Mnenja bralcev o Ivanu Sivcu

Danica Zupan, Šentrupert
24.09.2017 ob 12:15

Šentrupert, september 2017

UTRINKI OB BRANJU ZADNJE ZGODBE
IZ SERIJE
IVANA SIVCA: SREČNA DRUŽINA

Ah, ta srečna družina Erjavčevih!
Branje o njej je v vseh zgodbah strašno napeto.
Celo televizija se ni mogla upreti njenim čarom.
Čestitke za vse za nazaj in za zadnjo.
Dogajanje bralca tako ponese, da ne more nehati z branjem vse do srečnega konca.
Erjavčevi so ful simpatična družina.
Florjan – to ime bo zdaj zagotovo postalo aktualno še bolj.
Gasilec Florjan in ostali gasilci iz zadnje zgodbe bodo privabili v gasilske vrste staro in mlado.
Hočeš, nočeš-moraš jim verjeti, ker s svojim delom tako prepričljivi.
Itak ne morejo biti drugačni, če padejo 'v roke' pisatelju, kakršne je Ivan Sivec.
Je res z odlično zgodbo zaključil to svojo priljubljeno serijo!
Kandidat za priznanje? Če doslej še ni postal, bo zagotovo v bližnji prihodnosti razglašen za častnega člana domačega gasilskega društva.
Laskavi naziv s tem, imenom si neizpodbitno zasluži.
Mag. Lucija Jereb je v spremni besedi ubila dve muhi na en mah: odlično je predstavila pomen gasilstva na Slovenskem in ob simpatičnem Florjanu izpostavila pozitiven lik mladega gasilca. To – zadnje ni bilo težko, ker ji je pisatelj prepričljivo 'naslikal' model.
Ne smemo pozabiti tudi ostalih nastopajočih oseb. Nejc je za svoja leta pokazal neverjetne detektivske sposobnosti, glavna – Tina, ta pa (s pisateljevim spretnim vodenjem), pretenta vse Scile in Karibde in ob razumevajočih starših pripelje zgodbo do srečnega konca. Je faca – ni kaj!
Oktober – mesec požarne varnosti: zgodba je prišla med bralce ob pravem času. Kdo to ve, če ne Ivan Sivec.
Prikazen v plamenih - pravi naslov za napeto kriminalno zgodbo, ki se srečno razplete.
Roman Končar morda že razmišlja …
Seveda bo pogrešal še kakšno srečno zgodbo za TV nadaljevanko.
Še Založbo Karantanijo je treba pohvaliti, ker je je bila ves čas zvesta SREČNI DRUŽINI.
Taka zvestoba v današnjem času kar nekaj velja.
Učno gradivo, ki je vpleteno v zgodbo, je zelo poučno in sem prepričana, da bo služilo kot pripomoček za vzgojo gasilskega podmladka.
Veselica – seveda gasilska.- Ta z Modrijani je bila res razkošna in seveda po vseh pravilih. Vmes simpatično posrečena zgodbica z dobitki v srečelovu. Ter ljubezenski zaplet. Ja, Ivan Sivec se res na vse spozna. Če pa se ne, vpraša taprave ljudi in to tudi prizna. Spet so namreč na koncu zahvale, ki pričajo o njegovi spoštljivosti in dobrih manirah.
Zvedeli smo, da je pred nami nepreklicno zadnja knjiga iz serije Srečna družina.
Že vemo in verjamemo, da bo pisatelj Ivan Sivec ŠE pisal. O kom in in o čem, bomo kmalu izvedeli. Že komaj čakamo.

Napisala Danica Zupan

Prisrčen dolenjski pozdrav vsem!

p. s.
1) Čestitam tudi za izjemen nekrolog v spomin preminulemu Vilku Ovseniki v Delu.
2) Zelo sem se čudila, da Vas niso povabilo v Polnočnmi klub, ki je bil posvečen njemu.
3) „Avtor knjigo napiše, vralec ji vdahne dušo!“ (Ivan Sivec)- To je Vaš pomenljiv citat ob gradivu Knjižnice slepih in slabovidnih Minke Skaberne.



