Mnenja bralcev o Ivanu Sivcu

<<< NAZAJ     (mnenja iz prve polovice leta 2015)



m.
31.12.2014 ob 21:00

Samo preprosto-SREČNO!M.



Štefka
30.12.2014 ob 17:08

Danes ste, g. Sivec, kar na treh velikih straneh v Gorenjskem glasu. Obsežno reportažo o Vas je napisal zelo znani publicist Miha Naglič. To mora biti za Vas velik čast. Na TREH STRANEH!
Štefka



Jože S.
26.12.2014 ob 12:28

Čestitam Vam, gospod Sivec, k prazniku samostojnosti in enotnosti.
No, samostojni smo že, enotni pa še ne.
A Vi ste veliko prispevali s svojimi knjigami k tovrstnemu ozaveščanju.
Jože S.



Danica in Jože Z.
25.12.2014 ob 09:51

Spoštovani in dragi pisatelj
mag. IVAN SIVEC,

rada bi se Vam zahvalila za vse knjige, ki ste jih letos podarili Slovencem. Zdaj jih bo treba, tudi ob praznikih, prav vse prebrati. A to ne bo tako lahko, saj vi hitreje pišete kot mi - beremo!
Naj ostane najina zahvala kot popotnica za srečno, ustvarjalno življenje - in naj ne manjka tudi počitka za ponovno polnjenje baterij - treba je prisluhniti duši - a tudi telesu!

Hvala, hvala, prijetno praznovanje!

hvaležna Danica in Jože



Veronika s Krasa
23.12.2014 ob 15:35

Gospod Ivan!

Ob iztekajočem se letu se Vam zahvaljujem za vso pozornost, ki ste mi jo namenili v tem letu. Vse knjige so polne plemenitih besed, veliko ste naredili za slovenski narod, večno boste slavni in
spoštovani.
Želim Vam, da bi bili še naprej tako aktivni in sposobni in da bi napisali še veliko knjig za Slovence.
Želim Vam blagoslovljen Božič, srečno in zdravo novo leto in da bi še naprej živeli tako složno z bralci.
Veronika in Milan B. s Krasa



Bojan Z.
22.12.2014 ob 18:15

Gospod Ivan,
iskrene čestitke za novo mojstrovino
na narodno-zabavnem področju, za knjigo o Francu Miheliču!
To je prava poslastica za vse glasbenike!
Bojan Z.



Meri
22.12.2014 ob 17:37

Gospod Sivec, ves čas spremljam vaše veličastno delo!!!
Če bi bilo vsaj četrt Slovencev tako srčnih, bi bilo pri nas stokrat lepše.
Včeraj je bila na TV Slovenija citirana vaša pridiga Petra Pavla Glavarja v izvedbi Pavleta Ravnohriba. ODLIČNO!
Nasploh so Dobleharjeve oddaje ZELO dobre. Z Vašim tekstkom pa so bile Tunjice res lepo oplemenitene.
Bravo vsi!

Meri



marinka
20.12.2014 ob 19:10

Cenjeni pisatelj, gospod Ivan Sivec,
kar slabo vest imam, da si kot zvesta bralka Vaših knjig, doslej še nisem utrgala časa za pohvalno mnenje o tetralogiji o Starih Rimljanih,v tej vaši rubriki. Oprostite, oprostite, čeprav je kar nedopustno tole moje odlašanje!
Kajpada sem vse štiri knjige nemudoma prebrala, čim so izšle! Vse štiri knjige so me s svojo vsebino prevzele, mi razširile zgodovinsko obzorje in me, vsaka posebej, očarale s svojo zgodbo.
Že pred izidom Vaših Rimljanov, sem se nanje "pripravila" tako, da sem si v knjižnici o Starih Rimljanih izposodila nekaj knjig, da bi imela malce podlage za čim boljše razumevanje zgodovinskega poteka dogodkov. Moje poznavanje zgodovine je namreč že hudo zbledelo... Seveda moram reči, da ste vse štiri knjige tako odlično napisali, da predpriprava nanje sploh ni potrebna. Le imena iz tedanjih časov so nekoliko nenavadna, kar pa ima po svoje tudi svoj čar...

Ne bom se poglabljala in razpredala o vsebini teh štirih odličnih zgodovinskih romanov, kajti vse to so že prelepo storili predhodni bralci in naj se njihovemu pohvalnemu mnenju le še pridružim. Le to moram vendarle prišepniti, da me je še posebej očarala Usodna emonska lepotica! No, sicer pa ima, poleg zgodovinskih dejstev, vsaka od teh knjig ljubezensko zgodbo, zaradi katere bralec trepeta, kako se bo slednjič vse razpletlo...

Še enkrat, hvala Vam, Ivo, od srca,
za vse, kar ste do sedaj knjig napisali, še prav posebej pa za te, Vaše Rimljane, ki so Vam že dolgo ležali na duši. Vaše snovanje je obrodilo obilno bero!



Franc
20.12.2014 ob 11:08

Čez praznike imam namen prebrati več vaših knjig. Prvo sem že. Triglavski kralj.
Jo priporoma vsem. Še kuhal vmes nisem nič.
Zdaj pa naprej!

franc



Danica Z.
19.12.2014 ob 17:25

Spoštovani gospod Ivan Sivec!

Z malce zapoznelo pošto se dotikam predstavitve knjige PEGE NA SONCU v Ljubljani, ki je bila nekaj izjemnega.
Še posebej sta me navdušila glavna JUNAKA knjige. Zdaj še bolj občudujem njuno moč, s katero sta iz svojega pretresljivega otroštva zrasla v mlada urejena človeka. Vsekakor pa bo Vaša knjiga njuno samozavest visoko dvignila; z njo ste opravili posebno imenitno poslanstvo.
Pogovarjala sem se tudi s simpatičnim Sandrinim očetom (je zelo ponosen na Sandro) in Tadejevo mamo, ki je kulturno razgledana gospa, tudi dobra poznavalka slikarja Toneta Kralja in občudovalka ilustracij iz Martina Krpana. Pozna tudi ves slikarski opus tega slikarja v primorskih cerkvah.Časa je bilo premalo, toda prišli smo celo do kakega citata iz antike. Zanimiva ženska!
Še enkrat: Žan in ara sta me res pozitivno presenetila. Verjamem, da se bosta v nadaljnjem življenju dobro znašla. Še več: najbrž bosta s svojima zgodbama še komu pomagala posvetiti s svetlo lučko v boljšo smer življenjske poti - brez prevelikih peg na soncu.
Veliko tudi po Vaši zaslugi!

Veselodecembrski pozdrav in živahno naprej!

Danica Z.



dr. M. L.
19.12.2014 ob 17:15

Pravimo, da nas čas priganja.
Če si življenje organiziraš
kot nekakšno potovanje,
si s časom lahko zbogan.
Teče mirno in meditativno
kak kaka življenjska reka,
ki se je osvobodila
zasoplosti strmin.
Taka reka je prijazno merilo časa.

dr. Matjaž L.



Danica in Jože Z.
19.12.2014 ob 17:13

Vam in Vaši soprogi želiva prijetne božične praznike.
Na potovanju v letu 2015
pa veliko odličnih začetkov,
uspešnih nadaljevanj
in srečnih koncev
PETIH DOBRIH ZGODB,
da bo dovolj razlogov
za mir in veselje.
Uživajta zdrava
v prijaznem merilu časa!

Danica in Jože Z., Šentrupert



Jože B.
19.12.2014 ob 12:08

Povod za to, da mislim na Vas, je Vaš prisrčen uvod v knjigo Bogdana Novaka Zasledovanje zgodbe. Jaz sem za to knjigo narisal ilustracije. Ko je knjiga izšla, sva se z Vašim prijateljem Bogdanom spoznala in smo se pogovarjali tudi o Vas. Potem pa sva začela brati Vaše knjige. Ob tako obsežnem opusu jih z ženo verjetno ne bova nikoli prebrala. Najbrž imate tudi že veliko pohval, da ne rabite še najine. Pa vseeno: ODLIČNE SO!
Morda p se srečamo ob moji 1000. samostojni razstavi v Radečah. Vedno ste dobrodošli.
Srečno 2015!

JOže B., slikar



948. PREDSTAVITEV
18.12.2014 ob 21:40

Stari trg pri Ložu - OŠ heroja Janeza Hribarja
predstavitev Zadnjega mega žura in drugih mladinskih
knjig

Spoštovani avtor,
naša srečanja so nanizala 7 pravljičnih let; v duhu novih zgodb, knjižnih junakov, a vedno ob mega žuru, ki ni zadnji.
Hvala za prgišče besed,. s srčnostjo ste odstrli čar vrednot, ki jih vsakdanje hitenje prezira.
In v njem smo se našli učitelji, učenci in starši. z vami, ki ste del našega popotovanja.
Hvala za čudovit večer!

Leonida Zalar



sošolka
18.12.2014 ob 12:34

Je pa res carica, tale Lorica. Ful dobra pesnica!

sošolka



LORA G:
18.12.2014 ob 11:20

In zdaj je tu še Lorina pesem v celoti!

Gajeva ljubezen s sužnjo

Gaj, naš mlad Emonec,
zaroki naredil bo konec.
Svoje Prime sploh ne ljubi,
čaka, da lepo sužnjo poljubi.

Na lastni svoji je zaroki,
videl Tesalijini nežni roki.
Prišla na oder je z liro,
vsak odvrgel svojo je sekiro.

V vseh prevladal je mir,
utihnil vsak je prepir.
Najbolj očaran bil je Gaj,
pričarala mu je mali raj.

Ljubezen prava je beseda,
v njegovi glavi vlada zmeda.
Kako zaroko naj prekine,
da to obdobje čimprej mine.

Trudi se na vse pretege,
preizkusi vse posege.
Na koncu mu vendarle uspe,
da bolje obdobje zdaj prispe.

Tesalija preseljena k njim,
z očetom sta vse polna rim,
po dolgem času spet združena,
Gaj pa tuhta, ali bo njegova žena.

Še isto noč jo zaroči,
pogleda lepo jo v oči.
Ona ne ve, kaj naj stori,
Sama s sabo se bori.

Na koncu le odgovor izda,
ta odgovor pa je DA.
Gaj presrečen se smeji,
ljubezen že na strast meji.

Javnost tega ne odobrava,
a njemu važna ni le slava.
On želi le to dekle, ženo,
srce druge ga ne pritegne nobeno.

Kmalu prišlo je do poroke,
ko sklenila sta svoje roke.
Gostija je bila na začasnem domu,
za tem se nista izognila polomu.

Že prej je naredila kakšno napako,
a nadaljevanje prekosi vsako.
Ko je gostija šla na dom njegov,
se je Ekaja lotil ljubosumja lov.

Ne le, da je padla iz svatovih rok,
Ekaj je sprožil iz loka tihi pok.
Bil je tako močno razočaran,
da se je počutil prevaran.

Ko jo puščica je zadela,
njega skrb je prevzela.
To močno je obžaloval,
na svoja kolena se podal.

Na splošno veselje bila je živa,
sicer je imela poškodovana tkiva.
Gaj je rekel, da mu je v sramoto,
naj jo le Ekaj ima, če je njegov moto.

Gaj je dokazal, da ljubezen ni prava,
vseeno mu preveč pomeni slava.
Ekaj odnesel jo je domov v barje,
upajoč, da bo uresničil njune sanje.

Na žalost prehitro zapustila je svet,
on se ji je pridružil, dopolnil sonet.
Še danes ju vidimo v Orionu, sta zvezdi,
tam na nebu njuna ljubezen gnezdi.



Lora G.
17.12.2014 ob 09:02

"V gimnaziji Franca Miklošiča Ljutomer smo v prvem letniku pri zgodovini imeli za domače branje na voljo 4 knjige. Dve od pisatelja Ivana Sivca in še dve drugi neki drugi. Profesorica nam je dala različne naloge o teh knjigah. Ostali so pisali bolj opise likov, vsebino, zakaj bi priporočala knjigo vrstnikom itd. No, ena izmed nalog je zahtevala plakat za film, za drugo nalogo časopisni članek o dogodku iz knjige. Jaz sem se odločila za pesem …«
Lora Gržin

(pesem lahko preberete na Sivčevem FB)



Rok K.
16.12.2014 ob 06:31

Gospod Ivan Sivec. Že dolga leta rad prebiram vaše knjige, kot tudi vso ostalo literaturo. Berem vso slovensko literaturo, "najbližje" pa so mi vaše knjige in knjige Toneta Partljiča. Od vseh vaših knjig pa sem z največjim veseljem in zanimanjem prebral knjigo; Pesem je sonce. Pevec, kot je bil Tone Kozlevčar ne bo in ne sme biti nikoli pozabljen. Želim vam še obilo svežih idej, predvsem pa zdravja.
S prisrčnimi pozdravi.
Rok K.



za g. Francija
15.12.2014 ob 11:54

Me veseli, gospod Franci, da ste opazili uvod v knjigo o Miheliču. Seveda sem ga napisal jaz, le kdo naj bi ga! Za vse tiste, ki knjige ne boste prebrali, pa je uvod zdaj tudi tu!

