Mnenja bralcev o Ivanu Sivcu

<<< NAZAJ     (mnenja iz prve polovice leta 2016)



Matjaž
31.12.2015 ob 15:16

Gospod poisatelj,
v teh prazničnih dneh sem prebral vse vaše štiri knjige o Rimljanih na naših tleh. Zelo sta me presenetili Zadnji keltski poglavar in Usodna emonska lepotica, zame pa je pika na i Atila, šiba božja. ZELO dobre zgodbe, nazorno prikazana zgodovina, lahko rečem samo - VSE ČESTITKE!

Priporoma v branje vsem, ki imajo radi dobre knjige.

Matjaž Ravnikar



Ivi T.
31.12.2015 ob 15:07

Gospod Sivec, bodite mi ZDRAVI IN PLODOVITI kot doslej!!!

Srečno, čakamo nove knjige!

Ivi Z.



Aleš
30.12.2015 ob 18:44

Ivan,



Z velikim veseljem sem gledal oddajo o Beneških fantih. Tvoj prispevek je bil odličen, jasen, preprost.



Z razliko od »velikih umetnikov«, ki ob državnih proslavah pripravijo umetnost nad umetnostjo. Vse pa izzveni kot slaba sedmina namesto radosti in veselja.



Ali ne znajo za dan samostojnosti vnesti vzhičenja, celo evforije, ki je zavladala med narodno zavednimi Slovenci po plebiscitu? Danes pa je vse to izumrlo. V Cankarjev dom bi na oder postavili mize in stole, posedli ljudi v narodnih nošah, zaplesali bi folklorne skupine, pevski zbori s slovenskimi veselimi narodnimi pesmimi (predvsem z narodnim nabojem in ne žalostnih napevov), narodno zabavno glasbo. Na mizah ne bi nič škodilo nekaj slovenske hrane, kakšen bokal vina in seveda okrasitev, kot je na veselicah.


Pa še prispevki o narodu, domovini, svetovnemu etosu, vrednotah, buditvi narodne zavesti …




SMUK!



Aleš



Ine
28.12.2015 ob 18:18

Gospod pisatelj,
najboljše so tvoje mladinske.

Ine



Minka L.
25.12.2015 ob 20:18

Lep Božič in enako lepo in zdravo novo leto, gospod Sivec!

Minka L.



Tine
25.12.2015 ob 17:19

BLAGOSLOVLJENA BOŽIČ, gospod Sivec, VAM IN VAŠI DRUŽINI!

Tine



m.
24.12.2015 ob 22:04

Božjega miru nocoj in vse dni v letu.M.



Marijana
23.12.2015 ob 17:22

Gospod Sivec,

želim vam blagoslovljen BOŽIČ
ter zdravo in navdihnjeno leto 2016!
Veliko veliko novih knjig


Marijana iz Argentine



Miha
22.12.2015 ob 14:28

Tako je, BAZAR ne sodi v slovenščino!
Bravo!!!


Miha



Jožica H.
22.12.2015 ob 12:08

Gospod Ivan, pozdravljeni!



Ravnokar sem brala časopis Delo in naletela na vaše pismo – mnenje o božičnih bazarjih.

Imenitno ste napisali in popolnoma se strinjam z vami: kratko in jedrnato ste pojasnili,

kam in zakaj izginja naša identiteta. Noben napredek nas ne bo rešil, če ne bomo ohranjali
svojega jezika, kulture, običajev.

Čestitam za zapis in se vam zahvaljujem, tudi v imenu moje širše družine!

Želim vam ene lepe, vesele, prijetne praznike, veliko uspeha pri pisanju in seveda zdravja v novem letu!

Lep pozdrav



Jožica H.



Aleš
20.12.2015 ob 16:44

Res je kul knjiga, tale Pege na soncu.

Aleš



Minka
20.12.2015 ob 11:34

Pridružujem se pridnim učencem. Knjiga Ivana Sivca Pege na soncu je res odlična. Čestitam pa tudi vsem učencem, ker so jo prebrali.

Minka



Drugi del
16.12.2015 ob 13:38

Knjiga mi je zelo všeč, ker je resnična in govori o življenju, ki ga živimo. Včasih me je spravila zgodba v jok, kajti moje življenje je zelo podobno življenju Sare in Žana, le da jaz nisem v reji. Vsebina je razumljiva, zato jo priporočam tudi mlajšim in starejšim.
             Tina Rigler
                                                                                 
Knjiga je zelo življenjska in realistična, saj govori o rejništvu, ki se lahko zgodi vsakomur. Je tudi poučna, saj se veliko naučimo o življenju otrok in mladostnikov v reji .Je tudi žalostna ,ker govori o resnih in težkih trenutkih, ki si jih nihče ne želi. Knjiga mi je všeč, saj izveš stvari, ki se dogajajo po celem svetu.
Stela Popovič


Knjiga mi je bila zelo všeč, ker je pripovedovala zgodbo o rejništvu oz. o otrocih v rejništvu. Všeč mi je bila tudi zato, ker sem spoznala, da imajo ti otroci drugačno življenje kakor mi. Knjiga prikazuje resnično zgodbo . Je pa tudi žalostna, ker je v njej veliko težkih situacij.
Nastasja Popovič


Knjiga mi je bila zelo všeč, zato ker je napisana v obliki dnevnika, všeč mi je bila tudi zaradi teme, ker so v njej napisana čustva in občutja te punce in fanta, knjigo bi z veseljem še enkrat prebrala, ker so mi knjige s tako vsebino všeč in jih rada berem.
     
  Kaja Mohar 9.a

Knjiga mi je všeč. Že sam slog pisanja mi je všeč. npr. ko so napisane posamezne besede iz dnevnika. Pripoveduje zgodbo o dveh otrocih, in sicer Žanu in Sari. Zanimivo prikazuje njihovo odraščanje. Sta siroti, ki si želita biti posvojeni.


Urban Strle

Knjiga Pege na soncu mi je bila zelo zanimiva izvedel sem mnogo stvari o rejništvu, za katere sploh nisem vedel.
Rok Truden

Knjiga je po mojem mnenju zadovoljiva, le konec me je malo zmedel. V tej knjigi sem spoznal, kako je otrokom v rejništvu. Zanima me, kaj se je zgodilo z Žanovo rejniško Mamo.

Luka Troha


Knjiga Pege na soncu mi je zanimiva, poučna, iz nje sem se nekaj naučil.
V knjigi bi lahko bila kakšna slika več, drugače pa je knjiga v redu.

Majk Razdrih

Meni je po eni strani knjiga všeč zato, ker nam pove oz. nas poduči o življenju rejencev. Tako da smo lahko hvaležni, da nismo eni izmed njih. Knjiga opisuje tudi življenje pubertetnikov, kar mi je tudi všeč. Mislim pa, da mora to knjigo prebrati vsak, tudi odrasli.

Luka Mlakar 9.b

V knjigi sem veliko več izvedela o rejništvu. Posameznih delov pa nisem dobro razumela npr. konca. to knjigo bi raje prebrala čez nekaj let, saj mislim, da zanjo nisem dovolj odrasla. oziroma me vsebina ni preveč zanimala.

Hejdi Janež


Knjiga mi je bila všeč.
Menim, da je knjiga zelo poučna in se iz nje lahko naučimo zelo veliko.
všeč mi je tudi ker sem jo prebrala hitro in ker mi je bila vsebina zelo všeč. Predvsem pa, ker je napisana v obliki dnevnika in je toliko bolj zanimiva.
Tjaša Šušnjar

Knjiga se mi je zdela zelo zanimiva, ker ima zanimivo temo, ki jo redko srečamo. Všeč mi je , ker je napisana kot dnevnik. Zanimiva me je tudi zato , ker nam prikaže realno in resnično življenje nekaterih rejniških otrok oziroma sirot. Knjiga se mi zdi tudi zelo poučna , saj sem se ob branju velikokrat zamislila o določenih stvareh in se zraven veliko naučila.
Dominika Urbiha

Knjiga mi je bila zelo zanimiva,saj govori o dveh otrocih z drugačnimi življenji. Pri nekaterih delih knjige so mi bili kakšni deli zelo zanimivi, drugi pa žalostni.
Anej


Knjiga se mi je zdela zanimiva. Bolj mi je bil všeč Sarin dnevnik, saj je bila njena zgodba krivična. Zdelo se mi je, da je tudi imela boljši razlog za to, da je sovražila teto Emo, ker jo je v bistvu zanemarjala. Žan se mi je zdel zelo zamerljiv. Vedno je druge samo kritiziral, sam pa ni skoraj nič naredil.  Zgodba se je končala malce čudno, a se mi je že prej zdelo, da ne bo srečnega konca.
Neža Lekšan

Knjiga je poučna, ker sem izvedela veliko o rejništvu. Prej se za to nisem zanimala in knjiga ti o tem, da misliti.
Knjiga mi ni všeč, ker je napisana v obliki dnevnika (težko berljiva pisava).

Zala Žnidaršič



Mneja o knjigi PEGE NA SONCU devetošolcev iz šole Stari Trg pri Ložu
16.12.2015 ob 13:37

Mnenja o knjigi Pege na soncu

Knjiga Pege na soncu,izpod rok Ivana Sivca se mi je zdela zanimiva. Bila je hitro berljiva, ker ni razdeljena na poglavja. Tako bralec nikoli ne ve koliko časa je preteklo med posameznimi dogodki in si želi čim prej prebrati nadaljevanje. Tudi zgled knjige je zelo lep in vabljiv. Celotna zgodba mi je dala vedeti, kako se lahko počutijo rejenci. Všeč mi je, da knjiga opisuje kako hitro otrok odraste, in kakšne so skrbi polnoletnikov.
Ema Avsec

Knjiga Pege na soncu mi je bila zanimiva, čeprav na začetku v Žanovem dnevniku malo dolgočasna. Všeč mi je bila tema rejništvo, saj sem izvedela več o otrocih in njihovem življenju. Všeč mi je bila iskrenost Žana in Sare. Povedala sta mišljenja o svojih starših, rejnikih, učiteljih in socialni delavki.

Ana Kandare

Knjiga Pege na soncu mi je bila všeč. Na začetku sicer malo nerazumljiva. Tema knjige mi je bila všeč, sploh takrat ko sta Sara in Žan opisovala svoje občutke. Knjiga mi je bila všeč tudi zato, ker sem v njej izvedela veliko novega o rejništvu.

Simona Urbiha

Knjiga mi je bila všeč, ker je napisana po resničnem dogodku. Izvedel sem veliko novega o rejništvu, saj sem pred branjem te knjige o tej temi vedel zlo malo. Všeč mi je tudi to, da je knjiga zapisana v drugačni obliki kot ostale. Knjigo sem hitro prebral, saj se razlikuje od drugih po obliki in po tematiki.

Blaž Žnidaršič

Knjiga mi ni bila všeč nasploh zaradi tega, ker govori o rejništvu. Osebno mi je bil Žan najbolj priljubljen v tej knjigi. Ni pa mi bila všeč in nisem razumel tete Eme, pri kateri je bila v reji Sara.

Patrik Kraševec

Vsebina knjige in naslov se mi ne zdita povezana, zato sem knjigo z težavo začela brati. Najbolj so me zmotile različne vrste pisav, saj sem nekatere težko prebrala. Knjiga mi je bila sicer všeč, vendar se mi zdi preveč nerealna, sploh nekateri odlomki. Knjigo bi priporočila vsem, ki mislijo, da jim je najbolj hudo na svetu in bi tako spoznali, da se nekaterim dogajajo še hujše stvari.

Jerca Antončič


Knjiga je zelo zanimivo in napeta, na trenutke zelo žalostna. Veliko me je naučila o otrocih v reji in zdaj veliko bolj cenim svoje starše.
Pia Furlani

Knjiga mi je bila zelo zanimiva, bila mi je všeč ter je tudi zelo poučna, saj je rejništvo pri meni bolj tabu tema.

Jure Bebar

Knjiga mi je bila zanimiva, saj je napisana v drugačni obliki kot ostale. Izvedela sem veliko o rejništvu ter posvojitvi. Pove tudi zelo veliko o odraščanju ter da naj ne prehitevamo z tem, da bi postali samostojni. Nauči te tudi veliko o tem, kako cenjena bi morala biti ljubezen staršev, ki je nekateri nimajo, današnji mladostniki pa se tega ne zavedamo najbolj. Knjiga pa mi je bila tudi všeč zaradi tega, ker je zelo hitro berljiva.

Eva Peček

Knjiga se mi je zdela zanimiva, ampak ne maram kaj preveč takih knjig o rejništvu.

Mark Mulec

Knjiga Pege na soncu je lahka za branje. Všeč mi je delitev knjige na 3 dele. Branje je zelo zanimivo, saj se ves čas nekaj dogaja. Prav tako mi je bila všeč tema knjige rejništvo, saj pred branjem nisem vedela veliko o tem.
Pia Franko

Knjiga Pege na soncu se mi je zdela zelo zanimiva, ker sem spoznala rejništvo bolj podrobno. Izvedela sem, kakšno življenje je v rejništvu in kako se v rejništvu počutijo. Knjiga je pa tudi hitro berljiva, ker je napisna v obliki dnevnika.
Zala Poje

Knjiga prikazuje težko življenje dveh najstnikov- Žana in Sare. Všeč mi je, ker nam skuša približati to temo- rejništvo in ljubezen ter vzpodbujanje teh dveh likov. Moje mnenje je pozitivno.

Anja Ožbolt
Knjiga mi je bila zelo všeč, a nimam rad takih knjig. Ampak z veseljem sem jo prebral.

Rok Mlakar

Knjiga mi je bila všeč zato, ker sem izvedel veliko o rejniških družinah in ker je na nekaterih delih napeta.

Martin Mlakar



978. PREDSTAVITEV
15.12.2015 ob 21:13

Stari Trg pri Ložu - Pege na soncu - devetošolci z igranimi prizori in ocenami in avtor - skupaj z učitelji in starši

Spoštovana g. Ivan Sivec!

Med pegami večera so sijali predvsem sončne, z žarom ustvarjalnosti mladih bralcev, polnih navdušenja, da so knjige, ob katerih se tkejo niti med avtorjem, bralcem in starši.
Hvala za ves žar in toplino, s katerimi delite besede, ki rastejo iz življenja.
Še bomo brali!
knjižničarka Leonida Zalar



Mihi
14.12.2015 ob 21:09

Prebral sem PEGE NA SONCU. Ful dobra knjiga. Take še pište!

Mihi



977. PREDSTAVITEV
13.12.2015 ob 21:55

Srečanja pod lipo - Pivka - Kulturni dom

Spoštovani g. Ivan Sivec!

Tako izjemnega večera že dolgo nismo doživeli pri nas v Pivki. Iskrena hvala za čudovito predstavitev vaš zgodb, knjig, ponosa, da smo Slovenci. Imeli smo tudi čudovito učno uro iz naše zgodovinske preteklosti. Želimo vam še veliko ustvarjalnega duha.
Hvala za vse!

Irena Margon, preds. KD Lipa, Pivka



Aleš Tacer
13.12.2015 ob 11:50

Miklavž v osebi Iva mi je tudi letos prinesel darilo - resnično srhljivko iz zbirke Srečna družina Silvestrski poljub smrti. Kot veliki oboževalec sem jo seveda prebral na mah. V začetku me je nekoliko motil stil izražanja, ko pa sem spoznal, da je dogajanje pisano striktno v duhu mladih, sem se hitro pomiril. Zelo zanimiva, predvsem pa duhovito napisana zgodba, po kateri bodo radi segli predvsem mladi, pa tudi starejši bralci. Ivo, iskrene čestitke. Še naprej nas razvajaj s svojo nepresahljivo domišljijo in neuničljivo pisateljsko energijo. Hvala ti!



Marjan B.
12.12.2015 ob 18:28

Prebral sem vse štiri vaše knjige Rimljani na naših tleh. Vse so zelo v redu, saj dobro prikazujejo našo zgodovino oziroma kaj se je dogajalo pri nas nekdaj. Všeč so mi tudi zato, ker je v ozadju vedno ljubezenska zgodba. Pri Atili pa je najhujša.

Marjan B.



mag, Janez Zeni
10.12.2015 ob 22:44

Poskusni zajčki?

(današnji odgovor v Delu)

V celoti podpiram mnenja mag. Ivana Sivca, ki je nezadovoljen z izborom glasbe na prvem programu Radia Slovenija, ki je bil objavljen v Pismih bralcev 30. novembra. Sicer pa je tudi res, da imajo v govornih oddajah mnogo lepega in predvsem zanimivega.

Mag. Janez Zeni
Trata 9
Sp. Besnica



Max
09.12.2015 ob 13:59

Ja, tole je v redu.

Max



STATISTIKA
08.12.2015 ob 20:13

V prvih enajstih mesecih leta 2015 je bilo po podatkih cobissa v slovenskih knjižnicah izposojenih
31.709 Sivčevih knjig.
Najbolj izposojene knjige so bile:

1) Zadnji keltski poglavar ........... 873 izposoj

2) Zadnji mega žur ................... 866

3) Usodna emonska lepotica ........... 715

4) Pege na soncu ..................... 768

5) Kralj Samo ........................ 615

6) Burja nad Mrzlo reko .............. 607

7) Atila, šiba b ožja ................ 588



Meri
08.12.2015 ob 08:09

V šoli beremo vašo knjigo Pege na soncu. Ful je dobra. Iz nje bom imela referat.

Meri



France
06.12.2015 ob 09:06

Gospod pisatelj, takoj ko sem knjigo o Avseniku dobil v roke, sem jo prebral.Težko sem jo že čakal, ker je povsod izposojena. Res je imenitna knjiga. Želim Vam še veliko takih knjig, a ne samo o pokojnih, temveč tudi o živih. No, o Francu Miheliču je prav taka, pa je na srečo še živ.
Bravo za obe odlični knjigi!

France B.



Mimi
04.12.2015 ob 17:57

Gospod Sivec,
popolnoma vas podpiram v borbi za slovensko glasbo na I. programu Radia Slovenija.
Danes je ves dan obupna angleška glasba.
Kje ti ljudje na Radiu sploh živijo?
Ali predvajajo glasbo iz Anglije
ali pa jo nam izbira kak Anglež.
Treba se bo upreti ZARES!!!!

Mimi



Vida HP
03.12.2015 ob 21:12

Spoštovani gospod Ivan Sivec!

Razveselila sem se Vašega članka v Delu z dne 30. 11. Tudi jaz sem razočarana, recimo, ob dveh praznikih: dan državnosti in dan samostojnosti. Vsaj ob takih praznikih bi pričakovala slovensko glasbo, pa nič od tega. Na splošno ZELO manjka slovenske ljudske in narodne pesmi, pa tudi borbenih in drugih naših. Videti je, kot da se jih sramujemo. Žalostne, kajne? Tudi ponarodele, celo cerkvene, in druge domoljubne, bi bile dobrodošle. V glavnem na Radiu Slovenija prevladuje angleška glasba. Le kakšni uredniki so to! Smo res rojeni za hlapce?
Zahvaljujem se Vam za Vaš članek in Vas s spoštovanjem pozdravljam!

Vida HP, Bled



andy
01.12.2015 ob 11:55

ZELO DOBRO - TOLE O MUZIKI! a se bo koga kaj prijelo ?

ANDY



France
30.11.2015 ob 20:35

Lepo ste napisali, gospod Sivec. Res bo treba povzdigniti glas proti temu, da izgubljamo tudi na radijskih valovih Slovenijo.

France



Velenjčani
30.11.2015 ob 15:48

Res je tako, kot ste danes napisali v Delu. Kot da smo v Culokafriji.

žalostni Velenjčani



Bogomir
30.11.2015 ob 13:53

Tudi jaz se pridružujem čestitkam, da ste si upali napisati tisto, kar vsi čutimo. Spremenilo pa se itak ne bo nič. Boste videli, kako se bodo opravičevali, a naprej bo po starem.
To vem iz izkušenj.

Bogo



ČESTITKE!!!
30.11.2015 ob 12:34

Gospod Sivec,
pošiljam vam iskrene čestitke k današnjemu članku v Delu o slovenski glasbi, ki je na Radiu Slovenija ni več. Prvi program je obupen.
Sem tudi proti takim priredbam narodnih pesmi, ki nič ne pomenijo.Narodna pesem je lepa v ORIGINALU.

Poslušalka Emilija



Niko
29.11.2015 ob 14:33

Danes sem gledal Slovenski pozdrav. Tole, kako je Blaž napovedal pesem o Slavku Avseniku, mu res ni v čast. Zanjega je muzika en sam hospasa, valčka pa sploh ne pozna, kaj šele spoštljivega odnosa do pred kratkim preminulega Avsenika.
Niko



Jernej
28.11.2015 ob 15:50

Zelo sem ponosen na vas, da Slavka tako povzdigujete. Tako ne bo nikoli pozabljen, kar si tudi zasluži.

Jernej



Mateja
28.11.2015 ob 08:31

Včeraj nisem hotel odpirati računalnika a je res, da tale Blaž in Darja delata samo šov zase, iz svojega hihitanja in neumnega spogledovanja, veliko muzike pa ni. Jaz pa vem, da ste besedilo napisali vi, Rudi Šantl pa glasbo, saj je skladba na youtube. A Blaž je pač samo sebivšečen komedijant, ki ga vodi denar.

Mateja



Milan Bl.
27.11.2015 ob 21:04

Pravkar gledam Slovenski pozdrav. Zdi se mi, da so Šantl, Svetetova in še ena lepotica zapeli vašo pesem o Avseniku. A Blažu Švabu, ki v življenju ni napisal nobene pesmi in ni ustvaril sam nič, se to ni zdelo vredno povedati, ker je pač samo zaljubljena vase, avtorjev pa ne spoštuje. In kdo je napisal glasbo? Vi? Vsekakor lep poklon Slavku Avseniku, HVALA!

Milan Bl.



Mitja O.
26.11.2015 ob 21:52

Kako so na Radiu Slovenija 'praznovali' r. d. Slavka Avsenika - z eno SAMO skladbo, spotoma, kot da to ni praznik slovenske narodnozabavne glasbe.
Revščina, tale slovenski radio na celi črti!
Prav imate, g. Sivec, nekaj bo treba ukreniti!

Mitja o.



976. PREDSTAVITEV
26.11.2015 ob 20:12

31. Slovenski knjižni sejem - Cankarjev dom - predstavitev več knjig

Spoštovani g. Ivan Sivec!

Izjemno vesela sem, da vas poznam, še posebej pa, da imam čast sodelovati z avtorjem, katerega knjižna dela sem prebirala in občudovala še kot majhna deklica.
Ponosna sem na najino sodelovanje pri urejanju zaključne knjige iz zbirke Srečna družina, še bolj pa se veselim vseh srčnih in kvalitetnih novih projektov, ki naju čakajo.
Prisrčna hvala za vse!
Maja Nemec
(nova urednice založbe Karantanija)



Darinka M.
26.11.2015 ob 20:07

Hvala vam,da nas spominjate na Slavka.Tako ne bo nikoli pozabljen ta naš veliki Slovenec.

Darinka M.



Franci Smrekar
26.11.2015 ob 14:38

Dragi Ivo! Čestitam za odličen prispevek. Da nas imajo za poskusne zajčke, bolje rečeno za norce, ugotavljam tudi sam. Res je, kar si napisal, o naši ljubi domači glasbi, pa naj bo ljudska ali pa narodno zabavna, na radiu Slovenija, skoraj več ne sluha ne duha. SRAMOTA!!!... Ko je gospa Jasna Vidakovič (urednica torkove oddaje "Slovenska zemlja v pesmi in besedi" odšla v pokoj, je z njo odšla z radia tudi ljudska glasba. Ko sem vljudno po telefonu na to opozoril njeno naslednico, gospo Simono Moličnik, da ta oddaja več ni vredna počenega groša, dobim odgovor :"Gospod, jaz že vem, kaj počnem, saj sem magister etnomuzikologije". Gospa v tej oddaji, ki je vse kaj drugega kot dobra, vrti tudi južno ameriške popevke (če jih lahko tako imenujem), le ljudske glasbe ne. Ko sem ji povedal, da meša med sabo jabolka in hruške, ji ni bilo preveč po godu. Tudi njen nadrejeni, gospod Pančur, je ugotovil, da nimam prav. Mislim, da se mu je dozdevalo, da sem tečen kot podrepna muha. V tem primeru naj si vzamejo za vzor gospo Vesno Sever, urednico za tovrstno glasbo na Radiu Ognjišče. V Andražu nad Polzelo, kjer poteka prireditev "Družina poje", sem letos srečal gospo Severjevo, prav tako v Artičah, kjer so "Fantje Artiški" praznovali dvajset let. Gospe Moličnik na obeh prireditvah ni bilo. Potem mi pa tarna, da nima kaj predvajati, da je vse že izpeto, tisočkrat slišano. Naj gre gospa malo ven iz Ljubljane, na "frišni" zrak, pa bo imela kaj videti in slišati. Podobno se je začelo dogajati tudi z oddajo "Četrtkov večer". Še ni gospa Irma Rauh dobro pobrala šila in kopita, ter odšla v zasluženi pokoj, so ga že začeli srati (SORRY, za grdo besedo). V oddaji, ki je bila posvečena svetemu Martinu, je bilo moč slišati nekaj popevk, pa čeprav v koncept te oddaje ne sodijo. Da ne bo kdo pomislil, da popevk ne maram, nasprotno, le tu ne "pašejo". Novega urednika bom imel pod drobnogledom. V kolikor pa ga bodo "srali" še v naprej, pa nam ne ostane nič drugega kot to, da pridemo protestirat pred RTV SLOVENIJA, da jim odpremo oči. Da se bo "Ljubljanska gospoda" zavedala, da sta radio in televizija last slovenskega naroda. Da so oni v naši službi, in NE obratno....Naj se zavedajo še tega, da so za svoje delo več kot dobro plačani, zato naj ga tudi vestno in POŠTENO opravljajo do nas poslušalcev.....

Franci Smrekar



Mihael
26.11.2015 ob 14:00

Ja, res je tako, imate prav. Mihael



Boris Kovačič
26.11.2015 ob 12:24

Gospod Ivan, še dobro, da obstajate, da vas imamo! Le kdo bi tako natančno opozarjal na neumnosti, ki se dogajajo na našem radiu in tudi na TV! Vsi uredniki, ki so imeli posluh za našo prelepo narodno-zabavno glasbo, so že v pokoju, mladim pa ta zvrst glasbe ni nikoli in jim nikoli ne bo zlezla pod kožo! To so tisti ljudje, katerim so v mladosti vbijali v glavo, da je to goveja muz'ka in to prepričanje se jih očitno še danes drži. Ivan, vztrajajte pri podobnih kritikah, vi ste morda še edini, katerega glas se ali pa bi se moral slišati!



Bravo!!!
26.11.2015 ob 12:08

Končno si eden upa, na RTV tako in tako samo grejejo svoje stolčke!



Aleks
26.11.2015 ob 09:16

Tisočodstotno se strinjam z vami, gospod Sivec!!!!!!


Aleks



V spomin Slavku Avseniku
26.11.2015 ob 05:42

Na današnji dan bi bil Slavko Avsenik, največji velika slovenske glasbe, star 86. let. Marsikje po Sloveniji praznujemo te dni dan slovenske narodno-zabavne glasbe. V skrbi, da slovenska glasba nasploh ne bi izginila, sem napisal naslednji sestavek za Delo. Pa ni bil objavljen, zato ga objavljam tu:
POSKUSNI ZAJČKI?

Teh vrstic ne pišem samo v svojem imenu, temveč tudi v imenu mnogih poslušalcev prvega programa nacionalnega radia, ki se dnevno obračajo name. Mnogi so na RTV Slovenija že telefonirali in pisali ogorčena pisma, pa nič. Stvar pa je v tem, da je glasbena podoba prvega programa povsem izgubila svoj obraz. Medtem ko v drugih državah od daleč prepoznamo, ali smo npr. na Hrvaškem, v Avstriji ali Italiji, se pri nas od petih zjutraj naprej – še posebej v Jutranjem programu – predvaja samo še alternativna slovenska zabavna glasba, očitno po osebnem okusu urednika, in pa predvsem zahodne popevke. Poslušalci se počutimo, kot da smo sredi Londona, New Yorka ali še kje drugje. Naj kar takoj pripomnim, da isti glasbeni uredniki, ki izbirajo glasbo za Jutranji program, sicer pripravljajo odlične zaokrožene, večkrat tudi komentirane oddaje. A izbor glasbe za Jutranji program je dokaj neprimeren.
Če izvzamemo alternativno domačo zabavno glasbo, ki je itak največkrat bled odtenek bledice zahodne glasbe, ki jo je sicer več kot dovolj, pa preprosto ni več slišati vsega tistega, ki bi moralo sestavljati glasbo prvega nacionalnega programa. Preprosto ni več slišati ljudske glasbe. Pa tako bogato zakladnico imamo! Nič več ni slišati narodnih pesmi. Pa toliko čudovitih zborov obstaja! Nič več ni slišati skladb z godbami na pihala. Pa imamo več kot 350-letno tradicijo tovrstnih godb. Nič več ni pravih slovenskih popevk. Pa imamo kar nekaj avtorjev in izvajalcev s posluhom! Nič več ni slišati narodno-zabavne glasbe. Pa je Slovenija zibelka tovrstne popularne kulture. Celo ob praznikih ni nič več slišati niti borbenih niti cerkvenih pesmi. Večkrat se celo zgodi, da govorijo govorni prispevki o domoljubju, slovenski samozavesti, narodni prepoznavnosti … na tisto pa kot v posmeh vsemu izrečenemu udari razbijaška angleška popevka. Nasploh je glasba na prvem programu postala eno samo tuje razbijanje, največji slovenski disko, anglosaški sejem popevk.
Nič ni ob tem čudnega, da so me mnogi poslušalci obvestili, da so sicer s težkim srcem zapustili prvi program slovenskega nacionalnega radia in se preselili na Ognjišče, Veseljaka in A1. S težkim zato, ker je govorni del, še posebej servisni, odličen. A če bi vodilni na Radiu Slovenija vsaj en dan poslušali od petih zjutraj naprej prvi program, bi si verjetno tudi oni delili mnenje s premnogimi poslušalci. Ker pa je videti, da ni nikomur mar do slovenske glasbene razpoznavnosti Radia, teče glasbeni del povsem v anglosaško smer. Ali pa nas glasbeni uredniki mlajšega rodu pač samo preizkušajo, koliko še prenesemo in smo vsi starejši samo njihovi poskusni zajčki.
Ko sem bil še v službi na RTV SLO, smo prav zato uvedli VAL 202 tudi v jutranjih urah, da bi vsak poslušalec lahko med prispevki poslušal svojo priljubljeno glasbo. Zdaj pa se Prvi prav nič ne razlikuje od Vala, navadno je še precej bolj razbijaški.
Nekaj bo treba spremeniti. Prvi, z Jutranjim programom na čelu, je že imel tudi veliko bolj sprejemljivo glasbeno podobo. Namenoma pa sem to zapisal na dan, ko bi bil Slavko Avsenik star 86. let. Od njega smo se poslovili dostojno, upam pa, da se nismo hkrati tudi od vse slovenske glasbe.
Mag. Ivan Sivec, pisatelj
Medvedova 5
1234 Mengeš



Marija
25.11.2015 ob 20:46

Gospod pisatelj,
zelo rada berem vaše knjige. Še od knjige Pesem njenih zvonov. Naredili ste veliko za slovenstvo in slovenske ljudi, ko ste potegnili iz pozabe toliko pomembnih Slovencev in dogodkov.
Vsaka čast vam!
Marija



Aleš iz Žalca
25.11.2015 ob 11:37

Gospod Sivec,

zelo rad prebiram vaše knjige. Najboljše so o Karantaniji, o Rimljanih in biografske.
Danes sem tretjič prebral Usodno emonsko lepotico.
In sem bil ZELO presenečen, da je v poglavjih skrita ŠIFRA!!!
Vi ste GENIJ!!!

Drugi pa naj šifro odkrijejo kar sami!
Aleš



975. PREDSTAVITEV
22.11.2015 ob 18:20

Pred praznikom slovenske narodno-zabavne glasbe - ob obletnici rojstva Slavka Avsenika - v Trzinu, predstavitev knjige Viharnik vrh gora in govor ob nastopu Mengeške godbe pod vodstvom Dimitrija Ledererja, Mladih Stoparjev in Slovenskih muzikantov na Šuštarjevi domačiji

Dragi in spoštovani g. Ivan Sivec!

Zelo sem vesel, da ste danes prisotni pri meni, na Šuštarjevi domačiji v Trzinu. Kot slavnostni govornik ste počastili koncert v počastitev Slavka Avsenika. Pred nami je nov slovenski praznik, dan narodno-zabavne glasbe.
Prisrčen pozdrav!

Franki Kurent-Avsenik



Ksenija B.
19.11.2015 ob 21:49

Prebrala sem vse štiri rimske knjige in moram priznati, da so vse precej zahtevno in spoštljivo branje. Joj, koliko stvari ste preštudirali in kako dobro ste prikazali naše kraje pred dva in več tisoč leti. Posebno Kelti so me vznemirili, pa Emona. Burja nad Mrzlo reko pa je zgodovinska freska, po kateri bi morali posneti film. Atilo pa bi lahko prodali v Ameriko za scenarij. Pišete take teme, ki bo lahko prevzele ves svet, a smo premajhni, da bi nas drugi poznali.
Vsekakor čestitke in kot bi rekel nekdo od nas KAPO DOL!!!

Ksenija B.



Niko
17.11.2015 ob 13:23

Res ste prav dober pisatelj. Vaše knjige nekaj povedo in niso afnarija.

Niko



Marjana
15.11.2015 ob 20:43

Gospod Sivec, zelo sem žalostna, kar se je zgodilo v Parizu. Pravkar sem videla vašo fotko z Mont Blanca. Lepa fotka! Res je hudo, da je več kot 130 ljudi ne bo nikoli videlo. Sočustvujem z vsemi, ki imajo še kaj srca.

Marjana



Jani
13.11.2015 ob 20:02

Prebral sem skoraj vse vaše knjige. Meni so zelo kulske. Najboljše so mladinske. Še posebej športne in pustolovske.

Jani



Nina Bokalič
11.11.2015 ob 18:09

Nina Bokalič - diplomsko delo:

Primerjava treh mladinskih del pisatelja Ivana Sivca : Finta v levo, Faktor X in Zadnji mega žur : diplomsko delo / Nina Bokalič

Diplomska naloga obravnava primerjavo treh mladinskih del Ivana Sivca, in sicer Finta v levo, Faktor X ter Zadnji mega žur. Zanimalo me je, v čem so si romani podobni, podrobneje pa sem se osredotočila na morebitno povezavo strukture družin protagonistov ter njihovo kasnejšo povezanost z drogo. Ugotovila sem, da sta vsem romanom sorodna začetek in konec, uporaba poševnega tiska, ki razgiba besedilo, ter povezava protagonistov z drogami. Ugotovila sem tudi, da v romanih ni dovolj dokazov, ki bi kazali na to, da je struktura družine protagonistov neposredno odgovorna za njihovo ukvarjanje z drogo.
The thesis deals with the comparison of the three youth by Ivan Sivec:Finta v levo, Faktor X and Zadnji mega žur. I was wondering what are the similaritis between the novels and in more detail I focused on the possible association of family structures of protagonists and their subsequent relationship with drugs. I found that all novel akin beginnings and the ends, the use of italics, which enlivens the text, and link of protagonists and drugs. I also found out that in the novels there is not enough evidence to suggest that the structure of the family of protagonists is directly responsible for their involvement with drugs.



družina P.
10.11.2015 ob 17:46

Spoštovani g. Ivan Sivec,

hvala Vam za tako lepo knjigo o Slavku Avseniku. Vedeli smo, da nam bo všeč, ker so vse Vaše knjige čudovite. Imate krasen slog pisanja, tako da človeka kar potegne v knjigo. Res ste občudovanja vreden človek. In štejemo si v čast, da Vas poznamo oz. da smo Vas spoznali.
Bodite najlepše, lep pozdrav tudi ge. Sonji!

Družina P.



Melitka
10.11.2015 ob 14:59

Včeraj, na rojstni dan Vilka Ovsenika, sem prebrala vašo knjigo Viharnik vrh gora - Moji spomini na Slavka Avsenika. Zelo veliko ste napisali tudi o Vilku, Bravo! In čestitke za rojstni dan - Vilku!

Melitka



Ksenija
08.11.2015 ob 13:54

Usodna emonska lepotica - to je vaša knjiga kraljica. ZELOOOO mi je všeč poetični konec knjige.

Ksenija



Mici
08.11.2015 ob 12:20

Sporočam vam gospod Sivec, zame najboljši pisatelj, da sem prebrala vse štiri knjige o rimski zgodovini na naših tleh. To so moje najboljše knjige pred vsemi drugimi, domačimi in tujimi. Tako dobro ne zna opisati zgodovinskih dogodkov nihče drug kot Vi.
Ponosna sem, da sem prebrala toliko vaših knjig in da Vas večkrat vidim na televiziji.

Mici



statistika
07.11.2015 ob 13:59

V prvih desetih mesecih leta 2015 je bilo v slovenskih knjižnicah izposojenih 29.229 Sivčevih knjig. To uvršča pisatelja Ivana Sivca na peto mesto med vsemi slovenskimi književniki, živimi in neživimi.

Najbolj izposojene Sivčeve knjige so:

1) Zadnji keltski poglavar ...... 816 izposoj

2) Zadnji mega žur .............. 803

3) Usodna emonska lepotica ...... 665

4) Pege na soncu ................ 640

5) Burja nad Mrzlo reko ......... 567

6) Atila. šiba božja ............ 550

7) Vlomilci delajo poleti ....... 523

8) Ognjeni ruj .................. 487

9) Bomba na šoli ................ 476

10) Zelena solza ............... 475

itd.