Mariča iz LJ
24.09.2017 ob 10:56

Gospod Sivec,
pravkar poslušam Ljerko po radiu, pa so dali v Fleretov spomin neko neznano pesem. Flere ima dve uspešnici in sicer Ljubezen mamina in Pesem je pri nas doma.
Irma Rauh se dela strokovnjakinjo, pa muziko bolj slabo pozna, jo jaz bolje.

Mariča



Marjana iz Bovca
22.09.2017 ob 19:42

Gospod Sivec,

preberem vse vaše knjige, tudi mladinske. Opažam, da ste izredno iznajdljivi pri izbiri tem in da vas mnogo kopirajo. A kaj, ko so najboljši vedno dva koraka pred drugimi.
Pričakujem kmalu vaše nove knjige. Zagotovo boste še letos izdali kakšno novo.
Čestitam!

Marjana



Milko
22.09.2017 ob 12:10

Si kul!



Valentina
18.09.2017 ob 13:58

Gospod Sivec,

zakaj knjige o SLAKU še ni v vseh knjigarnah???
prosim, poskrbite za to!!!!!!


Valentina



Branko
17.09.2017 ob 11:43

Knjigo od Slaka že imam in je res zelo zelo lepa!
Naš Lojze si ti zasluži!!!

Branko



Ferdo
15.09.2017 ob 10:06

Ivan, knjiga o Slaku je res ZELOOO lepa!

Čestitam!

Ferdo



1033. PREDSTAVITEV
14.09.2017 ob 19:01

OB IZIDU VELIKE BIOGRAFIJE O LOJZETU SLAKU
KONZORCIJ, MLADINSKA KNJIGA

Spoštovani gospod Ivan Sivec!

Res je v življenju največja sreča tista,
kadar srečaš dobre ljudi.
Vi, g. Ivan, ste eden tistih, ki je zelo srčen in prijazen.
Hvala, da sva se srečala in ustvarila projekt o našem Lojzetu Slaku!
Z lepimi spomini - za vedno!

Metka Pušenjak, MK, urednica knjige


Na srečo se najine poti zbližujejo samo v dobrem. Vesel sem vseh srečanj in sodelovanj, obenem pa so mi tvoji ustvarjalni dosežki iz narodno-zabavnega področja izredno koristili pri mojem komentarju.

Tomaž Habe, skladatelj in profesor na Srednji glasbeni šoli



Ivan nič ne flanca,
samo dobre knjige štanca.

prof. dr. Janez Bogataj



Tone
12.09.2017 ob 13:14

Moje sožalje ob izgubi Franca Flereta, vašega prijatelja!

Tone



o Vilku Ovseniku - nekrolog za Delo
11.09.2017 ob 21:24

VILKO OVSENIK (1928-2017)