UVODNI TAKT

Vsak človek je po svoje nadarjen. Bog ali narava – kakorkoli pač človek sprejema svet – je prav vsakomur podaril(a) nekaj več kot drugim živim bitjem. Med temi darovi je glasba zagotovo eden najlepših darov. Pri tem je skorajda vseeno, ali takšen dar dajete ali sprejemate. Pravijo, da so srečnejši tisti, ki dajejo, zato je med glasbeniki največ srečnih ljudi.
Večkrat se sprašujemo, kaj se sploh zgodi, ko človek glasbo daje drugim oziroma jo od drugega sprejema. Nekateri pravijo, da se z glasbo povezuje duša s telesom. Spet drugi menijo, da se z glasbo človek povezuje z naravo, z njenimi prvinskimi elementi, pa tudi s svojo davno preteklostjo in sedanjostjo, vse skupaj pa potem vsak po svoje prenaša v prihodnost. Spet drugi so prepričani, da je glasba odsev osebnega in skupnega vesolja, da vse naše skupne pesmi krožijo med nami, se oplajajo in dopolnjujejo po naši podobi, glede na naša občutja, izkušnje in znanje pa se v nekem pogledu predajajo tudi naslednjim rodovom.
Marsikdo pa ob tem samo zamahne z roko, češ, glasba je tako in tako tvarina, ki je ne moremo nikoli razlagati, opredeliti, spoznavati od blizu. Glasba je pač ustvarjena iz krhkih osebnih sanj, iz drobnega vsakdanjega privida, iz srčno zaželene idile, iz sončnih in senčnatih spoznanj; iz vsega tistega, kar nam vznemiri dušo in kar že kar samo mora priti na dan, ne glede na čas, starost, spol, stopnjo izobrazbe. Ob tem je treba takoj dodati, da se lahko najbolj preprost človek izrazi najbolj prvinsko. Predvsem pa je glasba taka tvarina, ki se je ne da meriti, ne da ocenjevati, ne da predalčkati, temveč jo lahko samo začutimo, lahko se nas samo dotakne, lahko nas samo objame. Vse druge razlage so odvečne in nepotrebne.
Težko je razložiti tudi to, kaj se dogaja v človeku, ki ustvari melodijo, ki napiše verz, ki oboje podaja naprej drugemu človeku. Je to božja iskrica v njegovi duši? Je to del tiste lepote, ki bi jo rad dal drugim? Je to tista dlan, s katero mu je dana priložnost, da lahko poboža svojega najbližjega?
Karkoli že je, vsekakor glasba iz duše mora planiti na dan in se potem skuša čim tesneje dotakniti tudi bližnjega. In kadar se ga resnično dotakne, ga takoj obleti neznanska notranja sreča, veliko osebno zadovoljstvo, nasmeh tistega dela osebnosti, ki išče stik z bitji podobnega občutenja sveta.
Nastajanje novega ni nikoli povezano z načrtnim ustvarjanjem, s šolskim znanjem, s katerokoli zunanjo okoliščino. Drugačno občutenje sveta preprosto nastane zato, ker je to ena od najlepših človekovih nuj. Človek mora ustvarjati enako nujno, kot mora dihati zrak, kot mora piti vodo, kot mora uživati hrano. Brez ustvarjanja človek ne bi bil vreden svoje drugačnosti.
Vsak ustvarjalec seveda zajema v stoletni tradiciji, ki je bila od rojstva naprej tudi del njegove notranjosti. V vsakem človeku bivajo tudi starši, babice in dedki, prarodovi. Na podlagi tega, kar so občutili oni, pa stopa vsak človek tudi naprej, se oblikuje po svoje, dodaja preteklosti svoje utrinke neba in zemlje, svoj pogled na sedanjost, svoje želje za prihodnost.
Vsaka pesem je hkrati odsev svojega malega velikega sveta, pa tudi celotnega vesolja, ki ga obdaja, ljudstva, ki mu pripada, zemlje, kjer ima svoje korenine, nebeškega svoda, pod katerim se je rodil, rasel in se razvijal.
Kadar pesem, melodija, glasba nekaj povedo, se je zamisel v ustvarjalcu že ob nastanku toliko izkristalizirala, da je postala razpoznavna, izvirna, drugačna od predhodnic. Najtežje je seveda izraziti to čim bolj preprosto in hkrati povsem na novo. Vse velike stvari so hkrati preproste in nove.
Vsak ustvarjalni utrinek je večen samo tedaj, kadar je iskren, kadar vanj ni zavita nobena laž, kadar v ozadju ni misli na dobiček, kadar gre za resnično in spontano sporočilo svoje duše. Kdor spozna sebe, je spoznal največ. In če je bil iskren do sebe, se bo njegova iskrenost dotaknila tudi mnogih drugih sorodnih duš.
Vsaka pesem, pa naj bo v obliki melodije ali verza, je dramilo, zdravilo in tudi potrditev človečnosti. Dramilo zato, ker se samo tedaj, ko se neka stvaritev dotakne druge duše, človek šele zave, da je vendar nekaj drugačnega od drugih bitij, da še ni povsem otopel, da še ni povsem mrtev sredi stehniciranega sveta. Zdravilo zato, ker vsaka iskrena pesem človeka v duši zaboli, mu odkrije podobno občutje, kot ga je preživljal pred časom sam, hkrati pa ga s svojim sporočilom tudi pozdravi, mu da novih moči, mu pokaže pot do rešitve. Potrditev človečnosti pa zato, ker se človek samo ob dobrem sporočilu zave, da v njem še vedno živi tudi sosed, znanec, prijatelj, da je tudi sam še vedno del preteklosti in sedanjosti, pa tudi del tiste lepote in mehkobe, del tiste sladkosti in grenkobe, del tiste ljubezni in sovraštva, ki so tako svojski za vse človeštvo.
Prav zato pesem, glasba, prenašanje tovrstne tvarine drugim ne bodo nikoli zamrli. Tako kot se pesem mora roditi, mora tudi živeti, mora iskati druge duše, se mora izpostavljati, krvaveti in se hraniti z drugimi dušami. Preživi pa tako in tako le tisto, kar je najbolj iskreno, najgloblje občuteno, najbolj pristno.
Pesem je hkrati nebeško nebo in trdna zemlja, je humus našega življenja, je temelj našega bivanja, je naša soba, naša hiša, naš dom. S pesmijo se dotikamo neba, s pesmijo se vračamo v zemljo, s pesmijo odkrivamo vse tisto, kar so nam dali naši predniki. S pesmijo potrjujemo našo trdnost, s pesmijo odhajamo od doma in se vedno znova vračamo v ljubo domačo hišo.
Pri tem ob nastajanju in dajanju drugim nikoli ne premišljujemo o tem, koliko smo dali, koliko bo ostalo za nami, koliko hvaležnosti smo dobili za plačilo. Čustva se ne merijo z nobenimi človeškimi merili. Kadar se pesem resnično dotakne druge duše, se vzpostavi tako prisrčna vez, se stkejo tako goste zlate niti, se poveže tako močno duša z drugo, da je ne pretrga nobena zunanja sila več.
Marsikomu na žalost ne uspe nikoli povezati svoje duše z drugo. V takih trenutkih navadno nastopi veliko razočaranje. A medsebojni stik pač lahko vzpostavijo samo najboljši: najgloblje čuteči, najbolj iskreni, najbolj pristni. Zato samo najboljši niso nikoli razočarani, saj se zavedajo, da je povezava med dušami prednost, privilegij samo najboljših. Vsi drugi, ki tega občutja v sebi niso nikoli zaznali, pa bodo to težko razumeli in bodo še naprej tavali v temi.
Glasba je piš vetra, je šelestenje krošenj, je petje ptic, je godenje čričkov, je šumenje rek in morja, je tisti del narave, ki ga občuti vsak človek nekoliko drugače, nekoliko po svoje, večkrat nekoliko zadržano, še večkrat pa zaneseno. A prav vsakdo se po svoje zaveda, da je glasba dih narave, odsev prvobitnega življenja, stik z večnostjo.
Glasba nam lepša vsakdanjik, nas bogati, nam daje upanje. Glasba je balzam, ki pokrije vse rane, je roka, ki boža z materino nežnostjo, je trdnost, ki jo slutimo v očetovem koraku, je dojenčkov jok in smeh, je življenje in smrt, je moč in slabost človeka.
Glasba je izročilo prednikov, je bogastvo sedanjosti, je steza do prihodnosti. Glasba je lestev do vsega tistega, kar so občutili že mnogi pred nami, je pot do razumevanja našega trenutka, je steza do tiste prihodnosti, ki se svetlika ob sončnem vzhodu.
Glasba je moj, tvoj, naš čarobni svet, brez katerega ne bi bili čuteča bitja. Samo glasba nam odkriva globlje dojemanje naše notranjosti, samo glasba nas opredeljuje do zvokov preteklosti, samo glasba nam daje zven sedanjega trenutka, samo glasba je prisluh prihodnosti.
Vse zapisano še posebej velja za glasbenika, ki je vse svoje življenje posvetil njenemu največjemu veličanstvu – glasbi! Za Franca Miheliča! Za človeka, ki je znal iz globine svoje neomadeževane duše priklicati na dan na stotine prvinskih izvirov, za človeka, ki je vse svoje življenje posvetil dajanju drugim ljudem, za človeka, ki živi, se veseli in trpi z glasbo vred vse dni svojega zemeljskega bivanja.
To je človek, ki je povezal nebo z zemljo. To je človek, ki mu je dano, da nam s svojim čarobnim svetom prebudi tudi našo dušo. To je človek, za katerim bo ostalo zapisano v naših srcih veliko več kot za marsikom drugim.
Sprehodimo se po njegovi poti, odkrijmo njegovo dušo, stopimo tudi z besedo, fotografijami in notami v njegov čarobni svet!



Franci
14.12.2014 ob 20:08

Gospod Sivec,
po telefonu ste mi zatrdili, da je uvod v Miheličevo knjigo izpod Vašega cenjenega peresa in da ga boste dali na svojo internetno stran, da bodo vsi spoznali, tudi tisti, ki knjige ne bodo prebrali, kaj je pravzaprav glasba. Upam, da boste besedo držali ...
Vaš navdušeni bralec Franci



JEŽEK - sto let
14.12.2014 ob 11:12

Na današnji dan pred stotimi leti se je rodil France Milčinski-Ježek. Osebno sem ga še dobro poznal, lahko pa tudi zapišem, da sem prav jaz spodbudil njegovo ženo Jano, da je napisala knjigo o možu. Domov v Mengeš mi je pošiljala poglavje za poglavjem kot kaka ljubezenska pisma. Na koncu pa sem dodal še spremno besedo, sin Iztok pa je knjigo natisnil v svoji založbi ICO. Na zadnji strani knjige sem zapisal: "Spomini gospe Jane so človeško topli in nežni, saj nam Ježka odkrivajo v vseh tistih odtenkih, ki se jim lahko približa samo življenjska družica: v veselju in žalosti, v prešernosti in bolečini."



Maja Slevec Peternel
13.12.2014 ob 17:00

Za tale intervju z menoj je Maja Slevec Peternel dobila na faksu oceno med devet in deset. čestitam!

»Zgodbe me iščejo«
»Leto 2014 je zame zelo plodno leto,« pravi Ivan Sivec, pisatelj, ki je v Krašnji predstavljal svojo že 124. knjigo, deveto letos, z naslovom Pege na soncu, o problematiki rejništva in posvojiteljstva. Proti koncu se je vnela razprava med predstavniki za to pristojnih ustanov, ki jo je Sivec prekinil, češ da je to postal že pravi strokovni simpozij, on je pa le bolj literarno usmerjen. Kljub temu je predstavitev dobro uspela, obiskovalci so bili navdušeni predvsem nad Sivčevim preprostim in šaljivim nagovorom in odprtostjo za vsakega človeka. Je med štirimi najbolj branimi pisatelji v Sloveniji in slovi po tem, da je ljudski pisatelj, ki nenehno vzpostavlja stik z bralci in je zanje zelo dostopen in odprt. »Zelo veliko mi pomeni, da mi bralci pišejo. Tedensko dobim vsaj dva do štiri pisma.« Nato pove anekdoto o neki gospe, ki mu je vrsto let vsak teden pisala pisma in je prebrala vse njegove knjige. Nekega dne mu je ponovno pisala in vprašala, kaj je počel tisti teden. Odgovoril ji je, da je osvojil švicarski vrh Jungfrau, ona pa mu je odgovorila: »Ta teden ste osvojili švicarsko devico, ampak s svojo zadnjo knjigo ste osvojili mene, 87-letno devico,« z nasmeškom pripoveduje Sivec, ki ga zelo veseli, da tudi knjige lahko osvajajo.
Čez nekaj dni sva se dobila pri njem doma v Mengšu, v njegovem kabinetu, kjer nastajajo vse zgodbe. Kabinet je poln knjig. Na steni se okrog in okrog razprostira dolga polica z vsemi njegovimi deli, ostalimi knjižnimi zbirkami in kot slavistu, mu tudi slovarjev ne manjka. Razstavljenih je tudi veliko spominkov iz njegovih popotovanj po svetu, katerih vtise je zbral tudi v mnogih potopisih. Na steni, pa poleg vseh nagrad in priznanj visi tudi velik portret Franceta Prešerna, ki ga Ivan Sivec zelo ceni in spoštuje. Sam se je tudi lotil pisanja sonetnega venca »in takrat vidiš kako zahtevno je to, daš lahko samo klobuk dol,« pove Sivec, ki je o Prešernu napisal tudi nekaj del. Pisanja se je lotil tako, da je šel raziskovat na teren, tudi na Dunaj in izvedel veliko stvari, zaradi katerih na Prešerna gleda drugače. »Toliko slabega povemo o njem in mu potem obesimo, da je bil pijanec, ženskar. To so neumnosti.«
Ivan Sivec je v svojih 65 letih, toliko je namreč star, čeprav sploh ne izgleda, napisal veliko zgodb z najrazličnejših področij in žanrov. Pove, da karkoli bo napisal, bo napisal, potegnil ven iz slovenskih korenin. Vse zgodbe so nekako iz resničnega življenja, veliko zgodb mu je povedal njegov oče, po katerem, pravi, da ima tudi dober spomin. Sam pa je začel verjeti, da zgodbe krožijo okrog nas in da jih slej ko prej nekdo ujame. »Nekatere zgodbe me
dobesedno spremljajo oz. me iščejo in v to sveto verjamem,« pripoveduje Sivec in pojasni, kako ga je nek gospod iz njegovih rodnih Most pri Komendi, noč in dan preganjal tudi v sanjah, dokler ni napisal romana z naslovom In večno bodo cvetele lipe, v katerem je opisal njegovo zgodbo, potem je bil pa mir.
Poleg pisanja pa Ivana Sivca v življenju oblikuje še ena stvar, in to je novinarstvo. Delal je kot novinar, bil pa je tudi urednik dokumentarno-feljtonskih oddaj na RTV Slovenija, še danes pa je redni sodelavec časnika Slovenske novice. Pravi »zame je novinarstvo, brez sprenevedanja, najlepši poklic na svetu. Jaz bi znorel, če bi mogel, tako kot moje sošolke slavistke, 40 let poučevati na šoli. To je zame šus v glavo.« Njegova sošolka slavistka in pa dolgoletna prijateljica Vlasta Matejčič meni, da se v njegovih delih vidi oz. začuti novinarski pristop, saj večina besedil temelji na dokumentiranem gradivu, ki ga vneto zbira. Skozi novinarstvo je Sivec srečal 7.000 ljudi »in to je fantastika, kajti vsak človek sreča vedno drugačnega človeka, vsak nekaj ve in z vsakega terena sem šel drugačen domov,« pripoveduje, hkrati pa poudarja, da sta novinarstvo in pisanje dve zelo različni stvari. »Novinarsko pisanje mora biti konkretno, tisto kar je, pri knjigah je pa fino, da lahko napišeš tudi malo čez rob, nekomu nekaj poveš, pa ti noben nič ne more.« Ko je odhajal na teren, se je za vsakega človeka pripravil, da je vedel o čem spraševati. Zelo pa ga žalosti, koliko je danes mladih novinarjev, ki se nič ne pripravijo. »Postavijo tista štiri klasična vprašanja in to je to.« Potem začne pripovedovati, kako ga je nekoč, ko je ravno izdal dve knjigi, kontaktirala novinarka in ga prosila za intervju. Potem je pa prišlo trinajst ljudi z RTV-ja, od maskerke, lučkarja, tajnice do snemalca, da vsi še v kabinet niso mogli. Na kar je Sivec novinarko vprašal, zaradi katere knjige je prišla, mladinske ali za odrasle. Pa mu je novinarka odgovorila: »Zdaj ste me pa dobili, ah vi kar za obe povejte, eno bomo že objavili.« »Ni vedela zakaj je prišla,« na pol v smehu, na pol zgroženo pove Sivec. Pravi še, da že kot urednik ni prenesel novinarjev, ki so mu govorili, da nečesa ne morejo narediti, ker ni podatkov. »Nikdar ne bom razumel človeka, ki je len, da ne gre na teren, med ljudi in ki misli, da ne more nič narediti.« Meni, da če ni enega človeka, ki bi ga povprašal, obstajata vedno dva druga, včasih še boljša. Kljub temu, da sam ni študiral novinarstva, se mu zdi, da bi moral vsak novinar imeti licenco, narediti šolo, saj vsi niso poklicani za to. Morala bi biti selekcija, saj meni, da je novinarstvo danes na zelo nizki ravni.
Ivan Sivec je velik domoljub in nekoč je v nekem intervjuju izjavil, da Slovenci še nismo napisali svoje zgodovine, saj so nam jo vedno pisali drugi in da nam je bilo to, da smo narod hlapcev, vsiljeno. »Upam si povedati, da so bili naši zgodovinarji plačani z Dunaja ali Beograda, da so nam podajali eno plat zgodovine, npr. da Brižinski spomeniki niso bili naši.« Še vedno je tudi mnenja, da smo Slovenci premalo domoljubni, imamo površen odnos do vseh vrednot in da se tudi v šolah to premalo poudarja. Vendar pa pojasni, da ko Slovenci pridemo do roba, »znamo stopiti skupaj in se borimo za sebe, vmes pa smo… malo smo nenavadni.«
Danes se s pisateljevanjem ne da preživeti, »vsaj jaz ne bi, če ne bi bil še zaposlen,« pove Sivec in doda, da so se časi spremenili. Včasih je bila knjiga uspešnica, če je imela več kot 15.000 naklad, danes pa je že uspešnica, če ima 600 naklad. Sivec meni, da ljudje manj kupujemo, beremo pa ne manj. Sam piše za hobi, kar je dobro, saj je lahko sproščen, kdor pa je pisal zaradi denarja, je še vedno propadel. Nekoč mu je njegov prijatelj dejal: »Nikdar ne razmišljaj o denarju, delaj pošteno, iskreno, če boš tako delal, boš naletel tudi na pozitivno mnenje pri bralcih, denar bo pa že sam prišel.« S tem se tudi sam strinja in pove, da mu mnogi očitajo hiperprodukcijo njegovih del in doda, da mu to v glavnem očitajo predvsem lenuhi. »Sem pač delavni norec, ne morem pomagat,« smeje pristavi.
»Menim, da velikanskemu opusu Ivana Sivca ne more v Sloveniji konkurirati nihče, zunaj nje pa le Enid Blython. Ne vem čisto dobro, kaj botruje tolikšni ustvarjalnosti, nedvomno pa izjemna disciplina, pridnost, domišljija, mogoče pa tudi želja, da bi se uvrstil v Guinessovo knjigo rekordov,« pove Desa Muck, ena izmed štirih najbolj branih slovenskih pisateljev. Sivčeva prijateljica Vlasta Matejčič, pa se strinja: »Res je, zelo veliko raznolikih literarnih žanrov se loteva, morda bi kakšno knjigo lahko celo izpustil, vendar pa se strinjam z besedami akademika Cirila Zlobca, ki v spremni besedi v eni izmed Ivanovih knjig pravi, da pisatelj nesramežljivo uživa v pisanju, v svojem poustvarjanju življenja s pisanjem. Mislim, da kljub tem očitkom Ivan že snuje nove ideje in bodo nove knjige kmalu prišle med njegove zveste bralce.«
Tudi sam priznava, da se rad loteva vseh žanrov in se ne strinja s tistimi, ki menijo, da je danes bolje pisati zabavne teme in da mladino ne zanimajo resne teme. »Potrošništvo oz. Zahod nas sili v to, da se čim bolj zabavamo in da čim več zapravljamo,« meni Sivec in hiti pripovedovati anekdoto z njegovega potovanja po poteh zlatokopov na Aljaski, kjer so nevarni medvedi, zato so s kolegi od Američanov kupili 'medvedji sprej' za 17 $. Nato so srečali Indijance, ki so jih opozorili pred medvedi in so jim oni odvrnili, da že imajo ta sprej. Indijanci so se pričeli smejati na ves glas in jim povedali, da tudi sami prodajajo te spreje in da še nikoli niso nobenega prodali. »Jaz pa kot Gorenjec, nisem mogel mimo 17 $, ki sem jih dal za sprej, zato sem jih vprašal po koliko jih pa oni prodajajo,« z nasmeškom pripoveduje Sivec. »Povedali so, da pri njih stane 1,90 $, pa sem jih vprašal kaj je razlika v 15 $ med temi vašimi in onimi. Pa Indijanec pravi: ''To je pa davek na neumnega belega človeka.'' In to je to, potrošništvo, nam vsiljuje stvari, ki jih sploh ne potrebujemo,« smeje zaključi Sivec.
Da je zares vsestranski človek dokazuje tudi podatek, da je za slovensko narodno-zabavno in zabavno glasbo napisal okoli 2.500 pesmi oz. besedil. Naredil je tudi magistrsko nalogo z naslovom Fenomen ansambla bratov Avsenik. Pove pa, da je zaradi glasbe včasih bolj izpostavljen kot s knjigami, saj vsi poznajo pesmi, ki jih je spisal za Avsenika, Slaka, Heleno Blagne, Ota Pestnerja in mnoge druge. »Zadnje čase več ne pišem besedil, bi pa z besedili prej kaj zaslužil kot pa s knjigami, vendar me ne vleče več v take vode,« pojasni Sivec.
Maja Slevec Peternel