Mihael
05.11.2015 ob 19:26

Prebral sem knjigo o Emoni. Zelo zelo dobra in zelo poeticen konec. Mihaek



jaz
04.11.2015 ob 18:26

Sivec, ti si car!!!



jaz
04.11.2015 ob 18:26

Sivec, ti si car!!!



Marinka Uršič
31.10.2015 ob 19:41

SILVESTRSKI POLJUB SMRTI

Spoštovani pisatelj Ivan Sivec, moram pohvaliti tudi to vašo novo 14.knjigo za mladino, iz zbirke "srečna družina".

Kot vse dosedanje knjige iz te zbirke, je na moč iskriva, humorno napisana in seveda "napeta", ko "štrumpantel", he he! Prebrala sem jo na dušek, sedaj jo bosta pa še oba vnuka!
Mnenje od knjigi - odlično! Edino kar ni fajn, pa je, da ste v družini prestali resnični dogodek, ki je navdihnil to vaše literarno zgodbo. Ampak - konec dober, vse dobro!

P.S. Z do pičice enakim mnenjem pa me je spet prehitela prijazna bralka, gospa Danica Z., torej je ne bom citirala.

Lepo se imejte in še naprej pridno ustvarjajte! Tudi jaz vam od srca čestitam že za 130. knjigo!

Prav lep pozdrav!
Marinka



Marinka Uršič
31.10.2015 ob 19:06

Cenjeni gospod Sivec, za vašo knjigo VIHARNIK VRH GORA vam iskreno čestitam in se vam ob enem iskreno zahvaljujem, saj ste me z njo popeljali v čas mojega otroštva in čez celih šest desetletij v današnje dni - torej skozi dobo Avsenikov, ki so lepšali tudi moje življenje!
Pridružujem se lepemu mnenju o tej knjigi vsem bralcem, ki so ga podali že pred menoj, zlasti še mnenju gospe Danice Z., ki je do pičice enako zapisala, kar bi želela zapisati tudi jaz sama! Veseli me tudi, da se vam je na to stran s pohvalo in zahvalo javil sam Vilko Ovsenik! Slavko vas pa itak še naprej spremlja, zagotovo! Res bi bilo krasno, če bi se uresničile vse vaše pobude v zvezi s počastitvijo spomina na Slavka Avsenika: dan narodno zabavne glasbe na njegov rojstni dan 26. nov. - upam, da že letos! Pa postavitev planinske koče na Golici, pa božični koncert v Avsenikovem duhu...

Slavko Avsenik nam je resnično s svojim ansamblom skozi šest desetletij dal toliko lepega, da se bomo do konca svojih dni lahko hvaležno opajali ob lepoti njegovih skladb! In seveda, vsakič, ko bo melodijo pospremila katera izmed vaših 89. pesmi, se bomo spomnili tudi na vas, Ivo! Zame je kajpak ena najlepših vaša Vzcveteli so beli kostanji...

Vaši spomini na Slavka Avsenika - knjiga z naslovom VIHARNIK VRH GORA, bo zagotovo vsakomur prelepo darilo v bližajočih se zimskih praznikih.

Lepo vas pozdravljam!
Marinka



Anica in Jurij
31.10.2015 ob 18:18

Spoštovani!

Prebrala sva čudovito in bogato življenjsko pot velikega umetnika, ki mu je bila velikokrat posuta tudi s trnjem. To je pač usoda mnogih v naši domovini.
Gospod Avsenik bo ostal za vedno s svojimi nepozabnimi melodijami z nami,prav tako pa s svojo skromnostjo. Ima pa enkratnega naslednika Sašo, ki že zdaj razveseljuje ljudi po vsem svetu in ga cenijo.
Upava, da ste zdravi. Za Vas veva, da ste zelo delovni in se že naprej veseliva novega čtiva, ker so to edine slovenske knjige, ki naju bogatijo.
Še enkrat HVALA za prekrasno knjigo o Avseniku in lep pozdrav pod Kamniške planine!

Anica in Jurij iz Maribora



Marcel
31.10.2015 ob 14:25

Ste ZELOOOOO dober pisatel. Malo je takih ali pa prav nič.
Hvala, zdaj berem že vašo deseto knjigo!!!

Marcel



Marija iz Prekmurja
31.10.2015 ob 08:14

Gospod Sivec,
sinoči sem videla in slišala na proslavi ob Dnevu reformacije, da je zbor gospoda Prasla zapel vašo pesem Stati ino obstati o Trubarju. Kje se dobi besedilo in note? To je zelo kvalitetna skladba in morda bi se je naučil tudi naš zbor. Pojem že trideset let.

Marija



Niko
30.10.2015 ob 16:29

Danes ste v reviji Golica v zvezi s Slavkom Avsenikom. Zanimiv odlomek iz knjige je objavljen, a moram prebrati vso knjigo, pa je ne morem dobiti v knjižnici, ker je ves čas izposojena. Morda bo bolje pozimi.

Niko



gledalec
29.10.2015 ob 17:39

Se popolnoma strinjam s predhodniki glede oddaje Slovenski pozdrav! Muzike, posebno dobre, je zelo zelo malo.

TV gledalec



Boža
29.10.2015 ob 10:12

Berem vaše popotniške knjige. Najbolša je o Novi Zelandiji.
Napište še kaj takga.

Boža



Mihael
28.10.2015 ob 21:54

Pravkar sem odložil vašo knjigo o Slavku Avseniku. Prikazali ste ga zelo lepo in z občudovanjem. Tako si naš veliki Slavko tudi zasluži. Ob tem pa imam eno samo pripombo: kako to, da se ga v oddajo na Avsenikovem domu sploh ne spomnijo. Darja in Blaž - kot bi rekli ljudje - afne guncata med seboj, Slavkota pa se sploh še nista spomnila, pa je že skoraj štiri mesece. Tamladi res nimajo nobenega spoštovanja. Na žalost!

Mihael



Marija Vertačnik
27.10.2015 ob 14:19

Zelo sem vesela, da je prišlo do tretjega ponatisa knjige Zadnji mega žur. Tako sem jo lahko kupila vsem trem svojim vnukom oziroma vnukinjima, da bosta vedeli, kako se paziti pred slabimi ljudmi, tako na cesti kot tudi v šoli v gimnaziji. Tretji ponatis je zelo pomemben za mlajšo generacijo.
HVALA!

M. V.



Mary
25.10.2015 ob 12:18

Hvala za dobre knjige.

Mary



Branko
23.10.2015 ob 19:42

Hvala za vrhunske knjige o slovenskih glasbenikih. Če ne bi bilo vas, tega ne bi imeli. Tako vsaj vemo, kakšni velikani so Avsenik, Slak, Mihelič. O Miheliču je zdaj najlepša. Nimam pa še nove knjige o Avsenikih, ki je gotovo tudi v redu.

Branko



Maja iz Mb
23.10.2015 ob 17:18

Zelo mi je všeč knjiga Pege na soncu!

Maja



Vilko Ovsenik
22.10.2015 ob 11:33

(po telefonu je naročil naslednje)

Ivan, povej vsem svojim prijateljem in znancem, da sem zelo zadovoljen s tvojo knjigo Viharnik vrh gora. Mojega brata in mene si opisal zelo lepo, za kar sem ti iz srca hvaležen.

Vilko Ovsenik



Jože B. iz Slovenj Gradca
21.10.2015 ob 11:31

Spoštovani gospod Sivec,

že dlje časa čutim, da imava veliko skupnega:

1) Jaz sem lovec, vi pa stanujete na Medvedovi.

2) Oba sva ljubitelja gora.

3)Oba sva nora na knjige, jaz predvsem na Vaše.

4) Iz obeh kar bruha znanje.

Prisrčna hvala za vse in svetlo prihodnost, dobri človek Sivec!

Jože Borovnik



974. PREDSTAVITEV
21.10.2015 ob 10:51

Spoštovani gospod Ivan Sivec!

V zadovoljstvo in čast nam je, da v naši sredini - med najmlajšimi MENGŠANI - gostimo človek, ki s svojimi številnimi knjigami bogati in ohranja naš jezik. Hvale, ker se vedno odzovete na naše vabilo, hvala za podarjene knjige, hvala, ker popestrite naše vrtčeve dopoldneve.
S spoštovanjem!
Zdenka Žibert, eno Sonček

(predstavitev slikanice PETELINJA DRSALNA ŠOLA)



Nejko
19.10.2015 ob 18:45

Na vašem FB sem videl ČUDOVIT spot o Slavku Avseniku, skupaj z novo pesmijo. LEPO BESEDILO in čudovita izvedba. Bravo, RUDI, in vsa tvoja ekipa!!!

Nejko



Martin
19.10.2015 ob 11:51

Prebral sem že več vaših knjig. Zadnje čase pišete ZELO dobre knjige. Všeč so mi vse štiri knjige o rimski zgodovini in pa knjiga o Avseniku. To sem požrl včeraj popoldne. Zelo dobro ste utemeljili, kako je ta glasba nastala in kaj pomeni ljudem. Zasledil sem več recenzij in vsi vas hvalijo, da je knjiga dobra, kar je res. Po mojem vam v Mengšu že postavljajo spomenik. Glede na hitrost občinske uprave pa naj najprej odkupijo vsaj zemljišče, drugače bo tako z vami kot z obvoznico. Imajo samo sestanke in so vzeli na znanje. Še dobro, da ste vi bolj konkretni in pišete naprej. Zelo sem radoveden, kako ste prikazali Celjske grofe. Komaj čakam januarja, da izidejo prve knjige.

Martin



Minka
17.10.2015 ob 20:34

Zelo dobre knjige pišete. Najboljše pa so zgodovinske in tale o Avseniku Viharnik vrh gore.

Še veliko zdravja in navdiha!

Minka



Cilka J.
16.10.2015 ob 11:43

Spoštovani g. Sivec!

Vašo knjigo o Avseniku Viharnik vrh gora z veseljem prebiram.

Najlepša hvala za tako lepo knjigo
in še veliko uspehov v pisanju pesmi in dobrih knjig.

Lep pozdrav!

Cilka J.



Tone V.
16.10.2015 ob 11:41

Dragi Ivo!

Kot vedno, je izpod Tvojega peresa prišlo zelo zanimivo branje. Tudi sam sem vesel, da sem kar nekaj lepih in tudi izjemnih dni preživel s spoštovanim gospodom Slavkom Avsenikom, kot tudi drugimi družinskimi člani.
Lep jesenski pozdrav!

Tone Vrabl



Matej
15.10.2015 ob 20:34

Prebral sem vse štiri rimske knjige. Res zanimivo, berljivo in poučno.
Napište še kaj takega!

Matej



Danica Z.
15.10.2015 ob 08:15

Šentrupert, v jesenskem razpoloženju, oktobra 2015


Spoštovani gospod Ivan Sivec!

Ob Vaši novi knjigi VIHARNIK VRRH GORA Vam pošiljam tri čestitke:
1. Ker sta v enem mesecu izšli kar dve Vaši knjigi.
2. Za odmeven prispevek na zadnji strani Dela o knjigi Viharnik vrh gora.
3. Najvažnejše: za 130. knjigo. Res OKROGLO rekordno število. Ob tem ste vredni spoštljivega poklona.

Ja, vsebina je res dvojno biografska: Slavko Avsenik in Ivan Sivec. Ob obujanju Vaših spominov na mladost, sem doživljala tudi svoje spomine. Kljub skromnosti nam je bilo presneto lepo. Skoraj idilično. Marsikatera sodobna 'bolezen' je šla mimo nas.
Četrtkove večere smo tudi pri nas sprva poslušali kolektivno pri sosedovih, ki so – čudo – radio, dobili od sorodnikov iz Amerike. To so bile res lepa druženja. Se tudi spomnim, kako smo pozneje (s posojilom) kupili tudi pri nas radio, da smo mami komaj dopovedali, da Marjani Deržaj, kadar jo poslušamo, vedno ni treba priti na radio, ampak so jo posneli … Čer bi takrat kdo rekel, da bi se lahko po telefonu pogovarjali kar gredoč, ko hodiš po cesti!!! Znanstvena fantastika!
In Vaš spomin! Ste res poseben človek, ko tako natančno beležite že precej pretekle dogodke. To je najbrž dano le redkim!
In seveda besedila za pesmi. Osupljiv opus! To Vaše vrtičkarstvo je že velik vrt – njiva! Spet mi zmanjkuje besed, da bi z njimi dovolj prepričljivo povedala, kako ste s svojo široko ustvarjalnostjo občudovanja vredni. Je že tako: eden in edini - Ivan Sivec!
Ja, še ena čestitka za povrh – zelo pomembna: za FOTOGRAFIRANJE! Se imeli že kdaj razstavo svojih fotografij? Vaših fotografij je zdaj že za več tematskih razstav!!! Najbolj 'vroče' bi bilo pametno povečati in jih razstaviti v Begunjah!
Vaša knjiga Viharnik vrh gora; to niso samo spomini na Slavka Avsenika, ampak je njena vsebina – seveda po vaši zaslugi – tudi poglobljen zapis o narodno-zabavni glasbi nasploh. Poučno in koristno!
Knjiga Viharnik vrh gora izpričuje Vašo zvestobo Slavku Avseniku v času njegovega življenja, ob njegovi smrti, ko ste postali legenda (zasluženo!) tudi Vi in po njej. Z besedami ste Slavku postavili svojevrsten spomenik. Kart je zapisano, ne bo več zbrisano. Bronasti spomeniki pa so pač izpostavljeni vremenskim (in drugim) nevšečnostim.
Želim, da bi se uresničilo čim več Vaših pobud, ki ste jih objavili v Delu in na FB.
Želim vam še veliko ustvarjalnega in drugega veselja, ob ženi Sonji, družini nasploh in ob prijateljih (knjige)!

Danica Z.



Simona
15.10.2015 ob 08:15

Knjiga Prekletstvo zlata je odlična!

Simona



Minka
13.10.2015 ob 20:20

Vi ste na literarnem področju naredili toliko kot Avsenik na glasbenem!

Minka



Matevž
13.10.2015 ob 10:34

Gospod Sivec,
postavili ste največji spomenik Slavku Avseniku z lepo knjigo. Pokazali pa ste tudi mladim, kako naj gredo po njegovi poti - godcem in sinovom. Sicer pa je knjiga tudi prospekt in reklama za Avsenikovo oštarijo. Upam da bodo obdržali nivo, ki ga kažete Vi njim v ogledalu.
Čestitke!

Matevž



Veselko
12.10.2015 ob 20:05

Res, na Tv je bilo zelo zanimivo. In ne morem verjet, da ima Avsenik še tolko zaloge. Potem boste pa še lahko pisali besedila. Itak vaša so odlična.

Veselko



Jože B.
12.10.2015 ob 16:56

Zjutraj sem te videl v oddaji Dobro jutro na TV, potem pa sem si posnetek še enkrat ogledal v miru.
Zelo dobro si predstavil knjigo o Avseniku.
Bravo!

Jože B.



Tončka
10.10.2015 ob 19:42

Se strinjam s spodaj napisanim. Premalo je SLOVENSKE glasbe, Slak je že pozabljen, na našega Slavka pa ste jeseni prvi pomislili šele vi!
Darja in Blaž pa se samo hecate iz samega sebe in
nimata veliko okusa.

Tončka



Miha
10.10.2015 ob 12:48

Vaša knjiga o Avsenik je zbudila pravo evforijo.
no saj druzega ni bilo pričakovati.
Znate pisati da se lepo bere in v knjigi so še lepe barven fotografije. Tako lepih še ni bilo. Posebno tiste iz narave.
Prebral sem zapis g. Košnjeka v Gorenjskem Glasu. Lepo vas je pohvalil. Tale Košnjek zna milo napisati. Je stara klasa.
Edinole Blaž in Darja na Tv Slovenija pa se obnašata kot da Avsenik ni umrl. Niti omenila ga nista. Po glavi pa jima gredo samem traparije.
Taki so mladi: nič ne berejo, nič ne vedo, samo zabavali bi se po balkansko.
Pa brez zamere, gospod pisatelj!

Miha



Mateja
09.10.2015 ob 21:32

Tudi od mene pohvale za Avsenika. Vi znate pisat!

Mateja



Silva
09.10.2015 ob 19:44

Spoštovani gospod Sivec,

hvala za Viharnika. Iskrene čestitke ob njegovem izidu.
Še veliko ustvarjalnih idej!

Lep pozdrav!

Silva



Anica in Jurij
09.10.2015 ob 19:43

Prisrčna hvala za obe zadnji Vaši knjigi: SILVESTRSKI POLJUB SMRTI in VIHARNIK VRH GORA - o Avseniku.
Prva je zelo poučna. Na žalost se dogaja še veliko takih stvari, ker so ljudje premalo ozaveščeni.
Spomini na Slavka Avsenika pa naju je popeljala v mlade dni. Res enkratno- oboje!

Prisrčna hvala in z veseljem pričakujeva izid naslednjih pet - zgodovinskih!

Anica in Jurij



Anton
09.10.2015 ob 19:20

Kot prvi sem prebral knjigo o Avseniku iz naše knjižnice in jo požrl kar prvo noč. Enako je storil drugi bralec. Zdaj jo že bere tretji.
Brez dvoma: FENOMENALNO!!!

Hvala



Metka
08.10.2015 ob 16:29

Čestitam h knjigo o Slavku Avseniku. Vi ste res neumoren!

Metka



Danica Z.
08.10.2015 ob 11:56

okt., 2015

Spoštovani gospod Ivan Sivec!

Zdaj sem pa že prebrala Vašo najnovejšo knjigo SILVESTRSKI POLJUB SMRTI. Kakšen naslov!!! Takole se odzivam nanjo!

1. ČESTITKA za novo knjigo. Štetje čez stotico se lepo nadaljuje.
2. Dve pohvali:
a) ker ste držali obljubi in knjigo izdali v napovedanem roku,
b) ker je knjiga zabavna in resna.
3. Vesela sem, da sem lahko med prvimi bralci.
4. Nekaj moji opažanj ob prebrani knjigi:
Vedno si izmislite nekaj posebnega. Tokrat so to naslovi poglavij, verzi iz ponarodele pesmi Alfija Nipiča oz. Izpod peresa Dušana Velkavrha.
Ste spretni v izumljanju novih najstniških slovenskih besed. Avtorji SSKJ-a obljubljajo kmalu dodatek k pravkar izšlima debelima knjigama, saj nove besede kar nastajajo. Med Vašimi so mi še posebno všeč: nekolikanjci, trilema, podpomisleki …
Ob zabavni temi, ki preide v resno, sem se zgrozila, kako nevaren je ogljikov monoksid in kako previdno je treba ravnati s tehničnimi aparati. Vi ste po svoje svoj izvirni 'agregat', agregat besed, s katerim sočno zapletate in razpletate zgodbo ter jo privedete do konca v slogu inživelisosrečnodokonca dni.
Bravo!
Napeta in poučna zgodba!
Srečno roko ste imeli tudi pri lektorici, le eno samo vejico je pozabila napisati.

Pošiljam Vam v oktobrske barve 'zavit' oktobrsko pisan dolenjski pozdrav!
Danica Z.

p. s.
Verjamem, da obe družini, ki sta navdihnili zgodbo Silvestrski poljub smrti, že iščeta za letošnje silvestrovo kakšno drugo 'pesem'. Da bo prijazno zvenela, še posebej želim Vaši hčerki Vesni, ki jo spremljam tudi v Bukli.



Boris K.
07.10.2015 ob 18:14

Franci Smrekar je napisal v komentarju o vaši novi knjigi sledeče: " Lepo ste napisali, gre za prijetno branje.Jaz sem jo samo prelistal (saj sem jo prejel šele pred dvema urama), pa vidim že sedaj,da mi bo polepšala marsikateri jesenski večer. Ivan to pač zna "mojstrsko" napisati, da bralca kar vleče. Všeč mi je, da je v njej natrošenih mnogo dogodivščin, kar jih tudi največji poznavalci Avsenikove glasbe niso poznali doslej. Zato jo TOPLO priporočam slehernemu ljubitelju naše domače glasbe......"

Boris Kovačič



statistika
07.10.2015 ob 12:50

V prvih devetih mesecih leta 2015 je bilo po podatkih cobissa v slovenskih knjižnicah izposojenih 26.587 Sivčevih knjig. Tako ostaja pisatelj Ivan Sivec na petem mestu branosti med vsemi slovenskimi pisatelji.

Najbolj izposojene Sivčeve knjige so:

1) Zadnji keltski poglavar ....... 757 izposoj

2) Zadnji mega žur ............... 700

3) Usodna emonska lepotica ....... 622

4) Pege na soncu ................. 599

5) Burja nad Mrzlo reko .......... 533

6) Kralj Samo .................... 523

7) Atila, šiba božja ............. 518

8) Vlomilci delajo poleti ........ 474

9) Ognjeni ruj ................... 458

10) Bomba na šoli ................ 416



Marjan iz Mb
07.10.2015 ob 12:29

Živjo Ivan, z veseljem sem zjutraj prebral članek o tvoji 130-ti
knjigi z področja, ki ga seveda izvrstno obvladaš. S svojimi 70-timi
dokumentarci bom težko dosegel to številko toda važno je, da ostaja
človek ustvarjalen. Še enkrat čestitke ob izidu in predstavitvi
knjige o velikem svetovnem glasbeniku z Gorenjskega.

Marjan



mnenja ob predstavitvi knjige o Slavku Avseniku
06.10.2015 ob 20:36

Od danes naprej vem, kako bi se lahko imenoval trg pred Jožovcem ...
Ves prostor okoli Avsenikov si zasluži noto, ki jo je gojil Slavko: preprostost.
Hvala gospodu Sivcu za dodatno razjasnitev!

arhitekt Janez U.



Spoštovani prijatelj mag. Ivan Sivec!

Veselje mi je deliti radost ob izidu tvoje 130. knjige, ki je nekaj posebnega. Oba sva spoštovala delo Slavka Avsenika in se veselila ob njegovi glasbi ter beležila kroniko delovanja, ki je vsem za zgled in prepoznavnost. Viharnik vrh gora v resnici res simbolizira njegov duh, občutek in klenost, ki ga je vodila na njegovi poti. Ostajajo melodije in zapisi, tudi spomini v tvoji novi knjigi.
Spomini na doživeto in ustvarjeno je edina luč,
ki ne bo nikoli ugasnila!

doc. dr. Drago Papler


Spoštovani prijatelj Ivan!

Hvala, da si se me spomnil in me povabil na predstavitev knjige o Slavku Avseniku v Begunje. Avseniki mi osebno veliko pomenijo in jih jemljem zelo osebno.
Še naprej Ti želim uspešno delo v dobro vseh Slovencev!

Jože Košnjek, Gorenjski glas


Spoštovani g. Ivan Sivec!

V veliko čast mi je, da živim v času Avsenikov in tudi v času, ki si ga s svojim bogatim pisanjem zaznamoval Ti in dal Slovencem toliko knjig, kot sta veliko ustvarila tudi brata Avsenika. Tudi Tvoja dela bodo ostala zanamcem in upam, da jih bo še veliko. Naj Ti lepa beseda še naprej lepo teče!
V čast mi je, da se osebno poznava in neizmerno Te spoštujem.
In HVALA, da sem lahko v krogu Tvojih prijateljev!

Mojca Marot, Slovenske novice


Spoštovani prijatelj, pisatelj Ivan!

Najlepše se Ti zahvaljujem za Tvojo novo knjigo. Tvoji spomini na Slavkovo življenje in delo bodo prav gotovo vredni branja. Bil je res enkraten človek in je lepo, da si opisal njegovo življenje s pogledom, kot ga vidijo Tvoje oči!
Hvala tudi v imenu drugih bralcev!

Andrej Cerar



Če ne bi bilo Ivana Sivca, bi ga morali skupaj sestaviti iz najbolj pridnih in najbolj plodnih in najbolj pronicljivih pisateljev.

Zdenko Matoz, Delo


Dragi Ivo, hvala ti za vse!

Vilko Ovsenik



973. PREDSTAVITEV
06.10.2015 ob 18:45

Predstavitev knjige VIHARNIK VRH GORA, Moji spomini na Slavka Avsenika

Pri Jožovcu, 6. 10. 2015 ob 11.00, skupaj s Tjašo Košir kot predstavnico založbe ICO in
pevcem Rudijem Šantlom, ki je predstavil skladbo Našemu kralju



Samo talent spozna talente in kralj kralja!

Slavko Avsenik ml.


Našemu kralju je napisano to, kar čuti srce

Rudi Šantl

Spoštovani g. Ivan Sivec!
Zahvaljujem se Vam za vaše novo delo. Zelo se veselim prebiranja knjige Viharnik vrh gora, saj so spomini mojega starega očeta starejši od mene. Hvala za lepo in iskreno besedo o naši dediščini. Še naprej se veselim sodelovanja z vami.

Sašo Avsenik



Gitka
05.10.2015 ob 16:34

Moram vam priznati, gospod pisatelj, da se v mnogo vaših knjigah najdem. Zame ste poseben dar z neba. Zelo lepe so vaše povesti, zelo dobre so glasbene knjige, višek pa ste dosegli s Karantanijo in Rimljanih na naših tleh. To je bil poseben užitek branja.
Zame sta najboljši zadnji keltski poglavar
in Usodna Emonska lepotica.
Hvala za lepe knjige in kaj kmalu kaj novega izpod vašega plodovitega peresa!

Gitka iz Velenja



Meri
04.10.2015 ob 18:27

Lepe knjige pišete. Zadnja najlepša je bila Pege na soncu.

Meri



Toni
04.10.2015 ob 09:19

Komaj čakam Moje spomine na SLAVKA AVSENIKA. Zagotovo ste napisali kaj lepega in zanimivega. Čestitam!
Toni iz Celja



Aleš
02.10.2015 ob 13:12

V šoli sem se javil da povem vašo knjigo Pege na soncu, ki je najbolj kul od vseh!

Ačeš



Meta
02.10.2015 ob 11:14

Prebrala sem vse vaše štiri rimske knjige.
ODLIČNO branje!
To je tisto, kar me zanima!

Meta



Miha
30.09.2015 ob 06:07

Celo noč bral in prebral Burjo nad Mrzlo reko.
ODLIČNO!!!

Miha



Anica in Jurij
29.09.2015 ob 18:40

Cenjeni g. Sivec!

Morava Vam sporočiti, da so vse Vaše knjige lepe in prave slovenske. Lepo!
Še posebej všeč mi je Vaša knjiga o pritrkavanjuu. Spomniva se na čas, ko so še povsod veliko zvonili in tako bogatili naše duše.
Zelo lepe so Vaše pesmi o zvonovih v knjigi.
Zdaj imamo pri nas bloke in se zvonovi več ne slišijo. Škoda, da so tako utihnili:
Pošiljava Vam lepe jesenske pozdrave iz Maribora!

Anica in Jurij



Terezija
28.09.2015 ob 20:22

Gledala sem oddajo Po slakovi poti naprej, ki jo je vodil voditelj Igor Pirkovič. Spraševala sem se, kako lahko pripravi oddajo z drugimi ljudmi, ki o Slaku malo vedo ali pa prav nič. Po mojem vaše knjige En godec nam gode sploh ne pozna ali pa je ljubosumen na vas ali pa se boji, ker veste preveč.
Vsekakor huda NAPAKA!

Terezija



Jolanda
27.09.2015 ob 11:30

Gospod Sivec,

zame je najboljša vaša knjiga BURJA NAD MRZLO REKO.
Tu je prikazana prava sprava.
To bi morali prebrati naši politiki, da bi videli, kako je bilo v zgodovini.
Se mi zdi, da skrbijo le zase,
nič pa ne vedo o tako pomembni zgodovini, kot je v vaših knjigah.

HVALA ZA TO ČUDOVITO KNJIGO,
pa še gospoda Antona Lavrenčiča ste povzdignili do oblakov za zmeraj!

Jolanda



Tone
25.09.2015 ob 20:59

ČESTITAM!!!



Marija iz NM
25.09.2015 ob 18:43

Redno spremljam vaše delo, gospod pisatelj. Na FB sem videla, da ste izdali 129. knjigo. Bravo, čestitam! Takoj jutri grem v knjižnico, saj so vaše knjige najboljše!

Marija



Adrian
24.09.2015 ob 12:36

V šoili imamo za obvezno branje Zadnji mega žur. Zelo z odporom sem knjigo začel brati zdaj mi je pa FUL!!! všeč.

Adrian



972. PREDSTAVITEV
19.09.2015 ob 23:14

Črešnjevec - ob krajevnem prazniku, skupaj z Ansamblom Tonija Verderberja

Spoštovani gospod pisatelj Ivan Sivec,
vaše pesmi imajo vsebino, prav je, da jih skupaj z Ansamblom Tonija Verdeberja širite. Telo zelo poučne pa so vaše zgodovinske knjige. Veliko ste nam povedali o slovenski zgodovini.

Prisrčna hvala!
predsednik KS Črešnjevec
Peter Ž.



Mici
18.09.2015 ob 21:07

Čestitke k nagradi za ansambel Žargon! Res je taku: Kdor jo rad ima, jo ima doma. Jaz sem tudi pristala ob TV!

Mici



emonka
17.09.2015 ob 20:53

Gospod Sivec,
zdi se mi, da sem Emonka.
Prebrala sem vašo najboljšo knjigo o Emoni in zdi se mi, da sem se čisto našla noter.
Čestitam, čestitam!

Emonka - sicer Minka



Matjaž
14.09.2015 ob 19:55

Prebral sem vse štiri rimske knjige. Zelo dober zgodovinar ste.
Bravo, takih knjig si še želimo!!!

Matjaž



Jani iz Maribora
12.09.2015 ob 06:08

Gospod Sivec,
v tem času so se zjutraj na I. programu Radia Slovenija do poletja vrteli valčki in polke s komentarji Irme Ravh. Tej oddaji sem ZELO rad prisluhnil. Zdaj pa že od pomladi naprej NIČ. Spet so nam vzeli velik del domače muzike. Najprej opoldne, zdaj pa še zjutraj. Prosim, ukrepajte, na radiu nočejo več domače muzike!!!

Jani iz Mb



Miča
11.09.2015 ob 20:11

Meni pa je najbolj všeč Pege na soncu. Ne čudim se, da je tako visoko uvrščena. To je zgodba iz življenja, po resničnih dogodkih, ne pa angleške in ameriške limonade.
Hvala za lepo življenjsko knjigo, gospod Sivec!

Miča



Matija
10.09.2015 ob 14:58

Čestitam k taki branosti!!!
Res sta najbolj zanimivi o Keltih in Emoni. Obe sem prebral s skrajnim užitkom. To je precej boljše kot Pod svobodnim soncem, ker je bolj realno in tudi poetično, pa tudi veliko izvemo, kaj se je dogajalo po mostiščarjih, beri Bobrih, na našem ozemlju.
Hvala za tako lepe in poučne knjige!!!

Matija



statistika
08.09.2015 ob 13:56

Po podatkih knjižničnega sistema cobiss je bilo v slovenskih knjižnicah izposojenih 24.040 knjig pisatelja Ivana Sivca.
Najbolj izposojene knjige v prvih osmih mesecih leta 2015 so bile:

1) Zadnji keltski poglavar ........ 696 izposoj

2)m Zadnji mega žur .............. 575

3) Usodna emonska lepotica ....... 573

4) Pege na soncu ................. 542

5) Burja nad Mrzlo reko .......... 496

6) Kralj Samo .................... 479

7) Atila, šiba božja ............. 477

8) Vlomilci delajo poleti ........ 426

9) Ognjeni ruj ................... 413

10) Zelena solza ................. 388



Marjan V.
04.09.2015 ob 20:02

Na FB sem prebral, da ste napisali skladbo o Slavku Avseniku. Bravo!
Komaj čakam da jo slišim!!!

Marjan V.



Meri
03.09.2015 ob 20:26

Otrok in knjiga je odlična revija!!!

Meri



Kaja C.
03.09.2015 ob 15:30

Gospod pisatelj Ivan Sivec,
obveščam vas, da sem prebrala v reviji OTROK IN KNJIGA
dolg znanstveni sestavek na temo
AVANTURISTIČNO-ZGODOVINSKA MLADINSKA PROZA
PISATELJA IVANA SIVCA.
Napisala ga je Nina Seitl.
Je na 8 straneh, z naslednjimi podnaslovi:Uvod
Življenje in delo pisatelja Ivana Sivca,
Zgodovinsko-avanturistična proza Ivana Sivca,
Avanturistični-zgodovinski roman v konkretnih primerih,
Sklep,
Viri,
Literatura.
Avtorica razprave je obdelala vaših 14 mladinskih del.
Dobro napisano!

Kaja C.



Miča
31.08.2015 ob 20:21

Tudi moje čestitke, Ansambel Žargon je super. Z dobrimi besedili pa tudi lažje zmaguje.

Miča



Mira iz Kamnice
30.08.2015 ob 21:16

Čestitam!!!

Mira



ljubitelj NZ glasbe
30.08.2015 ob 13:59

Gospod Sivec,
na Ptujskem festivalu je spet zmagal ansambel z Vašim besedilom. To je skupina Žargon. Gotovo ste zmage veseli z njimi vred in ji boste skupaj nazdravili s kozarcem penine.
Jaz že nazdravljam - življenju nasploh!¨
Na zdravje tudi Vam in čestitke!

ljubitelj NZG



Tone
29.08.2015 ob 11:32

Preberem vse sproti, kar pride izpod vašega peresa. Ste moj najljubši pisatelj. Zdaj že dolgo ni izšla nobena vaša nova knjiga. Upam, da bo kmalu spet. Najboljše pa so tiste o Karantaniji in vse štiri rimske. Te veliko povedo o življenju v naših krajih. Takih knjig ni veliko ljudi sposobnih napisati.
Hvala in čakam novo knjigo!

Tone



Lojze
27.08.2015 ob 13:31

Hitim, da bom vse štiri zgodovinske knjige prebral še do konca dopusta. Vse so super!
Ali res pišete nove zgodovinske knjige???
Povedal mi je kolega ki je bral vaš intervju v Delu.

Hvala za dobre knjige!


Lojze



Aljaž
25.08.2015 ob 18:38

Prebral Pege na soncu. Ful v redu.

Aljaž

Pozdravite oba glavna zaljubljenca!!!!



Matjaž
23.08.2015 ob 09:17

Sporočiti vam moram, da sem na dopustu prebral vašo cenjeno Sago o Karantaniji. To bi morali prebrati vsi zavedni Slovenci. Le kako, da knjig ne dajo v učni program.
Res, prav uživam sem in sem ponosen, da sem potomec Karantancev.

Matjaž



Martin P.
21.08.2015 ob 18:11

Cenjeni gospod Ivan Sivec!

Hvala lepa za knjigo OČETOVE ZGODBE.
Vedno znova me presenečate. Tako velik pisatelj, etnolog, zgodovinar ... ki pa v vsakem človeku posebej še najde toliko lepega. Iz Vaših knjig sem se naučil več kot iz vseh zgodovinskih knjig v šolah.Ste humanist, ki vidi v vsakem človeku svetle strani življenja. Vaš odnos je zelo spoštljiv tudi do staršev, spoštljiv na slehernem koraku.
Čeprav ste prvak med slovenskimi pisatelji, še vedno upam, da bo Vaše pero napisalo še mnogo nepozabnih del, ki bodo vedno znova dramila srca naše zaspane družbe.

Še enkrat HVALA! in vse lepo!

Martin P.



Ina
21.08.2015 ob 11:42

Berem Pege. A se je to res RES zgodilo?
Ne morem verjet, kaj vse ljudje dajo skozi!

Ina



Neja
20.08.2015 ob 19:44

Res je Ful dobra knjiga PEGE NA SONCU!!!

Neja



Marija M.
19.08.2015 ob 12:12

Danes sem petič prebrala vašo prvo povest Pesem njenih zvonov in petič jokala. Lepa in žalostna knjiga!

Marija M.



Sinja
17.08.2015 ob 20:35

Med počitnicami sem prebrala vaših pet knjig iz Srečne družine in Pege na soncu. Najboljše so Vlomilci, Idrija in Pege.
Upam da boste napisal še veliko tako dobrih knjig.

Sinja



Mimi
17.08.2015 ob 10:14

Prebrala sem sago o Karantaniji. To so lepe zgododovinske knjige. Hvala vam zanje!

Mimi



Nejko
16.08.2015 ob 21:52

Mega žur je OK!

Nejko



Reporter
15.08.2015 ob 20:53

V zadnjem Reporterju je ocenjena knjiga Pege na soncu. Med drugim piše:
"Zadnja Sivčeva mladinska knjiga, primerna tudi za počitniško branje in zanimiva za odraščajočo mladino kot tudi njihove starše, je delo Pege na soncu. Zgodba, ki nam jo pisatelj z dvema dnevniškima zapisoma predstavi v knjigi, je na prvi pogled romantična štorija o najstniški zaljubljenosti, v njej pa se skriva pretresljiva zgodba dveh otrok v rejništvu. Sivec se je pri pisanju knjige povezoval na avtentične dnevniške zapiske Sandre J. (zdaj stare 19 let) in Tadeja K. (21 let), ki ju je spoznal in prelil v literaturo njuno res posebno, ljubečo in pretresljivo zgodbo.
Posebno vrednost ima tudi spremna beseda mag. Viktorije Bevc, socialne delavke in koordinatorke za obravnavo nasilja v ljubljanski regiji, soustanoviteljice društva Deteljica ter strokovne voditeljice programa priprave na nadomestno starševstvo.



Danica Z.
13.08.2015 ob 20:57

Šentrupert, avgusta 2015

Spoštovani gospod Ivan Sivec!