Prejšnji teden se je za vedno poslovil od nas glasbenik Vilko Ovsenik. Ta četrtek pa je našel svoj poslednji dom na Plečnikovih Žalah v Ljubljani. Odšel je tako, kot je tudi živel: tiho, mirno, dostojanstveno. Čeprav je bil leto dni starejši od brata Slavka, je odšel iz zemeljske zgodbe dve leti za njim. Odšel v ožjem družinskem krogu. Čeprav je ustvarjal za največje evropske odre – za poslušalce radijskih in televizijskih postaj, za ljubitelje koncertne glasbe, za največje slovenske festivale – ni maral zunanje bleščave. Mnogim pa ob vsem tem vemo, da je bil eden največjih slovenskih ustvarjalcev in poustvarjalcev, vsestranski mojstrski glasbenik, eden najboljših urednikov, človek z veliko začetnico.
K vzponu in prepoznavnosti njegove nadarjenosti mu je največ pripomogla tedaj edina radijska postaja na slovenskih tleh – Radio Ljubljana. A ni bil ni samo prvi saksofonist v Adamičevem plesnem orkestru, klarinetist v bratovi začetni skupini, avtor priredb skoraj vseh skladb brata Slavka Avsenika, avtor lastnih narodno-zabavnih in zabavnih kompozicij, eden od pionirjev Slovenske popevke, ugleden glasbeni urednik Radia Ljubljana, dolgoletni izjemen producent in urednik založbe Helidon, temveč je bil predvsem velik človek, poglobljeni mislec, glasbeni strateg. Pa tudi topel družinski sopotnik, iskren prijatelj, odličen šahist in vnet igralec tenisa, velik ljubitelj leposlovja. V zgodovino pa se je vendarle najgloblje zapisal kot duša ansambla Avsenik.
Svojo glasbeno pot je začel v rodnih Begunjah na Gorenjskem. Najprej v spontanem družinskem kvartetu kot harmonikar, nato v različnih manjših fantovskih sestavih kot saksofonist, že kot študent na Akademiji za glasbo pa je začel igrati v Adamičevem plesnem orkestru Radia Ljubljana. Po končanem študiju pa se mu je nasploh glasbeni svet odprl na široko. Tako kot v domači Jožovčevi gostilni v Begunjah, je rad prisluhnil ljudskim pevcem in godcem tudi na radiu, imel je rad plesno glasbo, blizu so mu bile popevke za vsakdanjo rabo. Ko je v svojem bratu Slavku odkril velik talent, se je najprej posvetil sestavi takšnega kvarteta oz. kvinteta, ki naj bi bil zgrajen na ljudskem triu, dodana pa sta bila elementa godbe na pihala in tako imenovane udarne kitare. Iz tega razmisleka je nastal sestav, ki je požel priznanje po vsej Evropi in ga je skušalo oz. ga še skuša posnemati več tisoč glasbenih skupin. Prav Vilko je tisti, ki je izumil nov glasbeni zven, odkril nov odtenek glasbenega sveta. Seveda ob srečni kombinaciji z neutrudnim avtorjem in harmonikarjem, bratom Slavkom, pa tudi z drugimi izvrstnimi poustvarjalci, ki so na začetku prišli predvsem iz radijskega plesnega orkestra in ljudske glasbe. Po njegovi in bratovi zaslugi je kvintetovska glasba, ki je bila hkrati narodno in zabavna, zaživela in dobila na milijone poslušalcev po vsem svetu. Že dolgo je ob tem znano tudi to, da tista glasbena skupina, ki ne zna zaigrati vsaj tri Avsenikove viže, ni veliko vredna. In to kjer koli po širnem svetu.
Vilkova osebna in glasbena širina nasploh se še posebej kaže v uredniškem in producentskem pogledu. Brez pomisleka je na Radio povabil tudi druge ljudske godce in muzikante, vsem kot prijazen urednik odprl vrata na široko (med drugim, recimo Lojzetu Slaku, godcu s tedaj povsem nevrednim inštrumentom, diatonično harmoniko), ob tem pa je postavil tudi temelje Slovenski popevki. Posebno na prvih popevkah se je izkazal tudi kot odličen avtor. Pozneje je kot producent in urednik izjemno obogatil glasbeno zakladnico založbe Helidon z mnogimi, že pozabljenimi slovenskimi ljudskimi napevi, z domačo glasbo, z raznolikimi drugimi ustvarjalci in poustvarjalci. Znan je bil po tem, da je pomagal prav vsakomur, v katerem je začutil vsaj trohico nadarjenosti, ob tem pa tako rekoč noč in dan skrbel za zbiranje in snemanje narodnega in sorodnega blaga, torej za vse tisto, kar nas kot izjemno muzikaličen narod potrjuje na evropskih tleh. Imel je izjemno tenkočuten občutek za uglasbena besedila, bil je izredno potrpežljiv na vajah glasbenih skupin, bil je nenavadno natančen na vseh snemanjih. V Sloveniji ne boste našli ne posameznika ne skupine, ki tega ne bi potrdil.
