Ivan Sivec: Tisoč najlepših besedil

SLOVENIJA - ZIBELKA NARODNOZABAVNE GLASBE

SLOVENSKI FENOMEN NARODNOZABAVNE GLASBE


This text is also available
in English language

Dieses text ist auch
erhältlich in Deutche sprache

Naslovnica knjige Tisoc najlepsih besedil
Esej je objavljen v Sivčevi
knjigi Tisoč najlepših besedil
Živimo v času, ki je iz dneva v dan bolj nepredvidljiv, nepredvidljiv celo do take mere, da se v njem ne znajdemo več. Zato smo pogosto, v določenih primerih celo nepretrgoma, v nekakšnem stresu. Stvari, ki jih sami sprožamo, nas namreč največkrat prehitevajo, da jim ne moremo več slediti, le prilagajamo se jim lahko; zvečine mukoma in nezadovoljni sami s sabo.

Nič ni več trdnega, nič 'posvečenega', kar naj bi prenašali iz roda v rod in se tako vsak v svojem življenju s to dediščino 'dograjevali', se poglabljali, zoreli v osebnosti, razpoznavne drugim in nam samim. Vseeno s čim se srečujemo, s politiko, gospodarstvom, znanostjo ali z religijo, filozofijo, umetnostjo: vse je postalo fluidno in hkrati, čeprav le za begoten trenutek, eksistencialno zavezujoče.

Nekoč zaokrožene in življenjsko samozadostne dejavnosti zdaj prehajajo druga v drugo in jih šele v takšnem, bežnem medsebojnem prepletu poskušamo osmisliti. Težko in vse teže prodiramo v njihovo bistvo, ne da bi z gotovostjo vedeli, kdaj so vzrok, kdaj posledica dogajanja in dogodkov zunaj nas in v nas samih.

Visok življenjski standard v vladajočem delu sveta in velika koncentracija denarja ustvarjata v vedno hitrejšem ritmu nove in nove presežke potreb, pričakovanj, zahtev. Nesluteni razmah znanosti spodbuja tehnologijo, ta spet omogoča, s povratnim učinkom, nova znanstvena odkritja. V njuni medsebojni soodvisnosti nastaja nekakšen kreativen perpetuum mobile. Končnega cilja ne vidi nihče več, je le brezkončna in vse hitrejša pot naprej in navzgor.

Tudi univerzalne ambicije našega časa, svetovni mir, globalizacija, pravičnost in podobne velike besede so bolj ali manj le mobilizacijska gesla, ki nas skušajo držati skupaj, nas usmerjati. V območju duha in emocij pa se človek, kot posameznik, vse bolj išče sam v sebi, bolj sam v sebi kot zunaj sebe si prizadeva za kakršno koli trdnost, da bi se v ponavljajočih se stiskah in zagatah lahko nanjo oprl.

Nobene stalnosti torej ni več. Prilagajati se morajo celo najbolj rigidne religije, tudi najbolj lucidni filozofski sistemi ne vzdržijo dolgo, kolikor se sploh sproti ne spodrivajo med sabo, ideologije so vse bliže sinonimom za omejevanje svobode, demokracije, spoštovanja človeka. Vse politike in gospodarstva se ravnajo pragmatično.

Celo sevanje kulture in umetnosti v čas in v človekovo zavest je izgubilo svojo nekdanjo moč.

In vendar: prav tu, pri kulturi in umetnosti, se oglaša misel, ki zbuja dvom in upanje: res tudi zanju velja logika materialnega sveta? Je človeka, neveščega plavanja, res že nevarno zaneslo na odprto morje popolne negotovosti?

Če si poskušam odgovoriti: 'količina' kulture in umetnosti v obtoku je danes večja kot kadar koli doslej, le da je zvečine razpršena v tako rekoč dnevno iskanje prav tako nestalne ciljne publike. Demokracija s svojimi zahtevami in potrebami se je prav tu uveljavila hitreje in bolj radikalno kot kje drugje. Bolj kot v politiki. Vsak hoče svoje, prav njemu namenjeno, njegovim potrebam in percepciji ustrezno, zato toliko smeri, slogov, eksperimentiranja, tudi iskanja v prazno. Vmes pa, kot srečna naključja, tudi meteorski uspehi, množično soglasje, identifikacija s ponujenim.

Tega je najbrž največ prav v glasbi.

Zlasti ob elektronskih medijih je glasba postala naš najbolj stalen spremljevalec življenja. Celo kadar si tega ne želimo. Tudi ko ni na prvem mestu, ko ni usmerjena v čisto določeno ciljno publiko, stopa med nas in nas obdaja ter prežema kot razpoloženjska kulisa, kot prijazno ali vsiljivo polnjenje vsakršnih praznin, družabnih in intimnih, v občasnih zadregah, miselnih in čustvenih zastojih v vsakomur izmed nas.

Prav tehnološka revolucija, ki ji različnost družbenih sistemov ni ovira, je poleg informiranja dosegla prav v lahki, zabavni glasbi svojo globalno odprtost, medtem ko je globalizacija v politiki in ekonomiji šele dodobra na pohodu in ne zmerom in povsod s prijaznim obrazom.

Prav ob primeru lahke, še posebno narodnozabavne glasbe moramo govoriti o nekem posebnem vidiku demokratizacije primarnega življenja in same glasbe. Tiste seveda, ki nesramežljivo skuša ugajati najširšemu krogu ljudi, ki je torej zavestno ljudska, kar ji določa slog ter njen socialni in sociološki status, in jo prav v takem pomenu opredeljuje že njeno ime: narodnozabavna glasba. Seveda: pravi, veliki mojstri so tudi tu, kot povsod, redki, a so, poznamo jih.