Zdaj, ko je blagovna znamka Sivec medijsko tako pogosto prisotna, je pa res že čas, da se Vam po daljšem času tudi jaz oglasim.
Najprej Vaši predlogi v Pismih bralcev v Delu v povezavo ms pomenom Slavka Avsenika. Upam, da bo prišlo do uresničitve vsaj katerega izmed njih.
Potem Legenda – Delo 50 plus.
Nasmejan obraz na naslovnici in nato intervju, ki napolni bralca z optimizmom. Vedno znova pritegnete s svojo iskrivostjo, z iskrenostjo in še bolj s tem, da imate KAJ povedati. In da to poveste tako, da res prepričate bralca. Vaše življenje je pravi pravcati roman. Jaz, ki najraje berem biografske in avtobiografske romane, bi kar takoj podpisala, da se ga čim prej lotite. Verjetno sem še prezgodnja, saj imate zagotovo v naslednjem Vašem predolimpijskem obdobju še veliko drugih načrtov.
Radovedno pričakujem 1. januar – datum, za katerega napovedujete novo zgodovinsko knjigo. Razni arhitekti in doktorji imajo asistente in pomočnike, ki delajo zanje, oni pa se potem podpišejo pod svoje izdelke, Vi pa delate vedno vse sami! Želim si, da bi še dolgo cvetela Vaša domišljija in energijo za pisanjem o vsem tistem, kar nam želite še povedati.
Še to: vesela sem, da ste izpostavili roman Pege na soncu, ki je res nekaj posebnega in bi moral priti večkrat na plano.
Zdaj je na vrsti revija Otrok in knjiga. To je res pomembna revija, ki na visoki ravni spremlja mladinsko književnost. Z veseljem sem prebrala prispevek Nine Seitl: Avanturistično-zgodovinska mladinska proza Ivana Sivca. Gotovo ste tudi Vi zadovoljni, da je avtorica obdelala to literarno zvrst ob Vaših knjigah. Ker je v uvodu tudi krajša biografija, prispevek deluje kot zaokrožena celota.
Ob tem bi rekla, da ste gotovo že bili in da boste še navdih za marsikatero diplomsko delo; npr. Biografski romani Ivana Sivca in seveda Zgodovinski romani Ivana Sivca itn.
Ob koncu je na vrsti še Vaša snaha Tina Švajger Sivec – tudi ilustratorka Vaših knjig. V reviji Ona je predstavljena kot oblikovalka nakita. Res je unikatna in enkratna. Lepa in samozavestna gospa, ki je na svoje delo lahko ponosna. Čestitam!

Lep poletni pozdrav iz blage dolenjske sence!
Danica Z.



mihi
13.08.2015 ob 17:57

prebral vso Srečno družino
najbolša Vlomilci in Soča

Mihi



Leon
13.08.2015 ob 14:32

Prebral sem spet knjigo o Avsenikih. Še za življenja ste jim postavili lep spomenik. Enako Slaku in Miheliču. Upam, da so vam hvaležne vsaj žene, če vam že sami niso bili. A Avsenik je menda bil.

Leon



Andrej - MB
12.08.2015 ob 21:22

Zame je vaša najboljša povest Prvi kranjski ropar. ODLIČNA POVEST! Torej so nas začeli zgodaj skubiti, tile roparji ...

Še kako tako!

Andrej



Mija
11.08.2015 ob 18:50

Na FB sem prebrala in videla fotko, da ste bili včeraj na vrhu Triglava. Ste pa kerlc!

ČESTITAM VSEM, TUDI TISTEMU VAŠEMU OSEMDESETLETNIKU!

mIJA



Lovro
09.08.2015 ob 13:38

Najboljše zgodovinske knjige so rimske, pa tudi Saga o Karantaniji. Tako vsaj nekaj izvemo in niso same sebi namen in avtorju v posmeh. zato ste zame najboljši pisatelj.

Lovro



Mihi
08.08.2015 ob 14:14

Na FB sem prebral da je Formula ena oziroma Formula smrti izšla tudi v nemščini.
Čestitke!
Upam, da jo bo Schumacher lahko kdaj prebral!

Mihi



Tone
07.08.2015 ob 21:28

Gospod Sivec,
jaz pa nisem tak in sem prebral vso knjigo o Aljažu.
Ful je smešna, res!

Ton



odlomek iz Sivčeve knjige Triglavski kralj - za današnji dan
07.08.2015 ob 16:11

S T O L P N A V R H U T R I G L A V A


Takole sem si misli: če sta že pod Triglavom dve nemški oz. avstrijski koči, pa naj bo vsaj na vrhu razvidno, da je Triglav naša - slovenska - najvišja gora. In sem doma, v svojem župnišču, naredil načrt za srednje velik stolp.
V gimnaziji sem imel pri fiziki vedno najboljšo oceno, zato mi tudi načrt za stolp ni delal nobenih težav. Da pa se ne bi po nepotrebenm preveč pogovarjal s kakšnim kleparskim mojstrom, sem si doma kar v svoji kuhinji s kredo narisal, kolikšen mora biti osnovni valj, kakšna naj bodo vrata in kakšen pokrov valja, še posebej pa sem pazil, da bo na vrhu zastavica s slovensko trobojnico in z letnico postavitve - 1895.
"Gospodu se meša," so me začele vlačiti po zobeh opravljivke. "Noč in dan nekaj tuhtajo, rišejo na papir, potem pa s kredo prenašajo na podnice."
Požgancu in Kobarju, možakoma, ki sem jima najbolj zaupal, sem povedal, da lahko pomirita farane, da še nisem čisto pri kraju. Kaj več novic pa bodo zvedeli potem, ko bo delo končano. Vsekakor pa bo šlo vse iz mojega žepa, tako da je vsaka odvečna skrb nepotrebna.
Posvetoval sem se tudi z županom Janšo, ki je bil res moja desna roka.
"Čigav je svet na vrh Triglava?" me je zanimalo. Ne bi si rad nakopal kakšne sitnosti, pa sem bil raje previden.
"Naš, skupen, srenjski... 137 upravičencev je do tega sveta."
"Se pravi... občinski."
"Tako je."
"Pa bi mi občina prodala na vrhu Triglava toliko prostora, da bi lahko na svojem postavil majhen okrogel stolp za tri do štiri ljudi?"
Župan je bil odprte glave in ni kaj dosti premišljeval:
"Bi. A bomo morali narediti črno na belem."
"No, saj prav to si želim."
In tako sem postal najvišji slovenski posestnik. Za pet goldinarjev sem kupil najvišje zemljišče - na vrhu Triglava. Toliko pač, da bi imel stavbo postavljeno na svojem.
Ko je bil tudi uradno urejen prepis te petmetrske parcele na moje ime, sem odrinil z načrti v Šentvid pri Ljubljani, k svojemu mladostnemu prijatelju Belcu, ki je bil izvrsten kleparski mojster. Ko sem mu razkazal načrte, mi je rekel:
"Pa res drži, da je od norca do genija samo korak. No, ne zameri, vendar je tako: to, da misliš na vrhu Triglava postaviti stolp, je čista norost, načrt pa je tako genialen, da stolp lahko začnem takoj delati."
"Saj ne gre zame, za vse nas Slovence gre. Triglav moramo vrniti Slovencem!"
Toliko časa sem mu govoril o višjih razlogih za postavitev stolpa na vrhu Triglava, da mi je nazadnje rekel:
"Vzamem besedo nazaj. Nisi norec, samo velik zanesenjak si. In velik Slovenec. Zdaj sem šele sprevidel, da le taki ljudje premikajo svet. Da bom tudi jaz nekaj prispeval k slovenski stvari, ti obljubim: stolp bom dokončal v najkrajšem možnem času in to - zastonj! Da bo Triglav res slovenski!"
Besedo je tudi držal. Lično in natančno je izdelal vse, od železnih opornikov za ogrodje do samega stolpa. Od daleč se je videlo, da je Belec naredil ta stolp ne samo z znanjem, ampak tudi v veliko ljubeznijo!
Kose debele pocinkane pločevine z železnimi oporniki smo z vlakom spravili do Mojstrane, od tam pa smo vse skupaj odnesli na vrh Triglava. Bilo nas je pet: mojster Belec je dal svojega pomočnika, sam sem najel poleg Požganca in Kobarja še enega nosača, kajpada pa brez mene ni moglo iti. Pot do vrha je bila precej bolj zamudna in počasna, povrhu pa nam jo je zagodlo še vreme. Bilo je nenavadno megleno za l7.julij.
A smo se zavedali, da delamo nekaj zgodovinskega in nasploh velikega, zato smo vse napore prenašali s šalo. Najbolj hecen od vseh je bil Požganc, ki si je kar nase nataknil osrednji val in je bil videti kot kakšno čudno strašilo iz pločevine.
Do Kredarice niti nismo veliko zamujali po urah hoje, večja težava pa je bilo spraviti pločevino preko ledenika na sedlo med Malim in Velikim Triglavom in potem na vrh. Sam sem predlagal, da počakamo en dan ter da prespimo v Dežmanovi koči, saj je bilo tako megleno, da se je komajda videlo poldrugi meter naprej.
"A, čakali pa res ne bomo!" se je uprl Požganc. "Saj vendar poznam vsako skalo, vsak kamen v tem pogorju..."
"Poskusite!" sem jim dovolil. "Če bo šlo, bo šlo, če pa ne, se vrnite in bomo jutri nadaljevali."
Tako sem sam ostal v Dežmanovi koči. Pa nisem bil vse do trde noči prav nič v njej. Precej zaradi neprijaznega oskrbnika, predvsem pa zaradi skrbi, kako napreduje moja karavana s stolpom proti vrhu. Oskrbnik mi je celo rekel:
"Imate srečo, da danes ni Nemcev tukaj. Drugače ne bi mogli prespati." Res, nemško društvo je šlo že tako daleč, da je dajalo prednost svojim ljudem, pa čeprav so prišli v kočo zadnji.
Na žalitev pa sem hitro pozabil, ko se je z vrha oglasilo votlo bobnenje.
"Živel, Triglav!" sem zavpil ves iz sebe. "Na vrhu so!"
Dolgo časa so zbijali in zbijali...
"Naj le dobro naredijo," sem si govoril spodaj na ves glas. "Samo da ga postavijo in da se zdravi vrnejo nazaj."
Ko je bobnenje po kakšnih dveh urah prenehalo, sem vedel, da so z delom pri kraju.
Čeprav se morda ni najbolj spodobilo, sem tako glasno zavriskal, da je odmevalo vse do dolin.
"Hura, Triglav je naš!"
Da ne bi kdo mislil, da mi je šlo samo za propagando! Sploh ne! Stolp sem postavil predvsem za vse tiste, ki so prišli na vrh, pa niso vedeli, kje je pravzaprav vrh. Hotel pa sem jih tudi obvarovati pred dežjem in slabim vremenom. Vanj so se lahko v neurju zatekli vsaj štirje ljudje. V stolpu sem dal pritrditi toplomer in barometer, zraven pa še tablo, na kateri je bilo zapisano, kako se imenujejo glavni vrhovi, ki se vidijo iz njega. Linice so bile zasteklene z močnimn, dvojnim steklom, vhodna vrata pa so bila toliko dvignjena, da bi se lahko odprla tudi v primeru snega okoli stolpa. Povrhu pa sem dal v stolp tudi kositrne kozarce, špiritni gorilnik in samovar, pa še tri stolčke, a je zadnje kaj hitro dobilo noge, oziroma je vse skupaj pobral veter, kajti med planinci so bili že tedaj taki, ki so cenili le svojo imovino, do tuje pa niso imeli prijaznega odnosa.
Ko so vsi moji delavci prišli v Dežmanovo kočo, smo skupaj izpili likof in se kaj malo ozirali na oskrbnika, ki je bil edini stanovalec tistega dne.
"Pa stoji trdno?" me je skrbelo za stolp.
"Bolj trdno ne stoji nobena koča tu gori," so mi odgovorili moji delovni prijatelji. Stolp so namreč po mojem načrtu tudi privezali z jeklenimi vrvmi v tla, da ga ne bi odnesel kakšen vihar, prav tako pa sem pripravil že prej debelo bakreno žico za strelovod. Treba je bilo pač pomisliti na vse.
Naslednjega jutra smo se vsi navsezgodaj spustili v dolino - sam sem imel mašo, vsi drugi pa tudi svoje delo. Sam pri sebi pa sem si rekel, da se vrnem takoj, ko bo le za kanček lepše vreme.
Bog me je uslišal že naslednjo nedeljo. Tako je naneslo, da me je prav tedaj obiskal na Dovjem moj glasbeni prijatelj Matej Hubad. Ni bilo treba veliko besed. Prav na hitro sem ga pregovoril, da je šel z menoj. V Dežmanovi koči pa sva srečala še gospoda Gassnerja, tržiškega tovarnarja, izredno prijaznega človeka. In če bi se zmenili, bi se težko tako natančno dogovorili: tam sta bila tudi Požganc in Kobar, ki sta prav tiste lepe nedelje prignala na Triglav vsak svojega turista.
Vsi skupaj smo jo mahnili na vrh. Bilo je tako lepo kot v sanjah! Kar poletel sem preko ledenika na sedlo in na vrh. Tam pa je stal čudovit stolp, velik in ponosen, pa po svoje prav nič bahav in razokošen.
Bilo je videti, kot bi Triglav končno dobil na glavo svoj klobuk!
Ko sem prišel do stolpa, me je tako ganilo, da sem pokleknil k njemu in ga - poljubil!
"To pa zmoremo samo Slovenci!" sem rekel svojim tovarišem solznih oči.
Vsi so me trepljali in hvalili, jaz pa sem vedel, da so oni prav toliko zaslužni kot sam. Brez njih bi bil stolp še zmeraj v dolini.
"Hvala vam, prijatelji! Vidite, samo v slogi je moč!"
Potem smo skupaj zapeli hvalnico Mariji ter prvikrat v življenju - na najvišjem slovenskem zemljišču - Triglav, moj dom. Pesem je bila tako preprosta, da so jo tudi drugi takoj znali. Posebno Hubad je imel tako lep bariton, da se je ujel z mojim tenorjem kot lahna poletna sapica.
"Oj Triglav, moj dom, oj Triglav, moj dom..." je odmevalo v naših srcih tako silovito in prešerno, da nismo in nismo znali nehati.
Za veliko presenečenje je poskrbel Požganc. Dovški župan Janša mu je na skrivaj dal steklenico šampanjca. Ko smo za hip predahnili s petjem, je naenkrat ostro počilo. In kaj smo videli? Odletel je zamašek steklenice.
Skočil sem v stolp po kositrne kozarce ter nazdravil vsemu slovenskemu narodu:
"Naj živi slovenski svet! Naj živi združena Slovenija! Triglav, naš kralj, pomagaj nam, da bomo vsi Slovenci skupaj in da bomo v slogi uživali zemeljsko življenje!"
Verjetno ni treba dodajati, da je bil to eden mojih najlepših dnevov v življenju...



statistika
06.08.2015 ob 16:05

V prvih sedmih mesecih leta 2015 je bilo po podatkih knjižničnega sistema cobiss izposojenih
21.370 Sivčevih knjig.

Najbolj izposojene knjige so bile:

1) Zadnji keltski poglavar ....... 626 izposoj

2) Zadnji mega žur ............... 530

3) Usodna emonska lepotica ....... 510

4) Pege na soncu ................. 490

5) Burja nad Mrzlo reko .......... 449

6) Kralj Samo .................... 432

7) Atila, šiba božja ............. 431

8) Ognjeni ruj ................... 361

9) Zelena solza .................. 336

10) Pustolovščina ob Soči ........ 326



Mihael
06.08.2015 ob 14:12

Prebral sem knjigo o Avsenikih. Zelo težko se dobi v knjižnici. Je pa dobra, še posebej, ker šele tako vemo, kaj smo s Slavkom izgubili.

Mihael



Jožica
04.08.2015 ob 14:01

Gospod Sivec,

naredite kaj, da bo na Radiu Slovenije kaj več prave slovenske muzike. Vrtijo samo tujo ali pa čudno alternativno slovensko, ki noč ne pomeni. Čas bi bil, da bi se spremenili. Vse radijske postaje - razen Radia Slovenija - podpirajo lepo slovensko glasbo. Naredite kaj, prosim!

Jožica



Iztok
04.08.2015 ob 08:12

Dragi Ivo
Včerajs sem v Plus-u prebral zelo pomemben in zanimiv intervju. Vesel sem, da te poznam, morda celo bolje kot bi si mislil.
Zelo mi je bilo všeč, ko si izpostavil, »pod svobodnim soncem« in »Bobre«. Tudi meni sta lepšala mladost in vplivala na moja mišljenja, zrelost in razsodnost. Sloven se nikdar ne preda!
Žal mi je, da se tvoja romanca z BB ni začela se pa še vedno ni končala. Morda jo pa lahko pritegnemo spet z našimi volkovi, šakali, medvedi, risi in zakaj ne lipicanci. Ko bom imel kaj časa, bom poizkusil. Pa jo greva obiskat v St. Trpez.
Se kar bojim pisati dolga pisma, saj kradem čas pisatelju, ki mu pero le redkokdaj počiva.

Ponosen nate iztok



Marsel Ž.
03.08.2015 ob 19:12

Povejte na Delu, da je intervju res OK.
Zelo dobre vaše knjige pa so Pege na Soncu, Emonska lepotioca in Poslednji keltski poglavar.

Marsel



Mateja
03.08.2015 ob 15:56

Res, Gorazd Suhadolnik je napisal lepo o Vas.
Bravo, še so dobri novinarji!!!
Nasploh 50 plus rada berem, ker gre za kvalitetno branje. Vsi članki so OK!

Mateja



Niko
03.08.2015 ob 14:13

Prebral sem Finta v levo. Ful dobr.

Niko



Marija Vertačnik
03.08.2015 ob 12:46

Bravo, gospod Sivec, za današnji Delo.
Zdaj ste pa res legenda, če oni tako pravijo.
Zame ste bili že prej ...

Marija V.



Primož
03.08.2015 ob 09:32

Pozdravljen!
Sem prebral zapis v 50+.
Veliko sreče z Aljasko!

Lepo pozdravi gospo ženo!
Lp

Primož



Branko
03.08.2015 ob 09:04

V današnji prilogi Dela ste na prvi strani, gospod pisatelj. O Vas je novinar Gorazd Suhadolnik napisal ZELO dober intervju. V rubriki Legende. pa saj ste res LEGENDA!!!

Branko



Meri Z.
01.08.2015 ob 19:27

Dobra knjiga je o emonski lepotici, pa tudi Kelti so super. V ponedeljek grem pa po tretjo in četrto rimo knjigo. Sem že naročila.

Meri



Marija
31.07.2015 ob 21:28

Sem s Primorske. Prebrala sem obe veliki knjigi o naši primorski družini med prvo svetovno vojno. Res tenkočutno napisano.
Prisrčna hvala za lep prikaz zgodovine!

Marija



Tone
31.07.2015 ob 14:08

V glavnem se strinjam z vami. Pozabiti pa ne smete na druge ansamble. Tudi Lojze jo je dobro potegnil. Pa tudi Mihelič ni slab, le preveč ponosen je in se preveč reži, Drgač pa je dober muskontar. Njemu ste kot Avseniku in Slaku postavili s knjigo lep spomenik. Treba ga bo še komu.

Tone



in še tretji del: BESEDILA itd.
30.07.2015 ob 19:23

BESEDILA V NARODNOZABAVNI GLASBI

Besedila so bila tako na začetku nastanka tovrstne popularne glasbe kot tudi pozneje deležna posebne pozornosti. Večkrat celo več kot sama glasba. Pri tem je treba ugotoviti, da po eni strani velja kar nekam posplošeno mnenje, da so tako rekoč vsa tovrstna glasbena besedila slaba oziroma kičasta, po drugi strani pa drži tudi to, da so jih pisali in jih še pišejo tudi priznani slovenski pesniki, kot so Tone Pavček, Svetlana Makarovič, Ervin Fritz, Branko Šoemen in Janez Menart. Obstaja pa tudi Društvo pesnikov slovenske glasbe, v katerem se srečujejo vsi boljši tovrstni ustvarjalci in skušajo dvigovati raven tovrstne ustvarjalnosti. Nekoliko nenavadno se zdi, da je na Radiu Ljubljana oziroma Radiu Slovenija in tudi v nekaterih nekdanjih republiških forumih obstajala oziroma še obstaja komisija, ki je pregledovala in potrjevala prav besedila za narodnozabavno glasbo. Ker pa druge zvrsti popularne glasbe tovrstnih komisij niso imele oziroma jih nimajo, je treba dodati, da se je večkrat pripetilo, da so bili poslušalci deležni prenekatere druge večje osladnosti v drugih zvrsteh glasbe kot pri narodnozabavni.
Ker je narodnozabavna glasba neke vrste mešanica med ljudsko in sodobno umetno ustvarjalnostjo, se tudi pri obravnavi besedil v narodnozabavni glasbi lahko zastavimo pogled v primerjavi z nastajanjem verzifikacij v ljudskem pesništvu ter v primerjavi s tistim, kar je nastajalo prav na začetku tega pojava, pri prvi tovrstni glasbeni skupini, pri Avsenikih.
Glede na to, da je v vseh primerih najprej nastala za Avsenikove skladbe glasba - navadno poleg melodije tudi priredba - je bilo pisanje besedil bolj ali manj tehnično opravilo s prepotrebnim osebnim navdihom in so ga tako ves čas opravljali pisci, ki so se na verzificiranje spoznali. Če je glasba še nastala vsaj deloma po principu, kot je nastajala ljudska glasba, pa so besedila pretežno tvorba, pri katerih sta tudi za osnovni &#8217;navdih&#8217; v Avsenikovem primeru poskrbela kar avtorja glasbe. Navadno sta namreč avtorju besedil tudi določila, o čem naj piše in tudi kako naj piše. Sama sta namreč najprej ustvarila glasbo, potem pa sta od avtorja besedila pričakovala, da bo dopolnil glasbeno sporočilo z ustreznimi besedami.
Če pri ljudski pesmi avtorji &#8220;niso le kmetje, ampak tudi drugi sloji, med katerimi izstopajo nadarjeni posamezniki, ki niso samo nosilci in ohranjevalci, ampak tudi ustvarjalci ljudske poezije,&#8221;i potem lahko ugotovimo, da so avtorji besedil za začetnike narodnozabavne glasbe podobni oziroma nekoliko drugačni nadarjeni posamezniki, saj gre v primeru prvega Avsenikovega pisca besedil Feryja Souvana za doktorja ekonomije (ki pa je vodil svoj glasbeni zabavni ansambel in se preživljal s harmoniko), Marjan Stare je urednikoval na slovenski televiziji z nedokončano slavistiko, Zvonko Čemažar pa je bil zaposlen v zavarovalništvu. Tudi v primeru drugih piscev besedil na Avsenikovo glasbo je šlo za verzifikatorje, ki so bili vešči tega posla iz različnih zornih kotov, recimo Nipič kot pevec, Tone Fornezzi-Tof in Vinko Šimek pa kot priložnostna humoristična rimarja. Vilko Ovsenik, ki je načrtno skrbel za tovrstno produkcijo, je povabil k sodelovanju tudi znane slovenske pesnike, kot so Tone Pavček, Janez Menart in Ervin Fritz, vendar omenjeni avtorji za Avsenike niso ustvarili veliko verzov, pa tudi poslušalci njihovih verzov niso povsem sprejeli za svoje.
Ker je največ Avsenikovih uspešnic iz prvega obdobja, iz njihovih prvih desetih let - tedaj pa je besedila pisal samo Fery Souvan, le enega /Moj rodni dom/ je napisal Frane Milčinski-Ježek, ki je z Avseniki sodeloval kot znani radijski humorist - se zdi smiselno približati njegovim besedilom. O nastajanju besedil svojega očeta Tomaž Souvan pripoveduje: &#8220;Besedilo je včasih napisal v hipu, večkrat pa ga je dodeloval tudi po več dni in celo več tednov. Kadar mu je dobro uspelo, ga je vedno pokazal družinskim članom. Na začetku je napisal na Avsenikovo glasbo tudi besedila v nemščini. Gmotno pa si z njimi ni kaj posebno opomogel, ker so bile avtorske pravice tedaj še slabo urejene.&#8221;ii Izjava potrjuje dvoje: da je šlo za načrtovano ustvarjanje, vendar se besedila brez kančka navdiha ni dalo ustvariti. Zanimivo se zdi, da je Souvan lastne verze prevajal tudi v nemščino. Med poznejšimi pisci besedil za Avseniki je bil najbolj izpostavljen Marjan Stare: &#8220;Ker sem bil z Avseniki ves čas kot redaktor in tudi kot človek iz njihovega okolja - s Koširjem sva bila tako rekoč soseda - v tesnih stikih, so me povabili, da napišem za vsako ploščo ali kaseto vsaj šest, osem besedil. Zdi se mi, da smo skupaj dosegli tudi vrhunec - s skladbo Slovenija, odkod lepote tvoje. Takoj, ko sem dobil v roke note, sem začutil, da bo šlo za veliko uspešnico.&#8221;iii
Besedila na Avsenikovo glasbo je podrobneje obdelala Ina Ferbežar v trideset strani obsežni seminarski nalogi na oddelku za etnologijo.iv V njej ugotavlja, da so narodnozabavni ansambli sestavina sodobne kulture Slovencev in se sprašuje, v kolikšni meri gre za nadaljevanje tradicije ljudskega pesništva in koliko te &#8220;ljudskosti&#8221; ostaja v Avsenikovih besedilih. V podpoglavju Formula za pisanje besedil avtorica ugotavlja: &#8220;Toda pri teh besedilih je težko govoriti o izpovednosti, saj avtorji pišejo po naročilu in zato vse preradi zaidejo v ti. kič in šund /uporabi vedno istih metafor, besedja ipd.&#8221;v Zdi se, da je Ferbežarjeva najbližje dejanskemu stanju ustvarjanja besedil z naslednjo ugotovitvijo: &#8220;Jasno je, da so to potrošniške pesmi, ki kontaktirajo z velikim številom ljudi. Zato morajo biti besedila prilagojena občinstvu, pisci morajo upoštevati okus, želje, potrebe, ipd. poslušalcev.&#8221;vi
Ferbežarjeva se podrobneje ustavlja ob foklornih sestavinah besedil /od izbranega besedja do poudarjanja domačnosti in nekdanjega načina oblačenja in prehranjevanja/, popiše jezikovne obrazce /npr. zlata kapljica, rodni kraj, tihi gozd/, pri jezikovnih sestavinah, ki težijo k domačnosti in pogovornemu jeziku ter pri obliki, v podpoglavju Funkcionalni in vsebinski tematski vidik pa besedila klasificira s pomočjo Štrekljeve zbirke Slovenske narodne pesmi v domovinske, ljubezenske, humoristične, pivske, pesmi za določene priložnosti in druge.
V zaključku pravi: &#8220;Pri Avsenikovih &#8217;narodno-zabavnih vižah&#8217; gre za nadaljevanje izročila in hkrati za inovacijo. Ob njihovi glasbi bi lahko govorili o množični kulturi, saj so besedila in viže namenjene zabavi širokega kroga poslušalcev ... Pisci besedil pišejo po stalnem obrazcu, formuli, ki je formalna in vsebinska /Lindsayeva definicija besedila popevke, navedene v Domicljevi nalogi, ki bi po moje lahko veljala tudi za besedila &#8217;narodnozabavnih melodij&#8217;, je takale: Besedilo popevke je zgoščeno sporočilo ali zgodba, podano v vsakdanjih /rimanih/ besedah. Metrum je prilagojen preprosti melodiji. Namenjeno je bolj čustvu kot intelektu, njegovo bistvo je staro in znano, zunanjost svetleča in nova. Je celovito in se postopoma razvija do klimaksa in zadovoljivega konca.&#8217; Težijo torej h konkretnosti, zgoščenosti in domačnosti oz. arhaičnosti /ter na nek način hočejo biti naivna/ ... Gre za komercialno /potrošniško/ &#8217;poezijo&#8217;, pri kateri pomembno vlogo igrajo tudi sodobna sredstva ... Popularnost &#8217;narodno-zabavnih&#8217; melodij /vsaj v določenih družbenih skupinah/ priča o tem, da smo jih sprejeli /z veseljem ali odporom/, v taki meri, da lahko govorimo o folklorizaciji ... Namen je vsekakor dosežen: če že nimajo prevelikega uspeha v mestih, ga imajo pa po vaseh in zlasti v tujini.&#8221;vii
Tovrsten poskus analize besedil je videti dober, zdi pa se, da je avtorica prezrla enega izmed poglavitnih razlik v primerjavi z ljudsko pesmijo, in sicer vlogo refrena pri narodnozabavni glasbi, ki so ga kot prvi poudarjeno uvedli prav Avseniki, za njim pa povzeli vsi drugi ansambli. Medtem ko je refren v slovenski ljudski pesmi &#8220;razmeroma redek,&#8221;viii dobi v tovrstni popularni glasbi povsem nov, močno poudarjen pomen. Skoraj vsa besedila za Avsenike in tudi za druge narodnozabavne ansamble so sestavljena tako, da sledijo melodiji, melodija pa je navadno sestavljena iz &#8217;osnovnega&#8217; napeva in refrenskega, ali pa osnovnega napeva, refrenskega in vmesnega. &#8217;Osnovni&#8217; napev se zdi manj pomemben, pač pa se glavno besedilno sporočilo prenese v prvo vrstico refrena, ki je navadno tudi naslov skladbe. Zgodba pesmi se torej pripoveduje dvakrat v osnovi, refren pa zgodbo v nekem pogledu poudari, postavi v drugo luč oziroma strnjeno sporoči vse že prej povedano. Zato je refrensko sporočilo pri narodnozabavni glasbi najpomembnejše in tudi poslušalci navadno ne znajo zapeti prvega, &#8217;osnovnega&#8217; dela pesmi, pač pa navadno brez težav pritegnejo refrenu. Velikokrat se zgodi, da je refren na koncu še dodatno ponovljen, večkrat v višji tonski legi. Tako je refren narodnozabavnega besedila najpomembnejši del celotnega besedilnega sporočila.
Na Radiu Ljubljana oz. Radiu Slovenija je ves čas obstajala posebna komisija, ki je pregledovala tovrstne besedne stvaritve in pri tem zavračala vsa tista besedila, ki po njenem mnenju niso bila primerna za radijsko rabo. Eden izmed članov radijske komisije je bil dolga leta pesnik in publicist France Vurnik, ki meni: &#8220;Če se danes vprašam, s čim so si te popevke in sploh ta zvrst glasbe pridobile simpatije poslušalcev, se mi zdi odgovor jasen in nedvoumen: s svojo navezanostjo na ljudsko izročilo in s tem na vse tisto, kar je takratna politična ideologija skušala nekako odriniti v preteklost, nadalje z usmerjanjem zavesti in pozornosti k posamezniku kot subjektu doživljanja, kar je tudi pomenilo odmik od kolektivističnega trenda in ne nazadnje: na preprost način je odkrivala veselje do življenja.&#8221;ix O kakovosti pa je dejal: &#8220;Plehka, izumetničena, prisiljena, osladna in besedila s podobno vsebino vsekakor niso mogla biti v čast ne radijskim programom, pa tudi ne tvorcem samim.«x
&#8217;Ljudskost&#8217; besedilnih sporočil se je v poznejšem obdobju vse bolj izgubljala in prav Slavko Avsenik je opazil, da gredo novejši sodelavci preveč v &#8217;pesniško&#8217; smer in tako izgubljajo direktni stik s poslušalci.
Glede na to, da se je večina narodnozabavnih skupin vzorovala pri Avsenikih tudi po besedilni plati, je treba dodati, da so bila Avsenikova besedila vsaj na kolikor toliko sprejemljivi estetski ravni, kar med drugim dokazuje tudi radijska komisija, ki je zavrnila le nekaj njihovih besedil.
Treba je tudi poudariti, da kljub temu, da je nosilna pri pesmih melodija in ne besedilo, pa besedila dajejo vsem skladbam naslove in torej osnovno razpoznavnost. Med najbolj priljubljenimi narodnozabavnimi viožami je namreč zelo malo instrumentalnih skladb, kar lahko pomeni, da se narodnozabavne skladbe ohranjajo in postajajo uspešnice predvsem zaradi besedila.
Nekatere pesmi postajajo - verjetno zaradi nenehnega ponavljanja na radiu - že tako priljubljene, da jih mnogi znajo na pamet. To niti ne preseneča. &#8220;Poleg ljudskih se bodo kot mediji množične kulture pokazale še nekatere umetne pesmi, popevke, narodno-zabavna glasba, partizanske pesmi itd. Tako široko pojmovanje &#8217;ljudskosti&#8217; pevskega repertoarja pa je možno zato, ker ljudska pesem, čeprav je v večini, ni edina vsebina pevskih programov.&#8221;xi
Radijski in televizijski medij torej z uvrščanjem določenih skladb v redni dnevni ali tedenski spored bistveno vplivata na to, da si poslušalci oz. gledalci besedilo zapomnijo in si ga z nenehnim ponavljanjem osvojijo za dlje časa. Pevski programi se tako razširijo tudi s priljubljenimi narodnozabavnimi pesmimi, med katerimi pa le nekatera besedila &#8220;živijo&#8221; več let.
Pri tem se odpre vprašanje &#8220;fokloriziranja&#8221; nekaterih skladb oziroma pesemskih oblik, ki so dosegle veliko priljubljenost med občinstvom in postajajo z leti del &#8220;ljudskega védenja&#8221; oz. foklornega pesništva. Glede na to, da si poslušalci lažje zapomnijo in prenašajo tudi v pevskih programih skladbo z besedilom, je večina instrumentalnih narodnozabavnih skladb hitro pozabljenih - pri Avsenikih je najbolj izrazita izjema njihova največja uspešnica z naslovom Na Golici - skladbe z besedilom pa se ravnajo po približno enakih zakonitostih, kot se je nekdaj ljudska pesem.
Velik del vsega tistega, kar velja za ljudsko pesem, v nekem splošnem pogledu drži tudi za bolj priljubljene narodnozabavne pesmi. Če drži, &#8220;da je rojstni dan ljudske pesmi šele takrat, ko jo sprejme skupnost, umetne pa takrat, ko jo avtor fiksira na papir,&#8221;xii lahko ugotovimo, da je rojstvo folklorizirane tovrstnih popularnih pesmi tedaj, ko jo zapojo npr. planinci v planinski koči, spontano pa petju pritegnejo tudi drugi oziroma širša pevska skupnost.
Zdi se, da se bo treba enega od vzporednih problemov narodnozabavnega fenomena, problem folklorizma, čez nekaj let, morda s petdesetletno časovno odmaknjenostjo, lotiti povsem posebej. Gre namreč za to, da postajajo nekatere narodnozabavne pesmi že neke vrste novonastale ljudske pesmi, ki so nastale in se v ljudsko zavest vtisnile po drugačnih principih kot doslej.
Seveda bi se dalo ugotoviti tudi metrično shemo pesemskih sporočil.
Vzemimo, npr., besedilo polke Na Robleku:
Zakaj ste sitni, očka vi, U-U-U-U-
prav nič vam pogodu ni, -U-U-U-
ves dan me le kregate, -U-U-U-
vame se obregate. -U-U-U-
Al&#8217; men&#8217; se, očka, men&#8217; se zdi, U-U-U-U-
moja ljubca všeč vam ni, -U-U-U-
ker me vedno karate, -U-U-U-
grem pa proč od vas. -U-U-
Na Roblek bom odšel, U-U-U-
bom ljub&#8217;co s sabo vzel, U-U-U-
tam, kjer sem bil mlad pastir, U-U-U-
bom užival gorski mir. -U-U-U-
Tam gori bom ostal, U-U-U-
bom kravce pasti gnal, U-U-U-
na Robleku z ljubico, U-U- -U-
tam, očka, srečen bom kot malokdo!xiii U-U-U-U-U-

In še valčka Slovenija, odkod lepote tvoje:
Povsod, kjer mi seže pogled, U-U U-U U-
lepota zasanjana, U-U U-U-
kje najti še lepši je svet, U-U U-U U-
kje lepše je kot doma! U-U U-U-
Se v hribe v daljavo zazrem, U-U U-U U-
prek gričev, dolin, gora, U-U U-U-
v daljavi še modro morje uzrem, U-U U-U -U U-
kje lepše je kot doma! U-U U-U-
Slovenija, odkod lepote tvoje, U-U- U- U-U-U
pozdravljam te iz srca U-U- -U-
in srečni tu smo doma. U-U- -U-
Slovenija, naj tebi pesmi pojem, U-U- U-U-U-U
ne išči sreče drugod, U-U -UU-
kot le doma.xiv -UU-
Pri metrični shemi je z &#8220;U&#8221; je označen nepoudarjen zlog, s črtico oz. z &#8220;-&#8221; pa poudarjen.
Analiza metrične sheme pokaže, da je polka sestavljena iz peterostopičnega (z značilnim nepoudarjenim predtaktom) ali štiristopičnega jamba, lahko pa tudi dvostopičnega, kar tudi po literarni teoriji ustreza tistemu, kar želi sporočiti.
&#8220;Jamb je lahkoten in lagoden, prizadeven in dejanski, najbolj podoben ritmu vsakdanjega govora in zato primeren za dramatsko pesništvo.&#8221;xv
Tudi če bi primerjali druge polke, so v glavnem napisane v tej metriki, čeprav si več ali manjstopičnost jambov spreminja oz. popolnoma prilagaja glasbi. Vsem tistim, ki niso poznali glasbenih pravil, temveč le metrična, je Vilko Ovsenik napisal metrično shemo glasbe, zraven pa skladbo, za splošni zvočni vtis, zaigral še na klavir.
Pri valčku pa gre v pretežni meri - tako pri Avsenikih kot pri drugi avsenikovski glasbi, vendar pa to ni edino pravilo - za amfibrah, podobno kot pri skladbi Slovenija, odkod lepote tvoje. Pri tem je amfibrah lahko tudi nepopoln. To tudi nekje ustreza metrični vsebini amfibraha:
&#8220;Amfibrah izraža navadno veselje. Je poskočen in primeren za plesni ritem.&#8221;xvi
Ugotovimo torej lahko, da besedila vendarle niso samo oprema glasbi. Velja pa, da so večkrat že v osnovi, glede na način ustvarjenja, zastavljena manj ambiciozno, čeprav sta celo začetnika tovrstne glasbe, brata Avsenik, želela to &#8220;popraviti&#8221; tudi z najbolj priznanimi slovenskimi pesniki.