Med prvimi uredniki in producenti po drugi svetovni vojni je spoznal, da je tako ljudska glasba kot Avsenikov način muziciranja posebna duhovna kulturna prvina, katera je mnogim položena v zibelko, od javnih medijev pa je odvisno, na kakšni kakovostni ravni jo zabeležimo in podajamo naprej. Tovrstne množične kulture ni nikdar podcenjeval tudi pri drugih ustvarjalcih, ves čas jo je pri rasti spodbujal, ji kazal jasno pot do poslušalcev. Osebno je bil neizmerno srečen, da so jo prepoznali in zabeležili kot izvirno nesnovno kulturno dobrino tudi po mnogih evropskih državah. Celo več! Skupaj z bratom sta dobila eno največjih nemških in evropskih kulturnih priznanj. Pri nas na žalost ne. Še vedno je kljub tisoč izvirnim skladbam, kljub izjemnemu ambasadorskemu delu, kljub svetovni prepoznavnosti, vse ostalo samo pri številnih prošnjah in utemeljitvah. Razkorak med dejanskim življenjem in pogledom ozkih krogov je ostal še naprej velik, veliko prevelik, da bi se lahko sklenil. Verjetno predvsem zaradi popolnega nerazumevanja izjemnega evropskega fenomena. Pri tem zvrst glasbe ni pomembna, pač pa izvirnost, drugačnost, prepoznavnost, pa tudi izjemna odmevnost na tovrstno množično duhovno kulturo.
Vilko Ovsenik je bil velik in po duši izredno bogat človek. Vsako srečanje z njim je bilo izjemno doživetje. Bil je preprost, odprt, razmišljajoč človek. Na nobeno srečanje ni zamudil, vsakega dobronamernega človeka je sprejel odprtih rok, bil je poln življenjskih modrosti. Bolj se je staral, bližje so mu bile stare resnice v latinskem jeziku. Veliko je tudi bral. Z njim se je dalo pogovarjati o literaturi ure in ure. Zelo ga je zanimal tudi ustvarjalni proces. Seveda pa je vse takoj primerjal z glasbo. Ko ni mogel več brati, je zgodbe v mislih obnavljal na dolgih sprehodih. Čeprav je bil največ sam, zadnja leta predvsem sam s svojim glasbenim računalniškim programom sibelius, se je rad poglobljeno pogovarjal tudi o drugih stvareh. O smislu bivanja, o slovenski zgodovini, o vesoljnih zakonitostih. Ob tem svoje volje ni nikomur vsiljeval, ni se znal prepirati, neskončno je užival v svojem malem kletnem kabinetu v Ljubljani. Dodati pa je treba tudi to, da je kljub temu, da je bil sam akademsko izobražen, svojega brata Slavka in vse druge avtorje in izvajalce, izjemno spoštoval. Še posebej bratu je skušal v glasbenem pogledu čim bolj ustreči, predvsem pa je Slavkovim biserom kot avtor priredb z velikim navdušenjem dodajal široka krila. Nasploh pa lahko rečemo, da je šlo – podobno kot, recimo pri Beatlih, pa čeprav tam avtorja nista bila iz istega gnezda – za zmagovalno kombinacijo dveh genialnih ustvarjalcev in izvajalcev. S tem dodatkom, da je znal Vilko iz Slavkovega studenca narediti potok, reko, jezero, morje. In to v triminutnih miniaturah, tisočkrat.
Noben uspeh ni naključen, temveč je vedno plod nadarjenosti, znanja, vztrajnosti. Vilko je imel vseh teh treh stvari v izobilju. Na srečo Slovencev pa je bil tudi po značaju tak, da tega ni zaprl v ozek krog ali samo sebi v prid, temveč se je na veliko razdajal na vse strani, pri vsem tem pa mu je bilo glavno vodilo to, da se kot narod zlahka enakovredno postavimo ob bok vsem drugim v svetu oziroma da jih lahko v marsičem celo presežemo. Večkrat je dejal, da je dajanje tistega, kar imaš v svoji duši, ljudem okoli sebe največja osebna sreča in nasploh velika človekova prednost. Avsenikom je to razdajanje iskreno in brez podobne računice, kot jo nosijo s seboj mnogi današnji muzikanti, uspelo odlično. V veliki meri prav zaradi Vilkovega znanja, nesebičnosti, iskrenosti. Še desetletja in desetletja bo zato ostal zgled vsem tistim, ki skušajo stopati po njegovih poteh in ga posnemati. A zvezd se ne dotakne vsakdo. Pravzaprav se jih le malokdo. Vilko pa se jih je! V lastno srečo in v srečo vseh nas!
Ivan Sivec