Ines
12.12.2014 ob 21:19

Gospod Sivec,
ali ste videli v Delu, da ste v članku Kaj Primorci berejo kar dvakrat omenjeni kot najbolj priljubljen pisec. Res, za nas ste najboljši. Verjetno vaš rod prihaja s Primorske, pa čeprav živite v Mengšu. Ali imam prav?
Ines



Matija
12.12.2014 ob 18:37

Prebral sem knjigo o glasbeniku Francu Miheliču. ODLIČNO!!! Res je mojster nad mojstri, a vi, gospod Sivec, ste ga že za časa življenja dvignili v nebesa, skoraj Bogu na tron. Pa saj si to zasluži, enako kot Vi, ki nesebično delujete za slovenski narod. Kakšna sreča, da imamo take velike ljudi kot so Mihelič in Sivec.
Matija



za Leo
11.12.2014 ob 10:28

Knjiga Princ na belem konju je nekoliko zapletena ljubezenska zgodbica, ki se dogaja v Lipici.
Življenje je nepredvidljivo: ko že vse kaže, da je Tina našla fanta svojih sanj, pa usoda dvakrat poseže vmes.
Po tej zgodbi je posnet tudi film, ki bo menda šele pozimi predvajan na TV Slovenija.
LP
is



Lea
08.12.2014 ob 19:26

Spoštovani Ivan Sivec!

Vaša knjiga princ na belem konju mi je zelo všeč,zato sem jo izbrala da bom o njej govorila pri slovenščini pri govornem nastopu.Vprašala bi vas kaj ste VI hoteli s to knjigo povedati in kakšno je vaše mnenje ,zakaj ste izbrali to knjigo.Za odgovor prosim če je le mogoče.

Lea,lep pozdrav.



Cerar Andrej
07.12.2014 ob 12:00

Zelo sem se razveselil izida knjige o Miheliču in njegovih muzikantih z naslovom: Glasba je moj svet. Ker imam tudi sam od vse glasbe najraje našo narodno-zabavno, mi knjiga veliko pomeni. V njej lahko preberemo življenske poti vseh članov, ki so kadarkoli sodelovali z Miheličevim ansamblom in snemali prelepe melodije. Za popestritev knjige je v njej ogromno črno-belih in barvnih fotografij članov ansambla, pa tudi prelepe fotografije naše slovenske pokrajine! Posebej za harmonikaše so gotovo zanimivi vsi naslovi skladb (tudi nemški) in pa seveda kar 15 notnih zapisov Miheličevih skladb. V knjigi je tudi kar 32 najlepših besedil za katere je mojster harmonike Franc M. naredil res prekrasne melodije. V knjigi lahko preberemo oceno o Miheličevem ansamblu mnenja različnih glasbenih strokovnjakov. Najzanimivejše so ocene g. Slavka Avsenika, g. Tomaža Tozona in tonskega mojstra Vinka Rojca. Za prelepo in bogato knjigo g. IVANU SIVCU najlepša hvala!
Andrej



statistika
07.12.2014 ob 08:25

V prvih enajstih mesecih leta 2014 je bilo po podatkih cobissa v slovenskih knjižnicah izposojenih 31.645 Sivčevih knjig. To je peto mesto po izposoji med vsemi živimi in neživimi pisatelji.

Najbolj izposojene Sivčeve knjige od januarja do konca novembra 2014:

1) Zadnji keltski poglavar .......... 1537 izposoj

2) Usodna emonska lepotica .......... 1370

3) Kralj Samo ....................... 813

4) Zadnji mega žur .................. 813

5) Kneginja Ema ..................... 555

6) Dopust s taščo ................... 548

7) Cesar Arnulf .................... 541

8) Ognjeni ruj ...................... 526

9) Bomba na šoli .................... 516

10) Vlomilci delajo poleti .......... 513



Marija
05.12.2014 ob 21:49

Bravo, gospod Sivec, za besedilo ZADNJA PLANIKA. Mihelič je naredil izredno lepo muziko, njegove punce pojejo izredno lepo, a brez tako tenkočutnega in čustveno bogatega besedila ne bi bilo nič
Za to ste mojster, kapo dol!
V solzah:
Marija



Marijan
05.12.2014 ob 09:02

Sporočam vam, da sem prebral knjigo o Miheliču. Lepo ste ga pohvalili in zdaj bom drugače gledal tudi na njegovo glasbo.
Hvala za lepo knjigo!

Marijan



Mariča
01.12.2014 ob 21:09

Prebrala sem že Pege na soncu. Ful dobra.
Za stare in mlade in tiste vmes.
Tole o rejencih in posvojencih itak vžge, saj smo vsi otopeli od televizijskih šovov in ne vemo, kaj je pravo življenje.
Bravo, Sivec!

Mariča



Matej B.
30.11.2014 ob 15:09

Res je, knjiga o Miheliču je ful dobra, pa še stare in nove skladbe z notami ima.

Matej B.



Robi
29.11.2014 ob 10:09

Gospod pisatelj in pesnik Ivan Sivec!

Imam privilegij, da sem že prebral v celoti vašo knjigo GLASBA JE MOJ ČAROBNI SVET o Francu Miheliču. Odlično ste jo napisali!!!
Že županov uvod je lep, razjasni pa dobro Miheličev pogled na svet in njegov večni nasmeh. Res je tako, kot pravi župan Sodražice Blaž Milavec.
Zelo dober je esej v uvodu v knjigo. Kaj takega zmorejo samo mojstri kot ste Vi. O glasbi razmišljate globlje in bom to še trikrat prebral. Miheličeva odlična glasba pa tako globoko razmišljanje tudi zasluži.
Zelo prijetno me je presenetila pripoved Franca Miheliča, pa tudi njegove žene in ženinega brata. Od ostalih pa je nepozaben kitarist Milan Kokalj. Vsi so izredno simpatični, inteligentni in odkriti ljudje. Pri njih se da naučiti tudi veliko življenjskega, še posebej pri genialnemu Francu Miheliču, inovatorju in harmonikarju. Nisem vedel, da je on začetnik igranja na pet prstov in glede basov. To bo treba še večkrat prebrati!
Zelo so mi všeč tudi vaše celostranske fotografije in veliko veliko najlepših besedil, ki ste jih napisali za Slovence. Tako poglobljenih in hkrati prijetnih besedil ne piše nihče drug!!! To ste v knjigi lepo dokazali.
Zelo lepo je tudi, da so v knjigi vsi naslovi skladb, da vsaj vidimo kaj je prispeval naš velikan Franc v zakladnico slovenske glasbe. Pri tem se pridružujem mnenju Slavka Avsenika in Tomaža Tozona, ki je napisal da tako slovenske glasbe ne zna ustvarjati nihče več.
Lepo je tudi, da ste tako Vi kot Franc zavedna Slovenca in da dasta nekaj na slovenstvo.
Pa še note za povrhu in veliko veliko barvnih slik. ker sem harmonikar, se že učil po notah nove Miheličeve viže. Kdaj bodo prišle ven na CD?
Vsi, ki so v knjigi, so lahko ponosni da so sodelovali s tem velikim genialnim človekom današnjega časa. Doslej sem ga spoštoval, odkar pa sem prebral knjigo, ga bom še bolj.
Knjiga kaže tudi usmeritev za vse druge, ki se prestopicajo na mestu. Upam, da jo bodo prebrali Modrijani in drugi 'modri' muzikanti.

muzikant Robi



947. PREDSTAVITEV
28.11.2014 ob 22:10

Pege na soncu - Krašnja - v osnovni šoli

G. Sivec!

Duša mi je bila pobožana, ko sem prebrala knjigo - smo delček te knjige - presenečena pa sem nad razumevanjem dekliškega razmišljanja. Zelo lepo je opisano.

Jana in družina Kelc


Dragi in spoštovani prijatelj!

Hvala, da sem bil lahko tudi jaz, 'majhna pegica', na sončku, tvoje nove , 124. stvaritve.

Marjan Štrukelj

Iskrena hvala za knjigo, ki se mi je zelo dotaknila.
Vera Beguš



urednik Jože Pavlič
28.11.2014 ob 14:04

Rimljani pisatelja Ivana Sivca
Predstavitev štirih knjig v Matični knjižnici Kamnik
Pisatelj Ivan Sivec je že velikokrat gostoval s svojimi deli v Matični knjižnici Kamnik. Nazadnje, letos poleti, je bil častni pokrovitelj poletnega branja, ki naj bi pritegnilo k branju vse družinske člane. V torek, 18. novembra, pa je predstavil svoje veliko in obsežno delo o Rimljanih na naših tleh. Izšlo je v zbirki Slovenska zgodovina, knjige pa je izdala založba ICO d. o. o., Kamnik.
Pisatelja Sivca, najbolj plodovitega doslej v zgodovini slovenskega slovstva (122 knjig), raznovrstnost njegovega ustvarjanja in veliko priljubljenost pri bralcih (več kot 150 izposojenih knjig na dan v slovenskih knjižnicah) je na začetku številnim obiskovalcem kulturne prireditve predstavila direktorica Matične knjižnice Kamnik mag. Breda Podbrežnik Vukmir. Na koncu predstavitve se mu je zahvalila za gostovanje in prijeten večer, ki so ga poživila tudi številna vprašanja uglednemu gostu, čestitke, vpisi v spominsko knjigo in predvsem nakupi knjig ter pisateljevi avtogrami.
Ivan Sivec se je vešče, kot on to dobro zna, obenem pa zanimivo ter informativno bogato, najprej z besedo, nato pa ob dokumentarnih posnetkih »sprehodil« skozi vsebino svojih knjig, ki obsega zelo razsežno obdobje od Keltov pri nas, gradnje Emone (letos je 2000 let od tega), znamenite bitke pri Mrzli reki (Frigidu) leta 394 med krščansko in pogansko vojsko (zmagala je prva) do velikega hunskega vojskovodje Atile, ki naj bi celo umrl in počival na naših tleh. O vsem tem in drugem zaporedoma govorijo knjige Zadnji keltski poglavar, Usodna emonska lepotica, Burja nad Mrzlo reko in Atila, šiba božja.
V vse knjige je pisatelj »vpletel«, da bi bilo še bolj zanimivo, napeto in berljivo, ljubezenske zgodbe. Ostal pa je, kar knjigam daje posebno vrednost, zvest zgodovinskemu okviru pripovedi. Preden se je lotil pisanja, se je namreč posvetoval s strokovnjaki za obravnavana obdobja, prebral zelo veliko zgodovinskih virov, obiskal kraje, posebej povezane z Rimljani pri nas, najdišča iz tega obdobja.
Vsako od knjigo bogati in ji daje pravi ton in mero tudi beseda strokovnjakov, fotografije najdb in opisanih krajev, slovarček ter najpomembnejše letnice.
Knjige so tudi lepe po obliki, s trdimi platnicami, dovolj velikimi črkami. Skratka, kar same vabijo k branju, obravnavano v njih pa še bolj. Čas za to pa je tudi pravi. Veselo, torej, k našim daljnim prednikom: kako so živeli, delali, trgovali, gradili, se vojskovali, ljubili in, na koncu, ostali zapisani v zgodovini in najdbah do danes. O njih vemo še bore malo, pisatelj Sivec pa nam odkriva poglede tudi za to tančico.
Jože Pavlič



Danica Z., Šentrupert
28.11.2014 ob 07:15

Spoštovani gospod Ivan Sivec!

Vas pa človek komaj dohaja. Iz daljne Emone ste vstopili v nadvse aktualen današnji čas.
Pege na soncu.
Nenavaden naslov. Za njim se odstirajo tri glavne zgodbe: Žanova, Sarina, njuna skupna in v njih, okoli njih ter za njima veliko osupljivega, pretresljivega, neprijaznega, težko predstavljivega … No, pa tudi kak svetel trenutek, ki skozi temno pego na soncu vendarle prodre kot svetel žarek.
Tisto petico od prfokse za slov. jezik tudi jaz 'podpišem'. Zelo dobro se je izkazala tudi socialna delavka Nina. Morda je prav ona 'kriva', da Žan vse pove po resnici.
Žan: 'črn, skravžlan in nič žleht' je v svoji iskrenosti tako ful simpatičen, da si enostavno povsem na njegovi strani, čeprav ga včasih kaj polomi.
Uboga Sara! Koliko hudega je doživljala ta deklica ob 'utapljanju' svoje matere, da katere je, začuda, zelo prizanesljiva. Ko pa je prišla v rejništvo, se je odvijala druga kalvarija. Ar verjeti nisem mogla, ko sem brala, kaj vse je morala prenesti. Prava BORKA!!!
Oba glavna junaka ZELO občudujem, ker ob vsem tem nista zabredla. Če ju primerjam z otroki iz nekaterih današnjih (zelo urejenih) družin, ki so skrenili z mehko postlanih in urejenih domačih razmer, se jima moram še posebej prikloniti. Dobro sta zvozila mnoge nepregledne ovinke na ne preveč prijazni poti mladega življenja. Močno držim pesti zanju za udobno pot naprej.
Vaša knjiga pa je zanju, in zagotovo še za mnoge druge rejence in posvojence, neke vrste priznanje in trdna opora.
Za uresničitev vsebine te – res posebne knjige – ste spet opravili pred pisanjem trudapolno delo. O tem posebej priča Vaša Zahvala. Ob tem Vam gre vse priznanje, ko izražate hvaležnost za opravljeno delo tudi drugim, čeprav ste glavnino opravili – Vi! Spremna beseda gospe mag. Viktorije Bevc pa je tudi nekaj več: strokovno podkrepljeno besedilo o rejništvu in posvojiteljstvu. Vi pa ste temu pripisali zapisali veliko piko na i, in hkrati dobili vabilo, da bi te teme še nadaljevali. Ker je to izjava stroke, lahko samo iskreno ČESTITAM!
Knjiga je nekaj posebnega tudi po oblikovalski plati. Barve so najbolj zgovorne. Srčki, zvezdice in drugi 'dodatki' ne delujejo kičasto, ampak prav razveseljivo dopolnjujejo dnevnikovo vzdušje. Enako prisrčne so ilustracije. Čestitam tudi oblikovalki in ilustratorju!
Imam občutek, da bo knjiga Pege na soncu prav posebna uspešnica. Zagotovo pa bo tudi v ponos glavnima resničnima junakoma.

Skozi jesensko sivino Vam pošiljam s svetlo mislijo podčrtan lep dolenjski pozdrav!
Danica Z.



Franci S.
27.11.2014 ob 22:11

Poslušal sem radijsko oddajo Četrtkov večer domačih pesmi in napevov, posvečen Slavku Avseniku.
Vse v redu, toda niti enega tekstopisca ni bilo, ki bi čestital Slavku, Vi pa ste o njem pripravili magisterij. Pa tudi ne nobenega glasbenika.
Mar se na Radiu Slovenija ne zavedajo, da ste Vi naredili iz Avsenika magisterij in napisali največ besedil za Avsenike.
Zelo sem žalosten, kako se to pripravlja in žonglira, na pomembne ljudi pa pozablja!
To urednici ni v čast!

Franci



946. PREDSTAVITEV
27.11.2014 ob 21:45

Predstavitev PEGE NA SONCU - Mestna hiša v Ljubljani, akcija Pridi brat - v galerijo

Spoštovani gospod Sivec,
kot smo nocoj slišali,
je pisatelj resničen junak,
saj je uspel upodobiti življenje dveh ...
resničnih junakov!
Čestitke Sandri,. Tadeju in gospodu Sivcu, vsem še veliko ustvarjalnosti!

urednica Tadeja Zupan

Pisatelj tenkočutno prisluhne življenju in z vsakim novim delom ustvari - življenje!
Srečno!