POMEN IN OBSEG POJAVA NARODNOZABAVNE GLASBE

Pojav narodnozabavne glasbe je bil torej doslej opisan predvsem publicistično, največkrat s strani bolj ali manj navdušenih obletniških poročevalcev, medtem ko so se tovrstnega glasbenega pojava znanstveni krogi tako doma kot v tujini samo dotikali. Mnenja o tovrstni popularni glasbi so kot po pravilu različna, večkrat celo povsem nasprotna. S strani etnologov in muzikologov je znanih samo nekaj krajših poskusov analiziranja, skoraj vsi pa se zaključujejo k pozivu, da bo treba v prihodnosti čim prej ta fenomen raziskati in ga tudi znanstveno opredeliti. Največ tovrstnih prizadevanj je bilo izvedenih v znanstvenih krogih nekdanjih jugoslovanskih republik, na slovenskih tleh se fenomena predvsem zavedamo, analize pa so navadno kratke in omejene predvsem na odnos z ljudsko glasbo. Še najbolj nenavadno je, da te zvrsti glasbe ne analizirajo tam, kjer je fenomen doživel največji vzpon pri odjemalcih tovrstne množične glasbene kulture: v alpskih deželah zahodne Evrope.
Narodnozabavno glasbo sta bolj ali manj načrtno ustvarila brata Avsenik, nadaljuje oziroma posnema pa jo deset tisoč glasbenih skupin. Obdržala se je zato, ker so jo zavestno podprli vsi mediji, na začetku posebno radio, pozneje pa tudi produkcije plošč in kaset ter druga zabavnoglasbena industrija Prisotna je tako zibelki tovrstnega glasbenega dogajanja, v Sloveniji, kot tudi v bližnji Avstriji, Nemčiji, Italiji /v Južni Tirolski/ in Švici, pa tudi na Hrvaškem, na Nizozemskem, v Franciji, na Švedskem in v manjših oblekah po celem svetu, posebno še med slovenskimi zdomci in izseljenci. Na začetku je tovrstna popularna glasba slonela na ljudskem godčevskem izročilu, z leti pa postaja vse bolj avtorska. V sebi ima že prave elemente povsem zabavne glasbe oziroma ni več pravih meja med različnimi zvrstmi glasbe.
V nekem pogledu gre v narodnozabavni glasbi za nehoteni glasbeni in umetniški &#8220;spopad&#8221; in hkrati &#8220;sožitje&#8221; bratov Slavka in Vilka Avsenika, kjer Slavko kot avtor osnovne melodije predstavja &#8220;ljudsko&#8221; stran fenomena, Vilko pa &#8220;zabavno&#8221; oz. &#8220;šolano&#8221;. Vilkova stran fenomena se namreč odraža predvsem v sestavi inštrumentov v kvartetu oz. kvintetu, v inštrumentalnih priredbah skupaj s tako imenovano Schlagkitaro, ki daje ansamblu modernejši zven, ter tudi v pevskem pogledu, saj je v drugem delu življenja ansambla novačil predvsem potrjene pevske kadre iz popevkarskih vrst.
Avseniki nasploh so bili na tem področju duhovne kulture prvi, najmočnejši in najbolj izpostavljeni ustvarjalci in poustvarjalci te glasbe, zato mnogi narodnozabavno glasbo istovetijo samo ali pa predvsem z njimi. V svetu, je Avsenikova glasba poimenovana z oberkrainerskim stilom, kar tudi z imenom predstavlja posebno zvrst popularne glasbe. Verjetno pa se pri nazivu malokdo zaveda, da gre pravzaprav za gorenjski slog glasbe oziroma za prevod naziva Gorenjski kvartet v Oberkainer Quartett.
Na slovenskih tleh je pojav odprl pot do medijev in s tem do poslušalcev okoli 11.000 skladbam, ki so jih ustvarili pretežno nešolani oz. glasbeno usmerjeni ustvarjalci.
Tako ljubitelje kot poznavalce tega pojava je ves čas vznemirjalo razmerje med ljudsko in novo nastalo glasbo. V medijih, tako radijskih kot časopisnih, je bilo velikokrat predstavljeno mnenje, da gre za neke vrste novodobno ljudsko glasbo, toda trditev je bila zelo površna in ne vzdrži strokovnih pogledov. Ljudska glasba živi svoje prejšnje življenje naprej, narodnozabavna pa nastaja in izginja po svojih pravilih. Zaradi navidezne podobnosti pa nastajajo nepotrebni nesporazumi in včasih tudi napetosti.
Tovrstne zvrsti popularne glasbe verjetno sploh ne bi bilo, če na samem začetku ne bi v javnost prodrli Avseniki s svojim izredno močnim avtorskim in izvajalskim potencialom, velike medijske podpore in potrebe elektronskih medijev za drugačno glasbo. Tako so, ne da bi se tega sami zavedali, postali ne samo pojem tovrstnega muziciranja, temveč postali tudi predmet slepega posnemanja mnogih evropskih glasbenih skupin in to ne samo v glasbenem pogledu, temveč tudi v materialnem, pa naj bo to glede oblačilne kulture kot odrske dekoracije in drugega. To posnemanje je pripeljalo celo do take skrajnosti, da so se mnoge zahodnoevropske skupine po Avsenikovem vzoru oblačile v &#8220;gorenjske narodne noše&#8221; in nasploh želele postati &#8220;original oberkranerji&#8221; v vseh pogledih. Pri velikem vzponu tovrstne popularne glasbe – morda celo do večjega, kot jo je v primerjavi z drugimi zvrstmi zaslužila, so največ prispevale radijske postaje Radio Ljubljana, v bližnjem zamejstvu Radio Celovec s slovenskim programom, za Bavarsko pa Radio München z urednikom Rauchom na čelu. Brez oddaje Četrtkov večer domačih pesmi in napevov, oddaj po željah poslušalcev, najrazličnejših lestvic popularnosti tovrstne popularne glasbe, tudi ta fenomen ne bi doživel takšnega razcveta. Šlo je za neke vrste vzporedni razcvet radijskega in tovrstnega popularnega glasbenega pojava.
Pri inovativnosti Avsenikovega pojava je treba omeniti ekonomičnost glasbenega sestava, kjer gre za neke vrste združitev ljudskega dueta oz. tria z godbenimi inštrumenti. Tako eno kot drugo so imeli odjemalci ljudske in tudi popularne glasbe že v ušesih, združitev, ki je bržčas inovacija Vilka Ovsenika, pa je prispevala k izvirnemu glasbenemu izrazu, k večji - v primerjavi z ljudskimi skupinami - udarnosti in urejenosti, hkrati pa k tisti ekonomičnosti, ki jo je zahteval čas po II. svetovni vojni. Kvintetovska glasba Avsenikovega sloga je na javnih prireditvah v veliki meri izpodrinila godbo na pihala in druge večje inštrumentalne skupine s pevci, hkrati pa tudi ljudske duete oz. ansamble v triu. S pojavom ozvočitve glasbenih kvintetov so postale tovrstne skupine nasploh dovolj &#8220;močne&#8221; za pokritje večjega prostora, s tem pa so pomaknile godbe na pihala v drugo funkcijsko vlogo.
K tako veliki razširitvi Avsenikovega pojava so veliko vplivali tudi drugi bolj ali manj načrtni in naključni elementi, povezani s časom in tudi politično koreografijo trenutka. Predvsem radijski medij kot nosilec pedagoškega poslanstva je na slovenskih tleh v času Avsenikovega začetka poslušalce načrtno odvračal od ljudske pesmi iz političnih razlogov, to pa je ustvarilo neke vrste novo možnost prodora drugačne zvrsti popularne glasbe, sloneče na ljudski osnovi. V Avsenikovem in tudi v drugih primerih je šlo s sprejemom zahodnoevropske glasbene mašinerije tudi za močno odzivanje na povratno informacijo, ki je bilo dobro prilagajanjo občinstvu v dvorani in glasbenemu tržišču nasploh.
Vsekakor gre v ustvarjalnem pogledu za nov pristop k ustvarjanju &#8220;ljudskih&#8221; avtorjev, saj naenkrat ne gre več za spontano odzivanje na trenutke človekovega sprejemanja sveta, temveč za bolj ali manj načrtno, v primeru besedil za skoraj povsem naročeno ustvarjalnost. Samo brata Avsenika sta napisala čez sedemsto skladb, to pa je tudi bistveno spremenilo pevske in siceršnje programe vseh pevcev in godcev v množični duhovni kulturi. Nekaj skladb oz. melodij bratov Avsenik je že postalo del stalnega godčevskega repertoarja, nekaj /približno 1-2%/ pa jih z leti prehaja tudi v stalne programe pevskih družb in so na najboljši poti, da &#8220;ponarodijo&#8221;. Pri tem je treba dodati, da tako pevci kot godci ne čutijo razlikovanja med ljudsko in narodnozabavno glasbo ter da prav ljudski godci velikokrat več ne vedo, kdo je skladbo ustvaril.
Narodnozabavna glasba je tista zvrst slovenske popularne glasbe, ki je segla najdlje v svet in je zato velikokrat celo edini razpoznavni znak naše glasbe v zabavnoglasbeni industriji v Evropi in drugod. Več tovrstnih skladb je posnetih tudi z večjimi evropskimi orkestri, kar daje Avsenikom in še nekaterim drugim skupinam vodilno mesto med vrhovi evropskega zabavnjakarstva. Avseniki in njim podobni boljši ansambli se tako uvrščajo nekje med vodilno glasbeno podobo Beatlov v pop glasbi ali popularno glasbeno stvaritev Straussov.
Narodnozabavna glasba je po tematiki predvsem družinska in prijateljska, namenjena pa je hipnemu veselju, večkrat tudi bolečini prehoda kmečkega in delavskega prebivalstva v mesto in v večja urbana naselja nasploh. V povezavi s tem pa so se rojevali tudi idilični pogledi na preteklost, na podeželje, na nekdanje življenje v svetu, ki ga v mestu ni več. Pri tem gre za precejšnjo asihronost časa, ki se kaže predvsem v oblačilnem videzu muzikantov in tudi pri načinu sprejemanja in uživanja te glasbe. Glasbeniki so - kljub temu, da igrajo sodobno glasbo tega časa - oblečeni v oblačila iz prejšnjega stoletja, godejo in pojejo o idili, katere se v bistvu nihče več ne želi, mesto zbiranja pa je navadno ob gasilskih domovih. Vse to je kot način življenja nastalo in ostalo predvsem zaradi navdušenja množičnega poslušalstva nad Avseniki na samem začetku. Z Avseniki nastane še en način, do leta 1953 neznan za preprostega poslušalca, in sicer koncertni nastopi v največjih /športnih/ dvoranah. Po eni strani so Avseniki in podobne skupine ljudski godci iz prejšnjega stoletja, po drugi pa so estradniki sodobnega časa. Ta asihronizem je še posebej očiten za tujega opazovalca, ki težko razume bolj ali manj nasilno povezavo dveh različnih časov in dveh dokaj različnih glasbenih zvrsti.
Pojav narodnozabavne glasbe je geografsko omejen predvsem z alpskim prostorom oz. s celotno Slovenijo in Avstrijo, do severne meje Nemčije, na zahodu do zahodne meje Švice, na jugu pa sega od Hrvaškega Zagorja, torej nekaj deset kilometrov prek Sotle, na severovzhodu do Češke in Poljske. Na skrajnih mejah so po odzivih znani le posamezni poslušalci, medtem ko tovrstne glasbene skupine izven teh meja niso nastajale, razen med našimi izseljenci, skoraj vse tuje glasbene skupine, tudi tuje, pa imajo v svojem repertoarju tudi kakšno od Avsenikovih skladb, predvsem svetovno uspešnico Na Golici, velikokrat tudi v zabavni priredbi.
Vpliv tovrstnega glasbenega fenomena je negativno vplival na ritem skladb, ki se je tako pri drugih godčevskih skupinah kot pri ansambelskih zožal predvsem na polko in valček, kar je vsekakor osiromašenje nekdanje pestrosti plesnega izročila. To lahko daje narodnozabavni glasbi pri tujem opazovalcu občutek monotonosti in nerazumljivega obnavljanja enega in istega obrazca.
S pojavom narodnozabavnih ansamblov se je veliko spremenil način življenja predvsem na podeželju, najbolj kar zadeva zabavo (veselice in koncerti), komuniciranje ob prazničnih dogodkih (čestitke), na široko pa so boljše skupine odprle vrata tudi drugim tovrstnim novodobnim bolj ali manj nešolanim ustvarjalcem. Pri tem je treba dodati, da je bila večina skupin, ki so prišle za Avseniki, v vseh pogledih slabša. Značilno za to zvrst popularne glasbe je tudi pasivizacija poslušalstva na koncertnem poslušanju. Po drugi strani pa so prav gasilske, lovske in druge veselice še edini način zabave in družabnosti za najširši krog plesalcev, predvsem za srednjo in starejšo generacijo kmečkega in delavskega sloja.
Gledano v celoti, sta brata Avsenik, skupaj z odličnimi izvajalci, ustvarila nov odtenek popularne glasbe, ki zavzema prostor nekje med ljudsko in zabavno glasbo, bolj ali manj načrtno pisano v ljudskem duhu, kar je doživelo med poslušalci v alpskem prostoru zelo ugoden sprejem. Vsi Avsenikovi &#8217;nasledniki&#8217;, tudi tisti z diatonično harmoniko, pa so, zavestno ali zaradi prevelikega vzora, v največji meri stopali predvsem po njihovih poteh.
Avsenikova glasba in tovrsten način igranja bosta v zibelki narodnozabavne glasbe, v Sloveniji, zagotovo še dolgo živa, podobno pa bo tudi v zahodni Evropi. Narodnozabavne skladbe bodo verjetno doživele še prenekatero zabavno priredbo, nekaj pesmi pa je že oziroma bo z leti še prešlo v ljudsko izročilo. Nenavadno pa se zdi, da se pojav v vseh petdesetih letih pojavljanja ni bistveno preoblikoval in da so vse glasbene skupine bolj ali manj vzorovale pri začetniku te zvrsti popularne glasbe. To pa verjetno tudi kaže še na dodatno veličino prvega in sorazmerno neizvirnost posnemovalcev.



še drugi del eseja
30.07.2015 ob 19:19

Vilko Ovsenik pa odpira še drug vidik nastajanja: &#8220;Večkrat smo skupaj na odru po celo uro igrali eno vižo. Vse do tedaj, da so plesalci omagali. Zdi se mi, da iz igranj na veselicah izvirajo vsa najinega poznejšega igranja. Namreč kar na odru so nastajale nove melodije, ves čas sva imela stik s plesalci, zmeraj sva imela v mislih občinstvo.&#8221;i O bratu Slavku pa pravi: &#8220;Slavko je prvinski glasbeni studenec. Studenec, ki bi morda stekel v prazno, v doline, če ne bi bil jaz z njim.&#8221;ii Da drug brez drugega ne bi dosegla tisto, kar sta, se ves čas zavedata oba.
Med pisci besedil sta bila glavna Ljubljančan Fery Souvan in Marjan Stare, doma s Koroške Bele, vendar stanujoč dolga leta v Ljubljani, čez trideset let urednik za narodnozabavno glasbo na TV Ljubljana - vsak jih je napisal okoli sto - precej s planinsko tematiko jih je napisal tudi Zvonko Čemažar, nekaj pa (razvrščeno po količini) Ivan Sivec, Alfi Nipič, Elza Budau, Srečko Niedorfer, Tone Pavček, Franček Jauk in Frane Milčinski-Ježek.
O nastajanju besedil je Souvanov sin Tomaž povedal: &#8220;K sodelovanju ga je povabil Vilko Ovsenik, s katerim sta se kot glasbenika dobro poznala. Oče je tudi sam napisal več melodij - le kdo ne pozna Triglavske pravljice - po besedilni plati pa je zaslovel seveda z Avseniki ... Vilko Ovsenik je vedno rad pohvalil njegov ljudski izraz.&#8221;iii Iz navedenega sledi, da je priljubljenost Avsenikov prinesla sloves tudi Souvanu, Ovsenik pa si je ves čas prizadeval, da bi bilo besedilo čim bliže ljudskemu izrazu.
Več o besedilih v posebnem poglavju!

c) Sestava inštrumentov

O sestavi inštrumentov, ki nastopajo v takšnih in drugačnih kvartetih in kvintetih Avsenikovega tipa, je med glasbeniki največ govora. Drugačen avsenikovski zven in s tem drugačna zvrst popularne glasbe je nastala največ zaradi sestave inštrumentov, ki do tedaj še niso nastopali skupaj.
Vilko Ovsenik pripoveduje, da je kot študent Akademije za glasbo načrtno poslušal in si v notah zapisal vse tiste posebnosti - na Radiu Ljubljana je menda analiziral pozneje čez 200 radijskih posnetkov - ki so bile poslušalcem všeč. Od vsake glasbene skupine, pa naj bi bila to Vaški kvintet, Kmečka godba ali zabavni orkester, si je zapisal tisto, kar je po mnenju izvajalcev in poslušalcev bilo prijetno slišati. Vsekakor je bila vsa zabavna glasba tedaj dobro sprejeta, Vilko pa je bil poleg Bojana Adamiča verjetno med redkimi, ki je o razvoju te glasbe še posebej veliko razmišljal, nasploh potem, ko je brat Slavko v radijskem mediju uspel kot harmonikar in tudi s triom v navadni sestavi inštrumentov harmonika-bas-kitara &#8220;Z igranjem tedanjih glasbenih skupin, v triu in kvartetu, še zdaleč nisem bil zadovoljen. Ko pa mi je povrhu še Slavko izrazil željo, da želi s svojim ansamblom doseči nekaj več, sem začel noč in dan premišljevati, kako bi trio dopolnil oz. kakšne inštrumente bi mu dodal. Razmišljal sem takole: če sta v vsaki glasbeni skupini pevec in pevka neke vrste antipoda, ki se dopolnjujeta, zakaj tega ne bi prenesel v instrumentalno obliko. Klarinet je na primer mezzosopran, ženski glas, trobenta naj bo pa moški. Ob tem naj harmonika igra osnovno melodijo, za basovsko spremljavo pa naj bo kontrabas, ampak bas iz godbe na pihala. In ker smo imeli v radijskem orkestru odličnega basista - Franca Ogrizka, pravili smo mu Fotr - sem ga zaprosil, da bi prinesel s seboj veliki pihalni bas. Toda ker se mu je zdel prevelik, je na vajo prinesel eno izmed manjših tub, evfonij, bariton. Bil sem jezen, češ saj to ni bas inštrument. On pa je tiho dejal: &#8217;No ja, blizu pa mu je, danes bom pa kar na tega poskusil.&#8217; Meni se je takoj zdelo čudovito. Fotr pa osebno ni bil preveč zadovoljen. Rekel je, da bo drugič zagotovo prinesel na vajo veliki pihalni bas. Na vajo je hodil več mesecev, pa ga ni prinesel. Imeli smo že prva snemanja, on pa je še vedno nosil s seboj bariton. Tudi poslušalcem je bil zvok baritona všeč in tako je ostalo. Šele pozneje sem ugotovil, da je res nepotrebno, da bi delali tak razpon do tube navzdol. Tako je ostal bariton. Ob harmoniki pa je - to smo ugotovili pozneje - manjkala še kitara. Tako smo najprej nastopali v kvartetu: harmonika, klarinet, trobenta in bariton, pozneje pa smo dodali še kitaro.&#8221;iv Iz navadenega sledi, da je bila sestava inštrumentov v Avsenikovem kvartetu oziroma kvintetu načrtno dejanje, po drugi strani pa rezultat naključja, saj se Vilkov načrt ni uresničil tako, kot si ga je zamislil. Vilko pri tem ne govori o nobenem vzorovanju pri kateremkoli drugem glasbenem sestavu, niti ne o tem, da je kdaj slišal za podoben sestav. Slavko se v samo sestavo inštrumentov ni toliko poglabljal, spominja pa se: &#8220;Franc Ogrizek je v radijskem orkestru igral pozavno. Igral naj bi tubo, pa je na vajo prinesel bariton. In tako je nastal sestav, ki je takoj navdušil poslušalce.&#8221;v Prve skladbe, ki so jih posneli v kvartetu - kot Gorenjski kvartet so se imenovali zato, ker so bili trije muzikanti z Gorenjskega /harmonikar Slavko, klarinetist Vilko in trobentar Franc Košir/ - so bile Veseli svatje, Kmetič praznuje, Na Golici, Iz Bohinja in Spomin.
Zdi se potrebno ustaviti še ob enem pogledu, in sicer to, da gre ob inštrumentih, ki jih je skušal sestaviti Vilko Ovsenik, pravzaprav za združitev godčevskega tria v sestavi harmonika-bas-kitara z elementom godbe na pihala. Prav pihalne godbe imajo na naših tleh večstoletno tradicijo - najstarejša, idrijska, je stara čez tristo let - in zagotovo je Vilko, četudi podzavestno, to nosil v sebi. Godbe na pihala so pred zabavnimi glasbenimi skupinami skrbele tako za svečane trenutke kot za ples. Ponekod po mestih so prirejale redne nedeljske plese z godbo.
V primeru avsenikovskega sestava inštrumentov gre v bistvu za neke vrste mini godbo, saj prav sozvočje trobente in baritona prej spominja na &#8217;malo godbo&#8217; kot na ljudski trio.
K vsemu temu pa je treba dodati še nekaj, kar nima neposredne zveze s sestavo inštrumentov, temveč z načinom igranja harmonike, ki ga je glede na prejšnje stanje precej spremenil prav Slavko Avsenik.
Harmonikar Avsenik je dal svojemu inštrumentu v ansamblu drugačno oz. bogatejšo vlogo, kot jo je imela prej pri ljudskih godcih. Harmonika se z igranjem Slavka Avsenika pojavi naenkrat v treh vlogah: še naprej spremlja samo melodijo, pojavi se kot del ritem sekcije (to je največja novost!), na prehodih z njo v vsaki skladbi naredi več glasbenih avtorskih &#8217;okraskov&#8217;. V primerjavi z Avsenikovim načinom igranja so ljudski godci, ko so nastopali solistično, igrali le osnovno melodijo. Toda tudi ko so spremljali pevce, so navadno sami igrali še naprej samo osnovno melodijo.
Slavko Avsenik pa je uvedel tudi znamenito &#8217;tresenje&#8217; harmonike, kar muzikalno gledano pomeni, da so godci začeli deloma drugače igrati na ta inštrument oz. da je harmonika deloma dobila tudi vlogo pri poudarjenemu igranju ritma. Avsenikova harmonika je tako poživila in zgostila ritem in to s triolami ali celo s šestnajstinkami, česar ljudski godci do tedaj niso igrali. Osnovna basovska podlaga ritma je bila tako in tako obogatena s kitaro, ritem pa je bil še dodatno zgoščen s &#8217;tresenjem&#8217; harmonike. Tako je harmonika ritmično poživila vso preostalo oz. osnovno spremljavo in je v bistvu pripomogla k drugačnemu igranju polke in valčka. Tako je Avsenikovo &#8217;tresenje&#8217; harmonike prineslo nov slog igranja, ki so ga pri nas drugi muzikanti začeli posnemati takoj, avstrijski in nemški pa šele po dobrem desetletju.

d) Vzpon radijskega medija

Na rast Avsenikovega fenomena sta močno vplivali dve stvari: radio kot tedaj edini elektronski medij in radijska oddaja, posebej namenjena tovrstni popularni glasbi, Četrtkov večer domačih pesmi in napevov.
Poglejmo, kako se je radijski medij razvijal na naših tleh in kakšen je bil odziv poslušalcev na glasbene oddaje!
Radijska postaja Radio Ljubljana je bila pri nas pod okriljem Prosvetne zveze ustanovljena leta 1928. Do II. svetovne vojne je imela le nekaj ur programa, predvsem pozno popoldanskega in večernega, ko je skoraj vedno prenašala glasbeni dogodek, iz opere, filharmonije ali cerkve. Po osvoboditvi je postal radio kot medij za tisti čas verjetno najbolj vpliven - poleg časnikov, seveda, - saj so pri oddajanju sodelovali vsi najvišji politični in kulturni vrhovi tedanjega časa. Poleg prenosov koncertov, oper in drugih velikih prireditev je oddajal vse več programa iz lastnega studia, pri čemer je začel - verjetno na željo poslušalcev - posvečati pozornost tudi ljudski glasbi in pesmi. V prvi vrsti sta jo izvajala harmonikar Avgust Stanko in pevski kvartet Fantje na vasi, harmonikar Stanko pa je spremljal tudi veliko solističnih pevcev ljudskih pesmi. Po II. svetovni vojni je število radijskih sprejemnikov začelo močno naraščati.

Poglejmo okvirno tabelo!

Naraščanje števila radijskih sprejemnikov:
leta: št. sprejemnikov:
1928 ......................................... 3.616
1929 ......................................... 6.105
1933 ......................................... 9.355
1936 ......................................... 12.648
1938 ......................................... 19.406
1941 ......................................... 25.000
1947 ......................................... 43.500
1950 ......................................... 68.000
1993 ......................................... 660.000vi
Iz tabele je razvidno, da se je število radijskih sprejemnikov kmalu po končani II. svetovni vojni podvojilo oz. potrojilo, glede na leto 1929 pa se je leta 1993 postoterilo.
Prav glasbeni program, ki je zadovoljeval najširši krog poslušalcev, pa je bil v prvih letih razvoja radijskega medija, posebno po II. svetovni vojni, tisti del množične kulture, ki je marsikoga premamil k nakupu radijskega sprejemnika. Poslušalci so z veliko pozornostjo spremljali vsakega radijskega izvajalca, hkrati pa so se ob sprejemnikih razvijali tudi družabni stiki, od plesa naprej. Radio je torej postal tako rekoč neke vrste središče dogajanja. Prav Četrtkovi večeri z Avseniki v ospredju so pomenili vrhunec zanimanja za radijski medij.
Veliko nam pove podatek iz leta 1954, da sta v oddaji Četrtkov večer domačih pesmi in napevov v najbolj poslušanem večernem terminu od 20.00 do 21.00 nastopali celo uro samo dve najbolj priljubljeni glasbeni skupini: Gorenjski kvartet (torej Avseniki) in Slovenski oktet.
Vzpon radijskega medija je povezan tudi z elektrifikacijo podeželja in s tem v zvezi z nakupom radijskega sprejemnika. Iz tedanjih časopisov izvemo, da so podeželani z navdušenjem zapisali v časnike, da je tudi v njihovi vasi &#8220;zapel radio,&#8221; kar naj bi torej pomenilo tehnično možnost priključitve radijskega sprejemnika na električno omrežje. Baterijskih radijskih sprejemnikov tedaj še niso poznali, zato so lahko v vseh tistih krajih, kjer še niso imeli elektrike, poslušali radijski spored s pomočjo detektorjev na slušalke.
Po II. svetovni vojni se je zaradi industrializacije Slovenije velik del kmečkega sloja preselil v industrijsko okolje in v mesta, zato ni presenetljivo, da so glasbo, ustvarjeno in izvajano po množičnem okusu, z zanimanjem prek radia poslušali tudi v delavskih in mestnih okoljih. Podaljšek tega zanimanja je vsekakor oddaja Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo, v kateri se v pretežni meri vse do današnjih dni predvaja narodnozabavna glasba. Zato je verjetno prav migracija v industrijsko in meščansko okolje pogojevala in ohranjevala to glasbo, saj je v njej veliko idilike in vsega tistega, kar je preseljeni podeželan čustveno potreboval v novem okolju, tovrstna preprosta glasba in petje pa sta ga spominjala na prvi dom.
Za Avsenikov fenomen je zelo pomembna tudi stalna tedenska enourna oddaja Četrtkov večer domačih pesmi in napevov. Oddaja je bila redno na sporedu od leta 1953 naprej, že poleti leta 1952 pa lahko približno v tem terminu zasledimo v radijskem sporedu Radia Ljubljana, kot tedaj edinega tovrstnega medija na slovenskih tleh, oddajo Domače za ples in razvedrilo. Pod domače so seveda sodile polke, valčki in podobni napevi. Oddaji, ki je od leta 1953 naprej redno na sporedu od 20.15 oziroma 20.10 oziroma 20.00 je dal ime - podobno kot glasbi sami - urednik Janez Bitenc. Po pričevanju mnogih starejših poslušalcev so prav zaradi te oddaje mnogi kupovali radijske sprejemnike, na vasi pa je bilo v letih 1953-1957, morda tudi še kakšno leto pozneje, v navadi, da so Četrtkov večer poslušali vaščani tudi skupinsko, pri tistem vaščanu pač, ki je že imel radijski sprejemnik.«vii
Dilema prvega urednika oddaje Četrtkov večer domačih pesmi in napevov - ki je v prvih letih uvrščal v program te oddaje tako &#8217;ljudsko-mestne&#8217; godce in pevce /harmonikar Avgust Stanko, pevski kvartet Fantje na vasi/ kot umetno, radijsko postavljene glasbene skupine /Vaški kvintet/ ter ljudske in šolane pevce /Danica Filiplič, Franc Koren, Tone Kozlevčar in na drugi strani Rezika Koritnik, Greta Ložar, Dana Ročnik itd./ - je bila ob pojavu Avsenikov in za njimi podobnih glasbenih sestavov kljub visoki glasbeni izobrazbi urednika, ali morda prav zato, velika.
Urednik Bitenc se je torej močno zavedal, da se mora prilagoditi okusu poslušalcev, po drugi strani pa je želel spored nadaljevati s svojim odnosom do glasbe. Ne gre pa prezreti, da je bilo narodnega blaga, kot pravi sam, za radijsko rabo sorazmerno malo in da ga kot urednika tudi odlični &#8217;ljudsko-mestni&#8217; godci niso zadovoljevali v polni meri. Zanimiv pa se zdi Bitenčev pristop k narodnozabavni glasbi in izbiranju izvajalcev: &#8220;Ko sem prevzel uredništvo za narodnozabavno glasbo, sem si prizadeval predvsem za to, da tudi narodna glasba dobi enakovredno vlogo v programu - enakovredno v razmerju do simfonične, operne in druge glasbe ... Na začetku so v oddaji nastopali predvsem izvajalci narodnih pesmi in napevov, na primer Greta Ložar, Danica Filiplič, Sonja Hočevar, Rezika Koritnik, Dana Jarc, Božo Grošelj, Miško Hočevar, Tone Kozlevčar, Roman in Tone Petrovčič, Franc Koren in še mnogi drugi. Zelo cenjen je bil moški kvartet Fantje na vasi, priljubljen pa je bil tudi Slovenski vokalni kvintet. Oddaje Četrtkov večer je kakovostno dopolnjeval Komorni zbor Radia Ljubljana pod vodstvom Milka Škoberneta, dirigenta, ki je imel velik smisel za narodno glasbo. Med harmonikarji solisti in člani ansamblov je bil ves čas močno v ospredju Avgust Stanko. Pri poslušalcih je dosegel nesluteno popularnost. Izredno priljubljena glasbena skupina Četrtkovega večera je bil tudi Vaški kvintet z Božom in Miškom. Pozneje je sodeloval v oddaji tudi trobilni ansambel Kmečka godba, sestavljen iz trobilcev opernega orkestra. Njegov vodja, prizadevni Silvo Tomše, je poskrbel, da je skupina nastopala tudi z novimi priredbami narodnih pesmi. Oddajo sem sestavljal tako, da je bilo približno 60 % vokalnih del in 40 % instrumentalnih. Zaradi potreb Četrtkovega večera so začele nastajati nove glasbene skupine, poleg teh pa tudi skupine, ki so delovale že prej in ki so izvajale predvsem priredbe narodnih pesmi. Tu mislim v prvi vrsti na Beneške fante, sestav, ki je v klubu Beneških Slovencev nastopal že pred Avseniki. Ko sem sprejel v program Avsenike, se je z njimi utrgal pravi plaz novih ansamblov, pa tudi plaz evforije.&#8221;viii Iz navedenega lahko ugotovimo, da je bilo za Bitenca narodno vse, od ljudskih pesmi do radijskih in novih glasbenih skupin. Na začetku je bilo veliko več pozornosti posvečene vokalni glasbi kot instrumentalni oziroma vokalni, spremljani s harmoniko ali triom.
Najbolj pa je opazna stavčna sintagma &#8217;Zaradi potreb Četrtkovega večera so začele nastajati nove glasbene skupine', kar jasno kaže, da je ta oddaja neke vrste generator narodnozabavne glasbe.
Po besedah Janeza Bitenca je na uredništvo za narodnozabavno glasbo prišlo tudi po več sto pisem poslušalcev. Z nastopom Avsenikov se je začelo veliko zanimanje za oddajo Četrtkov večer domačih pesmi in napevov tudi v tujini, kar je še bolj nenavadno. Bitenc pravi: &#8220;Ko govorim o odmevih, se mi zdi pomemben še en vidik, in sicer, da so Četrtkov večer domačih pesmi in napevov z velikim navdušenjem poslušali tudi v Avstriji, Nemčiji, Švici, Italiji (Južni Tirolski). V uredništvo so vsak dan prihajali celi kupi pisem, dopisnic in razglednic iz vse Slovenije, veliko navdušenih odzivov pa je prišlo tudi iz tujine. Pravzaprav je prek valov Radia Ljubljana marsikdo prvič zvedel za Slovenijo oz. Jugoslavijo.&#8221;ix Verjetno gre v samem bistvu za to, da so poslušalci naenkrat lahko na svoji &#8217;veliki&#8217; radijski postaji lahko slišali tisto, kar je igral ljudski godec doma, v njihovi vasi, s to razliko, da so bili v program uvrščeni vendarle boljši primerki tovrstne &#8217;ljudske&#8217; ustvarjalnosti.
V odnosu do nekdanjega ljudskega godca, ki je bil vedno prisoten na mestu, kjer je igral svojim poslušalcem, pa se je prav v oddaji Četrtkov večer domačih pesmi in napevov zgodilo tisto, kar je tako posameznikom kot glasbenim skupinam pozneje prineslo bistveno večjo priljubljenost in s tem vred posredno tudi boljše plačilo: tako eni kot drugi so začeli svoje umotvore snemati na magnetofonski trak. Na Radiu Ljubljana so ljudsko in narodnozabavno glasbo začeli snemati od leta 1955 naprej. Janez Bitenc o tem pravi: &#8220;Vsi, tako Avseniki kot druge instrumentalne in vokalne skupine, so na začetku v programu pogosto nastopali v živo. Pozneje se je razmerje seveda obrnilo in vse več je bilo posnetkov. Avseniki so snemali nove posnetke v studiu 13 in studiu 14. Med prvimi tehniki so bili Franci Likar, Janez Debeljak, Vinko Rojc, Borut Turk, inž. Slavko Pernuš, inž. Mario Kunstek, Bojan Stopar in drugi.&#8221;x
Radijsko oddajo Četrtkov večer domačih pesmi in napevov je ob koncu sedemdesetih let občasno ali stalno poslušalo 90.000 poslušalcev /torej najmanj vsak četrti naročnik/, oddajo pa je poznal oziroma jo je vsaj nekajkrat v življenju tudi vsaj deloma poslušal tako rekoč skoraj vsak odrasel poslušalec oz. od 500.000 do 900.000 Slovencev.105 Oddajo so za Bitencem urejali še štirje uredniki, in sicer Božo Grošelj, Boris Kovačič, Kajetan Zupan in od leta 1982 naprej Irma Rauh. Vseh pet urednikov, z Bitencem na čelu, ima glasbeno izobrazbo, Bitenc, Kovačič in Rauhova visoko glasbeno izobrazbo oziroma končano Akademijo za glasbo. Vsak urednik je sprejel v program več novih glasbenih skupin, ki pa /morda razen ansambla Lojzeta Slaka, ki je svoje skladbe in tudi ljudske spremljal z diatonično harmoniko/ niso bistveno spremenile podobe oddaje z narodnozabavno glasbo, pa tudi same zvrsti tovrstne popularne glasbe ne.

e) Zgodovinski trenutek

Vsaka ustvarjalna in poustvarjalna dejavnost mora naleteti v svojem času tudi na ugodna tla. Eden izmed elementov Avsenikovega fenomena je zagotovo zgodovinski trenutek, v katerem se je tovrstna množična zvrst glasbe pojavila.
Prva leta po II. svetovni vojni so bila v Sloveniji v glasbenem pogledu v glavnem prežeta s partizansko pesmijo, z godbami na pihala, radijskim zabavnim orkestrom in posameznimi harmonikarji, kot je bil Avgust Stanko. Glasbene šole so se po Sloveniji šele ustanavljale, v gostinskih in drugih lokalih pa so igrale manjše zabavne zasedbe, ki so se skušale čim bolj prilagajati okusu plesalcev. Glasben skupine, podobno kot prave ljudske godčevske, pa množično niso dosegale zahtevane radijske ravni izvajanja.
Po letu 1950, torej po prvi povojni graditveni petletki, je v državi v vodstvenih strukturah glede vsesplošne graditvene miselnosti počasi začelo prihajati do prvega popuščanja. Nekdanje delovne akcije so se začele preseljevati v ožje, navadno mladinske okvire, skupna bolj ali manj prisilna povojna graditev države pa je šla proti koncu. Predvsem podeželsko prebivalstvo je torej v pogledu množične duhovne kulture začelo vse bolj ostajati brez številnih mitingov in drugih slovesnih zaključkov delovnih akcij, zato se je verjetno s še toliko večjim zanimanjem zateklo k radijskemu mediju, ki je z novo nastalo glasbo sledil njihovemu okusu.
Popuščanje graditvene miselnosti se kaže tudi v naslovih in temah, ki so na radio na lepem lahko prodrle z narodnozabavno glasbo. Avseniki so s tako intimnimi vsebinami, kot je na primer ženitev v skladbi Rezka, pevski prepir v skladbi Če vinček govori, pastirsko-izletniška motivika v skladbi Na Robleku in podobno, naenkrat preusmerili pozornost v osebna človekova doživljanja, kar je poslušalcem zagotovo bolj ustrezalo kot prejšnji skupni pogled na graditev domovine. Šlo je v bistvu za vsebine, znane iz ljudske tematike, ki so bile povedane na še bolj preprost in vsakdanji način.
Hkrati je avsenikovska glasba, z vsemi posnemovalci za njimi, prinašala - posebno v poznejšem obdobju - zaradi uspeha v zahodnem svetu, tudi tisti, za povojni socialistični čas, &#8217;prepovedani&#8217; okus tujine in zahodne miselnosti, ki so ga mnogi poslušalci zaradi političnega pritiska občutili doma bistveno bolj, kot bi ga, če bi živeli v zahodni demokraciji.
f) Odvračanje od ljudske pesmi