1033.PREDSTAVITEV
11.09.2017 ob 15:27

Trška gora - Knjiga o Jožetu Lapu

Dragi rojak in prijatelj Ivan!

Zelo sem ponosen nate in na Tvoj pisateljski dar, s katerim bogatiš in plemenitiš naše sedanje slovenske rodove ...
Vesel sem Tvojega dobrega in čutečega srca, še posebej pa to, da si letos izdal knjigo o moji življenjski poti od pastirja do zlatomašnika.
Zelo sem Ti hvaležen in zelo so Ti hvaležni vsi, ki so knjigo dobili in jo že prebrali. Res, velik boglonaj, hvala za vse!

Tvoj hvaležni Babčev Jože iz Nasovč



Mari
10.09.2017 ob 18:50

Tudi jaz se pridružujem sožalju. Flere je bil odličen muzikant!

Mari



Franci
10.09.2017 ob 14:18

Moje sožalje, gospod Sivec, ob smrti Franca Flereta!
O njem ste napisali lepe knjige in res je bil odličen godec, zame boljšega NI!
Hvala, Franc!

Franci



statika za prvih osem mesecev 2017
06.09.2017 ob 14:28

V prvih osmih mesecih je bilo po podatkih cobissa izposojenih 26.549 Sivčevih knjig. To Ivana Sivca uvršča na tretje mesto med vsemi slovenskimi pisatelji.

Največkrat izposojene so bile naslednje Sivčeve knjige:

1) Samotna divja roža .......... 951 izposoj

2)Vitezi jutranje zarje ........ 922

3)Kraljica s tremi kronami ..... 861

4) Bleščeče celjske zvezde ..... 830

5) Poslednji celjski vitez ..... 809

6) Resnica o Prešernu .......... 624

7) Kralj Samo .................. 618

in druge knjige



Vanesa
02.09.2017 ob 16:55

Sivec, vi ste faca.
Dobre knjige pišete, glih za nas taprave.

Vanesa



Milenca
02.09.2017 ob 12:56

Prebrala sem Prihajam vsak dan na breg. To je lepa knjiga in jo priporočam vsem!

Milenca



Polona
01.09.2017 ob 13:02

Čestitke za 40 let v Društvu slovenskih pisateljev.
Ste zelo vzdržljivi!

vaša stalna bralka Polona



Mihael
31.08.2017 ob 19:43

Gospod Sivec,

na FB sem prebral, da ste že 40 let v Društvu pisateljev Slovenije. Po mojem ste najboljši in smo vsi ponosni na vas.

Pa napišite še kako novo knjigo!

Mihael



Cene iz Celja
28.08.2017 ob 19:29

Prebral vse Celjske in so OK.
Enako je lepa knjiga o Prešernu.
Napište še kaj tako užitnega, pa bom zadovoljen z vami!

Cene



Mitja B.
23.08.2017 ob 15:22

Lepe knjige pišete in vse so zanimive in zabavne,
Napište še kaj!

Mitja



Mija Ž.
20.08.2017 ob 20:58

Ura je na morje šla je pa ful zabavna.
Čao!

Mija



Pero in Mojca
20.08.2017 ob 09:29

Gospod Sivec,

moram vam povedati da sva skupaj z ženo na morju prebrala vse vaše knjige o celjskih grofih. ODLIČNO!
Zdi se mi, da je bil letos najin dopust res bogat. Meni je najbolj všeč Poslednji celjski knez, ženi pa Samotna divja roža. Zelo me je pozitivno presenetila tudi zgodba o Barbari Celjski Kraljica s tremi rožami. Ali je sploh mogoče, da smo mi imeli tako kraljico. Bravo mi!

