Ivan Sivec: Lojze Slak - Moje plošče so moje knjige

Naslovnica knjige Lojze Slak - Moje plošče so moje knjige

Izjemna zgodba izpod peresa Ivana Sivca podrobno opisuje Slakovo življenjsko in glasbeno pot. Pripoved dopolnjujejo dokumentarne fotografije in besedila skladb ter preglednica Slakovega dela.

"Lojze Slak, eden najprepoznavnejših slovenskih glasbenikov narodno-zabavne glasbe, je prehodil izjemno bogato pot od ljudskega godca do odličnega muzikanta. Ustvaril je več kot štiristo izvirnih melodij in številna besedila ter mnogo glasbenih priredb, med njimi tudi ljudskih viž. Izjemna zgodba izpod peresa pisatelja Ivana Sivca podrobno opisuje Slakovo življenjsko in glasbeno pot. Pripoved dopolnjujejo dokumentarne fotografije in besedila skladb ter preglednica Slakovega dela. Knjiga je nastala na pripovedovanju Lojzeta Slaka in članov njegove družine: žene Ivanke ter sinov Slavka in Roberta. Tako je svojevrsten dokument časa, ki odstira pogled v Slakov glasbeni svet pa tudi v njegovo bogato glasbeno dediščino, iz katere bodo črpali še mnogi slovenski rodovi."
Urednica Mladinske knjige Metka Pušenjak





NOVA, OBSEŽNA KNJIGA, O LOJZETU SLAKU – VELIKI FORMAT, VSE V BARVAH, IZJEMNO LEPO OBLIKOVANO SPOMINSKO DELO ZA VSE ČASE – VEČ KOT TRISTO FOTOGRAFIJ – VSE NASLOVNICE PLOŠČE IN KASET – PREGLEDNICA VSEH SKLADB




/ odlomek iz knjige /

V tih večer vesela pesem plava, kdo, le kdo tako lepo igra,
za vasjo, kjer tiha je dobrava, vaški godec je doma …


V PRETEKLOSTI LJUDSKI GODEC NI BIL POSEBNO UGLEDEN IN SPOŠTOVAN. ČEPRAV JE BIL PO SVOJE NADARJEN IN JE ZNAL NEKAJ VEČ KOT DRUGI, SE GA JE NAVADNO DRŽALO MNENJE, DA NE POZNA NA URO, DA RAD POGLEDA V KOZARČEK, DA NI PRETIRANO DELAVEN. A VENDAR SO GA PO SVOJE LJUDJE VSEENO IMELI RADI. NA SVETU VERJETNO NI ČLOVEKA, KI NE BI RAD VRGEL S SEBE VSEH SKRBI, SE NE BI RAD RAZVESELIL OB POSLUŠANJU VESELE GLASBE ALI PA SKUPAJ S SORODNIKI, PRIJATELJI IN ZNANCI ZAPEL IN MORDA TUDI ZAPLESAL.

Lojze Slak je imel pred mnogimi drugimi muzikanti veliko prednost: bil je še pravi ljudski godec, ki je veliko igral in prepeval med fanti na vasi, posebno pa še na svatbah, ohcetih, kjer je najboljša učna ura za vsakega glasbenika. Če znaš prisluhniti poslušalcem, če jih znaš zabavati do zgodnjih jutranjih ur, če znaš zaigrati in zapeti prav tiste pesmi, ki so jim všeč, potem ne plavaš v svojem svetu, temveč na hitro začutiš, kako prepeva ljudska duša.

Sama beseda godec izhaja iz besede gosti, gosti na gosli, kar pomeni, da so prvi godci v bistvu igrali na godalo, osnovno glasbilo pa so bile gosli. Ko pa je v letih 1821/1822 Avstrijec Ch. Fr. Buschmann (1805–1864) izumil harmoniko in orglice, se je njegov inštrument v dobrem desetletju razširil po vsem evropskem prostoru, tudi na naših tleh. Gosli so bile na hitro potisnjene v ozadje (ali ob harmoniko), čez noč pa so se pojavili harmonikarji solisti pa tudi godčevske skupine, v katerih je osrednjo vlogo igrala harmonika. Harmonika je tako prevladala tudi pri nas že sredi 19. stoletja. Ker pa je bil ta inštrument za tiste čase sorazmerno drag, so ga marsikje zaradi socialne stiske pa tudi rokodelske spretnosti izdelali kar doma.