Vse kaže, da se na Slovenskem prav na to zvrst glasbe navezuje najširši krog ljudi, ki so ji naklonjeni, ki v njej najdejo sebe ali pa jih narodnozabavna glasba najlaže veže nase prav zato, ker je hkrati narodna in zabavna. Uspeva ji - in v tem smislu se tudi zavestno trudi - da bi vsakokrat znova ali nanovo odkrila nekaj, kar naj bi bilo že po tradiciji slovensko oziroma tiste prvine iz slovenske tradicije, ki jim je mogoče dati nadih današnjosti tako v instrumentalnem kot v vokalnem smislu, da hkrati učinkujejo kot že znano in kot novost, brez 'didatktičnih' primesi, ampak zvečine radostno, zabavno. Prevladujeta dve temi: domačijska in ljubezenska.

Moč in vrednost te glasbe je prav tisto, kar se je ob njenih prvih korakih zdela njena šibkost: prizadevanje za všečnost, tako rekoč ves čas navzoče, a nikoli problematizirano domoljubje, in nekakšna podokniška ljubezenska idila, neredko s samoironičnim nadihom.

Zgodilo se je nepredvidljivo: današnji Slovenec (kot sodoben človek sploh), utrujen in negotov od raznih stresov, socialno in psihološko pogojenih, naravnost, že skoraj terapevtsko potrebuje nekakšno pomiritev, beg, čeprav ne daleč in ne za dolgo, od vsakdanje realnosti. Današnji človek potrebuje nagonsko spodbudo, ko se tudi v njem, ob tej in takšni glasbi, prebudi prav tisto, kar samo od sebe ne bi nikoli našlo izliva: veselje nad življenjem, dragocenost trenutka, sproščenost in zabava kot krepitev duha. Ne zaradi globin in višav, ne zaradi enkratnosti individualnega glasbenega izraza, ampak zaradi moči razpoloženjske identifikacije s to glasbo.

Namreč: kot malokateri drug narod smo Slovenci skozi vso svojo zgodovino domala vse oblike komuniciranja nacionalnih elit (političnih, kulturnih, religijskih) z množico, ljudstvom, narodom, tako neprijazno poresnobili, zadrto vkleščili v najrazličnejše, bolj ali manj obvezne vsebinske in ideološke vzorce ter obrazce, da se je prepad med ponujanim in svobodno sprejemljivim vse bolj poglabljal in, zlasti v našem času, povečeval stresnost slovenskega človeka zunaj omenjenih elit (resničnih in samooklicanih). To je tudi oteževalo, in še otežuje, sproščeno uživanje, če nam je dovoljeno nekaj patetike, v današnji svobodi in demokraciji.

Poleg politične svobode in družbene demokracije je v nas, včasih nezavedno, potlačeno, a silovito navzoča tudi potreba po individualni, notranji svobodi in demokratični izbiri njenih oblik. Srečujemo se torej z notranjo, doživljajsko in razpoloženjsko demokracijo. In če le-te ne zmore ponuditi politična praksa, zakaj ne bi to poskušala storiti glasba? Množična, ljudska glasba?

Na začetku, takoj po drugi svetovni vojni, je te vrste glasba delovala domala blasfemično: narod in zabava! Pa še v tako množični obliki. To vendar ne gre skupaj. Je kvečjemu zabloda, ki jo je mogoče dopuščati, izraz nesposobnosti dojemanja vzvišenih stvari in simbolov, kar naj bi bil narod že sam po sebi. Kot da je narod nikoli dorasel otrok (razen kadar je treba umirati za domovino), ki ga je treba ves čas voditi, vzgajati, mu odpirati vrata v posvečeno podobo o samem sebi, v kateri pa se sam le redkokdaj prepozna.

Ko je v ta janzenistično (versko in ideološko) zavarovani slovenski prostor nezavedno, a silovito, osvajajoče vdrl glasbeni fenomen bratov Avsenik, je bilo pohujšanje ustrezno slovenski tradiciji: zabava sodi v gostilno, na kmečki skedenj, za pusta in za vaške ohceti, ne pa v koncertne dvorane, v udarne termine radijskih in televizijskih programov doma in v tujini (v tujini celo prej kot doma in z večjo odmevnostjo, brez naših predsodkov), potem pa še vsakomur dostopna na ploščah, kasetah, disketah ... A zgodilo se je prav to, pa še poklicna dejavnost je postala ta glasba, prodajana in kupovana na svobodnem trgu, ko ga materialne dobrine še niso poznale. In končno je o njej izšla, zdaj že brez pohujšanja javnosti, celo razkošna, strokovno napisana monogofija izpod peresa Ivana Sivca, ki se tudi sam kot pisatelj ne brani prilastka ljudski in je poleg tega tudi naš najplodovitejši pisec besedil 'po naročilu', največkrat na že obstoječo melodijo, ne samo za ansambel bratov Avsenik, ampak tudi za druge skupine narodnozabavne glasbe. Zato ni čudno, prej logično, da je prav on pripravil tudi pričujočo knjigo, nekakšno antologijo Tisoč najlepših besedil s spremno študijo Slovenija - zibelka narodnozabavne glasbe.

Sicer pa se prepustimo knjigi, ki stvarno in strokovno prinaša to, česar se v tem zapisu nisem, kot nestrokovnjak, upal niti dotakniti. Razmišljal sem predvsem o stvareh, ki sicer niso neposredno povezane z narodnozabavno glasbo pri nas, a jo skušajo razložiti morda prav z njenega najbolj razgaljenega, najbolj ranljivega boka: v kontekstu naše uradne, podedovane nacionalne in kulturniške zavesti.

Ciril Zlobec, pesnik in akademik