Pero in Mojca



Anton
16.08.2017 ob 18:17

Danes sem vas slišal na Radiu Veseljak , kako ste lepo govorili o Vilku Avseniku pravzaprav Ovseniku, čeprav mi ni jasno, da se pišeta brata različno, ansambel pa je bil samo eden.
Lepo ste povedali in vidim, da ste bili res bližnji sodelavci, ne pa tako kot eni ko govorijo o njem, pa ga niso nikdar srečali.
Hvala!

Anton



Andrej
12.08.2017 ob 15:58

Gospod Sivec,
napisali ste izjemno knjigo o Miheliču.
Pravkar sem jo prebral.
Hvala za njo.
Le tako naprej!

Andrej



prijatelj Feliks
12.08.2017 ob 13:41

Sem vaš prijatelj Feliks. Vi me ne poznate, jaz pa vas dobro.
LEPO ste napisali o Vilku Ovseniku v Delo.
HVALA v imenu Slovencev!

Feliks



Marijana
11.08.2017 ob 14:05

Ponosno sporočam da sem prebrala vseh pet knjig o velikih Celjanih. To pa je nekaj, zame in za vse Slovence.
Berite in se učite, da ne boste zaostali.

Marijana



Jani
09.08.2017 ob 15:02

V današnjem Delu piše o odhodu Vilka Ovsenika, Vi ste pa zraven na sliki. Ali je res, da se ne sme do pogreba nič objavljati?
Vilko je bil vsem znan in je prav, da počastimo njegov spomin.
Jani



Veronika in Justina
09.08.2017 ob 11:21

Spoštovani gospod Ivan!

Prisrčno se Vam zahvaljujeva za res lepo knjigo o Jožetu Lapu. Tako lepih knjig bi morali biti več v Sloveniji, pa nam bi bilo lepše.
Gospod Lap je res velikan srčne dobrote in poštenjak ta pravi.

Želiva Vam še veliko uspehov
in predvsem zdravja!

Veronika in Justina



Nejko
07.08.2017 ob 18:11

Ful dobre so Neverjetne počitnice.
Kaže, da si začel pisati užitne knjige.

Nejko



Melita
05.08.2017 ob 13:21

Gospod pisatelj, vidim, da ste tretji najbolj bran pisatelj vseh časov.
Čestitam!
Zame pa ste prvi, vse vaše knjige preberem!

Melta



statistika
04.08.2017 ob 13:40

Po podatkih cobissa so si bralci v slovenskih knjižnicah v prvih sedmih mesecih izposodili

23.659 Sivčevih knjig.

Največkrat so si izposodili:

1) Vitezi jutranja zarje .......... 859 krat

2) Samotna divja roža ............. 853

3) Kraljica s tremi kronami ....... 790

4) Bleščeče celjske zvezde ........ 765

5) Poslednji celjski knez ......... 732

6) Prihajam vsak dan na breg ....... 695

7) Resnica o Prešernu .............. 585

Itn.



Alex
04.08.2017 ob 09:04

Berem, da se je v Celju na Gradu povečal obisk za 20 % Bravo,
to je zaradi vaših knjig o celjskih grofih.

Alex



Francelj
03.08.2017 ob 17:13

Naša tamlada je knjigo o Lapu kar požrla, tako je zanimiva.

Francelj



Maks
03.08.2017 ob 13:47

Danes zjutraj sem poslušal radio, pa pravijo v knjižnici Otona Župančiča v Ljubljani, da najbolj kresnikovi nagrajenci. Bedarija! Pogledajo naj na cobiss, pa bodo videli resnico. Mi bralci se ne damo zavajati.
Najboljša knjiga pri nas zadnjega desetletja pa je Samotna divja roža. To je knjiga, ki jo vsem priporočam, predvsem pa tistim , ki delajo lažno statistiko.

