz sosednje vasi je iz hiše opazila tudi Bregarjeva mama. Bila je dobrega srca, pa se ji je fantič zasmilil, ker so ga očitno izločili iz skupne igre. Stopila je pred njega in ga vprašala:

»Kaj pa je s teboj, Franci? Saj si Miheličev najmlajši, kajne? Te ne marajo pri igri?«

Franci pa je še naprej brez besed z očmi samo požiral harmoniko na omari.

»Aha, že vidim, harmonika ti je všeč.«

Franci je pogoltnil slino in komaj vidno prikimal. Otroci so bili sploh tedaj še mnogo bolj plašni kot danes in se z odraslimi niso upali kaj dosti pogovarjati.

»No, pa stopi z menoj v hišo!« ga je prijela Bregarjeva mama za roko in ga popeljala v sobo s harmoniko. Tam ga je posadila na divan, vzela harmoniko z omare in mu rekla: »Miheličevi ste vsi glasbeno nadarjeni. Menda znaš tudi ti že igrati na harmoniko …« Mislila je seveda na očeta in na Francijevega brata Milana. V Milanovem triu je namreč igral tudi Bregarjev France na kitaro. Še posebej lepo pa je v njegovih rokah zvenela havajka.

Franci je ponujeno harmoniko brž vzel v roke in ji raztegnil meh. Iz nje so res takoj prišli lepi zvoki, vendar pa ne takšni, kot bi si jih želel slišati sam. Nanjo pa je takoj zaigral prve takte Zlatih časov.


Spostovani obiskovalci! Ce to knjigo poznate, Vas vljudno vabimo, da jo ocenite. Glasujete tako, da kliknete na oceno, ki se Vam zdi najprimernejsa.
Knjiga Glasba je moj čarobni svet je:
 Zelo priporočljiva
 60%Zelo priporocljiva: 60%Zelo priporocljiva: 60%
 Solidna
 29%Solidna: 29%Solidna: 29%
 Nekaj srednjega
 5%Nekaj srednjega: 5%Nekaj srednjega: 5%
 Še sprejemljiva
 3%Se sprejemljiva: 3%Se sprejemljiva: 3%
 Neužitna
 2%Neuzitna: 2%Neuzitna: 2%
Število glasov: 206