Ljudska pesem je v času pred II. svetovno vojno v radijskem mediju dobivala sčasoma vse več mesta, pa naj bo to v instrumentalni obliki ali v pevski. Pri tem sta bila na Radiu Ljubljana predvsem dva izrazita predstavnika, ki so ju podpirali tudi radijski uredniki, in sicer Avgust Stanko in Fantje na vasi.
Verjetno pa ne tvegamo preveč, če postavimo tezo, da so uredniki prav z narodnozabavno glasbo v nekem smislu zavestno skušali &#8217;nadomestiti&#8217; ljudsko glasbo in pesem, kar je bilo pred vojno v radijskem mediju močno priljubljeno, po vojni oziroma po zmagi &#8217;revolucionarnih sil&#8217; pa je to dvoje zvenelo preveč nazadnjaško oziroma &#8217;farško&#8217;. Ljudska pesem je bila pač od nekdaj močno povezana tako s šegami in navadami slovenskega človeka kot z globokim čustvovanjem oz. čustvenim sprejemanjem sveta. Tako pripovedne kot lirske pesmi so pogosto povezane tudi z običaji, vezanimi na cerkvene praznike in na cerkev kot institucijo nasploh. Povojno slovensko komunistično oz. socialistično vodstvo države pa je hotelo ustvariti človeka, ki se ne bi predajal miselnosti nekdanjega časa in je zato izrinilo iz radijskega medija vse tisto, kar takšnemu razvoju ne bi bilo v prid. Takoj je na stotine ljudskih pesmi naenkrat obtičalo v &#8217;bunkerju&#8217; oz. jih niso smeli izvajati ali predvajati na radijskih valovih. Radijsko programsko vodstvo, ki ga je vse do uvedbe demokracije leta 1990 ves čas postavljalo politično vodstvo države, je podpiralo predvsem tako imenovano partizansko in borbeno pesem oz. pesmi borbe in dela. Iz radijskega programa je bila zato umaknjena vsaka pesem, ki je omenjala boga ali kako drugo osebo iz verske hiarhije. V radijskem mediju ni bila izvajana ali predvajana tudi nobena skladba, ki se je kakor koli dotikala tistih šeg in navad, ki so bile povezane po tej strani s šegami in navadami iz življenjskega ciklusa, torej z rojstvom, poroko ali smrtjo.
Medtem ko harmonikar Avgust Stanko ni imel težav glede izvajanja instrumentalnih skladb, pa je to jasno dokazljivo s pevskim repertoarjem Fantov na vasi, ki med vojno niso spoštovali kulturnega molka, vsi pa so bili tudi iz verskih družin. Robert Vrčon je po pogovoru z ženo enega od pevcev zapisal: &#8220;Spominjala se je, da je bil Lojze zelo slabe volje, ko jih po vojni nekaj časa niso pustili pred radijske mikrofone.&#8221;xi Špela Lumbar pa je to tudi potrdila: &#8220;O sporih, ki so jih imeli Fantje na vasi z nekaterimi radijskimi uredniki, je vedela tudi ona. Pripovedovala je, da jih je nekoč obiskala slovenska družina iz Francije, pri kateri je kvartet bival v času gostovanja med izseljenci. Gostje so povedali, da so hoteli kvartet znova povabiti v Francijo in so to željo sporočili Radiu Ljubljana, a niso dobili nikakršnega odgovora. Namesto Fantov na vasi je v Francijo potovala neka druga skupina. Špela Lumbar misli, da je tudi na petje včasih vplivala politika, ki pa skupini ni bila vedno ravno naklonjena.&#8221;xii
Na splošno torej velja, da je bilo treba programske pasove, ki so bili namenjeni ljudski glasbi in pesmi - le-ta pa je bila iz ideoloških razlogov skrčena - z nečim nadomestiti, in prav narodnozabavna glasba je bila &#8217;primeren&#8217; nadomestek ljudske ustvarjalnosti.

g) Plesni vidik

Na slovenskih tleh je bil ples kot del duhovnega ljudskega izročila že stoletja del vsesplošne ljudske kulture, tako na podeželju kot v mestih. S pojavom avsenikovske sestave glasbenih skupin in zato z delno spremenjenim načinom življenja pa je delno dobil tudi ples drugo vlogo in se odvija predvsem v manj ritmih. Vpliv nemško govorečih dežel je bil na plesno izročilo pri nas sorazmerno močan: &#8220;Bistveni vzrok sorazmerne enotnosti plesnega izročila tiči v dejstvu, da so prvotni plesi na Slovenskem že zelo zgodaj zamrli in so jih v 17. stol., predvsem pa v 18. in 19. stol. zamenjali plesi, ki so se širili po vsem slovenskem ozemlju največ iz nemško govorečih pokrajin in le redko iz romanskih in iz sosednje Hrvaške.&#8221;xiii
Medtem ko je nastarejše plesno izročilo povezano s pustnimi maskami in navadami, je novejše lahko še vedno skupinsko oziroma parno ali solistično. V povezavi z Avseniki lahko ugotovimo takoj vsaj dvoje: da je ples na to glasbo na veselicah in podobnih ljudskih rajanjih samo parni, po drugi strani pa se je na koncertnih nastopih Avsenikov povsem opustil.
V času, ko sta bila brata Avsenik še mladeniča, torej takoj po II. svetovni vojni, sta kar precej nastopala po manjših veselicah in zabavah v triu, večkrat pa tudi Slavko sam - kot na primer vsaj dvakrat na teden v gostilni pri sv. Neži - in vsi njegovi občudovalci so prihajali tja samo zaradi plesa. Vilko pravi: &#8220;Vedno sva si izbrala par, ki je najboljše plesal. Potem sva vse popoldne igrala zanju. Drugi pa so mu sledili. Tako sva hote potrdila plesnost najine glasbe.&#8221;xiv Slavko Ferjan pripoveduje, da je neke nedelje plesal na Slavkovo glasbo tri ure in pol skupaj, ne da bi se zavedal, koliko časa pleše in koliko časa Slavko igra.
Ko sta brata Avsenik začela igrati v kvartetu oz. kvintetu, so k plesnemu učinku veliko prispevali tudi člani ansambla, posebej še kitarist Leon Ponikvar in basist oz. baritonist Mik Soss. Oba sta izšla iz jazz glasbe, kjer je ritma in improvizacije največ, to pa sta prenesla tudi v Avsenikovo glasbo. Slavko Avsenik pravi, da so se med seboj ujeli izredno oziroma da so se medsebojno spodbujali. In če se je Ponikvar začel ob novi Avsenikovi skladbi ritmično pospešeno gibati oziroma kar vriskati, je Slavko vedel, da bo dobra.
Na veselicah, na katerih so Avseniki na začetku največ igrali, je bil ples ves čas v ospredju. Njihovi občudovalci so prišli na veselice izključno zato, da se bodo ob tej glasbi naplesali in se odblizu naužili njihove glasbe. Pri poslušanju in plesanju je mnoge glasba tako prevzela, da so ujemanje s plesnim ritmom poudarjali z udarjanjem takta s petami ob tla, podobno kot pri folklornih skupinah.
Po približno desetih letih je, najprej v tujini nato pa še doma, prišlo do popolnega, skorajda nelogičnega preobrata: Avseniki so začeli nastopati na koncertih. Občinstvo je skupino, ki naj bi prvenstveno igrala za ples, lahko poslušalo samo sedeč na stolih, skorajda povsem pasivno. Edino sodelovanje se je odvijalo s pomočjo ploskanja na koncu skladbe, včasih tudi vmes. Tako tudi v Avsenikovem primeru pridemo k &#8220;nekreativni in pasivni publiki,&#8221;xv ki se je v to očitno spremenila po zahodnoevropskem zgledu.
Medtem ko so, posebno na podeželju, ob Avsenikovi glasbi s plošč mnogi še prirejali prave družinske oziroma rodbinske zabave s plesom, pa na koncertih ni nihče več plesal, razen morda najeta foklorna skupina kot dodatna dekoracija nastopov ali pa kak posameznik. Na očitek, da je Avsenikova glasba občinstvo pasivizirala, harmonikar Slavko odgovarja, da je tudi sam raje igral neposredno plesalcem, Vilko pa dodaja, da so bili v to prisiljeni - najprej v Nemčiji, pozneje pa tudi drugod - zaradi prevelikega zanimanja zanje.
Glede plesnih ritmov dodajmo, da so Avsenikove skaldbe napisane predvsem v ritmu valčka in polke. Glede na to, da se je Avsenikova glasba zožila predvsem na ta dva ritma, poglejmo, odkod sta ta prišla k nam in koliko časa sta že živela v tem prostoru. The New Grove, Dictionary of Music and Musicians, Volume Twenty, navaja:
&#8220;Waltz, valček, najbolj popularen ples v 19. stoletju. Ime izhaja iz nemške besede walzen, obračati se, vrteti.
Sredi 18. stoletja so ga že poznali kot ples. Prvič ga omenjajo s tem imenom leta 1754, ko je omenjen kot ples v neki komediji. Termin se potem uporablja v južni Nemčiji oz. na Bavarskem, v Avstriji in Češki. Prav zaradi izvora mnogi menijo, da gre za izrazito nemški ples. Po pokrajinah se precej razlikuje. Tudi Goethe ga je že poznal. Uporabil ga je kot pesniško metaforo, češ da se Lote vrti kot nemški valček.
Najpogosteje so valček pisali znani skladatelji Schubert, oba Straussa, Lanner in Josepf. Strauss in Lanner sta kot priljubljena avtorja in dirigenta veliko nastopala tudi v tujini, zato sta tja zanesla v orkestrski izvedbi tudi valček, predvsem v Nemčijo, Francijo in Veliko Britanijo.
V ZDA je valček postal priljubljen v 20. letih 20. stoletja. Tja je prišel pod vplivom evropske lahke glasbe. Najbolj znan valček je skladba z naslovom Ramona iz leta 1970.
Valček je torej naredil velik razvoj od nemškega plesa iz sredine 18. stoletja prek glasbe v Straussovem slogu do današnjih dni, ko ga poznamo tako po skladateljih lahkih not.&#8221;xvi
O polki pa:
&#8220;Polka, živahen ples dvojic v 2/4 ritmu. Izhaja iz Češke, kjer je bil na koncu 19. stoletja najbolj priljubljen skupinski ples. Glasba za polko se sicer prvič omenja že leta 1800, igrali pa so jo predvsem po vaseh. Beseda izhaja iz češkega izraza pulka (kar pomeni pol). L. 1837 je polka postala že splošno znana in priljubljena. Govorili so celo, da je polka ples, ki ljudi spravlja ob pamet. Okoli l. 1840 je bil najbolj priljubljen ples polka-mazurka, kar je bil tudi ples v 3/4 taktu.
V Nemčiji je znana t. I. kreutz polka (križna polka), ki so jo plesali tudi v salonih. Na Dunaju je bila priljubljena Schnellpolka /Hitra polka/, ki je spominjala na konjski galop. V Parizu se je pojavila okoli l. 1847 v salonih in okoli l. 1852 v barih.
Najbolj znani avtorji polk so bili oče in sin Strauss, Gungl, Waldteufel idr. Med vojaki je bila ob koncu 19. stoletja zelo priljubljena skladba Rozamunda.
Z razliko od drugih ritmov je polka prišla s priseljenci v Ameriko sorazmerno pozno, šele na začetku 20. stoletja. Gojili so jo tako v salonih kot na večjih družabnih plesih, predvsem tam, kjer so se zabavali izseljenci iz srednje Evrope.
Tudi nekaj skladateljev resnih not je napisalo polke in sicer Smetana, Stravinsky in Šostakovič.&#8221;xvii
Iz navedenega sledi, da sta bila oba ritma že dobro usidrana med poslušalci, radijski medij pa ju je - tudi v drugih zvrsteh - dovolj močno podpiral, da sta postala del vsega poslušalstva.
Kako močan vpliv sta imela Avsenikova polka in valček na vse druge, pove dejstvo, da naenkrat pri občinstvu ni bila več dobro sprejeta mazurka - s katerimi se je še naprej trudil Miško Hočevar z Vaškim kvintetom, pa tudi Boris Frank s svojimi Kranjci - prav tako pa se za dlje časa ni obdržala niti nobena Avsenikova skladba v drugem ritmu. Poskusili so namreč s tangom, bequinom in še nekaterimi ritmi, vendar ni nobena skladba v tem ritmu vzdržala dlje kot do snemanja naslednje plošče oziroma kasete.

h) Smisel za odziv na povratno informacijo

Avsenikov ansambel ni bil samo glasbena skupina, temveč je deloval tudi kot podjetje. Lahko bi rekli, da je bil &#8217;direktor&#8217; tega podjetja vodja ansambla in harmonikar Slavko Avsenik, njegova desna roka oziroma neke vrste &#8217;pomočnik direktorja&#8217; Franc Košir - vedno sta se na vsa gostovanja vozila skupaj - vsi drugi pa so bili neke vrste delavci. Le Vilko Ovsenik je imel v tem načinu življenja poseben status: na začetku, ko je igral še sam klarinet, je bil bolj ali manj enakopraven soupravljalec oziroma sodirektor podjetja Avsenik, pozneje pa bi ga lahko imenovali tehnični direktor podjetja.
Po vzoru zahodnih zabavnih glasbenih skupin so imeli urejene tudi odzive na povratno informacijo. S tem sta se največ ukvarjala Vilko Ovsenik - posredno in žena harmonikarja Slavka Brigita Avsenik. Medtem ko je Vilko predvsem v domovini poskrbel, da je bilo podjetje videti uspešno v vseh pogledih, tako moralnem kot diskografskem, je Slavkova žena Brigita ves čas skrbela za stik z občinstvom in z organizatorji prireditev, na katerih naj bi igrali Avseniki.
Brigita Avsenik se je s Slavkom spoznala pri sv. Neži nad Tržičem, kjer je njen poznejši mož še kot fant igral za plese. Tako je odblizu videla, kako njegovo igranje sprejemajo poslušalci oz. plesalci, ves čas pa je bila prisotna tudi pri Avsenikovem vzponu. Tako se je - kot pravi sama - moževega in svakovega uspeha veselila enako kot vsi najbližji ožji družinski člani, hkrati pa se je tudi sama takoj vključila v sestav - kot neke vrste referent za propagando.
Po letu 1957, ko je Avsenikov ansambel s polko Na Golici doživel velik uspeh tako doma kot takoj zatem tudi v tujini, predvsem na bavarskem radiu v oddaji urednika Freda Raucha, je na dan odgovorila na 50 do 60 pisem. Glede na to, da so Avsenikom že po letu 1957 natisnili kot prvemu slovenskemu ansamblu razglednice z njihovo podobo, je vsem oboževalcem pošiljala predvsem te razglednice s Slavkovim podpisom. Na dan je to počela po tri do štiri ure, včasih pa tudi več. Zavedala se je, da vsak odgovor naleti na plodna tla pri morebitnem nastopu ali nakupu gramofonske plošče. K temu je treba dodati, da je bila tedaj gramofonska industrija pri nas na začetku poti. Prvo Avsenikovo ploščo je tiskala nemška založniška hiša Telefunken, pri nas pa Jugoton iz Zagreba. Prav Vilko Ovsenik pa je bil pozneje eden izmed ustanoviteljev slovenske založniške hiše Helidon, kjer so bili Avseniki ves čas vodilni ansambel tako po produkciji kot prodaji.
Po prvem velikem uspehu skladbe Na Golici na münchenski radijski postaji je v enem tednu prišlo v redakcijo kar šest tisoč pisem, ki so jih v vrečah poslali Slavku Avseniku na dom. V celoti gledano je ansambel prejel nekaj deset tisoč pisem oboževalcev in še mnogo več razglednic oz. dopisnic in na prav vsa je Brigita, sicer na kratko, odgovorila. Tudi Avsenikovi oboževalci iz Avstrije, Nemčije in Švice so prosili predvsem za Slavkov avtogram, njegovo sliko ali pa so želeli zvedeti kakšno podrobnost iz njegovega življenja.
V prvem obdobju je Slavkova žena Brigita skrbela tudi za organizacijo nastopov. Navadno so organizatorji pisali kar na Radio Ljubljana. Iz navedenega primera je razvidno, da so se organizatorji nastopov podrejali Avsenikovemu ansamblu in ne obratno.
Brigita Avsenik je - v nasprotju s premnogimi poznejšimi glasbenimi skupinami, ki so nastale leta 1954, 1955, 1956 in naprej, pa tega niso delale - odgovarjala na pisma tudi vsem tistim, ki so prosili za igranje, a jim Avseniki niso mogli ustreči. Pri tem pa je vedno pazila, da ni bila vzvišena in ni pretrgala stikov zaradi morebitnih poznejših nastopov.
Ko je postal ansambel bratov Avsenik poklicna glasbena skupina, so organizacijo nastopov na tujem prevzeli povsem poklicni organizatorji oziroma menedžerji, ki so imeli zasebne organizatorske agencije, pri nas doma pa je bila organizacija sorazmerno redkih koncertnih nastopov - nastopili so le v največjih športnih dvoranah, od hale Tivoli do domžalske hale komunalnega centra - v rokah Lojzeta Debeljaka in Tea Lipicerja, ki je nastop Avsenikov povezoval tudi kot napovedovalec.
V samozaložbi Avsenik - vodila jo je Brigita Avsenik - so zaradi velikega zanimanja začeli izdajati tudi besedila in notne zapise Avsenikovih skladb. Glede na to, da je bilo na slovenskih tleh pred letom 1980 samozaložništvo, tudi zaradi premnogih administrativnih preprek, zelo redko, nam to pove, kakšen pritisk s strani poslušalcev je vladal na člane Avsenikove skupine in kako spretno se je nanj odzivala Avsenikova &#8217;referentka za propagando.&#8217;

i) Odrska uspešnost

Pri odrski uspešnosti je treba upoštevati predvsem to, da se je predvsem Vilko Ovsenik, dokler je še nastopal z ansamblom, zelo hitro naučil pri zahodnem &#8220;showbisnisu&#8221; oz. zahodni zabavno glasbeni &#8220;mašineriji&#8221; vse tisto, kar so uporabljale pri nastopih sicer tedaj zelo priljubljene zabavne skupine. Pri tem so mu seveda pomagali predvsem tuji poklicni organizatorji oz. menedžerji. Vse to je pozneje deloma prenesel tudi v slovenske razmere, vendar pa zaradi majhnega trga ni moglo tako zaživeti kot v tujini. V Avstriji, Nemčiji, Švici ter deloma tudi v državah Beneluxa ter v ZDA in Kanadi (tu so nastopali le nekajkrat), pa je bilo tako na odru kot za odrom tako rekoč vse programirano in večkrat preizkušeno.
Na velikih koncertnih nastopih so k odrski uspešnosti Avsenikov pripomogli poklicni status godca, prilagajanje občinstva ter dodajanje glasbenim točkam tudi povezovalni oz. humorni del. Avseniki in tudi drugi poklicni ansambli naenkrat niso nastopali več samo v domači okolici in niti ne samo v Sloveniji, ampak so si trg za svoje izvajanje našli tako rekoč v večjem delu zahodne Evrope. K temu so jih povabili pravzaprav avstrijski in nemški organizatorji prireditev.
Tako na veselicah kot na koncertnih nastopih so člani ansambla bratov Avsenik ves čas upoštevali želje občinstva. Glede pomisleka, da bi lahko preveč stregli po okusu odjemalcev, pa Vilko Ovsenik meni, da se nikoli nikjer niso vsiljevali oz. so bili vedno pozorni na to, da so bili med občinstvom še zaželeni. Zato so nastope načrtovali izredno skrbno, pri tem pa pazili, da se skladbe vendarle niso preveč ponavljale oziroma, da niso nikdar v istem kraju nastopili dvakrat z enakim programom, med enim in drugim nastopom pa je moralo preteči vsaj leto dni.
Slavko poudarja še en odrski element, ki ga je upošteval ves čas, in sicer to, da je vsako skladbo, ki ni bila dobro sprejeta pri občinstvu, takoj zamenjal z drugo, čeprav se je zavedal, da so glasbeni okusi različni. Nikdar ni vztrajal samo pri svojem pogledu, temveč so se med seboj po nastopu vedno pogovorili, oziroma sta se s Koširjem, s katerim sta se vozila skupaj na gostovanja, največ pogovarjala prav o tem, kaj je poslušalcem bliže.
Vilko ob tem dodaja, da ni bilo to popuščanje občinstvu in spuščanje nivoja, saj je bil spored že vnaprej določen, nivo pa ustvarjen že mnogo prej, pred vsakim nastopom. Pri ponavljanju skladbe ali dela skladbe - kar so pozneje povzeli tudi vsi drugi ansambli - so hoteli samo upoštevati želje tistih odjemalcev, ki jim je bila glasba namenjena.
Ko je začel glasbeni fenomen Avsenikov vendarle do določene mere popuščati, so na koncertnih nastopih - veseličnih po velikih uspehih sploh niso več igrali - začeli dodajati še druge odrske elemente, predvsem pa humor. Medtem ko je večina glasbenikov zaljubljenih v lastno izvajanje in prepričanih, da so z glasbo samozadostni, so Avseniki veliko gradili tudi na tem. Slavko Avsenik je tako na odru dal priložnost izkazati se tudi svojemu trobentarju Francu Koširju, sicer amaterskemu igralcu. &#8220;Franc je bil naravno nadarjen. Na kratko bi lahko rekel, da je bil humorist s trobento. Vse, kar je naredil, je bilo dobro. Veselo je sukal klobuk, stresal šale iz rokava in še sam je bil pojava. Na odru je bil vedno tako iznajdljiv sam, da se nisva nikdar posebej pogovarjala o nastopih. Bal sem se, da bi - če bi mu kaj posebej svetoval - zavrl njegovo vsestransko izvajanje.&#8221;xviii
Franc Košir se je na svoje humorne nastope posebej pripravljal, s šalami pa je segal v ljudsko zakladnico. Navadno je šale sestavljal tristopenjsko, tako da je poslušalec dobil vtis, da jih Košir kar stresa iz rokava.
Z Avseniki, pa tudi z drugimi ansambli, so pozneje nastopali še Vinko Šimek, maskiran v gradbenega delavca Jaka Šraufcigerja, Tone Fornezzi-Tof, ki je predstavljal novinarja, Mito Trefalt, ki je imitiral Košnikovega očeta itn.
Avseniki so torej na odru prelomili s tradicionalnim odnosom do nastopov, tako glede glasbe kot humorja, ter &#8220;uvedli&#8221; preoblikovan način javnega muziciranja in šaljenja, kar je prav tako postalo neke vrste vzorec vsem nadaljnim skupinam. V bistvu pa je šlo tudi v tem primeru za prenos zahodnoevropske glasbene show industrije v narodnozabavne vode in za sproščenje smeha ob bolj ali manj prepovedanih temah.

j) Prilagajanje tržišču

Medtem ko ljudskemu umetniku ne gre za to, ali bo njegova &#8217;umetnina&#8217; naslovljencu všeč ali ne, temveč kakovost potrdi šele množica uporabnikov, je šlo v Avsenikovem primeru očitno za obraten proces.
Glede na to, da je bil Vilko Ovsenik zaposlen v času največjega vzpona Avsenikov v založniški hiši Helidon in da je veliko sodeloval z zahodnonemškimi in drugimi založbami, je bil tudi tržni pristop Avsenikov vedno v ospredju. Gramofonska enota mariborskega Obzorja Helidon je tudi uradno razglašala, da so Avseniki njihova prva glasbena skupina, tako po prodanih ploščah kot po razpoznavnem znaku založbe. Na začetku je Helidon od narodnozabavne glasbe tako in tako izdajal samo Avsenikove plošče in kasete oz. so mu kasete izdelovali v konkurenčni Založbi kaset in plošč Radia Ljubljana, seveda z oznako Helidon.
Medtem ko so plošče in kasete drugih glasbenih skupin izhajale med letom ves čas, oziroma ko so jih posneli, so Avseniki prvi uvedli stalni termin izhajanja novega dvojnega vsakoletnega albuma - 24 skladb - in to poldrugi mesec pred novim letom. Vaje za nove skladbe so navadno potekale pozimi, snemanja zgodaj spomladi, čez poletje so pripravili in natisnili ovitke in plošče oz. kasete, jeseni pa je bil dvojni album že na tržišču. Tako so Avsenikove plošče in kasete vedno prišle kot naročene na trg pred božičnimi in novoletnimi prazniki, torej se jih je dalo kupiti za domačo rabo in za novoletna darila. Tržišču so se s ploščami in kasetami znali prilagoditi tudi ob drugih priložnostih, recimo ob sarajevski olimpiadi leta 1984. Tako sta tik pred olimpiado zagledali luč sveta posebna plošča in kaseta z naslovom Halo, Sarajevo, ki pa ni bila posneta nanovo, pač pa so bile na njej skladbe s tematske smučarske plošče, naslovna skladba pa je bila pevsko posneta nanovo, z besedilom o olimpiadi, sicer pa po enaki metrični shemi kot Srečno novo leto.
Vilko Ovsenik je kot urednik in producent ves čas skušal odjemalce avsenikovske glasbe tudi zadovoljiti z &#8217;zbranimi&#8217; in &#8217;izbranimi deli&#8217; oziroma z razširitvijo kroga poslušalcev. Tako so se na tržišču ves čas pojavljale plošče, ki so posegale v prve Avsenikove dni, vmes pa so izhajale tudi različne priredbe Avsenikovih viž, od posnetkov Avsenikovih skladb z violinami - Zvoki violin - do posnetkov z godbo in plesnim orkestrom. Tako so bili Avseniki prisotni v eni izmed glasbenih oblik na tržišču ves čas.
Avseniki so izdajali tudi zaokrožene tematske plošče, ki so bile namenjene večjim interesnim skupinam, recimo planincem, smučarjem, lovcem in podobno. Na njih so tematiko obdelali z vseh plati: z &#8217;resnim, poglobljenim&#8217; besedilom, s skladbami, ki so skušale biti čim bolj &#8217;ljudske&#8217; in s &#8217;šaljivo&#8217; temo, ki je bila navadno namenjena Koširju.
Tako so Avseniki vse tisto, kolikor se je dalo v tedanjih razmerah prilagoditi tržišču, izkoristili samo zase, vsem posnemalcem pa so bili tudi v tem pogledu vzorniki. Glede na to, da so v zahodnoevropskem svetu vse te zakonitosti obvladovali že pred Avseniki, tako pri zabavni kot drugi množični glasbi, je šlo pravzaprav tudi v tem pogledu samo za presaditev tujih razmer k nam.

k) Produkcijska kakovost

Medtem ko je Slavko Avsenik in zatem tudi njegov trio ter kvartet na začetku igral na Radiu Ljubljana samo v živo, se je stanje z uvedbo snemanja skladb na magnetofon - po letu 1955 - bistveno spremenilo. Eden izmed prvih tonskih snemalcev Vinko Rojc pravi: &#8220;Sprva so narodnozabavni ansambli igrali pred radijskim mikrofonom /pred enim samim!/ še v živo, leta 1955 pa smo začeli vse glasbene skupine tudi redno snemati na trakove. Zasedbe v triu in kvartetih smo snemali v radijskem studiu 13, večje zasedbe pa v studiu 14.&#8221;xix Medtem ko si je tonski mojster Sergej Dolenc, ki je veliko snemal tudi Avsenikove skladbe, po lastnem pripovedovanju prizadeval, da bi imeli vsi inštrumenti čim bolj naraven zven, opozarja Vinko Rojc še na en vidik: &#8220;Ne bi bil rad neskromen, vendar je res, da je bilo v veliki meri od mene odvisno, kako bo ansambel zvenel. Prav tonski tehnik skupaj s producentom vtisneta vsaki skladbi svojski pečat. Tega je treba pozneje ohraniti tudi pri novih posnetkih, pa čeprav so ti narejeni šele čez leto dni ali pozneje. Pozneje, ko se je narodnozabavna glasba zelo razširila oz. razbohotila, je postalo to delo še posebej zahtevno. V prvem obdobju so imeli na srečo vsi ansambli razpoznaven zvok.&#8221;xx Na Radiu Ljubljana so prav s snemanjem narodnozabavne in zabavne glasbe nekateri tehnični sodelavci postali tonski snemalci oziroma tonski mojstri, po dobrem desetletju pa so se snemalci na osrednji radijski postaji specializirali na snemalce resne, zabavne in narodnozabavne glasbe, ob tem pa se je pojavil nov profil radijskega oziroma diskografskega delavca: producent posnetka, ki je skrbel za splošno kakovost.
Vse Avsenikove skladbe so bile posnete pod producentskim vodstvom Vilka Ovsenika. Pri tem je nekoliko nenavadno to, da je Ovsenik skrbel tudi za kakovost posnetkov za nemško govoreče področje oziroma da so - ko je nastopila možnost večsteznega snemanja - inštrumentalisti posneli samo eno verzijo, pevci pa posebej verzijo za nemško govoreče področje in posebej za slovensko.
Glede na to, da so bili člani ansambla bratov Avsenik ali naravni talenti ali šolani glasbeniki, navadno na snemanjih niso imeli težav. Pred snemanjem so imeli več vaj, navadno mesec dni v posebej za to prirejeni kletni sobi v hiši Slavka Avsenika v Ljubljani.
Prve posnetke je Gorenjski kvartet napravil na slovenskem oddelku avstrijskega Radia Celovec. Glede na to, da še niso bila jasno izoblikovana merila, koliko časa naj bi trajala skladba s tovrstno glasbo, se je večkrat pripetilo, da so posneli tudi po pet ali celo do sedem minut dolg valček, v katerem so se večkrat ponovili posamezni motivi. Brata Avsenik ne prikrivata, da je šlo predvsem za komercialni pristop. Že s polko Na Golici pa se je dolžina skladbe omejila na dve do tri minute. Samo pri tako imenovanih &#8217;zahtevnejših&#8217; skladbah, kot so bili Pastirček, Čar Julijskih Alp in Veter nosi pesem mojo pa so skladbe trajale okoli štiri minute ali nekaj sekund več. Dolžina dveh do treh minut pa je pozneje postala neke vrste normativ za vse narodnozabavne skladbe.
Na začetku so vsi narodnozabavni ansambli snemali tako, da so v enem zamahu posneli celotno skladbo od začetka do konca, pri pevski skladbi s pevci vred. To je bilo dokaj zahtevno za člane ansambla, zato mnogi radijskega snemanja niso obvladali in so vse življenje ostali le muzikanti v svoji okolici.
Avseniki so prvi pri nas posneli tudi skladbo v stereo tehniki, prvi so izdali tedaj veliko novost - zvočno kaseto, prvi pa so v narodnozabavni glasbi posneli tudi zgoščenko oz. kompaktno ploščo.

l) Politični vidik

Na Avsenikov uspeh je vplivalo tudi ugodno politično ozračje, ki ga je tedanji voditelj jugoslovanskih republik Josip Broz-Tito s pridom izkoriščal sebi v dobro, enako pa bi lahko rekli za Avsenike. Oboji so se predstavljali kot predstavniki ljudstva, tako predsednik nekdanje skupne države kot Avsenikovi muzikanti.
Pri tem je treba upoštevati, da je bil Josip Broz-Tito doma iz kajkavskega Hrvaškega Zagorja, do kamor je avsenikovska glasba segla tako rekoč brez posebnih jezikovnih ovir. Avseniki so med drugim nastopili tudi v nabito polni zagrebški dvorani Vatroslav Lisinski, kar po svoje dokazuje, da so Zagrebčani še sprejemali avsenikovsko glasbo. V Hrvatskem Zagorju je obstajalo okoli petindvajset do trideset glasbenih skupin, katerim so Avseniki edini vzor.
Ansambel bratov Avsenik je igral predsedniku države desetkrat na silvestrovo, posebej v njegovi rezidenci. Ob različnih svečanih priložnostih so igrali najvišjim oblastnikom tudi nekateri drugi ansambli, vendar veliko poredkeje. Zadnje čase pa tega pojava ni več.
Razmerje med začetniki narodnozabavne glasbe in oblastjo je bilo torej zaznamovano z medsebojno simpatijo, čeprav so živeli in delovali v dveh svetovih: Avseniki so pretežno nastopali v zahodnem kapitalističnem svetu, vračali in skladbe pa so pripravljali v socialistični družbeni ureditvi.
Država Jugoslavija je Avsenikom podelila priznanje, imenovano red zaslug s srebrnimi žarki, drugih uradnih priznanj pa niso dobili. Urad predsednika Republike Slovenije je na prošnjo, da bi se Avsenikom oddolžili vsaj zdaj, v samostojni Sloveniji, to nekajkrat zavrnil, nazadnje pa po večkratni prošnji oboževalcev to popravil maja 1999.