Jože Zupan, Schwentnerjev nagrajenec

Spoštovani Ivo!

Bil je lep in zanimiv večer med literarnimi in pravimi, živimi, junaki, lepimi ilustracijami in dobrimi sogovorci. Z veseljem bova knjigo prebrala.

Vlasta in Franko Matejčić



945. PREDSTAVITEV
27.11.2014 ob 12:13

PEGE NA SONCU (Listi iz Sarinega in Žanovega ljubezenskega dnevnika)
Cankarjev dom - knjižni sejem - 27. 11.

Kadar je avtor na stojnici, gredo knjige še bolj med ljudi.

Mojca M.

Vesela sem, da sem Vas srečala osebno. Prišli smo iz Trsta in tam veliko beremo vaše knjige.

Margerita C.



Bukla
27.11.2014 ob 07:19

Renate Rugelj je ob predstavitvi zadnjih dveh rimskih knjig Burja nad Mrzlo reko in Atila, šiba božja v Bukli, reviji o dobrih knjigah, med drugim napisala:
"Knjižna serija, ki se bo brala še dolgo v prihodnja leta."



Andrej Cerar
26.11.2014 ob 17:06

Poleg rimske tetralogije je zanimivo branje tudi Sivčeva knjiga o življenju in delu evropsko priznanega jezikoslovca, Jerneja Kopitarja. Pred kratkim je izšla v ponatisu. Ravno včeraj sem jo prebral.
Danes pa imam pred seboj že novo! Knjiga o Francu Miheliču je res lepa, bogata z barvnimi fotografijami, številnimi podatki o njem, njegovi družini in seveda članih ansambla. Naštete so tudi vse njegove melodije (slovenske in nemške) pa plošče, note, besedila..... predvsem pa opisano njegovo življenje in delo od rojstva do danes. Prav zanimivo branje!
Čestitam za novo literarno delo o našem velikem glasbeniku!
Andrej



Maks
25.11.2014 ob 07:53

Pravkar sem na vašem FB prebral, da ste izdali knjigo o Francu Miheliču z naslovom GLASBA JE MOJ ČAROBNI SVET. Pri Miheliču je res tako. Bravo, bravo, to je lepo Miklavževo darilo za vse Slovence!!!

Maks



čudežni Nejc
23.11.2014 ob 08:50

Včeraj popoldne in zvečer sem prebral PEGE NA SONCU.
Ful dobr!!!
Ker ne berem rad, oče pravi da sem zdaj ČUDEŽNI NEJC.
In naj to napišem vam.
Pa sem!!!
Čao!
Nejc



Mario
21.11.2014 ob 18:11

Vedno redno spremljam vaše pisanje. Rimljani so zadeli piko na i. Čudno, da se ni nihče prej spomnil na tako zgodovino in jo prikazal na tako ljudski način, da vsakdo razume. V drugih državah je te literature veliko, pri nas pa jo v širši meri obvladujete samo vi.
Hvala vam!

Mario



Brane
20.11.2014 ob 06:20

Gospod Sivec,
že vnaprej se oproščam da vas nadlegujem in da se javljam tako zgodaj.
Razlog pa je tak, da vsako jutro poslušam po radiu oddajo Polka in valček, kjer Irma Rauh predstavljal skladbe. Danes je nekaj pleteničila o mladosti, nato pa je bila naša, MORAVŠKA, himna Moravče so najlepše. Glasbo je ustvaril naš Moravčan Milan Kokalj, vi pa besedilo. To vem tudi po tem, ker je bila pesem napisana na našem moravškem koledarju.
Prav vsako jutro Rauhova hvali mlade avtorje in glasbo nasploh, pa čeprav večkrat ni veliko vredna, danes pa je bila predvajana naša himna, pa Kokalja in Vas niti ni omenila, kaj šele da bi kaj povedala o naših lepih Moravčah.
Zdi se mi da Rauhova dela velike razlike med avtorji. Zelo hvali Faniko Požek, ki je napisala nekaj solzavih besedil o ljubezni, našega Milana Kokalja pa je čisto izpustila. Nasploh me moti da tako hvali še komaj take, ki so prilezli iz plenic, starim 'moravškim mačkom' pa ne da veljave. Kokalja zelo spoštujem, enako pa vas, zato upam, da bo Rauhova to kdaj popravila. Radio ima velika ušesa.
Upam da niste zamerili. Meni gre za poštenost, ne pa da nekdo navija za eno stran.
Brane iz Moravč
(MORAVČE SO NAJLEPŠE)



Marjan Š.
19.11.2014 ob 15:40

Pozdravljen.
Danes dopoldan mi je uspelo prebrati knjigo Pege na soncu, ki me je navdušila.
Mojster je pač mojster!
Lep dan.
Marjan



Jože P.
19.11.2014 ob 10:28

G. Ivan, vse čestitke najprej za res lepe knjige, zahvala, obenem pa vse priznanje za včerajšnjo predstavitev v Kamniku. Knjige so ne le zanimive, marveč tudi lepe; posebej mi je všeč, ker so v njihov dovol velike črke, da človek lahklo bere, "dihajo" (niso stisnjene, kot marsikatera), tudi papir je kakovosten, trde platnice. Tako se dela! Že včeraj sem začel brati prvo od njih, ker me je res zanimalo, kako ste se lotili zahtevne snovi. Sedaj šele vidim, koliko ste morali prebrati in preučiti, da ste obravnavano umestili v zgodbo, povrh vsega pa še v zgodovinski in ozemeljski okvir sedanje Slovenije.
Jože P.



944. PREDSTAVITEV
18.11.2014 ob 21:51

Matična knjižnica Kamnik - predstavitev tetralogije Rimljani na naših tleh

Spoštovani gospod Sivec!

Čudovit večer z Vami je bil, odkrivala sem že keltske boje, večno ljubezen, izbirala naslove za druge boje, ostane mi samo še Atila!
Kapo dol - neizmeren spomin, dar za pisanje, gorenjska trma in vztrajnost za pisanje in seveda - žena, ki včasih diha tudi za Vas!

Srečno!

Franceska Žumer


G. pisatelj mag. Ivan Sivec!

Občudujem Vaše izjemno delo. Sprašujem se, od kod Vam toliko moči, navdiha, tako vnet odnos do dela. Iz Vaših korenine kar vre ljubezen do človeka, odgovornost do ljudi in do slovenske zgodovine, do slovenskega naroda.

Jože Pavlič

Spoštovani gospod Sivec,
zdaj smo že stari prijatelji, pa ne zaradi let,, pač pa zaradi naših zanimivih in vedrih srečanj v naši kamniški knjižnici.
Z vašimi knjigami imamo knjižničarji veliko dela, ker se jih bralci veliko izposojajo. In prav je tako!
Vaša velika zasluge je, da radi berejo ne samo knjigoljubi, pač pa ste za branje navdušili tudi tiste, ki doslej niso brali veliko.
Današnji večer, poln zgodb in domišljije, bo mnoge spodbudil k branju. Hvala za prijetno uro in kup zanimivosti, ki so spodbudile našo radovednost.

Breda Podbrežnik, direktorica Matične knjižnice Kamnik



Marija z Raven
18.11.2014 ob 14:11

Sem prebrala vse štiri knjige o Rimljanih na naših tleh in so vse v redu.
Najbolj me je ganila zadnja, o Ildiko in Atili. To je prava antična drama!!!

Marija



Reporter
17.11.2014 ob 20:31

V današnjem Reporterju sta ocenjeni obe zadnji rimski knjigi in sicer Burja nad Mrzlo reko in Atila, šiba božja. Urednica Elvira Miše Miklavčič je med drugim zapisala:
"Čeprav si sivec v zadnjih dveh zgodovinskih delih, podobno kot v vseh prejšnjih, privošči nekaj pesniške svobode in zgodovinsko dogajanje prikaže skozi nekoliko romantično obarvano povest, velja poudariti, da je pisatelj ob pisanju tetralogije uporabil več kot sto virov, od zgodovinskih knjig do znanstvenih člankov. Obiskal je tudi več deset zgodovinarjev, si ogledal vse kraje prizorišč nekdanjih pomembnih dogodkov iz naše zgodovine, vse štiri knjige pa so tudi obogatene z zgodovinskimi dejstvi in tehtno spremno besedo znanstvenika, priloženo pa je tudi več kot trideset barvnih fotografij iz arhiva Narodnega muzeja, Mestnega muzeja Ljubljana in Pokrajinskega muzeja Celje."



opazovalka z Radia Slovenija
17.11.2014 ob 18:47

Gospod Sivec,
danes sem slišala, da je Marko Radmilović dobil Ježkovo nagrado. Fino! To ste morali biti zadovoljni, ko pa je nagrado dobil vaš učenec. Nekdo mi je pripovedoval, da je v vaše uredništvo na Radio prišel polpismen in da ste ga učili, kje postavljati vejice itn. Lepo!
Zdaj pa je piščanček že zelo napredoval. In se postavil ob bok drugim velikanom kot so Tof in Toni. Slovenija je rešena!

Pa brez zamere!



Janči
16.11.2014 ob 11:42

Tudi jaz sem moram pohvaliti da sem prebral vse vaše rimske knjige.
To je branje za staro in mlado. Veliko izveš, pa še ljubezni je mnogo.

Hvala!

Janči



Marta
14.11.2014 ob 20:05

Prebrala sem vse štiri knjige o Rimljanih na naših tleh. Veliko sem izvedela novega.
Hvala!

Marta



Mina
13.11.2014 ob 14:40

Berem Zadnji mega žur. Ful dobr za mlade!!!

Mina



Mihael
12.11.2014 ob 17:07

Se popolnoma strinjam z gospodom Ježem. To so štiri knjige za inteligentne ljudi, za nekoliko zrelejše bralce, za ljudi, ki so nekaj že prebrali in zmorejo koncentracijo na daljši rok. Za tiste, ki goltajo šund, to ni.
Bravo, gospod Sivec!

Mihael



Milan Jež
11.11.2014 ob 18:09

Dober dan, dragi in spoštovani prijatelj Ivo!

Prišla je na vrsto Tvoja knjiga Usodna emonska lepotica, tiha deževna dneva pa sta mi omogočila. da sem jo prebral v dveh zamahih. Nisem je mogel odložiti. Čeprav se po navadi pisanje o ljubezni bolj dotakne občutljivih ženskih duš, tudi mimo mene ( moja duša je bolj nežna, čeprav ni zmeraj tako videti ) ni šlo neopazno. Pred mojimi očmi so zaživeli liki bojevitih Tavriskov, vsemogočnih in zahrbtnih Rimljanov, gospodarjem vdanih in o svobodi sanjajočih sužnjev, prelepa Tesalija pa mi je zaigrala na liro in zapela kot boginja. Užival sem v Tvoji zgodbi in čeprav je fiktivna in sega v čas pred dva tisoč leti, so se pred menoj odvijale slike, kot da bi se vse dogajalo danes. Saj nekatere stvari res lahko prenesem v današnji čas: županske volitve, korupcija, medčloveška nasprotja; in kar je najvažnejše, tudi: ljubezen nam je vsem v pogubo!, če ne izhaja iz nečesa čistega, iz dna duše, če ni sebična in je res čustvo, ki ga sporoča super zavest umu in ne obratno. Če ni tako, se kaj lahko zgodi, da človek, ki ga je ošvrknila Amorjeva puščica, začne loviti svoj rep. In je istočasno lovec in žrtev. "Tega nisem napisal iz svoje pameti", ampak sem razbral iz Tvoje knjige. Tvoja zvezda bo večno močno svetila v pisateljskem ozvezdju. Čestitam!

S spoštovanjem!
Lep pozdrav
Milan



Milan Jež
11.11.2014 ob 18:08

Dober dan, dragi in spoštovani prijatelj Ivo!

Prišla je na vrsto Tvoja knjiga Usodna emonska lepotica, tiha deževna dneva pa sta mi omogočila. da sem jo prebral v dveh zamahih. Nisem je mogel odložiti. Čeprav se po navadi pisanje o ljubezni bolj dotakne občutljivih ženskih duš, tudi mimo mene ( moja duša je bolj nežna, čeprav ni zmeraj tako videti ) ni šlo neopazno. Pred mojimi očmi so zaživeli liki bojevitih Tavriskov, vsemogočnih in zahrbtnih Rimljanov, gospodarjem vdanih in o svobodi sanjajočih sužnjev, prelepa Tesalija pa mi je zaigrala na liro in zapela kot boginja. Užival sem v Tvoji zgodbi in čeprav je fiktivna in sega v čas pred dva tisoč leti, so se pred menoj odvijale slike, kot da bi se vse dogajalo danes. Saj nekatere stvari res lahko prenesem v današnji čas: županske volitve, korupcija, medčloveška nasprotja; in kar je najvažnejše, tudi: ljubezen nam je vsem v pogubo!, če ne izhaja iz nečesa čistega, iz dna duše, če ni sebična in je res čustvo, ki ga sporoča super zavest umu in ne obratno. Če ni tako, se kaj lahko zgodi, da človek, ki ga je ošvrknila Amorjeva puščica, začne loviti svoj rep. In je istočasno lovec in žrtev. "Tega nisem napisal iz svoje pameti", ampak sem razbral iz Tvoje knjige. Tvoja zvezda bo večno močno svetila v pisateljskem ozvezdju. Čestitam!



S spoštovanjem!

Lep pozdrav

Milan Jež



Prvih pet
11.11.2014 ob 15:22

Vesel sem, da sem med prvimi petimi najbolj branimi pisatelji tudi po desetih mesecih (29.175 izposoj letos).
Prvih pet knjig:
Zadnji keltski poglavar, Usodna emonska lepotica,
Zadnji mega žur, Kralj Samo in Kneginja Ema.



Mirko P.
11.11.2014 ob 12:20

Spoštovani g. Ivan Sivec!

V Vas vidim vzornika slovenske kulture in slovstva, na žalost pa pri mnogih mladih ni tako. Polovico njihovih besed je že tujih. Nisem črnogled, a tako ne bo šlo naprej.
Prebral sem veliko Vaših knjig in vse so mi bile blizu. Samo v Vaših knjigah nekaj najdem, opogumlja me Vaš slog, jasnost izražanja in povednost. Želim vam veliko zdravja in dobrega pisanja še naprej

Mirko P.



Zofka F.
10.11.2014 ob 18:18

Spoštovani g. Ivan Sivec!

Na dobrodelnem koncertu smo sodelavci Karitas Dravograd naredili nekaj posebnega. Zapeli smo pesem Podaj mi roko, brat, katero ste nam vi poklonili. Iskrena hvala za Vašo dobroto in pomoč.

V imenu skupine Karitas

Zofka F.



Jože Z.
06.11.2014 ob 11:42

Spoštovani mag. IVAN SIVEC,

Vi hitreje pišete, kot more človek vse prebrati!

Tako je meni uspelo šele v tem tednu prebrati Vaši deli Burja nad Mrzlo reko in Atila, šiba božja! Priznati je treba, da ste mojster v prepletanju zgodovinskih dogodkov z domišljijo. Četudi občutiš, kje je domišljija v prednosti, je vendarle preplet tako napet, da ne moreš prej nehati, dokler ne prebereš do konca. Ob tem pa vsekakor ostane tudi zgodovinski spomin in tako nehote izobražujete. Predvsem pa človek razmišlja o zgodovinskih likih skozi Vaše videnje, ki je včasih drugačno, kot je bilo naše vedenje o tem. Tako ustvarjate dvojno poslanstvo - in ne čudim se, če mnogi ljudje, ki drugače sploh ne bi brali, z veseljem segajo po vseh Vaših knjigah. Hvala, ker ste nama obogatili obzorje z zgodovinskimi dogodki!

Jože Z.



Vera
06.11.2014 ob 07:15

Pozdravljen!


Knjigo PEGE NA SONCU sem prebrala v "enem kosu." Res je čudovito napisana. Čestitam! Ker problematiko kar dobro poznam, menim, da bi jo moral prebrati marsikdo, posebno pa še rejniki, učitelji, in strokovni delavci. Neodgovorni starši je najbrž ne bodo.


Lep pozdrav!


Vera



Ivanka K.
05.11.2014 ob 18:00

ZAHVALA

Najlepša hvala za knjigo Pege na soncu.

Verjetno sem jo prebrala prva v Sloveniji od bralk.

Jo bom še večkrat.

Tudi sama sem bila rejnica že več kot 20 let in nekateri bivši otroci me še vedno obiskujejo ...

Še enkrat hvala in lep pozdrav!

Ivanka K., Rafolče



Irena B.
05.11.2014 ob 09:19

Lepo pozdravljeni, gospod Sivec v to mokro, a vseeno čudovito jutro.