Pa brez zamere, kar je res, je res,
Radio Ljubljana nas zavaja po svojih aparatčikih.

Lep iz MB!

Maks



Mateja
29.07.2017 ob 13:27

Gospod Sivec,
po dolgem času sem šla spet prebrat vašo Sago o Karantaniji. Strinjam se, da ste naredili monumentalno delo. To je zgodovina vseh nas za vselej napisana, tudi za prihodnje rodove. Veliko je poetičnega, lepega, pa tudi osnovna zgodba lepo teče. Najbolj mi je všeč Arnulf in Ema.
Hvala!!!

Mateja



Feliks
27.07.2017 ob 21:49

Sporočam vam, da sem prebral knjigo o Prešernu.
končno NEKAJ LEPEGA.
Hvala, gospod Sivec!

Feliks



Milan
23.07.2017 ob 08:56

Berem, berem, imam Sivčevo obdobje, a ne pridem do konca.
NA POMOČ!!!

MIlan



Mihi
21.07.2017 ob 15:39

Prebral sem tri vaše Srečne družine. Zanimive detektivke!

Mihi



Nejc
20.07.2017 ob 14:00

Ja, super si Sivc!

Nejc



Marjeta izpod Pohorja
19.07.2017 ob 12:38

Sivec je zakon, predvsem pa knjiga o Veroniki Deseniški. Najboljša knjiga doslej!!!

Pozdravljeni!

Marjeta



Mojca C.
18.07.2017 ob 13:28

Med dopustom sem prebrala enajst vaših knjig. Pač Sivčevo obdobje. V redu so - PRAV VSE!!!
Slovenske, nekaj povedo, pero vam teče gladko.
Hvala!

Mojca



Mengšanka
16.07.2017 ob 22:10

Gospod Sivec, napisali ste že 140. knjig, še vedno pa ne o Janezu Trdini. Kaj čakate? Ali na občini nima nihče nobenega smisla za to, vi pa tudi nič. Se mi zdi, da na občini grejejo le svoje stolčke.
Pa brez zamere!

Mengšanka



Maja
12.07.2017 ob 14:14

Ful dobre so Neverjetne počitnice.
Berte!

Maja



M. G.
09.07.2017 ob 20:10

Spoštovani pisatelj, gospod Ivan Sivec, lepo pozdravljeni!

Pravkar sem prebrala Vašo knjigo »KAMEN NAD GLADINO«, v kateri ste zanimivo opisali in se tako poklonili neprecenljivemu prispevku za razvoj in ohranjanje slovenskega jezika našemu znanstveniku Jerneju Kopitarju. Prebrala sem že več Vaših knjig, omenjena me je pa posebej zanimala, ker sem pričakovala, da bo v biografiji Jerneja Kopitarja omenjen tudi pravnik, slavist, prevajalec, skriptor, Janez Nepomuk Primic (1785-1823). Pod vplivom Kopitarja je namreč Primic 13. maja 1810 ustanovil v Gradcu »Slovensko društvo«. Z dovoljenjem dvorne študijske komisije so potem poskusno za tri leta odprli prvo stolico za slovenski jezik v Gradcu decembra leta 1811. Na podlagi izida natečaja in s privoljenjem Kopitarja je bil Primic 19. februarja 1812 imenovan za profesorja na slovenski katedri pri liceju v Gradcu.

S premalo znanim navdušencem za slovenski jezik Janezom Nepomukom Primicem, ki je bil v Ljubljani na gimnaziji dijak profesorja Valentina Vodnika in sodeloval v Zoisovem krožku, se ukvarjam že več kot 7 let. Sem priseljena iz Ljubljane na Zalog pri Škofljici, ki je bil rojstni kraj in žal tudi kraj prezgodnje Primičeve smrti. Vzrokov za nastanek duševne bolezni in konec pedagoške kariere je bilo več. Poleg težkih vojnih razmer, preobremenjenosti s poučevanjem in pisanjem študijskih knjig, neuslišane ljubezni, je na razvoj bolezni pomembno vplivala tudi negativna kritika (avtor ni znan; ali Zupan ali Kopitar), Primičevih »Nemško-slovenskih branj«, objavljena v Wiener Allgemeine Literaturzeitung 10. in 17. avgusta leta 1813.