m) Posebna dekoracija

Avseniki so uvedli ter hote ali nehote močno vplivali tudi na zunanji dekor narodnozabavnih skupin. Glede na to, da so z zunanjim videzom posegli v preteklost, njihova glasba pa je odzven sedanjosti, so verjetno prav zaradi tega pri neljubiteljih tovrstne zabavne glasbe naleteli na večji odpor kot v sicer običajnih okoliščinah. Pri tem moramo seveda upoštevati celotni oblačilni videz in ne samo obleke, ki so jo imenovali &#8217;gorenjska narodna noša.&#8217; Poleg obleke je treba upoštevati tudi to, da je na primer trobentar Franc Košir nosil tudi klobuk s krivci in z njim imel - kot nekdaj fantje v fantovskih družbah - veliko opravka s prestavljanjem na glavi. Bolj ali manj stalni rekvizit je bila pipa, dežnik pa je tudi zelo zgodaj postal spoznavni znak Avsenikov. Potem, ko so uspeli v tujini, so za dekoracijo povsod obesili na oder tudi po nekaj dežnikov v živopisanih barvah, pozneje pa so začeli izdelovati dežnike v barvah tribojnice rdeča-plava-bela in z napisom Avsenik.
Nasploh je bil oblačilni videz Avsenikov izredno pomemben predvsem pri nastopih v tujini. Njihova &#8217;gorenjska narodna noša&#8217; je od samega začetka naprej postala neke vrste sinonim za narodnozabavno oz. &#8217;oberkrainarsko&#8217; muziko. Tako so se začeli za Avseniki tudi drugi ansambli oblačiti v takšno &#8217;nošo&#8217;. Vse to pa je pripeljano že skoraj do nesmisla, posebno še pri tujih narodnozabavnih skupinah, saj se kar več sto /!!!/ avstrijskih, nemških in švicarskih narodnozabavnih skupin oblači v podobne obleke kot Avseniki. Tako je naša noša naenkrat postala izredno iskana in cenjena.
Do tovrstnega oblačilnega videza so Avseniki menda prišli povsem po naključju. Medtem ko se je pevski kvartet Fantje na vasi že delno oblačil v tovrstne obleke, je, po slikah sodeč, najpriljubljenejši harmonikar pred Avseniki Avgust Stanko nastopal v navadni praznični obleki tistega časa, podobno pa tudi Vaški kvintet. Šlo je za neke vrste temne večerne &#8217;salonske&#8217; obleke. Tudi prvi Beneški fantje, ki so na Radiu Ljubljana igrali pred Avseniki, leta 1952, beneške in furlanske narodne, so bili oblečeni v temne praznične obleke. Vilko Ovsenik pravi, da bi se tudi oni oblačili v temne obleke, če se ne bi po eni strani za &#8217; gorenjsko narodno nošo&#8217; odločili zato, da bi se razlikovali od plesnega orkestra, po drugi strani pa iz praktičnih razlogov. &#8220;Rekli smo si: če ima simfonični orkester temne obleke, moramo mi imeti bolj svetle, vesele barve. Tudi z obleko kaže človek svojo sliko. Gorenjska narodna noša je povrhu še zelo lepa, res slovesna. Celo Avstrijci in drugi so nas posnemali v oblačenju, ker jim je bila naša všeč. Je res vesela, razigrana, prava obleka za mlade fante. Košir pa je imel še klobuk s krivci, kar je bila še dodatna posebnost. Pri tem ne vidim, da bi bilo lahko kaj narobe.&#8221;xxi Ob tem pove, da so bili na začetku poti oblečeni v črne večerne obleke - po blago so šli celo v Trst - vendar se take obleke niso obnesle ob slabem vremenu, v megli in dežju. &#8217;Gorenjska narodna noša&#8217; pa je trpežna in tako rekoč ob vsakem vremenu daje vtis urejenosti.
K značilni Avsenikovi dekoraciji je poleg dežnikov in klobukov sodilo tudi podobno drugo &#8217;slovensko&#8217; okrasje, znano iz krasilne umetnosti prejšnjega stoletja in časa na prehodu v 20. stoletje. Sem lahko štejemo cekarje, pletene iz slamnatih kit, gorenjski nagelj na oknu, okna s kovanimi mrežami, polknice z izrezljanimi srčki ipd. Del tega so Avseniki najprej uporabljali kot dekoracijo na svojih velikih nastopih na odru, s posnetjem prvih televizijskih oddaj pa so se prenesli tudi v televizijski studio. Tako pozneje skorajda ni bilo oddaje, kjer za kulise ne bi bil uporabljen del avsenikovskega okrasja.
Avsenikom so v tujini takoj začeli tiskati tudi najrazličnejše reklamno gradivo, od razglednic s podobo Avsenikovega kvinteta do spominskih značk, večjih ali manjših plakatov ipd. V bistvu so tuji menedžerji obravnavali prvo našo narodnozabavno skupino kot povsem enakovredno zabavni v vseh pogledih, glede na odziv poslušalcev pa je bilo tega reklamnega gradiva, ki se je v končni fazi vedno &#8217;splačal&#8217; že sam po sebi, za Avsenike še več kot za druge zabavne skupine. Vse to pa so prenesli tudi na naša tla, vendar v nekoliko omejenem obsegu.
Avseniki so v 37 letih igranja izdali doma in v tujini 31 milijonov plošč, med katerimi jih je bilo veliko natisnjenih v zlati nakladi. Glede na to, da je bilo v času Avsenikove največje priljubljenosti treba prodati za zlato naklado 100.000 izvodov, so tako rekoč kar naprej prejemali zlate plošče oziroma vsakih nekaj let.201 Večkrat se je pripetilo, da so hkrati prejeli tudi po dve ali celo več zlatih plošč. Vse to so uprizorili na odru kot vele dogodek ansambla, tako da so bili pravzaprav nagrajeni pred svojimi privrženci, kar je zagotovo ponovno spodbudilo prodajo njihovih plošč in kaset.
Redno so javno obeležili tudi vse svoje okrogle obletnice z izidom dvojnega albuma /24 novih skladb na dveh velikih ploščah ali na dveh kasetah ali pa oboje/ in hkrati pripravili v dvorani pred večtisočglavim občinstvom slavnostni koncert. Običajno je tedaj izšla tudi brošura ali vsaj obsežnejši reklamni prospekt z barvnimi fotografijami vseh članov ansambla ter z vsemi dosegljivimi nosilci zvoka. Avsenikov nemški menedžer je na primer ob vsakem Avsenikovem koncertu ponudil tudi poseben prospekt z naslovom Slavko Avsenik und seine weltberümten Original Oberkrainer. V prospektu je bilo objavljenih tudi več fotografij, ki so sporočale, kje so Avseniki prejeli zlate plošče, s kontaktnimi naslovi in telefoni vred.
Ob 30-letnici ansambla je v Nemčiji izšel 24 strani dolg pogovor s Slavkom Avsenikom, ki sta ga izdala gramofonska družba Teldec Telefunken iz Hamburga. Na naslovni strani je z velimi črkami napisano 30 Jahre Slavko Avsenik und seine Original Oberkrainer, hkrati pa so priobčeni tudi naslov in dve telefonski številki menedžerja Karla Lanzmaierja. Pri nas je podobna publikacija izšla le enkrat in to ob Avsenikovi 30-letnici nastopanja, izdal pa jo je ČZP Večer iz Maribora, z naslovom Avseniki 30 let. Publikacijo je pripravil novinar Srečko Niedorfer, publikaciji je bila priložena plošča, stala pa je 120 dinarjev. Zgovorni so že podnaslovi publikacije: Desetkrat za Tita - Z Avseniki na poti - Vse o ansamblu in njihovih članih.
Slavko Avsenik, pa tudi Vilko, sta bila ob vseh okroglih obletnicah, torej ob vseh tistih, ki so se končale z 0 in 5, deležna številnih krajših in daljših intervjujev v časnikih. Tako se je Avsenikova podoba o posebnosti in uspešnosti ves čas vzdrževala, skorajda pa ni bilo člankov, ki bi se skušali poglobiti v Avsenikove skrivnosti uspeha. Majhna izjema je novinar Peter Hudobivnik, ki je v 23. nadaljevanjih v Anteni, reviji, ki je spremljala vse zvrsti glasbe, objavljal podlistek z naslovom Zvoki, ki so osvojili svet, s podnaslovom Slavko Avsenik - živa legenda. V stalnem predgovoru pravi: &#8220;Glasbena kariera Slavka Avsenika je brez dvoma izjemna. Iz samouka, ki se je sam naučil igrati na harmoniko, se je razvila glasbena osebnost, ki je usodno vplivala na razvoj narodno-zabavne glasbe v Sloveniji. Ko je uveljavil svoj značilni zvok, je po njegovi poti krenilo na stotine slovenskih glasbenikov. Njegova popularnost in vpliv sežeta daleč čez naše meje: posnemajo ga zlasti v alpskih deželah, celo nesramno plagirajo. Samo v Zahodni Nemčiji deluje kakšnih 80 &#8217;original&#8217; Oberkrainerjev.&#8221;xxii
Iz članka med drugim zvemo, koliko posnemalcev je imel Avsenik samo v tedanji Zahodni Nemčiji tudi po imenu, kajti skoraj vsakdo - ki se je skušal približati Avsenikom, si je v naslov po njihovem vzoru zapisal &#8217;original&#8217;, kar naj bi poudarjalo izviren zven. K temu je treba dodati, da so po zahodni Evropi nastopali po prenehanju Avsenikovega muziciranja tudi &#8217;Mladi Avseniki&#8217; /z Bracom Korenom, sinom pevca Franca Korena/, Novi Avseniki /že omenjeni ansambel Gašperji/ in še mnogi drugi, ki so hoteli bolje uspeti zaradi Slavkovega imena. Prav zaradi zamenjav takšnih in drugačnih &#8217;original&#8217; glasbenih skupin pa so ansambel harmonikarja Slavka po dobrem desetletju igranja v tujini najprej imenovali po njem, &#8217;original Oberkrainerji&#8217; pa bi bili radi tako rekoč vsi, oziroma je to pomenilo samo slog in zven igranja ter muzike nasploh.
Na domu bratov Avsenik, v Begunjah na Gorenjskem, deluje Galerija Avsenik, kar prav tako sodi k Avsenikovi dekoraciji. Razstavljene so številne zlate plošče, priznanja, nagrade in pokali, na kratko je prikazana tudi zgodovina ansambla v slikah in naslovih skladb. Ob tem imajo tudi prodajalno Avsenikovih spominkov - od razglednic z Avsenikovimi motivi do razglednic z besedili, pa obeskov za ključe, dežnikov itn. - tako rekoč celotno spominkarsko ponudbo zahodnega tipa v Avsenikovem slogu. Glede na to, da Avsenikov dom obiskujejo v veliki večini, do 70 % tujci, je to tudi močno tržno blago.
Leta 1998 so poleg Avsenikove domačije odprli tudi veliko večnamensko dvorano za dvesto gostov, kjer redno vsak teden po dvakrat nastopa ansambel v živo. Igra Avsenikovo glasbo, tu in tam pa se pojavi med gosti tudi Slavko Avsenik, občasno pa celo zaigra. Vsa dvorana je prepletena z Avsenikovim dekorjem, na oknih pa so vitraže, delo Martina Avsenika, z motivi, ki imajo naslove Avsenikovih skladb. Kot zvočno kuliso ves čas, ko ne nastopa ansambel v živo, predvajajo glasbo s plošč in kaset. V kleti pod dvorano je Avsenikov snemalni studio.

BESEDILA V NARODNOZABAVNI GLASBI

Besedila so bila tako na začetku nastanka tovrstne popularne glasbe kot tudi pozneje deležna posebne pozornosti. Večkrat celo več kot sama glasba. Pri tem je treba ugotoviti, da po eni strani velja kar nekam posplošeno mnenje, da so tako rekoč vsa tovrstna glasbena besedila slaba oziroma kičasta, po drugi strani pa drži tudi to, da so jih pisali in jih še pišejo tudi priznani slovenski pesniki, kot so Tone Pavček, Svetlana Makarovič, Ervin Fritz, Branko Šoemen in Janez Menart. Obstaja pa tudi Društvo pesnikov slovenske glasbe, v katerem se srečujejo vsi boljši tovrstni ustvarjalci in skušajo dvigovati raven tovrstne ustvarjalnosti. Nekoliko nenavadno se zdi, da je na Radiu Ljubljana oziroma Radiu Slovenija in tudi v nekaterih nekdanjih republiških forumih obstajala oziroma še obstaja komisija, ki je pregledovala in potrjevala prav besedila za narodnozabavno glasbo. Ker pa druge zvrsti popularne glasbe tovrstnih komisij niso imele oziroma jih nimajo, je treba dodati, da se je večkrat pripetilo, da so bili poslušalci deležni prenekatere druge večje osladnosti v drugih zvrsteh glasbe kot pri narodnozabavni.
Ker je narodnozabavna glasba neke vrste mešanica med ljudsko in sodobno umetno ustvarjalnostjo, se tudi pri obravnavi besedil v narodnozabavni glasbi lahko zastavimo pogled v primerjavi z nastajanjem verzifikacij v ljudskem pesništvu ter v primerjavi s tistim, kar je nastajalo prav na začetku tega pojava, pri prvi tovrstni glasbeni skupini, pri Avsenikih.
Glede na to, da je v vseh primerih najprej nastala za Avsenikove skladbe glasba - navadno poleg melodije tudi priredba - je bilo pisanje besedil bolj ali manj tehnično opravilo s prepotrebnim osebnim navdihom in so ga tako ves čas opravljali pisci, ki so se na verzificiranje spoznali. Če je glasba še nastala vsaj deloma po principu, kot je nastajala ljudska glasba, pa so besedila pretežno tvorba, pri katerih sta tudi za osnovni &#8217;navdih&#8217; v Avsenikovem primeru poskrbela kar avtorja glasbe. Navadno sta namreč avtorju besedil tudi določila, o čem naj piše in tudi kako naj piše. Sama sta namreč najprej ustvarila glasbo, potem pa sta od avtorja besedila pričakovala, da bo dopolnil glasbeno sporočilo z ustreznimi besedami.
Če pri ljudski pesmi avtorji &#8220;niso le kmetje, ampak tudi drugi sloji, med katerimi izstopajo nadarjeni posamezniki, ki niso samo nosilci in ohranjevalci, ampak tudi ustvarjalci ljudske poezije,&#8221;xxiii potem lahko ugotovimo, da so avtorji besedil za začetnike narodnozabavne glasbe podobni oziroma nekoliko drugačni nadarjeni posamezniki, saj gre v primeru prvega Avsenikovega pisca besedil Feryja Souvana za doktorja ekonomije (ki pa je vodil svoj glasbeni zabavni ansambel



Evgen
30.07.2015 ob 19:15

Dobro napisano! Na slovenskem največ veste o tem!

Evgen



o glasbi
30.07.2015 ob 12:41

Ker se zadnje čase, po smrti Slavka Avsenika, veliko pogovorov vrti okoli domače glasbe, poobljavljam strokovni esej iz leta 2002 iz moje knjige Tisoč najlepših besedil:

SLOVENIJA – ZIBELKA NARODNOZABAVNE GLASBE

Glasba je pomemben del duhovne kulture vsakega naroda. Kdaj in kako je nastala, ne ve nihče. Verjetno je hotel človek posnemati piš vetra, šelestenje listja, pesem ptic. Glede na način ustvarjanja pa jo delimo na ljudsko in umetno. Ob koncu 19. stoletja, ob pojavu popularne glasbe in ob neslutenem razvoju množičnih medijev, je skoraj vsa glasba postala razumljiva najširšemu krogu poslušalcev, mnogi avtorji pa so jo prav zaradi potrebe medijev in poslušalcev začenjali ustvarjati načrtno. Slovenija z ansamblom bratov Avsenik na čelu je domovina posebne zvrsti popularne glasbe – narodnozabavne.1 V Sloveniji je to zvrst glasbe igralo oz. jo še igra okoli petsto (500) glasbenih skupin, v svetu pa okoli deset tisoč (10.000). Tovrstno popularno glasbo, predvsem avtorsko glasbo bratov Avsenik, igrajo tudi mali in veliki orkestri od Berlina do Londona, od New Yorka do Tokia.


KAKO JE NASTALA POPULARNA GLASBA
Ena najpreprostejših definicij glasbe je zapisana v Enciklopediji Slovenije. Po mnenju enciklopedistov je glasba »umetnost, katere izrazno sredstvo so toni, zvoki in šumi. Pri ljudski g. gre za nešolano ustvarjanje, umetna g. pa je bolj ali manj premišljena obdelava zvočnega gradiva.«2 Etnolog Rajko Muršič pa ugotavlja, da je »glasba ... medij, preko katerega ljudje vzpostavljajo stik s svetom in s samim seboj. Zelo pomembno je, da je glasba obenem del sveta (narave) in človeka (kulture), kajti samo na ta način je mogoče skozi občasna ritualna dejanja vzpostaviti medsebojno ravnovesje in se obvarovati pred padcem v kaos. V praksi to pomeni, da človek znotraj obredne dejavnosti izgublja svoj jaz in se kot enota združi v neko višjo, močnejšo celoto.«3
Nekoliko nenavadno se zdi, da so znanstveniki ljudsko in popularno glasbo začeli resneje proučevati relativno pozno. Celo v Angliji šele v 80. letih 20. stoletja. Medtem ko je tako imenovana resna glasba obdelana v obsežnih monografijah in priročnikih sorazmerno dobro, z najbolj vidnimi skladatelji in poustvarjalci vred, je o popularni glasbi napisano malo, o narodnozabavni glasbi pa znanstveno doslej le nekaj strani.
In kaj sploh je popularna glasba? »Popularna glasba: vsaka glasba, ki je na kakršnikoli način bistveno povezana s posredovanjem prek množičnih medijev oz. izvajanjem ob pomoči električnih in elektronskih pripomočkov.«4
O popularni glasbi v priročniku The new Grove dobimo osnovno opredelitev: »Termin popularna glasba se nanaša na glasbo, ki je v Ameriki nastala okoli l. 1880, v Evropi pa v prvih desetletjih 20. stoletja. Socialno ozadje je povezano z razvojem industrializacije. Ko se je začel razvijati srednji sloj, je nastala tudi potreba po popularni glasbi.
Najprej se je razvila operetna in plesna glasba, kot tudi glasba, ki so jo angleško govoreči poslušalci označili kot &#8216;light music&#8217;, nemško govoreči pa &#8216;razvedrilna glasba&#8217; ali &#8216;glasba za razvedrilo&#8217;. Izvajali so jo na koncertih in v provizoričnih gledališčih, pa tudi v domačem okolju. Ta glasba ima korenine v ljudski glasbeni tradiciji. Tisto, kar v lahki glasbi priteguje splošne množice, je spevna melodija in preprosto besedilo. Močno se je razvila po iznajdbi gramofona in magnetofonskih trakov.«5
Ivan Vrbančič v priročniku Svet glasbe preprosto ugotavlja, da nas glasba spremlja od zibelke do groba, v poglavju Razmerje med ljudsko, umetno in zabavno glasbo, pa navaja:
»Pojem zabavna glasba še ni star sto let. Pač pa sega zabava ob glasbi daleč v preteklost, saj vemo, da so se že Rimljani radi zabavali ob glasbi in da je morala spremljati tudi slavnosti na srednjeveških gradovih in v palačah. Kasneje – ko so prenesli zabave v salone bogatih meščanskih hiš – govorimo o salonski glasbi. Celo tako veliki skladatelji, kot so bili Mozart, Haydn, Beethoven, Chopin in drugi, so morali kdajpakdaj razveseliti goste v salonu znane dame s kakšnim divertimentom, valčkom ali menuetom.
Proti koncu 19. stoletja so prenesli zabavno glasbo iz salonov v javne prostore, najpogosteje v kavarne. V tej obliki se je ohranila vse do danes, le zasedba orkestra se je iz prvotnega salonskega orkestra spremenila v današnjo rock skupino.«6
V etnološki nalogi nas najbolj zanimajo razmerja med različnimi zvrstmi glasbe. Vrbančič v istem poglavju navaja:
»Razmerja med ljudsko, umetno in zabavno glasbo ni mogoče popolnoma opredeliti. Razlike med vsemi tremi zvrstmi so velike, predvsem glede nastanka in namena, kateremu služi prva, druga in tretja zvrst ... Po času nastanka je najstarejša ljudska glasba, najmlajša pa zabavna, ki je zgolj glasba sedanjosti, saj na prihodnost ne more računati, če si ni že zdaj zagotovila obstoja ... Zanimive so tudi ugotovitve, kakšen je medsebojni vpliv vseh treh glasbenih zvrsti. Doslej smo že ugotovili, da je ljudska glasba vplivala na umetno in na zabavno glasbo, vpliv zabavne glasbe na ljudsko pa se zrcali v narodnozabavni glasbi; žal količina produkcije ne odtehta tudi kakovost.«7
Vrbančič je eden redkih, ki opredeli tudi pojem narodnozabavne glasbe:
»Narodnozabavna glasba je posebna zvrst zabavne glasbe. Intenzivneje se pojavlja v zadnjih treh desetletjih. To je glasba, ki je prevzela nekatere prvine ljudske glasbe, predvsem melodiko. Drugi glasbeni elementi (ritem, oblika idr.) pa niti v pravi ljudski glasbi niso izraziti, torej tudi v tej zvrsti glasbe ne. Vsebinsko se je razširila na sodobne teme, pa tudi po izvajalski in tehnični plati je dokaj napredovala, zlasti zaradi tehnične dovršenosti instrumentov, ki imajo seveda prednost pred mnogokrat doma izdelanimi ljudskimi instrumenti.
Ustvarjalce narodnozabavne glasbe poznamo (vemo že, da ustvarjalcev prave ljudske glasbe ne poznamo), saj je marsikateremu skladatelju ta glasba vir dobrega zaslužka.«8
Glasbeni priročniki navadno popularno glasbo razdeljujejo tako, kot to lahko najdemo na internetu na naslovu All Music:
a) Rock and roll:
Značilno zanj je spevnost, energičnost, včasih tudi nasprotovanje prejšnjim obrazcem glasbe.
b) Country:
Preprosta glasba z neskočnim ponavljanjem tem. Sloni na treh akordih, besedilo in melodija sta preprosta. Nastal je iz ameriške ljudske glasbe. Zvrst je napredovala z uvedbo ritmičnih kitar, violin in drugih inštrumentov.
c) Jazz:
Nekateri mu pravijo ameriška klasična popularna glasba. Na začetku je bil jazz samo glasba za ples, izvajali so jo orkestri. Zdaj so ključni elementi improvizacija.
d) Blues:
Nastal je iz afriških duhovnih in delavskih pesmi. Triakordna zvrst, ki je prav tako veliko napredovala z uvedbo električni kitar ipd.
e) Svetovna glasba:
Različni stili glasbe Severne Amerike, britanskega popa, narodne glasbe, afriškega folka, kitajske folklore. Je rezultat mešanice svetovne glasbe.
f) Folk glasba:
Vsaka dežela ima svojo ljudsko glasbo. Tradicionalna ljudska glasba se je začela razvijati v vsaki deželi drugače in medsebojno vplivati druga na drugo. Moderno folk glasbo pojejo tudi operni in drugi pevci, večina izvajalcev pa poje lastne skladbe oz. skladbe znanih avtorjev, večina jih je narejenih v folk tradiciji.
g) Reggae:
Je izvirna glasba Jamajke. Nastala je iz ska glasbe, ki pa je v nekem pogledu ritmična variacija neworleanske glasbe.
h) Vokalna glasba:
V ospredju so pop, rock&roll in drugi pevci. Gre za mešanico slogov vseh prej omenjenih zvrsti. Vokalna glasba je spremljana z orkestri ali manjšimi glasbenimi skupinami. Inovativno pri tej glasbi je vokalna interpretacija posameznika.
i) Religiozna glasba:
Nanaša se na religiozno glasbo (npr. gospel), ki jo po ameriških cerkvah spremljajo poudarjeni ritmi in harmonično petje. V osnovi se deli na zborovsko, na manjše pevske skupine in tudi na neke vrste country pristop posameznika.
j) Lahka glasba:
Instrumentalna glasba, ki pomirja, sprošča. V nasprotju z jazzom je to glasba, ki sama po sebi izginja v ozadje in je namenjena samo zvočni kulisi.
k) Sodobna glasba:
Predvsem meditacijska glasba, ki skuša pripeljati poslušalca do notranjega miru. Glasba, prisotna pri terapijah.
In kam sodi v tem razporedu narodnozabavna glasba? Muršič ji je napisal naslednjo formulacijo:
»narodnozabavna glasba: del popularne glasbe, ki se navezuje na lokalno glasbeno tradicijo in se zgleduje po sodobnejši pop glasbi; je del etno-popa.«9
V SVETU SO ZNANI PREDVSEM AVSENIKI
Človek, ki živi stalno v neki deželi, v povezavi z določeno etnično skupino, očitno sprejema določen način življenja kot nekaj samoumevnega, tako rekoč splošno razumljivega, skoraj vsakdanjega. Zato tuji pogledi – tudi na narodnozabavno glasbo in predvsem na Avsenike – nekako presenečajo.
V priročniku World Music v poglavju Balkan Beats piše:
»Slovenija je bil najbolj razvit del Jugoslavije. Korenine slovenske popularne glasbe ležijo v povezavi z zgodovinsko navezanostjo na avstro-ogrsko monarhijo in na alpsko lego. V tej deželi sta najbolj razvita valček in polka, ki ju igrajo glasbeniki s harmoniko, trobento in klarinetom, godci so oblečeni v pumparice, ki segajo do kolen, romantično pa to glasbo prepevajo ženske, oblečene v dirndle. Večina teh skladb je sodobnejšega časa in zvenijo, kot bi ves čas poslušali eno in isto skladbo. To glasbo poslušamo na radiu in na živih nastopih. Začela se je pod vplivom Dunaja, Prage in Budimpešte, od koder izhaja celoten vpliv v srednji Evropi nasploh. Mlade glasbene skupine izvajajo glasbo, kot so jo igrali njihovi starši. Ta, najbolj prepoznaven stil, ki izhaja iz ansambla bratov Avsenik, je star približno štirideset let. Brata Avsenik sta ustvarila glasbo, ki sta jo ponesla prek meja Slovenije, v Avstrijo in južno Nemčijo ... Značilni inštrumenti za to godbo sta harmonika in trobenta, klarinet in bas ter ponavadi vokalni trio.
Tovrstni ansambli največ igrajo na porokah in drugih priložnostih, najbolj priljubljene prireditve pa so gasilske veselice, ki se odvijajo ob koncih tedna in med počitnicami. Vedno so ob gasilskih domovih, kjer je veliko prostora tudi za stojnice s hrano in pijačo. Ob tem je treba nujno imeti prostor za ples.«10
Na internetu, na naslovu All Music, kjer piše o popularni glasbi, najdemo:
»Slavko in Vilko Avsenik, bolje poznana kot brata Avsenik, sta priznana kot začetnika in nosilca zvena sodobne slovenske glasbe. Od začetkov v 50. letih sta izdala serijo uspešnih skladb in postala vzor mladim slovenskim skupinam. Popularna sta tudi v sosednji Avstriji in Nemčiji.«11
Najpomembnejši tuji (doslej poznani) znanstveni zapis pa je v brošuri Slavko Avsenik und seine Original Oberkrainer, s podnaslovom Ein neuer Klang aus Slowenien (Nov zven iz Slovenije). Knjižico je izdal münchenski Deutsches Volksliedarchiv. Čeprav je zgodovina narodnozabavne glasbe opisana le na dveh straneh, vse drugo je prepuščeno intervjuju s Slavkom Avsenikom in opisovanju članov Avsenikove skupine, je pomembno, da je tovrstna brošura sploh izšla. Preseneča tudi zemljevid Gorenjske, v katerem so podčrtane Begunje, rojstni kraj bratov Avsenik, ter poleg drugih bolj ali manj znanih podatkov tudi Avsenikova diskografija, izdana na Bavarskem oz. v Nemčiji. V poglavju z naslovom Nekatera dejstva o glasbi Original Oberkrainerjev Walter Deutsch z Dunaja piše:
»Zgodovina narodnozabavne glasbe iz druge polovice 20. stoletja še ni bila nikoli napisana (podčrtal pisec tega prispevka), sliši pa se, da je to glasbo s svojim slogom in imenom najbolj označil ansambel, ki prihaja iz slovenske dežele in ki si je nadel ime Oberkrainer.
Slavko Avsenik in njegovi slovenski glasbeniki so s svojimi prijatelji med leti 1953–55 razvili posebno obliko izvajanja glasbe v ritmih polke, valčka in marša. Osnoven zvok pa izvira že od začetka stoletja, temelji pa na klarinetu, trobenti, diatonični harmoniki, basu ali baritonu, znan pa je bil na Bavarskem, v Avstriji, v Južni Tirolski v Italiji in v Sloveniji.
Prej je v tej glasbi prevladoval glas klarineta, Avsenik pa ga je spremenil tako, da je prišla bolj do izraza trobenta. Klarinet je sicer še obdržal, glavna pa je zdaj trobenta, ki je ostala v osrednji vlogi tudi tedaj, ko je bila kompozicija osnovana na večglasnosti.
Novo je bilo tudi to, da so uvedli kitaro, t. i. Schlagkittare. Ta inštrument, ki slovi kot glavni inštrument plesnih ansamblov, je Avsenik uporabil tako, da je svoji glasbi dal prizvok udarnega in ritmičnega.
S to kitaro je poudaril ritem, Avsenik pa je dal kvintetu z njo poseben zven, kot je tedaj zvenela zabavna glasba tistih let. Zven kitare je pripomogel k začetku popularnosti te glasbe.
Eno od značilnosti je tudi Avsenikovo stremljenje k popolnosti, tako v izvajanju inštrumentov kot v petju.
Ta glasba je ostala nespremenjena 40 let.
Vplivala je na druge oblike tega igranja, ki so se sicer med seboj deloma razlikovale, odvisno je bilo od tega, iz katere pokrajine je ansambel izhajal.«12
Ustavimo se še pri imenu, ki je pozneje poimenoval in zaznamoval celoten slog avsenikovske glasbe!
»Oberkrain – ta izraz ne obstaja in zato ta izraz predstavlja le pet jugoslovanskih glasbenikov. Bili so znani zato, ker je jugoslovanska provinca Slovenija v resnici ležala prav v delu, ki se je do leta 1919 imenovala Kranjska.«13 Čeprav pozneje Slavko Avsenik v intervjuju razlaga, da se v primeru Oberkrain srečujemo s prevodom pokrajinskega izraza Gorenjska oz. izraza Gorenjski kvartet v Oberkrainer Quarttet, avtor članka Deutsch kljub temu meni, da izraz Oberkrain ne obstaja.
V Avstriji se s sodobno zabavno glasbo, napisano oz. ustvarjeno v ljudskem duhu, največ ukvarja Jess Robin, ki med drugim izdaja tudi revije, kataloge in knjige z narodnozabavnimi skupinami in o narodnozabavnih skupinah. Vse izdaje pa so namenjene samo ljubiteljem takih ansamblov in pri tem samo zadovoljuje potrebe bralcev o tem, kaj kdo pripravlja novega, kako so spremenili zunanjo podobo, biografske zapise o avtorjih, piše o članih ansamblov, o njihovi najljubši hrani ipd., navadno sta priobčena še horoskop in uganka z gesli na narodnozabavno temo. Nekaj strokovnih stavkov je zapisanih samo v uvodu v knjigo Stars und Legenden der oesterreihischen Unterhaltungsmusik, kjer je tudi zapisano:
»Narodnozabavna glasba ima korenine v legendarni skupini Kern-Baum in v Obekrainerjih Slavka Avsenika, ki velja za najbolj znanega začetnika te glasbe. Peter Girn, najbolj popularna radijska avstrijsko-štajerska legenda, je ta izraz prvi začel uporabljati v zgodnjih 60. letih ob skladbah ansambla Kern-Baum Poleti z menoj v domovino. To pesem je prvič označil kot narodnozabavno skladbo.«14 To vsekakor ne drži oz. je zgodovina prikrojena po avstrijskem okusu, saj je avstrijska glasbena skupina Kern-Baum nastala po ustnem pričevanju Zdravka Geržina leta 1962, torej devet let pozneje kot Avseniki, in to očitno po njihovem vzoru, saj je igrala na enake inštrumente kot Avseniki.
Glede na to, da je bilo o Avsenikovi in nasploh o popularni glasbi doslej sorazmerno malo napisanega z znanstvenim peresom, se zdi primerno seznaniti, kako so Avseniki opisani v Enciklopediji Slovenije.
»AVSENIKI, ansambel, utemeljitelj narodno-zabavne glasbe. Začetniki nove zvrsti značilne sestave (trobenta, klarinet, harmonika, kitara, bas ali bariton) in zvoka sta bila Slavko Avsenik in Vilko Ovsenik iz Begunj na Gorensjkem (1953). Kot posodobljena vokalno-instrumentalna različica slo. ljudskega muzikantstva je imel ansambel doma in po svetu veliko posnemalcev ter dobil 30 zlatih plošč, evropski glasbeni oskar (1971), odličje Herman Loens (1971 in 1983).«15
Avseniki so v Enciklopediji Slovenije, zvezek 3, omenjeni tudi pri razvoju popularne glasbe.
»Popularnejše žanre že od osvoboditve zastopa – Plesni orkester RTV Ljubljana (1945 oz. 1961), ki so se mu v nadaljnjih desetletjih pridružili mnogi bolj ali manj uspešni manjši ansambli (– Beat; – Jazz; – Plesna glasba; – Pop glasba; – Rock; – Zabavna glasba;) – Avsenikom (1953), ansamblu, ki je utemeljitelj narodno-zabavne glasbe, pa so sledili številni podobni sestavi.«16
Gledano v celoti, so torej Avseniki kot ansambel in kot utemeljitelji neke nove glasbene zvrsti omenjeni tako v tujih kot domačih priročnikih in drugih izdajah. V primerjavi z drugimi znanimi slovenskimi skladatelji, recimo z Bojanom Adamičem, Jožetom Privškom itn., pa so Avseniki v tujem tisku vendarle prisotni, drugi skladatelji pa ne, kar kaže na Avsenikovo izjemnost v več pogledih, predvsem pa na to, da je tovrstna slovenska popularna glasba prodrla najdlje v svet.


MNENJA SO RAZLIČNA
Na pojavu narodnozabavne glasbe so se doslej – pa čeprav gre za izviren odtenek svetovne popularne glasbe – doma, v Sloveniji, najbolj lomila kopja. Na kratko spoznajmo vsaj nekaj različnih mnenj! Večina Avsenikom priznavajo primat, marsikdo pa dvomi o njihovi drugačnosti, pa tudi o na videz nenavadni povezavi med ljudsko in drugimi zvrstmi popularne glasbe.
Marko Terseglav v reviji Slovenija (izhaja v angleščini in je namenjena predvsem tretjemu rodu slovenskih izseljencev) med drugim piše: »Ta glasba je med ljudmi tako zelo priljubljena, da so jo mnogi vzeli za svojo in jo poimenovali kot &#8216;tipično slovensko&#8217;. Enako o tej glasbi razmišljajo Avstrijci, Bavarci, Švicarji; vsi tisti, ki pač sploh ne vedo, kaj je v resnici prava slovenska ljudska glasba. Tudi vsi izseljenci širom po svetu (ter njihovi otroci, vnuki in pravnuki) so narodnozabavno glasbo vzeli za tisto glasbo, ki naj bi predstavljala Slovenijo. Toda treba je poudariti, da je narodnozabavna glasba le določeni tip glasbe, ki se od prave, avtentične slovenske glasbe močno razlikuje.«17
Čeprav so ponekod resnično navidezno zabrisane meje med izvirno ljudsko in narodnozabavno glasbo, še posebno pri tako imenovanih nižjih slojih poslušalcev, pa se postavlja vprašanje, ali sta res povsem različni oz. ločeni zvrsti glasbe, ki pa v nekem pogledu vendarle živita skupaj ali se celo tu in tam zavestno oziroma načrtno prepletata oziroma gresta v večini primerov vsaka svojo pot. Janez Bogataj meni: »Če z oznako ljudska kultura za sodobnost razumemo predvsem vse oblike t. i. množične kulture, potem lahko rečem, da je narodnozabavna glasba ljudska glasba sedanjosti.«18
Postavlja se tudi vprašanje, ali se pri Avsenikih srečujemo samo z neke vrste novo zabavno glasbo, ki zavestno ali podzavestno sloni in vsaj na začetku izvira iz ljudske glasbe, ali pa Avsenikova glasba vsebuje tudi vrsto drugih elementov. Zmaga Kumer piše: »Za slovensko ljudsko kulturo pomeni druga svetovna vojna izrazito prelomnico, ki je prizadela tudi naše godce, ker je s spremenjenim načinom življenja odpadla marsikatera priložnost za njihovo udejstvovanje. Po drugi strani pa se ponujajo nove možnosti in bodočnost bo pokazala, ali naj v sodobnih ansamblih, ki nastajajo v mestih in na podeželju, gledamo naslednike prejšnjih godčevskih skupin in v kolikšni meri se sami imajo za take.«19 Med primeri navaja Miho Dovžana, Lojzeta Slaka in ansambel Avseniki, pri katerih se zdi, da so v nazivu »mestni ansambli« mišljeni prav oni. Z Avsenikovo glasbo se torej v nekem pomenu podira ali morda celo podre staro godčevstvo na Slovenskem in se pojavi novo godčevstvo.
V isti razpravi Kumrova navaja: »Se pravi, da mora tudi današnji godec, ki mu je tehnika marsikaj olajšala (npr. z ozvočenjem) in mu s ploščami, kasetami in radijskimi oddajami nudi več zaslužka, igrati zaradi igranja, ne zaradi denarja, če hoče doseči pri ljudeh enak uspeh, kot so ga imeli njegovi godčevski predniki. Kruh godčevskega kolednika je bil grenak, ker je imel včasih priokus beraštva, turnejo modernega godčevskega ansambla pa spremlja žvenket polne mošnje.«20
S svojskim pogledom na tako imenovano novokomponirano glasbo se ukvarja beograjska revija Kultura. »V tisku, na radiu, televiziji, na strokovnih srečanjih, znanstvenih simpozijih in tako rekoč v vsakdanjem življenju veliko govorimo o novokomponirani narodni glasbi. Ljudje, ki se ukvarjajo z glasbo znanstveno, podpirajo izvirne pesmi, načeloma pa so proti novokomponirani glasbi. Toda do našega časa so se ohranile le tiste pesmi, ki so bile sposobne vzpostaviti stik z zdajšnjimi generacijami. V narodni zavesti se ne hrani vse. Ostaja samo tisto, kar je v določenih kulturnih sredinah nekomu bližje oz. je bolj sprejemljivo. Prav zato so tudi mnoge novokomponirane pesmi že izginile. Trajale so samo toliko časa, kolikor so lahko (iz komercialnih razlogov), verjetno tudi zato, ker so jih podpirale diskografske hiše in radijski programi. A vendar je treba vedeti, da ni narodno samo tisto, kar je narodno v poganskem smislu. Zato bodo tudi mnoge novokomponirane pesmi čez desetletja postale narodne pesmi.«21
Glede na to, da tovrstno množično glasbeno kulturo v največji meri sprejema predvsem podeželsko poslušalstvo ali predvsem tudi tisto, ki se je po II. svetovni vojni selilo v mesta, odpira vrsto vprašanj tudi intervju, kot so ga s Slavkom Avsenikom pripravili novinarji »mestnih« Naših razgledov Andrej Ilc, Miha Zadnikar in Marko Crnkovič. Članek je natančen povzetek pogovora s Slavkom, avtorski pa je njihov uvod, kjer so zapisali: »Ko govorite s Slavkom Avsenikom, mirnim in simpatičnim sivolasim gospodom sredi šestdesetih, ki ne skriva ne resnobe ne nič manj angleškega in gorenjskega humorja, čutite, da je to človek iz nekega drugega sveta – a nikakor ne iz tistega, ki je na podlagi teh stereotipov in predsodkov o irhastih hlačah in jodlanju obstajal samo v vaši glavi. Ansambel bratov Avsenik, najuspešnejše slovenske zabavnoglasbene skupine vseh žanrov in dob (vključno s prihodnjimi, še lep čas do nadaljnjega) – ki drži svetovni rekord v neprekinjenem muziciranju: čez tristo večerov zapored, z bratom Vilkom največ izvajani evropski skladatelj, človek, ki si je med Slovenijo in Hamburgom pridobil toliko privržencev, da njegove slike visijo nad šanki v bavarskih gostilnah in da so si švicarski amaterji že pred desetletji izdelovali antene, da so lahko lovili Četrtkov večer na Radiu Ljubljana, in nenazadnje virtuoz na klavirski harmoniki, po katerem je tovarna Hohner poimenovala svoj najboljši model, je iz nekega drugega sveta preprosto zato, ker je tako daleč od tistih splošnih predsodkov o kulturi in umetnosti, ki ga odrivajo iz tega rezervata, kjer ga ne le nikoli ni bilo, temveč mu še na misel ni prihajalo, da bi tja hodil. In vendar: kakšen balzam je mentaliteta, ki ga je pripeljala do uspeha – ta premočrtnost, ta naturnost, ta smisel za nekompliciranje, ta nepopustljivost velikega profesionalca, ta moralno čista merila, ta toleranca, ta kozolcu zvesti kozmopolitizem. Povejte, bralec, od srca: zakaj ne cenite njegovega uspeha?«22
Pisatelj Drago Jančar v eseju, v katerem piše o slovenskih kulturnih in političnih pojavih, med drugim nehote opozori še na en pogled na Avsenikovo glasbo: »Pri nas pa je videti, da se bo zgodba o levici in desnici vlekla še v naslednje tisočletje. Videti je, da naši družboslovci sploh niso sposobni misliti zunaj teh kategorij ... Recimo, na desnici bo upoštevanja vreden nasprotnik Janševa socialdemokratska stranka, ker se zavzema za (pozor!) socialne programe, za brezposelne itd. Ali: Laibach Kunst s svojo naciikonografijo izziva in razkriva pravo bistvo slovenskega nacizma: narodnozabavno glasbo.«23
K vsemu navedenemu je treba dodati še eno izhodišče oziroma stalno mnenje nekaterih muzikologov, ki imajo do tovrstne popularne glasbe bolj ali manj odklonilno stališča. Julijan Strajnar je zapisal: »Že od prvih povojnih let pa do danes nas je zajela prava poplava modnih popevk, zabavne glasbe, tako imenovane narodno zabavne glasbe itn., ki je s pomočjo, predvsem RTV, plošč in kaset na svojevrsten način &#8216;uniformirala&#8217; našo glasbeno predstavo, zavest in okus. Vedno bolj postajamo neaktivni, pasivni poslušalci, &#8216;odjemalci&#8217;, &#8216;uporabniki&#8217; glasbe, ki nam od jutra do večera odmeva od vsepovsod. Danes, v dobi radia, televizije, gramofonskih plošč in kaset, kina, glasbenih avtomatov, postajamo vse bolj in bolj iz aktivnih pevcev, godcev in plesalcev pasivni poslušalci radijskih oddaj, gledalci &#8216;foklornih&#8217; plesov na televizijskih zaslonih in na prireditvah turistične &#8216;folklore&#8217;. Posnemamo &#8216;dobre in pristne narodno zabavne ansamble&#8217;. Poplave teh &#8216;ljudskih&#8217; viž kvarijo naš okus. Sentimentalne, solzave domoljubne pesmi so postale vsiljena moda. Razni ansambli, ki imajo sicer lahko dobre godce-instrumentaliste, so, žal, sinonim za avtentično ljudsko glasbo. Taki ansambli npr. predstavljajo slovensko ljudsko glasbo ne samo doma, pač pa tudi drugje po svetu. Če pa se dodatno še spakujejo v tujem jeziku, oblečeni v &#8216;kvazi narodne noše&#8217;, pa so že žalitev za deželo, ki jo tako predstavljajo (npr. Oberkrainerji in drugi).«24
K pogledom na narodnozabavno glasbo in predvsem na začetnike te zvrsti naj dodam še tri odlomke iz prazničnih oziroma obletniških zapisov. Ob 30-letnici ansambla bratov Avsenik je novinarka Vlasta Felc zapisala: »Vse, kar je povezano z Avseniki, ima predznak &#8216;naj&#8217;. Najboljši, najizvirnejši, najpriljubljenejši. Za velik jerbas priznanj so prejeli doslej. Vse je en sam lesk. Da pa je to s trdim delom prigaran lesk, ve le malokdo. Saj so že sami Avsenikovci malce pozabili, tako dolgo je že od takrat, ko so začeli svojo pot, ki je šla vse do Amerike, Kanade ... Za seboj imajo zdaj že več kot šest tisoč koncertov.«25
V predgovoru praznične revije o Avsenikih je dr. Matjaž Kmecl, takratni kulturni minister, med drugim zapisal: »Avsenikov praznik ni le praznik uspešnosti, ampak tudi delavnosti in ljubezni do muzike ... In končno je tudi jubilej zvestobe in vračanja v domači, gorenjski kot. Kot izvirajo iz njegovega glasbenega izročila in ga, presnovljenega, zmagovito prenašajo v širni svet, tako se vanj zmeraj spet vračajo. To vse pa so lastnosti – delavnost, demokratičnost, zvestoba, uspešnost in izvirnost – ki jih ceni sleherna družba.«26
Če soočimo samo ta mnenja, lahko ugotovimo, da so zelo različna, med seboj si nasprotujoča in že od daleč videno preveč ognjevita. Znanstvenike predvsem zanima razmerje med ljudsko in novokomponirano glasbo, trenutne zapisovalce pa najbolj vznemirja uspešnost tovrstne popularne glasbe in dolgotrajnost prisotnosti, verjetno tudi v primerjavi s preostalimi zvrstmi glasbe.