Zakaj čudovito?
Med drugim tudi zato, ker sem sinoči prebrala do konca vašo Planinsko rožo....če na kratko napišem: pred leti sva si dopisovala in sem preko vas kupila svojim dragim kar nekaj vaših umetnin z vašim posvetilom...potem se je življenje malce zasukalo, vsi trije otroci so študirali (in še študirajo) in po sili razmer smo morali začasno prekiniti z nakupovanjem knjig....toda ne z branjem. Glede na to, da sem si zastavila cilj - prebrati vse vaše knjige, sem sinoči prebrala tudi Planinsko rožo. In ostala brez besed. Veliko vaših del sem prebrala, veliko tuje literature, veliko ljubezenske proze...ampak Planinska roža.....to je pa zame vrhunec v besedo prelitih čustev. Čestitam, gospod Sivec, to pa je nekaj veličastnega. Ob branju sem podoživljala vsako njuno občutje, sprehajala sem se z njima ob Nadiži...prekrasno, res. Prišla sem do ugotovitve, da nekaj tako občutenega lahko napiše samo človek, ki ljubi. In se spraševala ali vaša gospa Sonja sploh ve, da je ta Planinska roža v osnovi posvečena njej?
Ne bom dolgovezila, o svojih delih, med drugim tudi o tej knjigi ste slišali in prebrali že mnogo besed.....ampak preprosto morala sem vam napisati, kako sem jo doživela sama.
Pustila bom ob strani razmišljanja, zakaj sta kljub temu, da sta našla tisto, kar mnogo ljudi išče celo življenje, namreč svojo polovičko, sprejela takšno odločitev kot sta jo. Saj vem, bilo je skoraj nemogoče, da bi se lahko ljubila...skoraj rečem zato, ker vem, da kanček upanja je obstajal...pa me preveva misel, da Slovenci nismo srečni, če nismo nesrečni...

No, ne bom predolga...vem, da dobivate mnogo pisem, vem, da vas ljudje vsepovsod sprašujejo, razlagajo, zato naj bo dovolj.

Samo toliko da veste, da me je knjiga tako prevzela, da bom nekaj dni razmišljala o njej, preden se lotim nove. In z nestrpnim pričakovanjem čakam dan, ko bom prebrala vsa vaša dela. Upam, da bom lahko dobila vse knjige po knjižnicah, nekaj jih imam tudi doma in vmes upam, da bo tudi meni posijalo bolj blagodejno sonce in si bom lahko vsak mesec privoščila tudi nakup vaše knjige in bogatila domačo knjižnico.

Želim vam veliko lepih sprehodov, dosti strumnih korakov po kosilu, jasno glavo in naj vam beseda teče še naprej tako lepo kot vam je do zdaj...

Lepo pozdravljeni s Koroške,

Irena Budna



Nejko
04.11.2014 ob 18:14

Bravo, gospod pisatelj,

KONČNO spet nekaj za nas. Na FB sem prebral, da je izšla knjiga za mlade po resničnih dogodkih Pege na soncu. O rejencih in posvojencih. Take socialne rad berem ker so resnične.

Nejko



Matej
03.11.2014 ob 17:47

Nikoli nič ne vpišem na vašo stran, vedno pa jo pregledujem. Danes pa vam vendarle želim sporočiti, da se z gospodom Dragom strinjam-
Toliko!



Ognjišče
03.11.2014 ob 09:42

Literarni urednik Silvester Čuk je v oceni knjige Burja nad Mrzlo reko med drugim v novembrski številka Ognjišča zapisal:

"Pisatelj Ivan Sivec gradi svojo pripoved po 'načrtu', ki smo ga spoznali že v prvih dveh knjigah tega niza. V poševnem tisku je razmišljanje, ki uvaja v dogajanje. Knjiga, ji ji je dodal 'reklamni' podnaslov Povest o strastni ljubezni in iskreni spravi v času cesarja Teodozija, obsega deset poglavij. Na koncu je slovarček manj znanih pojmov, pregled zgodovinskih dejstev po letnicah ...



Drago
02.11.2014 ob 10:05

Gospod Sivec,
napisal bom tisto, kar me teži. V zadnjih letih ugotavljam, da domača glasba prehaja na stranpota in da ji dirigirajo samo taki ljudje, ki ji nimajo v srcu, ampak jo proizvajajo samo zaradi denarja. To pa so razni Potrebuješe in Švabi. Potrebuješ je že odletel, ker so ga ljudje spregledali da muziko proizvaja zaradi denarja, Švabi pa še ne.
Da je to res, sta lahko sami opazili - če ste gledali v petek oddajo Slovenski pozdrav - ko je Blaž Švab omenil, da gre za Miheličevo vižo, potem pa je navajal vaše besedilo. Pomeni da kot voditelj ne pozna niti avtorja besedila. Zdelo se mi je, da samo blefira kakšen strokovnjak je, kar hoče pokazati z napisanim kvizom, v resnici pa mu gre samo za to, da dela reklamo za Modrijane. Tako pa je tudi z ostalim pri Modrijanih, ki so prevzeli televizijo, na televiziji pa so tako neumni, da tega ne spregledajo. Stare dobre muzike tako ni več, poslušamo samo priredbe zabavnih skladb, kar naprej pa se omenjajo samo ansambli, ki so povezani z Modrijani, recimo tisti od Zreške pomladi, ki je prav tak v svoji reviji Golica. Vidi se, da forsira samo sebe oziroma drug drugega, kar je bilo tudi v tej oddaji očitno vidno. Ne poznajo pa niti drugih ansamblov niti avtorjev. Mogoče le Štiri kovače.
Treba bo nekaj narediti, da ne bodo prihajali do izraza samo tisti, ki imajo denar, pa potem kupijo televizijo, muzike pa nimajo v srcu. Ti ti ti rožica ni skladba, ki je kaj vredna, pa tudi nove skladbe Modrijanov so ena sama komercialna beda. Potem pa na televizijo spustijo samo tiste, ki so še slabši od njih.
Ne zamerite mi, da sem se razpisal širše, a treba bo res nekaj storiti. Telefoniral sem že ne TV Slovenija, pa so rekli, da ima vse v rokah Blaž Švab.
Kakšen strokovnjak je on, pa smo videli v petek zvečer.
Vem, a ste že upokojeni, a imate gotovo kaj vpliva, da bi se znebili ljudi, ki delajo samo v svojo korist, niso pa strokovnjaki.
Pa brez zamere!

Drago iz Ljubljane
(če želite, vas povabim na kavico in še kaj več povem o tem blefu, ki se prodaja za denar)



Ida
30.10.2014 ob 13:50

Prebrala Zadnji mega žur - za obvezno branje.
Ful dobro, da sem vas odkrila!!!

Ida



Meri
28.10.2014 ob 18:36

Gospod pisatelj,
počitnice sem izkoristila za branje vaših štirih knjig o Rimljanih. Pravkar sem zaključila tretjo. Vse so fenomenalne. Jih toplo priporočam vsem zrelejšim bralcem! Za majhne otroke in za lene bralce pa to ni!
Hvala za dobre knjige!

Meri



943. PREDSTAVITEV
27.10.2014 ob 21:07

Društvo upokojencev Žirovnica - o Rimljanih na naših tleh


Spoštovani gospod pisatelj!

Nad vašim predavanjem - Rimljani na naših tleh - sem zelo navdušen. Občudujem Vaš pisateljski zanos. Ko Vas poslušam, mi da kar energijo in ponovno voljo do življenja.
Upam, da Vas bom lahko še kdaj poslušal!

Franci F. v imenu Društva upokojencev Žirovnica



942. PREDSTAVITEV
25.10.2014 ob 22:06

Občina Hajdina - predstavitev knjige Atila, šiba božja in drugih knjig o Rimljanih na naših tleh

Nekomu moraš biti hvaležen
za dež v duši, ki opere grenkobo vsakdana,
za sonce, ki meglo premaga,
in govori samo še pogled ...
Tudi Vam, spoštovani gospod Ivan Sivec,
ki ste prisluhnili moji pobudi
in smo nocoj, 25. oktobra 2014 zaključili zbirko
štirih knjig o Rimljanih na slovenskih tleh - smo neizmerno hvaležni.
Posebej počaščeni smo, da se je zadnji del prepletel v zgodbi o hunskem kralju Atili prav pri nas.
V imenu vseh, ki smo v Občini Hajdina, Vam sporočamo, da smo ponosni na naše prijateljstvo z Vami, k izidu knjige Vam iskreno čestitamo, z željo, da bi kmalu zagledala luč sveta naslednja Vaša zanimiva knjiga.
Silva Brodnjak



941. PREDSTAVITEV
24.10.2014 ob 23:40

Kulturna hiša tete Malčke - Cirkovce

Spoštovani gospod Sivec!

Hvala za lepe besede, vaše zgodbe vedno znova 'vžigajo'- Upam, da se še srečamo.
slavistka J. K:

Zahvaljujemo se vam za prijeten večer v Kulturni hiši tete Malčke. Veseli nas, da ste svoje zgodbe in prigode delili z nami.
Želimo vam še naprej veliko uspehov. Hvala!

Miran Urik, KŠ tete Malčke



Danica Z.
21.10.2014 ob 18:37

Šentrupert, oktobra 2014


Spoštovani gospod Ivan Sivec!

Samo za vsako deveto stvar je beseda. Tako je zapisal Ivan Cankar v lepi Vidi. Za zahvalo pa je ena sama beseda: HVALA! V tem primeru imam v mislih Vašo četrto knjigo iz ciklusa Rimljani na naših tleh – za knjigo Atila, šiba božja.
Tudi tokrat sem začela knjigo 'brati' tako, da sem jo najprej pregledala, spredaj in zadaj, od ovitka do čudovitih fotografij na koncu knjige. Vse me je znova izredno pritegnilo in vse je znova na svojem mestu.
Na splošno lahko ugotovim samo to: zgodba o Atili zasluži pozornost vsakega slovenskega bralca, pa naj bo star deset ali sto let. Malo je tako dragocenih knjig na naših knjižnih policah.
Naj Vas najprej pohvalim oziroma dam priznanje, da ste izbrali tako pomembno osebnost iz preteklosti, tako pomembnega vladarja. Rekla bi vam lahko kar po šolsko: »Sivec, sedi, pet!« Zares odlično obvladate vpogled v človeške zunanje in notranje lastnosti in posebnosti. Ne ustrašite pa se odstirati niti slabosti človeškega značaja. Mundiuhova 'pomoč' je nadvse spretna poteza. (Njegova smrt je prav pretresljiva.)
Preden nadaljujem, še tale medklic! Portret na naslovnici je v skladu z opisom v besedilu – tako resničen, da se mi je nekajkrat ob pogledu nanj zazdelo, da bo skoraj spregovoril, se mi vsaj majceno nasmehnil ali pa mi kar pomežiknil. In, ja – kot ste zapisali: deluje mlad in čil!
Ob Atili sem kot poznavalka zgodovine – zgodovino sem študirala na Pedagoški akademiji poleg slovenščine – znova odkrivala, kako suhoparno je marsikaj o velikih in malih ljudeh zapisano v učbenikih sla suhoparno, Vi pa znate zgodovinske osebnosti in dogodke tako oživeti in zapakirati v 'škatlo', da je potem odkrivanje, ko odstranimo celofan, ves čas napeto! In čeprav že na začetku približno slutimo, kakšen konec nas čaka, je še kako vredno prebrati vse, kar je vmes. Ja, znate držati bralca v napetosti: ne samo z zgodovinskimi dejstvi, z imenitnimi portreti glavnih oseb in z njihovimi odločitvami, ampak še posebej z učinki medsebojnih odnosov med glavnimi akterji, z dialogom ter z opisom krajev dogajanja, kjer se ob nekaterih osupljivih podrobnosti pripoved resnično živa in popolnoma verjetna. Na primer Bitka pri Ogleju, štorklje, nemoč do Honorije … Kakšne spretne kombinacije. Res ste izjemen opisovalec bitk!
Spet boste rekli, da Vas mora preveč hvalim: ampak pripoved res teče ves čas gladko, dogajanje je napeto in tako je branje Vaše knjige užitek nad užitki. Naj se ustavim samo ob kopeli v Emoni, ko bi lahko postal glavni junak že mrtev, pa smo seveda šele na sredini knjige in bralca z lahkoto obdržite v nadaljnjem radovednem pričakovanju in v mejah neverjetne verjetnosti. Saj pravim, zgodovinska dejstva so določena z datumi, z letnicami, vse pa je potem ožarjeno z Vašo spretnostjo sukanja peresa, z Vašo vitalnostjo in Vašim bogatim besednim zakladom.
In znova tudi to! na pravih mestih ste neverjetno za današnji čas poučni, hkrati pa ne kažete s prstom, pač pa le 'pomignete z mezinčkom' in kdor le ni preveč butast, bo marsikaj razumel prav. Zelo zgovoren je emonski župan. Ob tem mi je všeč Vaša misel, da več ljudi propade zaradi uspeha kot neuspeha …
Ugotovila sem, da se tudi, enako kot Tulij, imenitno spoznate na konje. Bravo, konjeljubci Vam bodo hvaležni!
Spet vsako poglavje začenjate s povestico. Prepričana sem, da Vam bo Dušica Kunaver čestitala za to. Posebno zanimiva se mi zdi tista o nastanku Krvavca, še močnejše pa so zgodbe o volkodlakih – Hunih.
Še posebej pretkano je dozirana ljubezenska zgodba. Dolgo ni jasno, kako se bo razpletla. Ja, dobro znate držati bralca v napetem pričakovanju. Honorija ali Ildiko? Še celo samostan se zgodi vmes! Potem pa …
Po vsem, kar se dogaja, bralec res ne pričakuje kičastega razpleta. In ga tudi ni …
»Tako je pač bilo!« Vam je povedal Franček iz Haloz. In pika!
A ste zgodovinsko dogajanje, podkrepljeno z dokazi: letnicami in zgodovinskimi osebami, spretno zaokrožili v zgodovinsko povest prav Vi,potrjujeta tudi dr. Rajko Bratož in Marija Hernja Masten. Zapis slednje je še prav posebej zanimiv.
Občudujem Vas tudi zato, ker imate tako ogromno energije na zalogaju. Res ste – oprostite izrazu – pravi 'kampeljc'. (Vidite, za to ženske oblike sploh ni!)
Vam in vaši gospe kratkorokavski oktobrski dolenjski pozdrav!
Danica Z. Šentrupert

p. s.
Gotovo Vas je užalostila novica o smrti spoštovane dr. Helge Glušič, ki je o Vaši literaturi napisala obsežno znanstveno študijo.
In še nekaj! Z več strani mi je priletelo, da imate povsod odlične predstavitve knjig o Rimljanih in da so povsod lepo sprejete. Ob prvi priložnosti se pridružim navdušenim bralcem!



Mihael
21.10.2014 ob 15:33

Prebral sem tudi vašo četrto knjigo ATILA, ŠIBA BOŽJA. Dobro ste cepili ljubljanskega župana,
Občina Ptuj in Občina Hajdina pa Vas bosta zagotovo proglasila za častnega občana. Prinesli ste jim tako atrakcijo z Atilovim grobom, da že skoraj morajo odreagirati. Če ne zdaj, pa čez sto let.
Na kratko: ČESTITKE!

Mihael



Rafko
18.10.2014 ob 20:43

Za rojstni dan sem dobil najlepše darilo - Vašo knjigo. In to s podpisom, ki ste ga napisali v knjigo na predstavitvi na Vrhniki. Hvala, hvala!
Sporočam Vam, cenjeni pisatelj, da sem knjigo o Atili že prebral in da je ODLIČNA!!! Zame doslej najlepša knjiga. In zaradi knjige najlepši rojstni dan. Res iz srca hvala Vam in vsem mojim, ki so mi knjigo podarili.
Rafko



940. PREDSTAVITEV
15.10.2014 ob 20:51

Cankarjeva knjižnica Vrhnika - Večer Karla Grabeljška- Gabra

Pisatelja Ivana Sivca lahko postavimo ob bok velikim slovenskim avtorjem. Ne samo zaradi plodovitosti, predvsem zaradi dostopnosti in sporočilnosti njegovih bogatih knjig.
Dogodke oplemeniti z zgodovinske perspektive in jih tako postavi v širši kontekst.
Prekrasen večer, Rimljani so spregovorili našemu Gabru v spomin.

Janez Žakelj, predsednik ZB NOB Vrhnika

Hvala za izjemno prijeten in zanimiv večer, poln resnih in zabavnih zgodbic iz preteklosti.