Pri slovenskih godcih-harmonikarjih je bila najbolj pogosta diatonična harmonika, to je harmonika, v kateri se s pritiskom na isti gumb oglasi različen ton, odvisno od tega, ali se meh stisne ali raztegne. Najpreprostejša je otroška harmonika z eno vrsto gumbov, najpogostejši pa dvovrstna in trivrstna. Harmonika je na svatbah in ob drugih večjih slovesnih priložnostih hitro prevzela vodilno vlogo: spremljala je plesalce na plesu, pozneje pa tudi pevce pri petju. Najbolj običajne godčevske skupine so z uveljavitvijo harmonike nastopale v dvojicah harmonika-klarinet, harmonika-bas in harmonika-trobenta. Kombinacij v triu in v večjih sestavih je bilo seveda še več, najpogostejše sestave pa so bile harmonika-klarinet-bas, harmonika-gosli-berda, harmonika-klarinet-piščalka in harmonika-gosli-kitara-klarinet-piščalka. Mnogo ljudskih inštrumentov – z goslimi in piščalmi vred – si je harmonika povsem podredila oz. jih v celoti izpodrinila. Drugi inštrumenti ob tako glasnem in vsestranskem inštrumentu na lepem niso bili več potrebni. To je bila sicer za glasbeno barvitost velika izguba, a harmonika je pač glasbilo, ki je – ob svoji basovski podpori – tako rekoč samozadosten inštrument.

Vloga nekdanjega godca oz. harmonikarja v ljudskem življenju je bila značilno vezana na domači kraj oz. na ožjo lokaliteto, med posebnostmi pa so tudi te, da je igral za druge in ne samo sebi v zabavo, da je nastopal tako na domačih kot javnih prireditvah ter da je bil vedno povabljen. Boljši godci so se radi pohvalili s tem, da so igrali na premnogih svatbah, ki so se ponekod razvlekle na dva ali celo tri dni. Lojze Slak je imel za seboj, preden je stopil na največji slovenski oder, na radio in pozneje na televizijo, za seboj več kot petsto ohceti. Petsto javnih vaj, petsto dni in noči, prebitih z najbolj razigranimi pevci in plesalci, petsto preizkušenj, ali je sposoben z glasbo, pa tudi z govorom in skeči, obvladovati večjo skupino ljudi po deset, dvajset in celo več ur.

Lojze Slak je imel za seboj, preden je stopil na največji slovenski oder, na radio in pozneje na televizijo, za seboj več kot petsto ohceti. Petsto javnih vaj, petsto dni in noči, prebitih z najbolj razigranimi pevci in plesalci, petsto preizkušenj, ali je sposoben z glasbo, pa tudi z govorom in skeči, obvladovati večjo skupino ljudi po deset, dvajset in celo več ur.

Seveda si je godec pomagal predvsem z narodnimi pesmimi, pa tudi z drugimi najbolj priljubljenimi napevi, vmes pa je vpletel tudi vse tiste skladbe, ki jih je pobral pri drugih godcih oziroma si jih je preprosto izmislil sam. Slednje velikokrat kar na sami ohceti. Rečeno še drugače: Slak je imel, preden je stopil v širšo javnost, že dolgoletno delovno dobo.

Godčevskega poslanstva se nekdaj ni dalo na hitro priučiti. Glasbenih šol ni bilo, godci so bili raztreseni precej redko, neprimeren ugled pri ljudeh pa je tudi marsikaterega nadarjenega posameznika sam po sebi odvrnil od izpopolnjevanja. Med godce so se tako vpisali le najbolj trdovratni, najbolj vztrajni, najbolj nadarjeni. Torej tisti, ki jih je narava kar sama od sebe silila k temu početju.

Pri Lojzetu Slaku je bilo zelo pomembno, da je bila zlata glasbena nit prisotna že v njegovi rodovini. Posebno po mamini strani je bil dokaj nadarjen godec stric Ludvik, deloma pa je zlato nit godčevstva podedoval tudi po očetovi plati. Očitno pa je bilo, da je bil Lojze od vseh najbolj nadarjen, najbolj vztrajen in tudi najbolj podjeten. Narava ga je obdarila z mnogimi darovi in prav glasbeni je bil pri njem najbolj izpostavljen.


Spostovani obiskovalci! Ce to knjigo poznate, Vas vljudno vabimo, da jo ocenite. Glasujete tako, da kliknete na oceno, ki se Vam zdi najprimernejsa.
Knjiga Lojze Slak je:
 Zelo priporočljiva
 100%Zelo priporocljiva: 100%Zelo priporocljiva: 100%
 Solidna
 0%
 Nekaj srednjega
 0%
 Še sprejemljiva
 0%
 Neužitna
 0%
Število glasov: 4