NOVO GODČEVSTVO
Z vstopom Avsenikov na slovensko in tudi širšo glasbeno sceno se je bistveno spremenila vloga nekdanjega godca v javnem življenju, prav tako pa tudi uporaba inštrumentov, število godcev v sestavu, njihova navezanost na ožje območje ter s tem posredno tudi način zabave, medsebojnega komuniciranja in vrednotenja oziroma plačevanja izvajalcev glasbe.
Odnos med nekdanjimi ljudskimi godci in novodobnim godčevstvom je Mira Terlep-Omerzel opisala takole: »Poleg harmonike na gumbe &#8216;frajtonarce&#8217;, ki je do prve svetovne vojne prednjačila, so se tako pojavili pihalni instrumenti in trobila, ki so zaradi svoje tehnične izpopolnjenosti (v primerjavi z lesenimi žveglami in trstenimi piščalmi in intonančno negotovimi citrami) hitro našle simpatije tudi med kmečkim prebivalstvom. Kali omenjene transformacije je potrebno iskati že v zgledovanju ljudskih godcev pri čeških potujočih muzikantih, ki so potovali po deželah Avstro-Ogrske od 18. stoletja dalje. Znameniti Progarji (iz Prage, op. p.) so raznašali poleg čeških melodij, ki jih še danes igrajo starejši godci, stari vsaj 60 let (Zlata Praga, Češki marš, Češki muziki ...) modo &#8216;pleh muzike&#8217; v slovenske vasi, trge, mesta ... Modni okus, ki se je naglo začel spreminjati na vsem podeželju, je pomenil tudi odskočno desko pojavu narodno-zabavne glasbe.«27
Kmalu po začetku muziciranja Gorenjskega kvarteta oz. ansambla bratov Avsenik je bil na naša tla nanovo vpeljan tudi izraz &#8216;ansambel&#8217;, kar je dotlej veljalo za gledališko, operetno ali baletno skupino. Dva ali trije godci do Avsenikov niso nikdar do tedaj veljali za ansambel. Izraz je vpeljal akademsko izobraženi Vilko Ovsenik, brat Slavka Avsenika, ker je s tem hotel poudariti skupino kot celoto.
Od godca posameznika oziroma godčevske skupine do novodobnega ansambla narodnozabavne glasbe, ki je v nekem pogledu postalo novo godčevstvo, pa je bil nenavadno velik premik. Godci so namreč od nekdaj nastopali posamezno ali samo v izrazito majhnih skupinah. Nekdaj so bili osnovni inštrumenti strunsko glasbilo, godalo, gosli; od tod tudi ime za godca.
Od 17. stoletja naprej so bile po slovenskih pokrajinah znane različne zasedbe malih godčevskih skupin. Najpogostejša je bila gosli-klarinet-bas in namesto basa večkrat tudi rog ali oprekelj. Poleg tega je bilo v godčevskih skupinah znanih tudi več drugih kombinacij glasbil, recimo: gosli-oprekelj-bas, gosli-oprekelj-trobenta, gosli-klarinet-rog-bas, gosli-oprekelj-klarinet-flavta-bas in podobno. V sredini ali v drugi polovici 19. stoletja je marsikje majhno godčevsko skupino zamenjala godba na pihala, ki pa je navadno igrala za razvedrilo in za ples samo ob večjih vaških slovesnostih. Zmaga Kumer piše: »Npr. v drugi polovici 19. stoletja so bile po vsej Evropi priljubljene manjše godbe na pihala, ki so se zgledovale po vojaških, in marsikateri podeželski godec se je naučil igranja na trobento, rog idr. v času, ko je služil vojsko, potem pa postal pobudnik za ustanovitev take godbe doma. K raznim gasilskim ipd. društvom je kar nekako spadala tudi pihalna godba.«28 Glede na to, da je pri prvem našem narodnozabavnem ansamblu, pri Avsenikih, v nekem smislu kombinacija ljudskega godčevstva in male godbe na pihala, se zdi, da je bil vpliv godb na Avsenikov način godčevstva vendarle izredno močan.
Leta 1821/22 je Avstrijec Ch. Fr. Buschmann izumil harmoniko in orglice. Harmonika se je kot privlačen, vsesplošno uporaben in tudi širši množici dostopen inštrument (v primerjavi s klavirjem ipd.) hitro razširila po vsej Evropi in svetu, še posebno v alpskih pokrajinah. Tako je bilo tudi na naših tleh že v sredini 19. stoletja vse več godcev solistov s harmoniko in godčevske skupine so se v večini primerov poslej zbirale okoli harmonikarja. Gosli so bile tako potisnjene na drugo mesto in so jih največkrat uporabljali samo še ob harmoniki. Ponekod so harmonike iz socialne stiske ali rokodelske spretnosti izdelovali kar doma, vendar ni nikjer rečeno, da bi bile takšne harmonike zato boljše ali slabše.
Pri slovenskih godcih je bila najbolj pogosta diatonična harmonika, to je harmonika, v kateri se, s pritiskom na isti gumb, oglasi različen ton, odvisno od tega, ali se meh stisne ali raztegne. Najpreprostejša je bila otroška harmonika z eno vrsto gumbov, najpogostejši pa dvovrstna in trivrstna. Harmonika je na svatbah in ob drugih večjih slovesnih priložnostih hitro prevzela vodilno vlogo – spremljala je plesalce na plesu, v novejšem času pa tudi pevce pri petju; medtem ko je bilo pred nastopom ansamblov za Slovence značilno petje brez glasbene spremljave. Najobičajnejše godčevske skupine so z uveljavitvijo harmonike nastopale v dvojicah harmonika-klarinet, harmonika-bas in harmonika-trobenta. Avseniki so namesto diatonični in kromatični harmoniki (na to so igrali predvsem štajerski godci) na prvem mestu dali veljavo velikobasni klavirski harmoniki. Pri tem je treba nedvomno upoštevati vpliv avstrijskih popevk, igranih tudi na harmoniko. Slavko Avsenik to potrjuje z izjavo: »Najraje sem na avstrijskem radiu poslušal Kreuderjeve popevke.«29
Vloga nekdanjega godca v ljudskem življenju je bila značilno vezana na domači kraj oz. na ožje območje, med posebnostmi pa so tudi te, da je igral za druge in ne sebi v zabavo, da je nastopal tako na domačih kot javnih prireditvah ter da je bil vedno povabljen. Zmaga Kumer k temu dodaja, da okoliš igranja nekdanjega godca ni bil natančno določen: »Čim večji je bil okoliš, kamor je hodil igrat, tem večja je bila njegova veljava. Iz doslej zbranih podatkov lahko razberemo, da so nekateri godci in godčevske skupine gostovale v stalnih okoliših, da so jih vabili celo iz ene pokrajine v drugo, da so bili po več dni zdoma in igrali celo zunaj slovenskega ozemlja.«30
Avseniki so eno od bolj ali manj pomembnih godčevskih značilnosti igranja v domačem kraju po začetnih nastopih v rodnih Begunjah na Gorenjskem in okolici »močno prekršili« z nastopom na radijski postaji in s pomočjo etra se jim je takoj odprla pot na gostovanja po slovenski in kmalu zatem tudi avstrijski Koroški. Na začetku svoje poti so nastopili tudi na celovškem in bavarskem radiu, tako da se je v primerjavi z nekdanjimi časi vloga godčevske skupine z nekaj nastopi takoj močno spremenila. Tako niso igrali več samo zase in svoje bližnje plesalce oziroma poslušalce, temveč so tudi oni muzicirali predvsem za druge. Avsenikov prostor delovanja se je tako rekoč hipoma razširil čez velik del zahodne Evrope. Godčevskih skupin, ki bi nekdaj gostovale v drugih krajih ali celo v drugih deželah, je bilo pred Avseniki izredno malo. Veljalo bi omeniti najbolj znano bovško muzko, ki je igrala tudi na Koroškem in na Tirolskem. Za Avseniki pa se je utrgal plaz glasbenih skupin, ki je – podobno kot prvi Oberkrainerji – igral celo več na tujih tleh kot doma.
Ustavimo se še pri značilnosti nekdanjega godčevstva – plačilu! V preteklosti godec ni bil nikdar poklic, temveč je igranje, recimo na ohceti, pomenilo kvečjemu dodatni zaslužek. Navadno so bili ljudski godci splošno nadarjeni posamezniki, ki so imeli veselje do igranja in so v domačem ali širšem domačem okolju s svojim glasbilom spremljali šege in navade svojih ljudi. Navadno so godci pripadali nižjim družbenim slojem, od kočarjev do rokodelcev, zanje je bilo značilno občasno ali celo daljše potepuško življenje, pri občinstvu pa so velikokrat veljali za malopridneže in celo delomrzneže, hkrati pa so s seboj prinašali razvedrilo in tudi novice. Zmaga Kumer navaja: »Godčevska duša se moči glasbe ne more ustavljati, vedno znova jo priteguje, tako da je zaradi nje pripravljen godec pustiti vse drugo, celo redno delo, s katerim se preživlja. Ni čuda, da so za delo vneti sovaščani dostikrat gledali godčevstvo kot nekaj neresnega, da so godce imeli za ljudi, ki jim poštenega dela ni dosti mar. Kajpak zato godec ni bil dobrodošel za zeta in neki oče je sinu ubranil kupiti harmoniko, češ da je vsak godec &#8216;lump&#8217;.«31
Avseniki so nehote spremenili tudi to posebnost godčevstva. Glasbeno nadarjenost so prinesli s seboj na svet, nekateri so jo oblikovali še v šolah, v socialnem pogledu pa so se že po prvih uspehih zavihteli med premožnejše. Pri poslušalcih Avseniki in podobni uspešni glasbeni ansambli ne veljajo več za malopridneže in delomrzneže, temveč za ugledne in uspešne glasbenike mednarodnega slovesa. Plačevanja ne urejajo več, kot je bilo to v preteklosti, šege, ampak je to urejeno podobno kot pri drugih poklicih. Prav glede tega je zanimiva izjava Vilka Ovsenika: »Rekli so mi: igrajte zastonj, potem pa boste že s klobukom veliko nabrali. Jaz pa sem jim rekel: Ne, ne, beračili pa ne bomo!«32
Glasbeni spored nekdanjih godcev in godčevskih skupin je bil vedno prilagojen občinstvu in osebnemu okusu. Glede na nekdanji skupni avstrijski oziroma avstro-ogrski prostor so naši godci igrali slovenske ljudske napeve pa tudi avstrijske, češke, nemške, italijanske in druge skladbe, napisane predvsem v ritmu valčka, polke, mazurke, koračnice itn. Godci so imeli sorazmerno ozek repetoar. Treba je upoštevati dejstvo, da ni bilo tehničnih sredstev (magnetofonov, kasetofonov, plošč, kaset), s pomočjo katerih bi bilo mogoče razširiti spored izvajanih del. Glasbeno izročilo se je prenašalo samo od godca do godca, od skupine do skupine, večkrat tudi iz roda v rod po sorodstveni liniji. Zmaga Kumer o tem piše: »Če je bil &#8216;učenec&#8217; spretnejši in bolj nadarjen od &#8216;učitelja&#8217;, je snoval še sam naprej na temelju tega, kar je prejel. Nekaj podobnega – se zdi – je bilo pri bratih Avsenikih. V tem je mogoče tudi skrivnost njihovega uspeha (preden so postali &#8216;Oberkrainer&#8217;). V vižah, ki so jih igrali, je bilo nekaj, kar je poslušalce spominjalo na godčevske viže, ki so jim bile domače. Ni čudno, če se je proces ponovil: Avsenikove viže so začeli posnemati podeželski godci, nekateri zavestno, drugi nehote in tako so se pravzaprav vrnile tja, od koder so prišle, v ljudsko godčevsko izročilo.«33
Glasba je torej nekaj stalno živega in se spreminja samo v svoji obliki in glede na čas v sporočilu, manj pa v svojem osnovnem poslanstvu. Avseniki in njihovi posnemovalci, pa naj bodo v kvintetovski ali manjši zasedbi, so tako precej dopolnili glasbeni repertoar godčevskih skupin oziroma so vrnili veliko napevov tja, v drugačni glasbeni podobi, od koder so prišli: k ljudstvu. Okoli 2 % Avsenikovih skladb (torej od deset do štirinajst skladb od sedemsto Avsenikovih) je postalo bolj ali manj stalni repertoar godcev tako na plesih kot na svatbah in veselicah, prav tako pa je skoraj vsaka boljša avsenikovska skupina s svojim avtorskim potencialom prispevala v zakladnico domačih viž nekaj novih skladb.
K vsaki skrivnosti uspeha novih ustvarjalcev nehote veliko prispevajo tudi njihovi predhodniki. Če so že dolgo časa v ospredju in je občinstvo nekako zasičeno z njihovim ustvarjanjem in izvajanjem, temu kot glavnemu ocenjevalcu nehote ne nudijo več toliko novega kot na začetku. To pa je vedno priložnost za nastop tistih, ki imajo drugačne ideje in ki so bili ob drugem uspehu nehote v senci. Avsenikovi predhodniki so bili sicer izvrstni glasbeni posamezniki in tudi odlične godčevske skupine, ki so daleč presegale raven navadnih vaških godcev in skupin, vendar so se očitno že preveč ponavljali ali pa so bili njihovi sporedi preveč zoženi. Radijski medij je bil v prvem povojnem desetletju najbolj izpostavljen in upoštevan, zato so poslušalci (pozneje bomo spoznali, da tudi radijski uredniki) hitro občutili neke vrsto zasičenost in ponavljanje predhodnikov. To pa je bilo v prid novemu Avsenikovemu sestavu in novemu glasbenemu prijemu, še posebno v primeru kombinacije ljudskega in novega. Zdi se, da je bistvo prehoda od godčevskega ljudskega izročila do Avsenikovega drugačnega zvena zajeto v besedah Zmage Kumer: »Pojav ansamblov pri nas ni novost, ki ne bi imela nobene zveze z izročilom. Nasprotno, prav Avsenikov ansambel, ki je bil zgled za skoraj vse kasnejše, je nastal v tesnem stiku z živim godčevskim izročilom begunjske okolice, znane po dobrih godcih. Brata Avsenik, doma iz Begunj, sta se od mladih nog poznala z godcem iz Srednje vasi, s Klemanom, kot se mu je reklo po domače. Poslušala sta njegove viže in opazovala način igranja. Tako se je zgodilo, kakor se je zmeraj dogajalo v ljudski kulturi, da je namreč izročilo prehajalo od starejših na mlajše.«34
Ker je na samem začetku dal največja krila Avsenikovi glasbi, od njihovega prvega vzpona naprej, od leta 1953, vsekakor radijski medij, je treba dodati, da so na Radiu Ljubljana v letih po II. svetovni vojni izvajali v živo predvsem ljudsko pesem, ki so jo prepevali Fantje na vasi, Slovenski oktet in druge pevske skupine. V instrumentalnem programu pa sta najpogosteje (skoraj vsak dan, najmanj pa trikrat do petkrat na teden po pol ure ali več) nastopala harmonikar Avgust Stanko ter Vaški kvintet. V načrtno sestavljeni radijski skupini Vaški kvintet (v njem so bili sami šolani glasbeniki) so igrali inštrumenti: harmonika-dva klarineta-kitara-bas. V tej godčevski skupini je nekaj let igral klarinet Vilko Ovsenik, duhovni vodja ansambla bratov Avsenik.
Glede na to je osvežitev v radijskem programu pomenil že drugačen pristop Slavka Avsenika h glasbi, izbira klavirske harmonike namesto kromatične oz. diatonične, ki je bila na slovenskih tleh pred nastopom Avsenikov v splošni rabi, Avsenikovo znamenito »tresenje« harmonike, drugačno spremljanje pevcev, izbira ljudskih in avtorskih viž.
V primeru Avsenikov gre torej za &#8216;novodobno godčevstvo&#8217;, ki je deloma še naslonjeno na ljudsko, deloma pa ne več, poleg tega pa ne moremo govoriti na splošno o povsem novem godčevstvu, saj je tradicionalno ostalo takšno, kot je bilo, in se je razvijalo ob Avsenikih po svojih pravilih naprej. Marsikaj tistega, kar je zraslo iz prvega navdušenja poslušalstva nad Avseniki, pa – podobno kot sama Avsenikova glasba – sestavlja Avsenikov fenomen, ki z nekdanjim godčevstvom nima več močnejše povezave.
In še o terminu narodnozabavna glasba, ki v besednem pomenu ponazarja novo godčevstvo!
V Sloveniji je bil termin vpeljan prav z nastankom Avsenikov, torej že leta 1953 oz. 1954, ko so Avseniki posneli prve skladbe za arhiv Radia Ljubljana. Tedanji urednik za slovensko vokalno in instrumentalno glasbo Janez Bitenc piše: »Termin narodnozabavna glasba sem vpeljal jaz in s tem tudi oznako NZ na radijskih trakovih, in sicer zato, da se je glasba razlikovala od tedanje narodne glasbe, oz. označbe na radijskih trakovih N kot narodna. Tako smo imeli v radijski diskoteki trakove N (narodna), NZ (narodnozabavna), G (govorni posnetki), S (simfonična glasba), O (operna glasba) in Z (zabavna glasba oziroma popevke vseh narodov).«35
Takšna označba na trakovih je ostala do današnjih dni. Nekateri poznejši uredniki so skušali termin narodnozabavna glasba spremeniti, vendar so bili poskusi neuspešni.
In kako to zvrst popularne glasbe imenujejo znanstveniki in drugi ustvarjalci novega pogleda na svet?
Na eni od prvih malih plošč Gorenjskega kvinteta, posnete pri nemški firmi Telefunken, kjer so Avseniki nasploh posneli prve plošče, je nad naslovi skladb napisana tudi splošna oznaka te glasbe: Lustige Dorfmusik, kar bi lahko prevedli v Vesela vaška glasba. To pomeni, da bi lahko narodnozabavno glasbo imenovali tudi vaška glasba, seveda pa bi s tem izključili tisti del mestne populacije, ki tudi posluša to glasbo. S terminom vaška glasba bi bil opredeljen predvsem nastanek te glasbe, čeprav ni nujno, da je nastajala oz. da nastaja samo na vasi.
Nekoliko več kot severni sosedje so se z narodnozabavno glasbo ukvarjali naši južni sosedje, ki so za narodnozabavno glasbo uvedli termin novokomponovana narodna glazba ali samo novokomponovana glazba oz. v prevodu novokomponirana glasba. S tem so narodnozabavno glasbo nazorno ločili od ljudske glasbe in ni nobenega mešanja obeh zvrsti glasbe.
Narodnozabavno glasbo bi torej lahko poimenovali tudi novokomponirana oz. nanovo zložena ljudska glasba, morda tudi nanovo zložena glasba v ljudskem duhu.
V Avstriji, Nemčiji in v nemško govorečem delu Švice, torej na nemško govorečem območju, narodnozabavno glasbo imenujejo volksstümliche Musik, kar bi lahko prevedli z glasbo, izvirajočo iz ljudstva ali iz ljudstva izvirajačo glasbo. Medtem pa je prava ljudska glasba Volksmusik oz. v prevodu samo ljudska glasba in zato ne prihaja do mešanja termina.
V vseh zapisih pa je nekako čutiti – morda tudi zato, ker je strokovnih tako malo – da ni tako ostre ločnice kot pri nas, vsaj pri akterjih in bližnjih spremljevalcih te glasbe ne. Jess Robin zapiše:
»Ljudska glasba obstaja, odkar obstajajo ljudski glasovi in inštrumenti. V bistvu so se misli povezale z melodijo ...
Besedila ljudskih pesmi so bile teme vsakdanjega življenja in opevanja domovine oz. domače dežele ...
Ni ga ljudstva na svetu, ki ne bi gojilo svoje glasbe ...
Vsi večji skladatelji so to glasbo proučevali in dodali ljudski glasbi nekaj svojega, nekaj novega. Na ta način je nastala popularna glasba, ki se je ljudem tako prikupila, da so jo vzeli za svojo ...
Beseda volksstumliche pomeni, da gre za tradicionalno glasbo, ki so jo oblekli v novo obleko.«36
Torej v terminu »iz ljudstva izvirajoča glasba« Jess Robin vidi ljudsko glasbo, oblečeno v novo obleko, kar pa je v bistvu zelo poenostavljena in – kot bomo ugotovili pozneje – tudi dokaj netočna formulacija.
Narodnozabavno glasbo nekateri, posebno mlajša populacija, imenujejo tudi goveja glasba (asociacija na poslušanje čestitk ob nedeljskih kosilih z govejo juho), pa tudi ta butasta, ta kmečka ali pa jo preprosto imenujejo Avsenikova, Slakova ali – tudi nekoliko slabšalno zveneče – Henčkova glasba oz. Henčki, poimenovana po ansamblu Henček in njegovi fantje. Henček je namreč postal med vsemi starostnimi sloji zelo znan in nekaj let tudi zelo priljubljen s skladbo Polka, valček rock&roll, ki so jo poznali tako mladi kot starejši poslušalci.


AVSENIKOV FENOMEN
Brez posebnega tveganja lahko trdimo, da narodnozabavne glasbe ne bi bilo – vsaj v takšni obliki, kot jo poznamo – če ne bi bilo Gorenjskega kvarteta oziroma ansambla bratov Avsenik. V celotni narodnozabavni glasbi gre v bistvu za Avsenikov fenomen, ki pa je zgrajen iz več elementov, ki se med seboj prepletajo in tudi prekrivajo. Našteli bomo samo najpomembnejše!
a) Stik z godčevsko tradicijo
Tako Slavko Avsenik kot njegov brat Vilko (Vilko se piše Ovsenik, ker ga je tako zapisal župnik v krstno knjigo, čeprav pri imenu ansambla oba nastopata kot Avsenik, op. p.) sta rasla ob znameniti begunjski tradiciji dobrih godcev. Pri Jožovcu v Begunjah na Gorenjskem je bila od leta 1844 namreč gostilna, ki je bila, kot vsaka druga, že od nekdaj nekakšno središče vasi in tudi širšega dogajanja, kar je zagotovo spreminjalo tudi način življenja v sami hiši. Pri Jožovcu so se ustavljali potujoči godci, redno ali občasno pa so igrali tudi domači godci oziroma godci iz bližnjih vasi. Vilko Ovsenik piše: »Ko je prišel (Slavko) v stik z diatonično harmoniko – v Radovljici je živel muzikant Prešern, ki je prišel večkrat v Begunje, v našo kuhinjo – je Slavko takoj doumel, kako je treba igrati nanjo. Posebno me je presenetilo, kako je brat Slavko vse ritmično zapopadel, v njegovih rokah je takoj zazvenela precej drugače ... Pomeni, da je to prirojen občutek, prirojen dar, z igranjem pa ga je samo še izpilil.«37
Zdi se, da je za oba brata Avsenik pomembno tudi občasno sodelovanje in občudovanje cerkvenega petja ter muziciranja na koru. Njun prvi učitelj je bil namreč organist Janez Zrnec. Med godci, ki so veliko igrali v Jožovčevi gostilni, Vilko omenja begunjskega harmonikarja na klavirski harmoniki Legatovega Tončka in klarinetista Klemana iz Srednje vasi. Oba sta bila godca, ki se nista ozirala na uro. Vilko piše: »Srečanje z ljudskimi glasbenimi umetniki – med njimi je bil, na primer, posebno opazen klarinetist Kleman iz Srednje vasi – so me zmeraj navdušili. Takšnega ljubitelja, takšnega uživača, ki je igral celo nedeljo na veselici, potem pa še do šestih zjutraj v naši gostilni, človek res ne more pozabiti. Še danes ga vidim, kako sedi pri peči, pred njim osminka vina, on pa igra, igra, iz čistega veselja igra. To se je po drugi svetovni vojni skoraj povsod nehalo.«38 Dobri ljudski godci so navdušili očeta Slavka in Vilka Avsenika, da je že jeseni leta 1936 – Slavku je bilo tedaj komaj sedem let – sestavil neke vrste družinski kvartet. Medtem ko je sam precej povprečno igral diatonično harmoniko, je s pomočjo otrok načrtno ustanovil svojo glasbeno skupino: sin Janez je igral violino, hčerka Majda citre, Vilko 48-basno hohnerjevo klavirsko harmoniko, Slavko pa prav za to priložnost od godca Prešerna kupljeno diatonično harmoniko. Vendar Slavku frajtonarica ni bila všeč: »Vilkova klavirska harmonika je bila čisto nekaj drugega. Kako se mu je treba sprehajati s prsti po tipkah, sta mu pokazala dva godca v gostilni, potem pa se je sam zatekel v hlev in vse drugo na njej odkril sam, brez pomoči. Vsa učenost je bila v tem, da je moral pravilno raztegniti meh, poleg tega pa pritisniti pravo tipko ob pravem času.« Slavko pa še dodaja: »Rad pa sem zaigral v fantovski družbi ali na kmetih: na ličkanju koruze in podobno.«39
Vilko in Slavko Avsenik sta že v najzgodnejši mladosti – še kot fanta – veliko igrala tudi skupaj, v duetu. Vilko je igral klarinet, Slavko pa klavirsko harmoniko. »Vilko je že kot fant, verjetno tudi zaradi klarinetista Klemanovega Naca, vzljubil ta instrument ter v mlajših letih igral skupaj s Slavkom v duetu ob različnih vaških priložnostih. Slavku pa ni bila všeč diatonična harmonika, zato je že v mladosti ves čas, če jo je le kje dobil, igral na klavirsko harmoniko. Brata Avsenik sta nastopala – občasno tudi v triu, skupaj s priložnostnimi basisti – na vaških praznovanjih, na manjših veselicah in včasih tudi na ohcetih.«40 In kakšne skladbe sta igrala? »Med instrumentalnimi skladbami so bile tedaj najbolj priljubljene avstrijske, češke in nemške polke, valčki in mazurke, med domačimi vižami pa vse ljudske pesmi, prirejene v ritmu, še posebej pa je bil priljubljen &#8216;povštertanc,&#8217; kot ples in kot družabna igra. Vilko pri tem posebej poudarja, da je bilo slovenskih viž, ki bi se samo igrale, izredno malo. Tako rekoč vsi godci, s Slavkom vred, ki se je s tem ukvarjal veliko več, so si sami sproti izmišljali viže, še posebej instrumentalne dele pri pevskih skladbah. Prav tako si je Slavko, včasih pa tudi Vilko, izmišljal nove polke in valčke spontano kar na veselicah. Navadno so te viže utonile v pozabo ali pa so pozneje privrele na dan v enaki ali drugačni obliki.«41 Slavko je bil v mladosti prepričan, da bo vodil kmetijo oziroma vodil kmetijo in delal kot tekstilni delavec pri teti, godenje na harmoniko pa je imel ves čas samo za zabavo. Sam pravi, da še pomislil ni, da bi s harmoniko redno hodil igrat na ohceti.
Oba brata Avsenik sta torej zrasla iz godčevske tradicije, ki jo je deloma oblikoval tudi nekoliko drugačen okus tedanjega občinstva, kateremu sta se oba prilagajala, po drugi strani pa je Vilkov položaj v radijskem orkestru in na radiu nasploh omogočal, da je delno preoblikovani ljudski godec Slavko Avsenik lahko nastopil v najbolj množičnem mediju tistega časa, na radiu.
b) Ustvarjalni in poustvarjalni potencial
Poustvarjalnost in ustvarjalnost sem združil zato, ker sta bila v prvem obdobju, do leta 1961, nosilca Avsenikovega fenomena brata Vilko Ovsenik in Slavko Avsenik oba hkrati tudi ustvarjalca melodij in izvajalca. Po drugi strani pa so k dobrim posnetkom Avsenikovih skladb, ne da bi se tega morda posebej zavedali in avtorsko uveljavljali, nehote veliko prispevali tudi vsi drugi instrumentalisti in tudi pevci. Vsaj v prvem obdobju je bila neke vrste »zlata selekcija«, ki je bila plod načrtne Vilkove izbire in zgodovinskega naključja. V tako majhni skupini, kot je kvartet oziroma kvintet, so se namreč znašli štirje oz. pet izredno sposobnih in naravno nadarjenih glasbenikov, ki so vsi imeli glasbene izkušnje, bili so odprti za novosti in so hkrati spoštovali glasbeno izročilo svojega ljudstva.
Slavko Avsenik sicer ni imel glasbene izobrazbe, vendar je to prekril z naravno nadarjenostjo in vnetostjo za glasbo, tako kot se to zgodi pri vsakem pravem godcu. Prav pri njem bi lahko dodali misel etnomuzikologinje Zmage Kumer: »Godčevska duša se moči glasbe ne more ustavljati, vedno znova jo pritegne, tako da je zaradi nje pripravljen godec pustiti vse drugo, celo redno delo, s katerim se preživlja.«42
Vilko Ovsenik je dokončal Akademijo za glasbo, izkušnje iz radijskega Adamičevega plesnega orkestra in Vaškega kvinteta pa so mu bržčas veliko pomagale tudi pri pristopu k igranju in pisanju priredb za Avsenikov ansambel. »Kot član radijskega orkestra je rad igral jazz in druge sodobne ritme, spoznal pa je tudi, da je v glasbi Vaškega kvinteta nekoliko preveč monotonosti. Prepričan je bil, da bi brat Slavko lahko vnesel kot harmonikar poživitve na področju ljudske glasbe, zato ga je tudi pripeljal na radijsko avdicijo.«43
Trobentar Franc Košir se je srečal z glasbo s štirinajstimi leti v jeseniški godbi, kjer je igral krilni rog. Občasno je tudi sam igral diatonično harmoniko. Leta 1950 se je vpisal v Ljubljani na srednjo glasbeno šolo, smer trobenta. V Ljubljani je igral v zabavnih glasbenih skupinah Metro, Veseli berači, leta 1952 pa ga je v radijski Plesni orkester povabil Bojan Adamič. O igranju pri Avsenikih je dejal: »Mene je ta glasba pritegnila. Vedel sem, kaj si ljudje želijo. V drugih skupinah smo zmerom koga oponašali, pri Avsenikih pa se je porajala čisto nova, originalna in predvsem naša glasba.«44 Pri Avsenikih je igral trobento triintrideset let. Zaradi bolezni ga je zadnja tri leta nadomeščal Jože Balažic.
Kitarist Leo Ponikvar je bil Ljubljančan. Že pred II. svetovno vojno je igral v zabavnem triu zabavno glasbo, po vojni je bil član ansambla Feryja Souvana (prvega Avsenikovega pisca besedil), petnajst let je bil član Adamičevega Plesnega orkestra. Po pripovedovanju Ponikvarjevega prijatelja Tineta Zaletela iz Kranja je Leu uspeh pri Avsenikih pomenil veliko, še posebno tudi zato, ker je svojo pot začel kot muzikant z dvema popotnima Ciganoma. »Ves čas je verjel v vrednost Avsenikove glasbe. Privlačevale so ga predvsem Slavkove melodije.«45 Pri Avsenikih je igral do upokojitve leta 1989, torej šestintrideset let. Zatem je leto dni igral pri Avsenikih kitaro Renato Verlič.
Baritonist oziroma basist Mik Soss je prav tako Ljubljančan, igral je pri zabavnem sestavu Veseli berači, petnajst let je bil član Adamičevega Plesnega orkestra. Končal je srednjo glasbeno šolo pri prof. Franti Karasu. Sam pravi: »Za poklicno igranje pri Avsenikih sem se odločil zato, ker so me privlačevale tiste glasbene novosti, ki so jih Avseniki prinesli v glasbeni svet: drugačen zven skupine, sveže viže bratov Avsenik, veliko zanimanje poslušalcev za to glasbo.«46 Namesto Mika Sossa je na začetku pri Avsenikih igral bariton Franc Ogrizek-Fotr, prav tako član radijskega orkestra, vendar pa je prav Soss posnel prvo ploščo za nemško gramofonsko družbo Telefunken leta 1957. Po upokojitvi leta 1989 je Sossa zamenjal Igor Podpečan.
Oba pomembna člana ritmičnega dela Avsenikovega kvinteta – kitarist in basist – sta bila po duši torej jazzista in sta tako – hote ali nehote – prispevala k Slavkovi ljudskosti izraza modernejši zvok skupine, podobno kot je Vilko svoje prispeval s priredbami.
V ansamblu so bili najbolj nestalni klarinetisti. Že Vilka Ovsenika so večkrat zamenjali Zoran Komac, Franc Tržan in še nekateri drugi, od leta 1961 naprej, ko se je glasbena skupina Avsenik odločila za poklicno glasbeno pot, pa je vse do konca igral klarinet Albin Rudan. Na Akademiji za glasbo je diplomiral pri prof. Mihu Gunzku, štiri leta je igral klarinet tudi v radijskem orkestru. »Brata Avsenik sta posebej zame napisala več instrumetalnih skladb, med katerimi naj izpostavim predvsem počasna valčka Pastirček in Veter nosi pesem mojo, ki sem ju igral na vsakem koncertu. Ansambel bratov Avsenik je bil izredno močan po avtorskem potencialu, v poustvarjalnem pa smo imeli to srečo, da smo si bili med seboj zelo različni in tako je želel vsakdo tudi kot izvajalec prispevati k skupini čim več. Po mojem mnenju smo bili Avseniki kot Beatlesi v zabavni glasbi neponovljivi.«47
Treba je dodati tudi to, da se je omenjenih glavnih pet Avsenikovih instrumentalistov izjemno dobro ujemalo, verjetno tudi zato, ker so kot skupina &#8216;rastli&#8217; skupaj v vseh pogledih.
In še pevci! Sopranistka Danica Filiplič je prepevala pri Avsenikih od leta 1954 – na začetku so Avseniki nastopali samo z instrumentalnim triom oziroma kvartetom – pa do leta 1962, ko jo je zamenjala Ema Prodnik. Na Radiu Ljubljana je prepevala v živo pred radijskim mikrofonom že pred II. svetovno vojno, seveda z ljudskimi pesmimi, največkrat ob spremljavi harmonikarja Avgusta Stanka. Solo petja se je učila pri prof. Adu Darjanu. »Tega odličnega pedagoga mi je priskrbel znameniti prof. Betteto. Žal Akademije za glasbo nisem dokončala, ker me je prehitro potegnilo v narodnozabavne vode. Najprej sem pela narodne pesmi v duetu s Tonetom Kozlevčarjem, zatem pa sva začela prepevati skupaj s Francem Korenom. Ta duet je bil poslušalcem tako všeč, da ni moglo biti dobre radijske oddaje ali živega nastopa brez naju ... Leta 1954 sva začela nastopati tudi z Gorenjskim kvartetom oz. poznejšim ansamblom bratov Avsenik.«48
Tenorist Franc Koren je začel nastopati na Radiu Ljubljana leta 1949. Kot mladenič je nastopal kot pevec s kitaro, nekaj let pa je prepeval tudi v jeseniškem zabavnem ansamblu v kavarni Korotan. Pri Avsenikih je bil dvajset let. Frančeva žena Ivka pravi: »K Francu je prišel Vilko Ovsenik in ga vprašal, če bi lahko zapel nekaj narodnih ob spremljavi bratove harmonike, torej ob spremljavi Slavka Avsenika. Franc se je, seveda, odzval in tako sta začela redno nastopati – z narodnimi pesmimi – v živo vsak teden.«49
Sopranistka Ema Prodnik je prepevala pri Avsenikih v letih 1962–1981. Končala je šolanje na srednji glasbeni šoli, načrtovala pa je, da bi postala pevka solistka resne glasbe. Veliko je že nastopala s skladbami Brahmsa, Schuberta in Musorgskega, predvsem v cerkvah. Prepevati je prenehala zaradi bolezni hrbtenice in utrujenosti, kajti težko je prenašala dolge vožnje in skoraj enako ponavljajoče se glasbene predstave v tujini.
Altistka Jožica Svete je pred nastopanjem pri Avsenikih uspela že kot popevkarica. Na zabavnoglasbenem festivalu Slovenska popevka 1964 je dosegla III. mesto, dobro pa je prepevala tudi izredno priljubljeno Avsenikovo skladbo s pihalno godbo Resje že cvete. Sodelovanje z Avseniki je bilo neke vrste logično nadaljevanje omenjenega snemanja. Pet let se je učila solo petja pri prof. Majdi Stoviček.
Baritonist Alfi Nipič je pred pristopom k Avsenikom uspel že kot popevkar na več festivalih. Kot dijak je igral kitaro, nekaj glasbenega znanja pa je pridobil tudi pri prof. Miri Končič-Mrazsek. Najbolj znan je kot solist v Avsenikovi uspešnici Slovenija, odkod lepote tvoje. S Svetetovo in Nipičem je Vilko Ovsenik speljal priredbe v še bolj zabavnjaške vode.
Mezzosopranistka Joži Kališnik je pred nastopanjem pri Avsenikih veliko prepevala v kamniškem zboru Solidarnost, tudi kot solistka, solo petja pa se je učila pri prof. Sabiri Hajdarovič in Zlati Ognjanovič. Po poklicu je administratorka in je to delo prej opravljala osemnajst let, zdaj pa je svobodna umetnica oz. glasbenica.
Pri glasbi je ustvarjalni oziroma avtorski potencial vedno sestavljen iz treh delov: iz avtorja glasbe, priredbe in pri skladbah z besedili tudi iz avtorja besedil. Medtem ko sta avtorja vseh 700 (sedemsto) melodij brata Slavko in Vilko, je besedila napisalo več zunanjih članov, po pristopu k ansamblu pa nekaj tudi pevec Nipič.
V osnovi je večino skladb ustvaril Slavko Avsenik, Vilko pa mu jih je nekaj dodelal, nekaj &#8216;popravil&#8217;, nekaj pa napisal tudi sam oziroma sta jih naredila skupaj. Vsekakor je Slavko tisti avtor, ki je ustvaril okoli 85 % vseh izvirnih Avsenikovih viž. O začetku ustvarjanja pravi: »Prva polka, ki smo jo zaigrali (skupaj z Leom Ponikvarjem in Jožetom Kelblom, kot enim izmed nestalnih članov tria, op. p.) je bila moja V planinski koči. Zložil sem jo zato, ker nisem bil zadovoljen samo z narodnimi skladbami. Vilko jo je še malenkostno popravil in bili smo kar zadovoljni z njo. Tudi na radiu so rekli, da je prav prijetna viža.«50 O nastanku ene izmed največjih Avsenikovih uspešnic Tam, kjer murke cveto, pa pravi: »Še danes mi je živo pred očmi, kako je nastal valček Tam, kjer murke cveto. Stanoval sem na Ježici. Nisem mogel iti spat. Prvi del sem imel že v glavi, drugi pa mi nikakor ni stekel. Vilko je nekaj pisal po notnem papirju v sosednji sobi, jaz pa sem preigraval melodijo na harmoniki v kuhinji. Ni in ni se mi izšla. Potem je k meni pristopil Vilko in mi predlagal, kako bi jo zaključil. Skupaj sva potem le speljala celotno melodijo do konca. Obema je bila všeč in vedela sva, da bo dobro sprejeta tudi med poslušalci.«51 O nastanku najbolj predvajane skladbe po II. svetovni vojni na vseh evropskih postajah Na Golici pa Slavko navaja: »V glavo mi je planila ob dveh, treh ponoči za strojem v Tonosi. (Slavko je tedaj tam delal kot tekstilni delavec op. p.) Stroj je sam tekel od pete do vrha nogavice navzgor, dvajset minut je potreboval za izdelavo nogavice, jaz pa sem imel medtem dovolj časa za razmišljanje ... Not nisem znal pisati, zato sem naredil le pike na papir. Naslednjega dne mi jo je Vilko zapisal v notno črtovje. Drugi del, kjer se zdi, kot bi pritrkavali zvonovi, so v nekem smislu dodelali na snemanju na radiu Celovec. Tonski tehnik in Vilko sta naredila to s pomočjo tehnike, kot neke vrste eksperiment, kot odmev zvonov.«52 To po drugi strani pomeni, da skladbe niso nastajale samo spontano, podzavestno, ampak da sta jih brata Avsenik tudi dodelovala in izkoriščala tehnične možnosti snemanja, ki so se pojavile s studijskim snemanjem.
Vilko Ovsenik odpira še drug vidik