Sonja Žakelj, Cankarjeva knjižnica Vrhnika



939. PREDSTAVITEV
14.10.2014 ob 22:08

Knjižnica Miklova hiša Ribnica

Pravzaprav, ljubezen poganja svet že od samega začetka, tako tudi mi nismo imuni in se radi prepustimo sanjarjenju in lastni volji, ki nas vodi k osebni osvoboditvi. Lepo!
Jože Levstek, župan Občine Ribnica

Človek, ki z optimizmom in navdušenjem pripoveduje zgodovino in pripoved projecira kot bogastvo v dušo sedanjega človeka, to ste Vi! Izredno sem hvaležen, da ste uporabili v knjigi mojo življenjsko izkušnjo. Hvala, izredno sem Vam hvaležen.
Marko Zupanc



Marička
13.10.2014 ob 20:18

Gospod Sivec,
sporočam Vam, da rada berem vaše knjige. Najboljše so zgodovinske in tiste o znanih Slovencih in Slovenkah. Joj, koliko vsega zberete skupaj in posredujete na prikupen način nam, Vašim bralcem. Komaj čakam, da izide kakšna nova Vaša knjiga.
Najboljše pa so o Karantaniji in vse štiri Rimske knjige.

Vaša vneta bralka Marička



Tinček
10.10.2014 ob 13:24

Čestitam, ste FACA!

Tinček



Prvih štirinajst najbolj branih Sivčevih knjig v prvih devetih mesecih leta 2014
09.10.2014 ob 07:34

1) Zadnji keltski poglavar ........ 1303 izposoj

2) Usodna emonska lepotica ........ 1174

3) Kralj Samo ..................... 690

4) Zadnji mega žur ................ 641

5) Zlato kraljestvo ............... 494

6) Kneginja Ema ................... 490

7) Dopust s taščo ................. 479

8) Cesar Arnulf ................... 464

9) Ognjeni ruj .................... 444

10) Vlomilci delajo poleti ........ 428

11) Bomba na šoli ................. 425

12) Zelena solza .................. 419

13) Pesem njenih zvonov ........... 412

14) Prve lastovke ................. 383



Miran
06.10.2014 ob 21:46

Kar je res, je res: rimske knjige so zakon!
Sivca za ljubljanskega župana.

Miran

p. s.
Ste ga pa dobro prikazali - zdajšnjega in nanovo izvoljenega - kakšen je v resnici: v ATILI!!!
Po mojem je bil Zoki že tedaj župan, pa je hotel prelisičiti samega Atilo!!!
Pač večni in čez vse ...



938. PREDSTAVITEV
03.10.2014 ob 22:01

Loški potok - ob občinskem prazniku - na splošno

Pisatelju-pesniku g. IVANU SIVCU se v imenu vseh udeležencev LITERARNEGA VEČERA v veliki dvorani prisrčno zahvaljujem. Večer je bil čudovit, z enkratno pripovedjo avtorja!
Stokrat hvala!

župan Janez Novak

Srečanje je bilo iskreno, zanimivo, dotaknilo se je naših duš, saj ste nam vi, gospod Sivec, napolnili srca z zanimivimi zgodbami.

Bogdana Mohar, scenaristka prireditve



937. PREDSTAVITEV
02.10.2014 ob 22:05

Viteška dvorana na Blejskem gradu 2. 10. 2014

predstavitev rimske tetralogije

Spoštovani pisatelj Ivan Sivec!

Najlepša hvala, ker ste domačinom približali, na zelo poljuden in razumljiv način, obdobje, ki ga premalo poznamo!

župan Občine Bled Janez Fajfar

Med mitom in resničnostjo. Več je resnice. Le videti jo moramo. Največje priznanje za vaš trud!

predsednik Muzejska društva Bled Srečo Vernig



Božidar
01.10.2014 ob 20:09

Predragi Ivan:

Knjigo o Inkih sem že prebral. Zelo lepo in zanimivo je vse prikazano.
Cestitam.
Starček te je lepo poučil in veliko zanimivosti sem spoznal ob branju Tvoje knjige. Kljub študiju na arhitekturi, sem prišel do mnogih ne poznanih podatkov.

Lep pozdrav obema!

Božidar



Božo
29.09.2014 ob 18:53

Takole vam bom rekel, gospod Sivec, HVALA!
Verjetno se niti vaši domači, kaj šele prijatelji - če jih sploh kaj imate in če vam niso prav iskreno nevoščljivi - ne zavedajo, kaj ste naredili. Še najmanj pa arheologi. Vse tisto, kar so izkopali oni na dan in kar bi morali vsi drugi bralci študirati leta in leta, ste vi oživili v štirih knjigaH.
Prešinila me je misel:
SIVEC JE OŽIVEL STARE KAMNE, STARE IZKOPANINE!!! Vaši Rimljani hodijo okoli kot živi ljudje in nič več ni rimska zgodovina na naših tleh samo kamen, muzej, zaprašene vitrine.
Prav spremljam vas bom, da vidim, če vam je sploh kdo od bližnjih in uradnih oseb hvaležen. Doslej sem tega malo zasledil ali pa se tega niti ne zavedajo.
V upanju da še kaj takega pride izpod vašega dragocenega peresa vam želim veliko zdravja in navdiha!

Božo M.



I. S.
24.09.2014 ob 19:45

Hvala, gospa Danica. Res ste se izjemno razpisali.
Lepa beseda nikomur ne preseda, čeprav je po drugi strani tudi res, ker me že kar preveč hvalite.
A občutek, da vsako knjigo vedno preberete tako natančno in da napišete še toliko dobrega o njej, me navdaja s hvaležnostjo in mi daje spodbudo za pisanje za vnaprej. Na srečo je zadnje čase takih bralcev veliko.



Danica Z.
23.09.2014 ob 14:04

Spoštovani gospod Ivan Sivec!

Pravkar sem prebrala Vašo knjigo BURJA NAD MRZLO REKO: V resnici je, kot je napisal v spremni besedi dr. Aleš Maver, pravi literarni spomenik, ki daje z Vašo zgodbo celotni podobo veliko dodana vrednost. Z vsem spoštovanjem se mu pridružujem.
Za bralko v mojih letih je literarno delo s toliko imeni, kot se jih zvrsti v Vašpi knjigi, pravi izziv in velik miselni zalogaj, da jim sledim. Zato Vas, ki ste tolikšno množico – za današnji dan nevsakdanjih imen – uspeli povezati med seboj: v kraju, času in medsebojnih odnosih, resnično občudujem. In vse zapletanje in odpletanje je tako resnično, da Vam človek enostavno verjame. No, pravzaprav ne Vam, ne Ivanu Sivcu, ampak te enostavno zanese tja daleč v vse podrobnosti dogajanja izredno spontano. Kot da ste jih skrivaj opazovali – glavne in tudi stranske osebe - pri njihovem vsakdanu, pri prelomnih odločitvah, pri intimnostih, jim brali celo misli. Kako bi sicer 'vedeli' za tako osupljive podrobnosti o Evgeniju, o Teodoziju … Res, prav neverjetni opisi!
Občudujem as tudi zato, ker ste iz takšne obilice gradiva znali 'potegniti' verodostojno zgodbo, to pa zna v Sloveniji zaenkrat s svojim bogatim besednim zakladom,. S pravšnjo mero domišljije, z izrednimi vložki modrosti, le gospod pisatelj Ivan Sivec! In to tako presneto spretno, da se bere kot 'namazano'. Zadnje čase je pri drugih piscih veliko ohlapnosti, kaj ohlapnosti, prav šlamparije, Vi pa ostajate dosledni v pisanju, v obliki, v sporočanju, vsepovsod.
Pri branju sem ves čas trepetala ob ljubezenski zgodbi, ki je prav napeta. Vi pa peljete zgodbo tako, da se je bralec ob napetih trenutkih skoraj pripravljen soočiti z drugačnim razpletom, kot se je razpletlo pri vas. To je bilo vsekakor po moji meri.
Bitka – burja – ta je bila pa zares krvava. Da je prav vipavska burja skoraj odločilno vplivala na zmago! To me je res presenetilo. In sem 'prikimala', ko sem čakala na odgovor, zakaj naslov Burja nad Mrzlo reko. Bitke znate res spretno voditi in usmerjati vojskovodje in množične prizore. Bi utegnili biti imeniten režiser masovk pri kakšnem filmu. Sploh se ne hecam … Tudi zakulisno dogajanje ob bitkah odlično obvladujete!
Pravite: 'Burja ni divjala samo na zunaj, temveč predvsem v samih ljudeh!' Pa še kako! To 'burjo' bralec lahko začuti ob poglobljenem opisu oseb. Saj pravim: presneto dobro ste jih 'videli' – v dušo in telo.
Zelo me je presenetil zaključek. Ves čas sem mislila, da zgodbo 'pripoveduje' pisatelj Ivan Sivec. Pa … Vaše pripovedovanje sega 'do konca in naprej!'
Toliko za iztočnico! Naj dodam samo še to, da ste v pripoved spet vpletli veliko modrosti, ki sem si jih sproti izpisovala. Tudi tisto: »Preteklost je slaba učiteljica, učenci pa vedno znova vstopamo v prvi razred.? Zelo pomenljivo! Tudi za današnje čase!
Želim Vam, da bi Vam notranje sonce še dolgo svetilo!
Danica Z., Šentrupert

p. s.
1) Slika na ovitku: njegova cesarskost Teodozij s stisnjenimi ustnicami in izostrenim pogledom dobro predstavlja glavnega zmagovalca. Presenetil pa me je 'privatno', kot dokaj mehak mož ….
2) Tudi ta knjiga ima dodatek z odličnimi fotografijami, ki zelo slikovito pripomorejo k še boljši predstavitvi zgodovinskega dogajanja.
3) Lepo nama je z možem, ker imava ob sebi veliko dobrih ljudi, s katerimi se imava priliko družiti tako ali drugače. Knjiga je ena najlepših druženj. Med mnogimi dobrimi ljudmi ste tudi – Vi! HVALA!!!



Andy
21.09.2014 ob 11:57

Pravkar sem po radiu slišal pesem o hribovcu, ki se je ponesrečil in ne bo nosil svojemu dekletu planik. To je moja NAJLJUBŠA pesem. Bravo, Ivan Sivec, bravo Franc Mihelič, bravo Bernarda Mihelič, ki to pesem poje. Lepše pesmi NI!!!
Andy
In zakaj je po radiu samo enkrat na leto, bi se vporašal ob tem???



Jaz
18.09.2014 ob 14:19

Zadnji mega žur je COOL!
Povej naprej!!!

jaz



Majda
17.09.2014 ob 10:30

Prebrala sem Burjo nad Mrzlo reko. Ugotavljam da ste pošteni na obe strani.

Majda



Tone
16.09.2014 ob 10:13

Gospod Sivec,
prebral sem Karantanijo. V celoti. To je NEKAJ!
To bi morali v šoli NA GLAS brati učencem,
da bi vsaj vedeli, kdo smo in kaj smo ŽE bili.
BRAVO!!!

Tone



936. PREDSTAVITEV
14.09.2014 ob 21:10

Slavnostna akademija ob 170-obletnici smrti Jerneja Kopitarja v Repnjah pri Vodicah in ob izidu ponatisa knjige Kamne nad gladino o Kopitarju

Hvala Bogu, vse se je izšlo po pričakovanjih. Uresničile so se sanje, da ob 170-obletnici Kopitarjeve smrti znova zažari spomin na rojaka Kopitarja. Hvala pisatelju Ivanu, ki daje toliko spodbude in svojega neminljivega entuziazma ljudem v vodiški občinski upravi, da nekateri svoje talente razživimo v kulturi.
Rado Čuk, scenarist



Marjan
13.09.2014 ob 16:29

Moram pohvaliti Tvoje radijske kolege, ki so v četrtek pripravili Literarni večer na I. programu s Tvojo knjigo USODNA EMONSKA LEPOTICA. Takoj sem šel v knjižnico in jo komajda dobil. Preletel sem tri knjižnice. Danes pa sem jo že prebral. Po moje Ti bo Jankovič poslal liter viskija. Lepše Emona oziroma Ljubljana ne more biti prikazana v zgodovini. To ni Tujec v Emoni, kjer ne veš, zakaj gre, to je nazorno in lepo ljubezensko delo za vse večne čase. Zdaj pa čakam zvezde, da se lahko ozrem v nebo in da tam zagledam zaljubljenca iz Tvoje knjige.

Hvala Radiu Slovenija in predvsem Tebi, Ivan!

Marjan



Andrejka
12.09.2014 ob 20:11

Čestitam k novi rimski knjigi! Saj nas prav razvajate!

Ansdrejka



Simon
10.09.2014 ob 11:16

Gospod Sivec,
naj se pohvalim da sem prvi prebral Burjo nad Mrzlo reko. Fenomenalno! lepa ljubezen, čudovit konec, pa tudi vzgojna za današnji čas - kar se tiče sprave med ljudmi nasploh!
Napovedujem vam, da bo to ZELOOOO brana knjiga!

Simon iz Vipave



Neca
09.09.2014 ob 14:20

Včeraj sem brala v Slovenskih novicah, da pripravljate mladinsko knjigo o rejencih. Ker sem tudi sama rejenka, me zelo zanima, kako je to.
Komaj čakam!
Članek pa je bil FUL zanimiv!

Neca



935. PREDSTAVITEV
07.09.2014 ob 21:56

Prva predstavitev knjige BURJA NAD MRZLO REKO v Vrhpolju pri Vipavi, tam, kjer se je antična bitka pred 1620-leti odvijala.


Cenjeni gospod pisatelj Ivan Sivec!

Prvič sva se na mojo pobudo sestala leta 2009. Tedaj sem as prvič prosil, da bi napisali knjigo o naši veliki bitki. Niste mi takoj prikimali, na drugem sestanku leta 2010 pa ste mi že napol obljubili. Tedaj ste že vedeli, da boste pisali o Emoni. Danes sem PRESREČEN, da je knjiga izšla in da ste nam in vsem Slovencem podarili bralni in nasploh čudovito knjigo 'o strastni ljubezni in iskreni spravi', knjigo za današnje čase.

Anton Lavrenčič, predsednik Kulturno izobraževalnega društva Teodozij, Vrhpolje pri Vipavi



Filip
06.09.2014 ob 14:55

Čestitam k izidu tretje knjige iz rimskih časov BURJA NAD MRZLO REKO. Po mojem bodo še posebej ponosni Vipavci, pa tudi Mariborčani in drugi Slovenci smo ponosni na vas!!!!

Filip



podatki cobissa za prvih osem mesecev leta 2014
05.09.2014 ob 20:26

Prvih osem mesecev leta 2014 je bilo izposojenih 23.462 Sivčevih knjig. To ga uvršča na četrto mesto med vsemi slovenskimi pisatelji.

1)Zadnji keltski poglavar .......... 1178 izposoj

2) Usodna emonska lepotica ......... 1043

3)Kralj Samo ....................... 623

4) Zadnji mega žur ................. 539

5) Zlato kraljestvo ................ 448

6) Kneginja Ema .................... 442

7) Cesar Arnulf .................... 424

8)Ognjeni ruj ...................... 400

9)Zelena solza ..................... 371

10) Bomba na šoli .................. 371

itn.



Andy
04.09.2014 ob 13:50

Na FB sem prebral, da je izšla vaša tretja knjiga o Rimljanih na naših tleh. Takoj hitim v knjižnico. Prvi dve sta fenomenalni. To bi morale imeti naše šole za obvezno branje v višjih razredih osnovne šole. Tako nazorno ni zgodovine opisane nikjer drugje.

Bravo, gospod Sivec!!!

Andy



Marjana
03.09.2014 ob 22:27

Gospod Sivec,
je tretja rimska knjiga že izšla. Obljubili ste, da bo na začetku septembra, a je v knjižnici še ni.
Kdaj bo, prosim?

Marjana



Alfonz
01.09.2014 ob 20:59

Popolni sta obe knjigi o Rimljanih na naših tleh.
Bravo!

Alfonz



Kelčevi
31.08.2014 ob 06:37

Spoštovani, zares spoštovani.
Prav včeraj sem v Strunjanu do konca premlela Vašo knjigo o Tartiniju. Ja, tristo vragov, to pa je moralo biti kar garaško delo, saj je bilo treba malodane priti violini in vsemu spremljajočemu do dna !!.
Se mi samo malo svita, kako takšen projekt izgleda.
Še enkrat čestitke, sedaj pa bom planila še na Vaše knjige s karantansko tematiko, še prej pa tudi jaz moram še enkrat preveriti, zakaj čutim dobro energijo v Piranu v eni ozki ulici na poti proti cerkvi Sv. Jurija,kjer ima atelje en slikar), še bolj pa v Strunjanu.
No, to je moje čutenje, ki ga znam označiti z barvami- Piran ima po mojem videnju barvo bakra, Strunjan pa je lepo oranžen.

Zaenkrat lep pozdrav od Kelčevih iz Rudna (Selška dolina), pa naj Vas Bog vahta, iskri misli in priliva energijo, ampak samo toliko, da Vas bo delo osrečevalo in ne izželo.



Mija
30.08.2014 ob 19:28

Gospod pisatelj,

pravkar sem pol ure poslušala na III. programu, Radiu Ars, odlomek iz vaše knjige Usodna emonska lepotica.
Zelo lepo je bilo prebrano, vaše besedilo o Emoni pa je vrhunsko!

Čestitam!