Veseli me, da ste v IX. Poglavju »Pri belem volku« v zadnjem odstavku omenili, da je bila leta 1812 v Gradcu odprta stolica za slovenščino.

Zahvaljujem se Vam za Vaš neizčrpen navdih za pisanje in želim, da izdate še vrsto zanimivih knjig.

S spoštovanjem in prijaznimi pozdravi,

M. G. (1945)



Jože
09.07.2017 ob 13:55

Strinjam se s predlogom, da bi Samotni divjo rožo v srednjih šolah uvrstili v program za maturo. To je zame najboljši slovenski roman doslej.

Jože



Marica
08.07.2017 ob 13:43

Lepe knjige pišete, posebno zgodovinske so mi všeč. Najboljša pa je Samotna divja roža!!!

Marica



Danica Zupan
06.07.2017 ob 21:27

Spoštovani gospod Ivan Sivec,

ker sem po rodu Novomeščanka, sem še toliko bolj vesela, da ste napisali knjigo o gospodu Jožetu Lapu, ki je kar 38 let prebival v mojem rodnem kraju.
Najprej naj povem to, da si je gospod Lap to knjigo res zaslužil. In da je najbrž ne bi bilo, če ne bi bilo pisatelja Ivana Sivca. Če pa že, si skoraj upam trditi, da zagotovo ne bi bila tako lepa, da ne bi imela tako osebno prikazen Jožetove življenjske poti in da zapisi ne bi bili ilustrirani s tako zgovornimi fotografijami.
Bravo!
O tem izjemnem človeku sem veliko brala v Dolenjskem listu, na koncu njegove novomeške poti pa tudi o tistem glavnem o čemer pišete tudi Vi:
Povišajo ga, da ga odstranijo!
Dodatna razlaga ni potrebna.
Nasploh je to posebna knjiga, ki bralci - kot pravite v uvodu - vzame zaradi fotografij manj časa, izve pa veliko. Res je tako!
Pisatelj Ivan Sivec je gospoda Jožeta Lapa na poti od pastirja do zlatomašnika predstavil TAKO, da je slavljencu v ponos za veliko delo, ki ga je na tej poti opravil,
bralec pa se po prebranem lahko ustavi in se spoštljivo Lapu prikloni, kajti on je res velik ČLOVEK!
In ker je to vaša 140. knjiga, gospod pisatelj Ivan Sivec,
čestitke tudi ob tej številki!
Neverjetno!
Pošiljam Vam lepe poletne dolenjske pozdrave!

Danica Zupan, Šentrupert



popravek
06.07.2017 ob 11:53

Seveda je pika napačno postavljena.
V prvem polletju leta 2017 so si bralci v slovenskih knjižnicah izposodili

20.166 Sivčevih knjig in ne 201.66.



statistika
06.07.2017 ob 09:32

V prvih šestih mesecih leta 2017 je bilo v knjižnicah izposojenih
201.66 Sivčevih knjig.
To ga uvršča na tretje mesto med vsemi slovenskimi avtorji.

Najbolj iskane Sivčeve knjige so bile:

1)Samotna divja roža ........... 762 izposoj

2) Vitezi jutranje zarje ........ 733

3) Kraljica s tremi kronami .... 670

4) Bleščeče celjske zvezde ..... 659

5) Poslednji celjski knez ....... 616

6) Prihajam vsak dan na breg .... 597

7) Resnica o Prešernu ........... 541

idr.



Mici
01.07.2017 ob 13:04

Lepe so vaše knjige, posebno o Gregorčiču.


Mici iz Tolmina





(mnenja iz prve polovice leta 2017)     NAPREJ >>>