MIja



oboževalec
30.08.2014 ob 16:58

Gospod sivec!
Vi ste najbolj cool pisatelj na svetu!



Miha
29.08.2014 ob 20:55

Pokorno javljam da sem prebral obe rimski knjigi in da željno čakam preostali dve. Res izideta že septembra obe? Kul!

Miha



Danica Z.
28.08.2014 ob 21:31

Spoštovani gospod Ivan Sivec!

Čestitam za imeniten intervju v razkošni Delovi prilogi. Zaslužite si pozornost, saj ste s svojimi knjigami pomembno obogatili 2000-letnico EMONE. Še naprej uživajte ob predstavitvah.
V optimistično prihodnost naravnan dolenjski pozdrav Vam in Vaši gospe!

Danica Z., Šentrupert



Tatjana
27.08.2014 ob 08:47

Spremljam vaše delo in Vas zelo spoštujem.

Tatjana



odziv na mnenje g. Daniela
25.08.2014 ob 19:56

ODGOVORI ZA DELO – na poslana vprašanja novinarja in urednika Zdenka Matoza

Odkod vaše osebno in pisateljsko zanimanje za zgodovino?

Zgodovina me je vedno zanimala, še posebej slovenska. Živimo na izjemnem prostorskem prepihu, na križišču kultur, na sopotju tisočerih poti, pa smo kljub temu obstali. Zato ne pristajam na tezo, da smo narod brez zgodovine, narod hlapcev in dekel itn. To so nam skušali vsiliti ljudje brez samozavesti in pa tujci. V Slovencih mora biti nekaj izjemnega, da smo se sploh obdržali.

V svojih zgodovinskih romanih imate kar nekaj različnih pristopov. Tako  ste predstavili zgodbo Adama Ravbarja, družine Jakomin ter dve širši obdobji iz naših krajev, in sicer obodbje Karantanije in Rimljanov. Kaj je za vas osnovna pobuda, da se lotite neke zgodovinske teme ali obdobja?

Res, pri zgodovinskih romanih sem začel z Jutrom ob kresu. Že leta 1593 je naša vojska odločilno vplivala na izid boja med Turki in Evropo. Z romanom sem skušal prikazati, da smo Slovenci ne samo delaven, temveč tudi pogumen vojaški narod. Kako je prva svetovna vojna vplivala na naše ljudi, sem prikazal skozi pripoved o primorski družini Jakomin v knjigah Ognjeni ruj in Zelena solza. O prvi svetovni vojni je veliko spominske literature oz. dnevnikov vojakov, zelo malo pa prave literature. Verjetno zato, ker je prezgodaj prišla druga svetovna vojna in še ni moglo priti do očiščenja. V trilogiji o Karantaniji (Kralj Samo, Cesar Arnulf, Kneginja Ema) sem skušal literarno prikazati naše korenine, katerih se nekateri celo sramujejo, po drugi strani pa smo vsi ponosni na brižinske spomenike in jih razkazujemo po celi Evropi. Rimljani na naših tleh pa so bili nasploh slabo obdelani oz. zamolčani, verjetno tudi zaradi bližnje zgodovine,

Ste se pisanja rimljanske tetralogije lotili zaradi letošnje obletnice nastanka Emone?

V zadnjih tridesetih letih je vedenje o Emoni veliko napredovalo, tako zaradi izkopanih materialnih dokazov kot strokovne literature. Ko sem si pred štirimi leti ogledal eno od tovrstnih izvrstnih razstav v ljubljanskem Mestnem muzeju, se mi je še tisto noč sanjala zgodba o usodni Emonki. Zjutraj sem poklical dr. Bernardo Županek, ki mi je razstavo prejšnjega dne podrobneje razkazala, in potrdila mi je, da bi se kaj takega v Emoni pred dva tisoč leti v resnici lahko zgodilo. To je bila odlična spodbuda, raziskovanje pa se je šele začelo.


Kako se pa lotite priprav, zbiranja gradiva? A traja to zelo dolgo časa?

Zbiranja gradiva, branje, izpisovanje pomembnih dogodkov in ljudi itd., nasploh priprava za pisanje knjige, navadno traja trikrat do štirikrat dlje kot sámo pisanje romana. Za vsako od štirih knjig o Rimljanih na naših tleh sem si izpisal okoli tisoč strani, predelal pa okoli sto knjig, člankov oz. zgodovinskih virov, ki so prav zato, da bralci spoznajo resnični zgodovinski okvir, v knjigi navedeni, hkrati pa lahko tudi sami posežejo po tovrstnih zgodovinskih virih. Iz Narodnega muzeja Slovenije, Mestnega muzeja Ljubljana itn. pa sem si pridobil več ducatov fotografij. Seveda brez domišljije ne gre. Vsekakor pa svojo fiktivno zgodbo postavim v povsem realen zgodovinski okvir.

S katerimi strokovnjaki za Rimljane pri nas ste se pogovarjali in o čem?

Poleg ustrezne literature je seveda treba poiskati tudi znanstvenike in druge strokovnjake, ki obvladujejo določeno zgodovinsko obdobje. Če omenim samo tiste, ki so mi napisali spremne besede in tiste pomembne osebe, s katerimi sem se sestal večkrat in se pogovarjal, naj navedem samo naslednja imena: dr. Andrej Gaspari pri Zadnjem keltskem poglavarju, dr. Bernarda Županek pri Usodni emonski lepotici. dr. Aleš Maver in mag. Anton Lavrenčič pri Burji nad Mrzlo reko, dr. Rajko Bratož, prof. Marija Hernja Masten in dr. Jure Krajšek pri Atili, šibi božji. V vsaki knjigi pa je navedenih še veliko več imen.


Kaj vse novega ste izvedeli v teh pogovorih?

Vsako tovrstno pisanje je tudi raziskovanje, odkrivanje, spoznavanje in tudi bogatenje samega sebe. Zdi se mi, da sem tudi sam pri tem veliko pridobil. Vse to pa kot neke vrste 'posrednik' z veseljem posredujem bralcem. V vsaki od teh knjig je to še posebej razloženo na koncu pripovedi.

Kaj vas bolj mika, zbiranje gradiva in raziskovanje, ali samo pisanje zgodovinskih zgodb?

Zbiranja gradiva in raziskovanje ima veliko draž v tem, ker navadno iz studenca nastane mogočna reka, ki se večkrat razširi tudi v komaj obvladljivo morje. Sam pa pri tem plavam kot nebogljeno bitje, ki bi rad vse skupaj objel, pa mi to včasih uspe bolje, včasih slabše. Sicer pa mi je velik užitek vse to s pisanjem spraviti v takšen red, da iz nevidnega in komaj obvladljivega nastane novo življenje, življenje v knjigi.

Ko zberete dovolj informacij, pa vendarle ni preprosto v vaši domišljiji zgraditi zdaj še pred tisočletji minule čase?

Z domišljijo nimam nikoli težav. Zgodba vedno kar sama zraste. Ali pa mi jo prinese keltski konjenik, mi je posredujejo sanje, mi jo izroči nesrečna duša, ki plava nad Vipavo, mi jo sporoči zadnji pričevalec Atilove smrti ...

Treba je biti pozoren ne le na okolje, zgradbe, oblačila, orožje, hrano, temveč predvsem na medčloveške odnose.

Medčloveški odnosi so bili vedno podobni. Spreminjajo se samo zunanje okoliščine. Na srečo je zgodovinska stroka v zadnjih desetletjih veliko napredovala in so 'zunanje okoliščine' odlično obdelane. Imamo vrhunske znanstvenike, pa tudi literatura je izjemno bogata. Seveda pa si je treba za to vzeti veliko časa, če nočeš, da je zgodba iztisnjena iz prsta, brez zgodovinske osnove.


Kako pa graditev odnosov med ljudmi, saj verjetno ni preprosto zlesti v glavo nekoga, ki je, čeprav samo fiktivno, živel pred dva tisoč leti.

To mi ni nikoli delalo težav. Med drugim sem napisal tudi osemnajst biografskih romanov in povesti o pomembnih naših ljudeh: od Prešerna do Kopitarja, od Gregorčiča do Aškerca, od Julije Primic do Dragojile Milek, od Tartinija do Kajuha. Doslej sem imel več kot devetsto literarnih večerov oz. predstavitev knjig in povsod so zgodovinske teme naletele na najlepši odziv. Pomeni, da Slovence zgodovina močno privlači in zanima, posebno še, če je podana skozi ljubezenske zgodbe.


Letos ste izdali že dva romana iz rimljanske tetralogije. Slišal sem, da so vas klicali nestrpni bralci, da morate nadaljna dva dela izdati čimprej.
Knjigi Zadnji keltski poglavar in Usodna emonska lepotica sta izšli letos v januarju in marcu. Obe knjigi sta tako rekoč ves čas izposojeni, tudi elektronski inačici knjig. Po podatkih cobissa si je vsako knjigo izposodilo že več kot tisoč bralcev. V načrtu smo imeli, da bo tretja knjiga iz tetralogije Rimljani na naših tleh izšla letos na začetku septembra, ob 1620-obletnice bitke pri Mrzli reki, pa bo tedaj zaradi nenehnih klicev bralcev izšla tudi četrta knjiga z naslovom Atila, šiba božja. Ni dneva, da me ne bi kdo poklical ali mi pisal, pa tudi prosil, naj vendarle izdamo še preostali dve knjigi. In tako se bo to čez nekaj dni res zgodilo!


Ste eden najbolj branih slovenskih pisateljev, hkrati pa tudi eden najbolj plodnih. Kaj bo sledilo tej rimljanski tetralogiji?

Letošnja jesenska bera prinaša še trinajsto knjigo iz serije Srečna družina z naslovom Pustolovščina ob Soči, poleg te mladinske pa še ena – s povsem resno temo – o rejništvu in posvojitvah, z naslovom Pege na soncu. V pripravi pa je tudi knjiga o znanem slovenskem glasbeniku. V jesenskih počitnicah bo menda končno zagledal luč sveta tudi Končarjev televizijski film Princ na belem konju, posnet po moji knjigi. Sicer pa delam od deset do dvanajst ur na dan in to mi verjetno zavida le malokdo ...



Daniel
25.08.2014 ob 18:48

Danes sem prebral pogovor z vami v Delu. ČESTITAM!
Jasna vprašanja novinarja Matoza, še bolj jasni odgovori. Upam, da so intervju prebrali vsi. Predlagam, da ga daste na splet.
Vaš dolgoletni bralec
Daniel



Tone
23.08.2014 ob 10:08

Gospod Sivec,
tole pa moram napisati.
Sinoči sem gledal in poslušal Ptujski festival in opazil, da frajtonarji vedno bolj zavijajo z južnaško muziko, kot da je slovenska umrla.
Pa tudi beesedila so padla na grozno raven. Edden je napisal Rabim te. Rabim je lahko samo v pomeni Uporabljam te, 'nucam' te. Ali fant dekle 'nuca'. Po slovensko pa se reče Potrebujem te. Ali pa še kaj lepšega ...
A vmes ni nobene komisije, ki bi to preprečila?
Pomagajte vsaj vi kot mojster besede, v knjigah in besedilih. Zdi se mi, da zdaj kar vse spustijo naa oder in nič ne preverijo.
Oprostite, a to mi je ležalo od sinoči na duši.
Pa spet kaj začnite pisati besedila, POTREBUJEJO vas!

Tone



Matej
21.08.2014 ob 20:19

Zanima me samo to, gospod pisatelj, če imate tretjo in četrto knjigo o Rimljanih napisano, kaj vas zadržuje, ko pa obe knjigi željno pričakujemo???
To je zdaj pravo vprašanje!

Matej



Marija
21.08.2014 ob 14:21

O Jerneju Kopitarju, o katerem ste napisali na FB, sem knjigo prebrala in imam zdaj vse drugačno mnenje. Bravo, za Občino Vodice in za Vas, da si prizadevate, da pride resnica na dan.

Marija iz bližine Vodic



Nejc
13.08.2014 ob 21:40

Kul, tale MEGA ŽUR!!!
Najboljše kar sem prebral zadnja leta!

Nejc



Melita
13.08.2014 ob 16:53

Heej,


javlja se ti velika častilka Emone in tvojih del; požrla drugo knjigo v enem dnevu, ponoči se mi je ves čas sanjalo o emonski lepotici Tesaliji in drugih junakih, tako padla v to knjigo, da grem nujno na ogled vseh ostankov emonske LJ; prebrala tudi vso strokovno spremno besedo, skratka, z eno besedo, NAVDUŠENA.
tudi zato, ker konec spet ni tak, kot bi ga jaz, romantična duša, hehe, pričakovala; sem mislila, da bo preživela, Tesalija, pa sem si rekla, ma, ne bi, to bi bilo preplitko.
In ful lepe zadnje besede.
Ma, super je!!!!!!!!!!!!!!!!!!
komaj čakam na tretjo in četrto!
Še enkrat - ISKRENE ČESTITKE!!!
Super opisano vse rimsko življenje, vse požrtije, tudi vse ostalo, nujno, kot rečeno, grem raziskat, kje je bila Emona. Načeloma že vem, a želim videti vse še v živo.

Melita



934. PREDSTAVITEV
09.08.2014 ob 20:18

Spoštovani!

Z veseljem sem organizirala izlet po vašem programu po pradavnih poteh Karantanije (po zdajšnji avstrijski Koroški), še posebej, ker sta med nami sorodnika iz Avstralije (Janez in Minka).
Vaše vodenje izleta je bilo zelo zanimivo, zato se vam iz srca zahvaljujem in to v svojem imenu in imenu sorodnikov- Joža Rotar v imenu Rotarjevih in Rakovčevih (avtobus izletnikov)



Jože K.
08.08.2014 ob 21:09

Gospod Sivec,

že dolgo sem slep. Vaše knjige spremljal preko sluha oz. posnetih CD-ejev. Tudi tole piše moj kolega.
Moram Vam povedati, da sem bil zelo navdušen nad vašo knjigo Radioaktivni spomini, pa tudi nad preostalimi petimi, ki sem jih prebral oz. poslušal. Pišete jasno, razumljivo, slovensko.
Vedno pa tudi izvem veliko novega.
To je pravo slovensko pisanje!

Jože K. Iz MB



Matjaž
06.08.2014 ob 21:44

Bravo, gospod pisatelj! Tudi jaz sem na vaši strani.
Kot vidim po cobissu, ste četrti od vseh pisateljev, živih in mrtvih. Še dobro da ste živ, da boste napisali še več odličnih knjig.
Vaš vneti privrženec
Matjaž



statistika
06.08.2014 ob 21:33

V prvih sedmih mesecih leta 2014 je bilo v knjižnicah izposojenih 21.059 Sivčevih knjig.

Največkrat izposoj so bile deležne naslednje knjige:


1) Zadnji keltski poglavar ........ 1068 izposoj

2) Usodna emonska lepotica ........ 930

3) Kralj Samo ..................... 542

4) Zadnji mega žur ................ 499

5) Zlato kraljestvo ............... 412

6) Kneginja Ema ................... 391

7) Cesar Arnulf ................... 370

8) Dopust s taščo ................. 370

9) Ognjeni ruj .................... 356

10) Bomba na šoli ................. 328

11) Zelena solza .................. 323

12) Prve lastovke ................. 312



Bojči
06.08.2014 ob 09:20

Gospod pisatelj!

Vreme je letos bolj slabo, pa med počitnicami več berem. Prebral sem že osem knjig iz zbirke Srečna družina. Zdi se mi da je vsaka boljša in bolj zanimiva. Posebno o Prešernu je ZELO poučna in zabavna, veliko se izve o Francetu Prešernu iz Vrbe na Gorenjskem. Veliko tega še nisem poznal.

Bojči



Mateja
05.08.2014 ob 09:14

Emonska lepotica je super-super!!!

Mateja



Meri
01.08.2014 ob 14:08

Prebrala sem knjigo Usodna emonska lepotica, že prej pa Zadnji keltski poglavar.
Zelo zelo težko čakam naslednje rimske knjige.
Bodo kaj kmalu izšle?

Meri



Mihaela
30.07.2014 ob 13:07

Berem Zlato kraljestvo in uživam! To je popolno čtivo za šolarje vseh let!

Mihaela



Marsel
28.07.2014 ob 17:59

Res je tako, kot je napisano spodaj!
Bravo, gospod Sivec, najboljši pisatelj!

Marsel



Pred sto leti
25.07.2014 ob 07:00

Prva svetovna vojna se je za slovenske fante in može začela pravzaprav na današnji dan, pred sto leti, na Jakobovo, ko so dobili vojaške pozive ...

Prav na ta dan se začenja tudi moja prva knjiga o 'veliki vojni' z naslovom Ognjeni ruj.

Vesel sem bil tudi tega zapisa izpod neznanega peresa:

Novi pogledi na prvo svetovno vojno
IZ KRAŠKEGA RUJA JE ZRASEL NAŠ HEMINGWAY

Zgodovinarji menijo, da je druga svetovna vojna prišla veliko prekmalu, da bi se lahko prva sploh izživela v vsej svoji grozoti in norosti. Na srečo pa se še vedno odkrivajo dragoceni pisni spomini vojakov, prav tako pa vedno znova doživlja nove znanstvene raziskave. V literaturi sta vsem piscem še vedno vzor Hemingwayev roman Zbogom, orožje in Remarquev Na zahodu nič novega. Pred nedavnim pa sta izšla dva obsežna romana pisatelja Ivana Sivca z naslovoma Ognjeni ruj in Zelena solza, s podnaslovom Roman o kraški družini Jakomin, ki upoštevata veliko novih pogledov na prvo veliko vojno, naslonjena sta na dnevniške zapise naših vojakov, srčna kri pa je potegnjena iz kraških korenin, pa čeprav se dogajanje odvija vse od ruske do srbske in tirolske fronte. Poudarjen je tudi Čudež pri Kobaridu, romana pa nas popeljeta vse do Piave, razpada Avstro-Ogrske in do skoraj zamolčane prve slovenske vlade leta 1918.
Pozicijska vojna

Mnogi prvo svetovno vojno, v katero je bilo potegnjenih 54 držav sveta in mobiliziranih 70 milijonov vojakov, zahtevala pa je smrt več kot deset milijonov ljudi, imenujejo pozicijska vojna ali vojna strelskih jarkov. Tudi na soški fronti je bilo 29 mesecev tako. Sovražni vojaki pa so si ves čas dobesedno zrli v oči.
Pisatelj Sivec pravi, da so ga za pisanje obeh obsežnih romanov navdihnili spomini Andreja Zlobca (očeta Dušice Kunaver), ki med drugim opisuje takšno stanje na tirolski fronti, kjer pa sta se sovražna vojaka hitro sporazumela, si pomagala s kruhom in tobakom, potem pa na stražah vse noči – prekartala!
Tudi v mnogih drugih spominih naših vojakov iz prve svetovne vojne šele zdaj prihajajo na dan presenetljiva dejstva. V Ognjenem ruju je na primer opisan primer, ko sta se zaljubljenca zaradi vojnih razmer poročila kar na daljavo: dekle je ostalo na Krasu, fant pa na srbski fronti ... V vseh dvanajstih soških ofenzivah je seveda v ospredju usodni Doberdob, kjer pa se je dogajalo tudi to, da je bil častniku njegov pribočnik v veliko pomoč celo po svoji smrti. Njegovo truplo je na kraški čistini uporabil – za zaklon!
Nekaj trpkih spominov je zdaj približano tudi glede gradnje tako imenovano Ceste bele smrti, ceste čez Vršič. Leta 1916 je bilo v januarju več dni tako toplo, da so mnogi ruski ujetniki gradili cesto kar brez srajc. Bilo jih je več kot deset tisoč. Marca pa je zapadlo ogromno snega in pod snežnim plazom je našlo smrt okoli dvesto Rusov in tudi več njihovih nadzornikov.
Pri preboju soške fronte oz. Čudežu pri Kobaridu se zdi, da je bila doslej vloga pomoči nemških vojakov preveč poudarjena, prav tako pa vloga plinskih minometov, pa čeprav jih je bilo skoraj tisoč. Zgodovinarji zdaj menijo, da ni šlo za čudež, temveč za dobro načrtovano in vzorno izpeljano vojaško akcijo.

Upor ob Piavi

Avstro-ogrske enote so res pognale italijanske v beg vse do reke Piave, prav ob tej usodni reki pa se je začel razpad avstro-ogrske vojske in s tem tudi države. Pisatelj Sivec se še posebej pomudi ob žalostnem dogodku, ko je na italijansko stran – da bi si ohranilo vsaj življenje – pobegnilo okoli sto čeških legionarjev, prav te vojake pa so ob ponovnem zavzetju Piave avstro-ogrske vojske zajeli, jih 'osvobodili' in potem na svoji strani vse do zadnjega – pobesili!
Zanimivi se zdijo tudi tako imenovani Karlovi dnevi, ko je morala avstro-ogrske vojske že popuščala, novi cesar Karel pa jim jo je hotel dvigniti v zaledju z zabavami in celo prostitutkami. Vojaki pa so cesarja zaradi nenehnega pitja šampanjca imenovali kar Karel von Champanjer. Sami so tudi sestavili svoja ironična pravila. Naj navedemo samo dvoje:
»Lakota je na vseh nivojih strogo prepovedana. Vsakogar, ki si grize nohte ali si kako drugače pomaga dvigniti prehrambene navade, bomo strogo kaznovali z ustrelitvijo ... Vse bolezni, od tifusa do krvave griže, so od Karlovih dni naprej sovražna dejanja, ki jih je treba nemudoma iztrebiti s klistirjem, pa tudi s kirurškimi skalpeli.«
Precej neznano je tudi to, da so se dezerterji že več mesecev pred razpadom avstro-ogrske vojske zbirali kot tako imenovani zeleni kader, največ v Trnovskem gozdu. V nekem pogledu je bila to prva slovenska vojska.

Prva slovenska vlada

Zgodovinarji so nekdaj radi zapisali, da je bila Avstro-Ogrska za mnoge ječa narodov. Nekateri so to delno prevrednotili, v knjigi Zelena solza pa je razpadu Avstro-Ogrske poudarjenih več drugih zgodovinskih dejstev, od vloge majorja Švabiča do generala Maistra in še posebej dejstva o prvi slovenski vladi.
Major Švabič je bil Srb, ki je ob razpadu prihitel v Ljubljano, zbral nekaj desetin konjenikov in samovoljno odjahal do Vrhnike, kjer je Italijanom dal ultimat, naj se umaknejo, sicer jih bo napadla velika srbska vojska. Italijani niso vedeli, kaj je v ozadju in so se res umaknili. Major je bil povišan in zaradi svoje norosti takoj zatem – upokojen! Meja pa je potem res potekala pri Logatcu.
Drugače se da razumeti tudi odnos med ljubljanskim županom Ivanom Tavčarjem in generalom Maistrom. Županu kot poverjenikom oz. ministru za prehrano je bilo očitno res več do tega, da preskrbi predvsem vojake, ki so odhajali v svoje nove države domov kot pa vojake na severni meji.
Dolgo je bilo tudi prikrito, da je bila prva slovenska vlada pravzaprav tista, ki je bila imenovana v Ljubljani 31. oktobra 1918, predsedoval pa ji je Josip pl. Pogačnik. Nenavadno hitro, v dobrem tednu, pa je tedaj naša prva vlada vpeljala povsem slovensko šolstvu, uradništvo itn.
O Sivčevem prvem romanu je akademik in pesnik Ciril Zlobec v spremni besedi zapisal, da je Ognjeni ruj simbol kraške lepote, pa tudi večne ljubezni in – sovraštva. O drugem pa zgodovinar mag. Marko Štepec, da gre za 'napeto in čustvo bogato pripoved, v kateri slutimo odmeve resničnosti in njenih različnih interpretacij'. Bralci pa menijo, da je iz kraškega ruja zrasel naš Hemingway.
D. J.



Fani Ferjančič, Ajdovščina
24.07.2014 ob 18:46

Kot veste, dragoceni prijatelj-pisatelj, sem jo že krepko zajadrala čez devetdeseto in mi vrstice pomagajo pisati drugi.
A Vaše dragocene knjige še vedno berem. Bolj počasi in ZELO pozorno in še vedno so mi MOČNO všeč.
Polna hvaležnosti do Vas!

Fani Ferjančič



Margerita
23.07.2014 ob 18:30

Danes sem do konca prebrala vaš roman o Tartiniju. ZELO LEPA KNJIGA. Še posebej lepo opisujete ženske like.
Priporočam jo v branjem vsem, še posebej zrelim osebam!

Margerita



Vladimir
23.07.2014 ob 17:04

Gospod Sivec,

tudi sam sem že opazil, da pri Delu o enih avtorjih objavljajo o drugih pa nič, kot da jih ni. Imam znanca, dobrega pisatelja, o katerem ni bilo napisanega nikoli NIČ:
Potem pa se sprašujejo zakaj jim pada naklada. Zato, ker obveščajo samo en del svoje publike.
Enako je s tistimi njihovimi napihnjenimi nagradami okoli kresnika. Eni in isti krog, večina knjig pa ni za brati.
Tudi tu bi morala vmes poseči KPK.
Upam, da bo g. Cerar pometel tudi z takimi uredniki.
Malo sem se razjezil, a skušam misliti dobro.
Vladimir iz MB



I. S.
22.07.2014 ob 07:20

V časniku Delo je 15. 7. 2014

urednica Romana Dobnikar Šeruga objavila, skupaj s fotografijo Igorja Modica, celostransko razpravo z naslovom

Nekje za razpenjenim morjem, za sipinami peska,

s podnaslovom

Zlata doba slovenskih potopisov je, kot se zdi, minila - Popotnik nove dobe objavlja na spletu.

Ker njen članek ne ustreza dejanski resnici, sem še istega dne na Delo v Pisma bralcev poslal - da bi bili bralci bolje obveščeni - svojo pripombo. Moj odmev ni bil objavljen, niti v Pismih bralcev niti danes v isti rubriki, kot je bil njen enostranski prikaz. Zato ga objavljam tu in svoji FB strani. Vsaj nekateri bralci morajo biti bolje obveščeni.

SRCE JE POPOTNIK

V torkovem Delu (15. 7. 2014) je Romana Dobnikar Šeruga napisala obsežen članek o zlati dobi slovenskih potopisov, ki je menda že minila. Pri tem je v celoti prezrla ali pa tega mojega pisanja ne pozna – deset mojih potopisov, ki izhajajo v zbirki Srce je popotnik. Po poteh ameriškega pisatelja Jacka Londona sem napisal knjigo Izgubljen na Aljaski (2005), po poteh Williama Howellsa sem prikazal Peklenski raj Nambije (2006), po stezah Julesa Verna in na vrh Mont Blanca sem se podal s Potovanjem na streho sveta (2007), po sledeh etnologa Janka Benigerja sem popotoval po Argentini in napisal knjigo Ranjeno drevo (2008), v Avstriji je nastala Najlepša božična pesem (2008), po Sloveniji, Avstriji in Moravskem sem se podal po Prešernovih poteh in ustvaril Ribčevega dohtarja (2009), skupaj z Jankom Mlakarjem sem se povzel na pet najvišjih evropskih vrhov s Hudomušnim ljubljanskim hribolazcem ((2009), iz Avstralije sem prinesel Zgodbe iz peska (2012), iz Nove Zelandije Srebrno praprot (2013), pred nedavnim pa je izšel potopis po sledeh Inkov z naslovom Zlato Kraljestvo (2014).
Vse knjige, še posebno zadnje tri, so podprte z zgodovino, z osebnimi pričevanji, pa tudi s pisateljsko širino, dokumentirane pa z več sto fotografijami. Pri bralcih in kupcih so takoj naletele na zelo ugoden sprejem. Torej Šerugina teza o zamiranju zanimanja za potopise ne drži, seveda pa je treba tovrstni literarno zvrst danes napisati drugače, kot jo je pisal pred leti njen mož Zvone Šeruga, ki pa ga – verjetno po naključju – v svojem članku niti ni pozabila omeniti.
Ivan Sivec, pisatelj



Marinka
19.07.2014 ob 13:06

Gospod Sivec, sinoči ste zagotovo tudi vi doživeli lep trenutek, ko se je na Studencu pri Domžalah celotna veličastna predstava zaključila z vašimi verzi Srečno, mlada Slovenija (na Slakovo melodijo).
Čestitam!

Marinka



MIro
18.07.2014 ob 12:42

Kar se tiče popotniških knjig, ste as posebne vrste saj dodaste zgodbam poanto in ni samo dolgovezno pisanje. Posebno všeč mi je bilo o Avstraliji, Novi Zelandiji in Inkih v Peruju.

Miro



Juan
12.07.2014 ob 09:10

It's funny goodluck



Anej
11.07.2014 ob 15:44

Gospod pisatelj,

moram vam sporočiti, da sem pravkar prebral še 12. knjigo iz Srečne družine. Se pravi, da vseh 12 knjig. Vse so dobre, se pravi, zame najboljše.
Je še kdo prebral vseh dvanajst knjig iz Srečne družine?

Anej iz Lj



NIna Seitl
09.07.2014 ob 22:03

poštovani pisatelj!
Rada bi Vam sporočila, da mi je včeraj končno uspelo diplomirati. Postala sem profesorica slovenskega in angleškega jezika s književnostjo!
Iz srca Vam hvala za vso pomoč pri nastajanju mojega diplomskega dela!
Želim Vam vse najlepše!
Nina Seitl

In še podrobnosti:

UNIVERZA V MARIBORU
FILOZOFSKA FAKULTETA
Oddelek za slovanske jezike in književnosti


Diplomsko delo

AVANTURISTIČNO-ZGODOVINSKA MLADINSKA PROZA IVANA
SIVCA


Graduation thesis

ADVENTUROUS-HISTORICAL YOUTH PROSE OF IVAN SIVEC




Mentorica:
red. prof. dr. Dragica Haramija

Knadidatka: Nina Seitl


Glavni namen diplomskega dela je opredeliti osnovne značilnosti mladinskega romana ter žanrov avanturističnega mladinskega romana in zgodovinskega mladinskega romana ter ugotoviti, zakaj omenjena Sivčeva književna dela spadajo med avanturistično-zgodovinsko mladinsko prozo. Izbrala sem samo tista književna dela, v katera avtor spretno vplete zgodovinsko snov ter jo postavi v sedanji čas in prostor, zato sledi pustolovščina, ki je v teh romanih največkrat iskanje zaklada. V vseh obravnavanih romanih gre za žanrski sinkretizem (kot ga za nemladinski sodobni roman utemeljuje Alojzija Zupan Sosič), saj avtor združi dva žanra mladinskega realističnega romana, in sicer avanturističnega in zgodovinskega. Zgodbe v vseh obravnavanih delih vodijo v srečen konec, glavne literarne osebe so vedno pozitivne in to so večinoma otroci in mladostniki (v veliko primerih kolektiv dveh ali več glavnih književnih likov), književni čas so največkrat počitnice, književni čas je vedno realen, prevladuje tretjeosebni pripovedovalec (razen v zbirki Srečna družina, kjer je prvoosebna pripovedovalka Tina Erjavec) in v vsako od obravnavanih del je vpletena snov, dogodek ali oseba iz preteklosti, ki je povod za (nenačrtovane) pustolovščine. Poleg teorije sem predstavila še pisatelja Ivana Sivca, njegovo življenje, delo in nagrade, ki jih je prejel. Pri analizi štirinajstih Sivčevih avanturistično-zgodovinskih mladinskih romanov (Gusarji na obzorju, Skrivnost zlate reke, Krokarji viteza Erazma, Čarobna violina, Usodni pečat, Pozabljeni zaklad, Kriva prisega, Kapitanov ključ, Prekletstvo zlata, Cela Idrija nori, Zakleta bajta, Potopljeni vlak, Dolenjska naveza in Izgubljeni Prešeren), ki spadajo v obravnavano tematiko, sem predstavila vsebino, opisala književne like, podala književni čas, književni prostor, teme, motive, pripovedovalca in jezik. Podala sem zgodovinsko ozadje in snov za nastanek posameznega romana. Posvetila sem se tudi zunanji zgradbi knjig.

Hvala še enkrat za vse!

Lep pozdrav,
Nina Seitl



Miča
08.07.2014 ob 16:13

Rada berem, gospod pisatelj, vaše popotniške knjige. Najboljše je doslej Zlato kraljestvo - o Peruju.
Priporočam jo vsem mladim in starejšim bralcem!

MIča



STATISTIKA
05.07.2014 ob 20:31

V prvih šestih mesecih je bilo po podatkih knjižničnega sistema cobiss v slovenskih knjižnicah izposojenih 17.543 Sivčevih knjig. To ga uvršča na peto mesto med vsemi slovenskimi pisatelji.

Najbolj izposojane knjige v prvih šestih mesecih so bile:

1) Zadnji keltski poglavar ........... 937 izposoj

2) Usodna emonska lepotica ........... 786

3) Kralj Samo ........................ 461

4) Zadnji mega žur .................... 444

5) Zlato kraljestvo ................... 370

6) Kneginja Ema ....................... 327

7) Cesar Arnulf .......................313

8) Dopust s taščo ..................... 296

9) Ognjeni ruj ........................ 296

10) Pesem njenih zvonov .................280

11)Zelena solza ....................... 273

12)Bomba na šoli ..................... 268



Matej
05.07.2014 ob 14:23

Danes sem prebral vašo knjigo o Inkih Zlato kraljestvo do konca. ODLIČNO!
Današnji politiki bi se imeli kaj naučiti od tega pradavnega ljudstva. A kaj, ko nič na berejo, pa tudi v soočenju o tem, kaj so prebrali - če so kaj - ni nič slišati.

Matej





(mnenja iz prve polovice leta 2014)     NAPREJ >>>