Bojan E.
28.07.2015 ob 16:56

Gospod Sivec,
prebral sem vse vaše štiri knjige o Rimljanih na naših tleh. Zelo dobro branje: koristno za mlade in stare. Koliko podatkov, koliko zapletov, koliko oseb! Vse znate spretno zaplesti in zraven uporabiti zgodovinska dejstva. Bralci smo vam globoko hvaležni, da pišete take dobre knjige o zgodovini na našit tleh. Tega ni zmnožen noben drug pisatelj pri nas, kar se tiče stare zgodovine. Videl sem, da ste preštudirali ogromno knjig in člankov.
Kapo dol!!!

Bojan E.



mihi
27.07.2015 ob 19:53

ideje so kul

mihi



Mateja
27.07.2015 ob 15:11

Vidim, da so vaše ideje s FB prekopirtali tudi v Delu, v Sobotni prilogi. Se pravi, da so padle na plodna tla. Je pa vprašanje, če jih bo kdo realiziral. Ljudje ob smrti radi zajokajo potem pa se skrijejo v luknje,ko je treba kaj narediti.
Upam, da v Avsenikovem primeru ne bo tako.

Mateja B.



jaz, bralec
24.07.2015 ob 21:35

Med počitnicami sem prebral ivan sedem tvojih knjig. Mladinske. Vse so kul.

jaz



Hans
23.07.2015 ob 20:04

Jaz biti prijatelj Slavko Avsenik in želim biti vaš prijatelj po Slavku. Hvala! Lep govorjenje v Begunjah od vas!

Hans



Špela
22.07.2015 ob 11:38

Pravkar sem prebrala Pege na soncu. Zelo življenjska in lepo napisana ljubezenska zgodba.
Priporočam vsem resnim otrokom in pametnim staršem!

Špela



neznanka
21.07.2015 ob 18:39

Gospod Sivc,
sem slišala da je Janja Vidmar nehala pisati, ker se več ne splača in ne dobite več denarja za knjige. Njene knjige so bile že prej slabe, zato ni škode.
Upam pa da boste vi pisal še naprej.

neznana znana bralka



Boris
21.07.2015 ob 12:13

Prebral sem Burjo nad Mrzlo reko. Zame doslej najboljša knjiga. To je prava SPRAVA. Upam, da naši politiki kaj berejo. To bi morali prebrat.

Boris



dodatek k tretji ideji
19.07.2015 ob 15:22

K temu, da bi pripravili na štefanovo Avsenikov koncert v Cankarjevem domu ali pri Jožovcu z velikim simfoničnim orkestrom - koncert pa bi prenašalo več evropskih TV postaj - dodajam, da bi bila glasba seveda predvsem iz notnega črtovja bratov Avsenik, na začetku pa bi dodali še dve skladbi avtorjev, katerim so Avseniki odprli pot, recimo, po ena Šegovčeva, Slakova, Miheličeva ... Slovenija je pač zibelka narodno-zabavne glasbe!



Stanislav
19.07.2015 ob 12:57

V teh vročih dneh sem prebral vse vaše štiri knjige o Rimljanih na naših tleh. ZELO ste se poglobili v rimsko zgodovino. Veliko smo novega izvedeli o Rimljanih pri nas.
Hvala za vse štiri knjige, so pravi užitek za v senco!

Stanislav



Mirko
19.07.2015 ob 10:09

Veliko idej imate in upam, da bo kakšna realizirana. Veliko pozornosti posvečate drugim. No, saj drugim pa vam ne ...
Imam občutek, da bolj delate za druge kot oni za vas.
Pa saj z menoj ni nič drugače. Vsi pričakujejo od drugega samo koristi.

Mirko



Jan F.
18.07.2015 ob 17:08

Kulll!!!

Jan



Milče
18.07.2015 ob 16:36

Močno Vas podpiram, gospod Sivec!
Podobne pobude smo dali mi že pred leti, pa se oblast ni nič zganila. Zdaj, ko je bil Pahor dvakrat v Begunjah in je švical na pogrebu kot maratonec, je vsaj videl, zakaj gre.

Milče



Jožica S.
17.07.2015 ob 21:26

Cenjeni gospod magister Sivec!

Moram Vam sporočiti da sem bila ganjena ob vašem govoru na Avsenikovem pogrebu, saj je bil zelo čustven in iskren. Mnogi pa so pretiravali in eden od organizatorjev je rekel, da ne bi bilo Slaka brez Avsenika, kot da bi bil Avsenik Slakov oče-
Dragi naš pisatelj, pesnik, fotograf in prijatelj,
ostanite taki, kot ste.
Lepo se imejte in uživajte s svojimi dragimi.
Vedite, da imate veliko prijateljev po vsem svetu.
Prisrčen pozdrav in vse dobro vam in vsem vašim!

Jožica S.



Mojca
17.07.2015 ob 14:29

ODLIČNE IDEJE, JAZ SEM ZAAA!!!!
Kot planinka grem takoj tudi prostovoljno delat v čast našega Slavca!!!

Mojca



TRI POBUDE
16.07.2015 ob 21:24

Slovenci smo menda taki, da človeku raje posvetimo več pozornosti šele tedaj, ko ga ni več med nami. Nekaj podobnega se je izkazalo ob zadnjem slovesu s Slavkom Avsenikom. Nekateri menijo, da sta tako država kot TV Slovenija to storili zaradi slabe vesti. No, vsaj zadnja leta sta se obe vendarle nekoliko popravili.
Slavkova dediščina je večna. Njegove in bratove melodije bodo ostale za vedno z našo in še z marsikatero evropsko generacijo. Da pa ne bi ostali samo pri besedah, tudi širši javnosti posredujem in oziroma pošiljam tri predloge:
Prvi predlog je predlagal že leta 2009 planinec Franci Blanc z Bleda. Na Golici je nekdaj stala Kadilnikova koča, ki pa je bila med vojno požgana. (O tem sem tedaj napisal v Slovenske novice obsežen članek, najdete ga tudi na mojem FB in spletni strani.) V čast in Slavkov spomin, še posebej pa v čast svetovno znane skladbe bratov Avsenik Na Golici, bi planinci na vrhu Golice lahko postavili Avsenikov dom. V njem bi uredili malo spominsko sobo. Po letu 2009 se ni zganil nihče, zdaj pa bi se Planinska zveza Slovenije, še posebej pa bližnja planinska društva, vsekakor res lahko izkazala. Zdajšnji odmev na mojem FB je bil izjemno pozitiven.
Drugi predlog. Predlagam, da Slavkov rojstni dan – 26. november – postane dan slovenske glasbe. Ali narodno-zabavne glasbe. Brata Avsenik sta podarila celemu svetu tisoč skladb, izvajajo jih najmanjši in največji orkestri, izumila sta novo zvrst popularne glasbe, odprla sta vrata mnogim ljudskim godcem. Razlogov je torej veliko. Avsenikov dan naj muzikanti obeležijo s koncerti po vsej Sloveniji. Najlepše bi bilo, da z dobrodelnimi.
Tretji predlog. TV Slovenija naj vsako leto ob božiču (morda na štefanovo) pripravi koncert Avsenikove glasbe z velikim simfoničnim orkestrom v Cankarjevem domu ali pri Jožovcu. Koncert naj prenašajo vse tiste televizijske postaje, ki imajo Avsenikovo glasbo radi. Teh zagotovo ni malo. Koncert naj bo nekaj podobnega kot dunajski novoletni koncert. Priredbe bi z lahkoto pripravil Slavko Avsenik ml. (in morda še kdo), RTV Slovenija orkester ima, prenos s slikami lepot Slovenije bi bil koristen za vse nas. Nujno bi morala pristopiti tudi Turistična zveza. Boljše promocije skorajda ne more biti. Nekaj podobnega se je pred leti že začelo, vendar očitno s preslabo organiziranostjo, zato so podobni koncerti padli v vodo. Na potezi so torej gospa Biziljeva ter gospodje Fili, Lampret in Galunič. Izgovor, da ni denarja, seveda ne vzdrži. Denarja je vedno enako, le različno je razporejen. Treba ga je torej razporediti na pravo mesto: v dobro ljudi, Slovenije, Evrope. Prenos zadnjega slovesa od Slavka Avsenika je pokazal, da RTV SLO vsekakor zna hitro in kakovostno ustreči gledalcem in poslušalcem. Seveda pa bi bilo pametno s prvim rednim koncertom iz domovine Avsenikove glasbe začeti letos. Priprave naj bi torej stekle takoj, posebno ustvarjanje priredb in snemanje lepot Slovenije na podlagi Avsenikove glasbe.
mag. Ivan Sivec, pisatelj
Medvedova 5
1234 Mengeš



V današnjem Kmečkem glasu
15.07.2015 ob 15:40

SLAVKO AVSENIK NE BO NIKOLI POZABLJEN

Izjemni glasbenik Slavko Avsenik je odšel. V resnici pa ni odšel, temveč je samo prešel v naš spomin. Njegove skladbe, ki sta jih ustvarila skupaj z bratom Vilkom, pa bodo ostale za zmeraj z nami. Na srečo je vseh tisoč skladb posnetih tudi na nosilcih zvokov. Glasbo bratov Avsenik igra po celem svetu več kot deset tisoč glasbenih skupin. Pri nas skuša Avsenike posnemati več kot šeststo ansamblov. Vsak muzikant, ki izvaja Avsenikovo glasbo ali jo ustvarja v Avsenikovem duhu, prispeva sicer nekaj svojega, a resnica je ena sama: Avsenike ni še nihče presegel in jih tudi nikoli ne bo. Ne po ustvarjalni ne po izvajalski strani. Ob tem je treba dodati, da je bil tako pri nas doma, še bolj pa v tujini, ves čas v ospredju prav Slavko Avsenik. Slavko kot prvi avtor skladb, Slavko kot izjemen harmonikar, Slavko kot vedno prijazen in čuteč človek. Tudi po človeški plati je bil namreč tak, kot je njegova glasba: mehak, gorenjsko živahen, pristen.
Brez Slavka in njegovih izjemnih muzikantov te zvrsti glasbe preprosto ne bi bilo. Ker je bil odličen avtor in ker je bil izjemen virtuoz, je dvignil ljudsko glasbo na radijski nivo. Tako ni samo začetnik te zvrsti popularne glasbe v Evropi, temveč tudi njen najbolj izrazit in izpostavljen predstavnik. Veliko skladb bratov Avsenik je že zdaj prešlo v ljudsko izročilo. Mnogo skladb bratov Avsenik igra po svetu na stotine velikih orkestrov in godb na pihala. Skladba Na Golici je najbolj predvajana skladba po drugi svetovni vojni na vseh evropskih postajah. Glasbena podoba sveta se je torej s Slavkom močno spremenila.
V zvezi z Avseniki, ki so začeli nastopati leta 1953, se je prav ob Slavkovem odhodu utrnilo veliko spominov. Sam se spomnim, kako veliko spremembo je Avsenikova glasba prinesla v mojo mladost. Tedaj je vladala še taka revščina, da pri vsaki hiši nismo imeli niti radijskega sprejemnika, pa smo ga zato hodili poslušat k sosedu in to skupinsko. Spomnim se, da smo ob četrtkih zvečer, ko je bila na sporedu radijska oddaja Četrtkov večer domačih pesmi in napevov, vedno prej odšli s polja, obrtniki so prej zapirali delavnice, ženske so prej prenehale z delom v kuhinji. Potem pa smo se zbrali pri sosedu in z velikim navdušenjem poslušali Avsenike. Mnogi so po dvorišču ob veselih zvokih, recimo Golice, kar zaplesali. Otroci pa smo od navdušenja prevračali kozolce po travi. To je bil vedno pravi praznik na vasi.
Za velik vzpon Avsenikov je močno zaslužen tudi radijski medij. Ob tem je treba poudariti dejstvo, da so tedaj začeli na naši edini radijski postaji Radia Ljubljana snemati na studijski magnetofon. Slavko je rad povedal, da je bila to najbolj čudovita iznajdba. Naenkrat je lahko nastopal kjer koli po Sloveniji in tujini, na radiu pa so kljub temu še vedno predvajali njegovo glasbo. Do leta 1952 so namreč program ustvarjali tako, da so tako godci in pevci vse godli in prepevali v živo. Dodatna krila je Avsenikovi glasbi dala tudi slovenska oddaja na Radiu Celovec, kjer so predvajali tudi ljudske in umetne pesmi, povezane z našimi običaji. Na domači postaji so bile namreč nekatere take pesmi prepovedane. Znano je, da je potem Avsenike na dopustu ob Vrbskem jezeru slišal bavarski urednik Fred Rauch, ki je takoj poskrbel, da je Avsenikova glasba dobila krila v Nemčiji. Nasploh mnogi menijo, da so Bavarci Slovencem precej podobni tako po delavnosti in očitno tudi po odnosu do glasbe. Pevec Slovenskega okteta Tone Kozlevčar mi je nekoč dejal, da so Avseniki zgradili Nemčijo. Sliši se nenavadno, a po svoje je bilo res! Bavarec je bil tak, da je med tednom pridno delal, ob koncu tedna si je dal duška ob veseli muziki. V ponedeljek pa je spet odšel zadovoljen na polje in v delavnico.
Slavka Avsenika so v zahodnem alpskem prostoru na začetku spoštovali in občudovali celo bolj kot mi sami. Čeprav smo doma prav zaradi Avsenikov začeli na veliko kupovati radijske sprejemnike, gramofone in prve plošče, so jih znali v Avstriji, Nemčiji in Švici veliko bolj približati poslušalcem. Ob tem so imeli na začetku poti sami Avseniki še najmanj od tega. Slavko mi je pripovedoval, da so nekoč cel mesec igrali na Dunaju v zabaviščnem parku Prater in tam prodajali vstopnice za koncert. Igrali so samo za hrano in stanovanje. Nazadnje pa je v dvorani, ki je sprejela štiri tisoč poslušalcev, nastopil povsem drug ansambel, ki je igral Avsenikovo glasbo. Bil je tako razočaran, da bi najraje vrgel harmoniko v kot. A muzika ga je vlekla naprej. Po tednu dni jeze je poklical organizatorja in ga zaprosil, če mu lahko znova pripravi igranje v dvorani z dvestotimi poslušalci.
Krog ljubiteljev Avsenikove glasbe pa se je kljub temu hitro širil. Nepozabni so bili koncerti v ljubljanski Hali Tivoli in tudi v drugih največjih dvoranah. Tako po glasbeni kot tekstovni plati so bili Avseniki vedno korak pred drugimi. Za to sta poskrbela Slavko z izvirnimi vižami in njegov akademsko izobražen brat Vilko s priredbami in tudi z velikim smislom pri izboru besedil. Avseniki so prepevali o Sloveniji in njenih lepotah, ko se o tem še v jugoslovanskem okviru ni smelo govoriti. Nikoli ne bom pozabil tivolskega koncerta, ko so prvič zaigrali in zapeli skladbo Slovenija, odkod lepote tvoje. Vstalo in navdušeno je tedaj Avsenikom orosenih oči ploskalo sedem tisoč poslušalcev. Avseniki so skladbo ponovili, poslušalci smo jo spremljali stoje, na koncu pa so muzikanti dodali še polko Prijatelji, ostanimi prijatelji. Zdi se mi, da ni bilo človeka, ki ga to ne bi ganilo.
Nasploh lahko zapišem, da so Avseniki tako slovenski Straussi kot Beatli. Brata Avsenik sta izumila novo zvrst glasbe in jo ponesla v svet. Slavko Avsenik pa je bil nasploh ves čas veliki ambasador Slovenije. Primerjamo ga lahko samo s športniki. Pa še to ne vedno, kajti glasba ima to prednost, da ostane vedno z nami. Posebno, če je tako odlična, kot je Avsenikova. Zato pravim, da Slavko Avsenik ni odšel in da bo ostal še naprej stoletja tu. Naboj in napoj njegove glasbe je tako bogat in čudovit, da se bodo v njej napajali še mnogi rodovi doma in v tujini. Na dom bratov Avsenik, v Begunje na Gorenjskem, pa tudi že zdaj prihaja veliko občudovalcev. Kar tri četrtine iz tujine. Imajo lepo urejeno spominsko sobo, galerijo, šolo. Za to so lepo poskrbeli njegova dobra žena Brigita ter nadarjeni sinovi Slavko ml., Gregor in Martin. Slavko je bil še posebej zadovoljen, da je del njegovega poslanstva prevzel tudi njegov vnuk Saša. Tudi po tej plati je torej vse zgledno. Seveda je v ozadju veliko trdega dela, kar pa se s Slavkovega smejočega obraza na odru ni nikoli videlo. Lahko samo še dodam, da smo lahko srečni, da živimo v času največjega slovenskega glasbenika.
Ivan Sivec



Evgen
15.07.2015 ob 12:51

Gospod Sivec,

res ste imeli zelo lep govor o Slavku Avseniku. Najlepši od vseh. Bolje je povedal samo še sin Slavko, ki je prikazal vso tragiko takih otrok, ki so bili več tisoč dni sami doma. Še dobro, da je zanje lepo poskrbela žena Brigita, ki je vse izšolala.
Me pa čudi, kje je bila Irma Rauh kot predstavnica Radia Slovenija in oddaje Četrtkov večer, ki ga je Slavko držal cela desetletja pokonci. Ona bi mu vsekakor morala govoriti v slovo!!!
Hodim po festivalih in je tudi nikoli ne vidim. Ona pa naj bi urejala narodnozabavno glasbo.
Še o Avseniku je povedala po radiju le nekaj besed, muzike na dan pogreba ni bilo nobene Avsenikove, govorila pa mu ni prav nič. Povedali so mi, da je niti v Begunjah ni bilo.
Radio Slovenija je pokazal svoj pravi obraz do Slavka Avsenika. To se mi ne zdi pošteno.

ljubitelj Avsenikove izvirne glasbe Evgen



Janez s Švedske
14.07.2015 ob 20:10

Prijatelj Janez s Švedske mi je poslal tale članek iz švedskega časopisa. Kako daleč sežejo Slavkove melodije!
IS



Marijana
13.07.2015 ob 21:00

Berem in gledam vaš nastop na Avsenikovem pogrebu. Ves čas imam solze v očeh. Avsenik je bil res naš KRALJ!!!

Marijana



Vesna
13.07.2015 ob 16:47

Včeraj sem prebrala Atilo, skoraj v enem zamahu, čisto padla noter, suuuuuuper. Zanima me, ali je to res zgodovinsko dejstvo, da ga je umorila Ildiko ali se samo domneva? No, saj ni važno, spet sem šokirana, da nimam pojma o Atili, vse, kar mi je po pregledu realnih zgodovinskih podatkov znano, je letnica 476 - razpad rimskega cesarstva. To smo morali v nulo poznati. Ostalo je zame čisto v megli, zato sem toliko bolj navdušena, da sem spet spoznala en nov delček naše zgodovine. Kot rečeno, vrhunsko!! Iskreno!!!!!!!!!!!
Je ravno prav bojev in tudi ljubezni ... me je pa šokiralo, kako malo je bilo vredno človeško življenje. Pravzaprav nič! Močnejši je zamahnil s sabljo ali nožem, da je preživel, in, sekaaaaaaa, ni te bilo več! Noro!

Vesna



Aleš C.
13.07.2015 ob 12:47

Imam predlog. zakaj Pirkovič, ki ve vsaj, kaj je domoljubje, ne zbere take strokovnjake kot ste vi in pripravi omizje o narodnozabavni glasbi. Tako bi to zvrst vsaj postavili tja, kamor spada. Vsi se samo grebejo, kdo bo boljši od Avsenika, pa ne bo nobeden NIKOLI. Vsi bi bili - kot ste nekje napisali vi - sami vaški godci, zdaj pa se napihujejo.
Slovenska televizija je naredila tako veličasten pogreb zato, ker jo je SRAM, da je Avsenika prej tako zaničevala. Zdaj pa naj ima toliko jajc, da iz tega naredi tisto, kar pomeni - iz vas strokovnjakov. Pa brez Galičev in Rozvite, prosim!

Aleš



sosed Franc Blejc, častni občan Občine Mengeš
13.07.2015 ob 07:50

Ob izidu knjige PESEM MENGEŠKIH ZVONOV

Spoštovani dobri sosed Ivo!

Knjiga Pesem mengeških zvonov je napisana kot nalašč za mojo dušo. Prijetno sem bil presenečen in preveč počaščen od vseh avtorjev knjige, med katerimi si eden tudi Ti, prav tako pa presrečen ob predstavitvi knjige v Mengšu.Zelo sem bil vesel, da je sodelovala tudi Mengeška godba, združeni komorni zbor Mengeški zvon, orgličar Marjan Urbanija, naši mladi pritrkovalci in starejše pritrkovalke na miniaturne zvonove.
Voditelju predstavitve g. Hiengu na postavljeno vprašanje, kaj mislil o svojem sosedu, nisem mogel hitro odgovoriti in povedati pravih besed, ker na vprašanje nisem bil pripravljen.
Tudi danes kar ne najdem pravih besed. Soseda sva 32 let. Lahko rečem, da takega soseda v Mengšu težko najdeš ali pa sploh ne. Vedno najdeš za nas prijazno besedo.
Tudi Tvoja soproga Sonja me vedno redno pozdravlja in je prijazna z vsemi mojimi.
Želim, da bi tako dobri sosedski odnosi ostali tudi po tem, ko mene več ne bo.
Ivo, želim Ti obilo dobrega zdravja in da napišeš še veliko lepih knjig, takšnih, kot si jih pisal do sedaj. Imam tudi še eno željo, da tudi Ti postaneš častni občan Občine Mengeš.

sosed Franc Blejc



Matic
12.07.2015 ob 19:58

Jaz sem ZA!!!

Matic



pobuda
12.07.2015 ob 09:24

Leta 2009 sem v Slovenske novice napisal pričujoči članek. Zdi se, da je zdaj pobuda še toliko bolj aktualna!

NA VRHU GOLICE AVSENIKOV DOM?

Slovenci smo po vsem svetu najbolj znani kot odlični športniki in glasbeniki. Med glasbo je najbolj prepoznavna narodno-zabavna oziroma Avsenikova, ki jo marsikje imenujejo tudi oberkrainarska, kar v prevodu ne pomeni nič drugega kot gorenjska. Avseniki so namreč v tujini najprej nastopali kot Gorenjski kvartet oziroma pozneje kvintet, pokrajinsko ime pa so na nemškem tržišču pač prevedli v svoj jezik. Brata Slavko in Vilko Avsenik pa nista samo ustvarila nove zvrsti popularne glasbe, temveč sta svetu podarila tudi skoraj tisoč skladb, med katerimi je najbolj priljubljena skladba Na Golici. Izvaja jo okoli sedemsto glasbenih skupin. Znano je reklo, da nikjer na svetu ni zabave, ni veselice brez Golice. Seveda ni ljubitelja glasbe, ki Golice ne bi poznal, igrajo jo vsi kvinteti in druge večje zasedbe, z njo slovenski navijači navijajo na domačih in tujih tleh, nasploh je postala pravi razpoznavni znak Slovenije, neke vrste ljudska himna.
Brata Avsenika sta v Nemčiji prejela eno od najvišjih kulturnih priznanj in že zdavnaj bi morala pri nas dobiti tudi Prešernovo nagrado. Vsekakor gre za presežek, ki ga nista dala samo domači javnosti, temveč celemu svetu. A o Avsenikih nismo uspeli posneti niti dokumentarnega filma. Ministrstvo za kulturo je večkratno vlogo vedno zavrnilo. Najširše poslušalstvo pa se zaveda, da so Avseniki spremenili glasbeni svet in ustvarili novo glasbo, kakršne prej še ni bilo. Medtem ko je Gorenjska z Begunjami postala že prava glasbena Meka, pa nastajajo tudi nove in nove pobude. Navdušeni planinec in veliki ljubitelj Avsenikove glasbe Franci Blanc z Bleda je poslal v javnost predlog, da bi na vrhu Golice postavili – Avsenikov planinski dom!

Kadilnikova koča

Na vrhu Golice (1835 m) je koča nekdaj že stala. Pravzaprav je bilo pod Golico, pa tudi na Golici, postavljenih oziroma še stoji kar nekaj koč oziroma planinskih domov. V knjižici Planina pod Golico skozi čas, ki jo je napisala Zdenka Torkar Tahir, lahko preberemo:
»Že fužinar Valentin Ruard je dal pod Golico postaviti lovsko kočo (v svojih revirjih je imel zaposlenega celo lovskega čuvaja), leta 1892 je bila postavljena na Golici Nemška koča, ki se je pozneje preimenovala v Jeseniško kočo in so ji domačini rekli tudi Koča na rigeljnu (po skalnem svetu riglju) ali pa kar Spodnja koča. Na pobudo ljubljanskega planinca Kadilnika pa je bila l. 1905 na vrhu Golice odprta Kadilnikova koča, imenovana Slovenska koča ali tudi Zgornja koča.«
Pobudnik za postavitev Avsenikovega doma na vrhu Golice, nekako na mestu nekdanje Kadilnikove koče, Franci Branc pojasnjuje, da je Kadilnika bolelo, ker je na Golici stala Nemška koča, zato je iz svojega žepa dal 7000 kron, kar je bilo tedaj pravo premoženje. Leta 1943 je bila Kadilnikova koča na žalost požgana in tako zdaj stoji pod Golico samo še Spodnja koča, od koder je na vrh Golice pol ure hoda. Koča na razglednem rebru južnega pobočja Golice je sicer dobro obiskana in prav primeren planinski objekt, a vse nekaj drugega bi bil lahko Avsenikov dom na samem vrhu Golice. Branc meni:
»Današnji dan zahteva na pomembnem mestu nekaj posebnega, nekaj atraktivnega, nekaj, kar bo šlo v svet v besedi, spominu in sliki. Avsenikov dom bo za vse planince enkraten spomin, za naše domačine pa velika reklama, verjetno tudi denar. Z uresničitvijo takega projekta bi se zahvalili eni največjih slovenskih osebnosti Slavku Avseniku, ki si to prav gotovo zasluži. V petdesetih letih je skladba bratov Avsenik postala eden od naših največjih razpoznavnih znakov po celem svetu, zato ni čudno, da nešteto ljudi sprašuje, kje stoji Golica, kaj je na njej in ali se kdo ob tem spomni Avsenikov. Izven naše države bi iz tega naredili svetovno atrakcijo, a je ne morejo, ker so Avseniki naši, samo naši. Zato je prav, da se zganemo!«

Na vrhu Golice

Franci Branc je prehodil veliko hribov, obiskal veliko planinskih koč in domov, zato ni nenavadno, da tudi Avsenikov dom že kar vidi, kakšne bi moral stati na vrhu Golice:
»To bi morala biti prijetna koča s čopasto streho, frčado in velikim nadstreškom, kjer bi se srečevali srčni ljudje, ki ljubijo gore, planine in narodno glasbo. Na temelje naj bi bila z betonskimi kvadri pozidana klet. Na ploščo v kleti naj bi bila postavljena brunarica z daljšim nadstreškom. Na strehi stolp z zvončkom. Zraven vrvi za zvonjenje, vidne in vsakomur dosegljive za zvonček želja. V kleti naj bi bil gostinski prostor s spominsko ploščo in sliko Franceta Kadilnika, zraven pa slike in portreti naših kraljev narodno-zabavne glasbe s Slavkom Avsenikom na čelu. Napušč in terasa Avsenikovega doma bi nudil prostor za proslave, zabave, slavja, maše, zaroke, poroke, krste …Morda bi bil v bližini celo prostor za slovo z vrha gore v nebesna prostranstva.«
Franci Branc je prepričal, da bodo vsi ljubitelji slovenske domače glasbe z veseljem – in morda z nakupom kakega Avsenikovega spominčka, ki bi ga pripravili posebej v ta namen in ga prodajali po višji ceni – podprli njegov predlog, še posebej pa naslavlja svoj predlog na vse časopisne in elektronske medije. K svojemu večnemu planinskemu optimizmu pa dodaja še tole:
»Mogoče pa je v Sloveniji ali onstran meja (Avseniki so tako in tako 'last' vsega sveta) kdo, ki bi, podobno kot nekdaj Kadilnik, prispeval današnjih 7000 kron in si s tem dejanjem zaslužil svoj prostor v Avsenikovem domu med izbranimi glasbeniki na steni za vedno, hkrati pa bi ga za zmeraj vpisali tudi v zlato knjigo zgodovine slovenskega planinstva.«
Na koncu pa predlog podkrepi še z besedami:
»S postavitvijo Avsenikovega doma na Golici ne moremo nič izgubiti, temveč bi od tega imeli koristi vsi, od domačih do tujih planincev, od glasbenikov do planinskega in vaškega turizma. Avsenikova skladba Na Golici je postala svetovna glasbena zvezda, ki že danes kroži v mavričnem žaru okoli celotne zemeljske oble. Zakaj ne bi mi, Slovenci, prav tej skladbi in avtorjema, na vrhu Golice postavili topel planinski dom!«
Saj res, zakaj pa ne! Pobuda je odlična, rokavica je vržena, ljubiteljev Avsenikove glasbe in planincev pa je v Sloveniji tudi več kot sto tisoč. Denarja je tako in tako vedno enako, samo različno je razporejen, in le zakaj ne bi takega doma postavil nekdo, ki ne ve, kam z njim. Na svidenje na Golici v Avsenikovem domu!
Ivan Sivec



statistika
11.07.2015 ob 08:00

V prvi polovici leta 2015 je bilo po podatkih knjižničnega sistema cobiss v slovenskih knjižnicah izposojenih 17.511 knjig pisatelja Ivana Sivca. To ga uvršča na peto mesto med vsemi slovenskimi pisatelji.
Najbolj izposojene knjige so bile:

1) Zadnji keltski poglavar ........ 539 izposoj

2) Usodna emonska lepotica ........ 446

3)Zadnji mega žur ................. 444

4) Pege na soncu .................. 416

5) Burja nad Mrzlo reko ........... 402

6) Atila, šiba božja ............. 384

7) Kralj Samo .................... 353

8) Ognjeni ruj ................... 300

9) Zelena solza .................. 273

10) Cesar Arnulf ................. 238



Danica Z.
10.07.2015 ob 21:08

Spoštovani gospod Ivan Sivec!

Slavko Avsenik.
Bili ste mu blizu.
Bil Vam je blizu.
Nila sta si blizu.
Zato ste lahko napisali tako pomenljiv NEKROLOG o njem za Delo.
Zato ste imeli privilegij spregovoriti o njegovi kraljevski glasbeni enkratnosti ob slovesu v Begunjah.
Iskreno sožalje ob odhodu Vašega VELIKEGA prijatelja v večen spomin ...

Danica Zupan, Šentrupert



družina Avsenik
09.07.2015 ob 14:52

Spoštovani in dragi, Ivan Sivec!

Zadnji dnevi so za nas zaradi izgube očeta najbolj boleči in žalostni. Srčno, častno in plemenito ste nas in vse ljudi, ki so z atovimi ustvarjalnimi leti postali del naše družine, počastili s svojim nagovorom. Iz srca se vam iskreno zahvaljujemo.

Družina Avsenik



Andreja
09.07.2015 ob 14:44

Gospod pisatelj,
imeli ste zelo lep govor. Najlepši od vseh.

Andreja



Janez - muskontar
08.07.2015 ob 20:28

Sivc, izgubil si delodajalca.
Škoda!

Janez



Marjan
08.07.2015 ob 12:43

Ivan, dober dan.
Tudi mene je ganilo včerajšnje veličastno slovo od KRALJA slovenske narodno zabavne glasbe - SLAVKA AVSENIKA.
Trdno sem prepričan, da je s svojo neverjetno ustvarjalnostjo in priljubljenostjo zaznamoval trdno pot številnim glasbenikom, ki bodo še veliko rodov radi in ponosno igrali njegovo glasbo.
Del tega je bilo in ostaja tudi tvoje uspešno sodelovanje z njim.
Ob spremljanju TV prenosa se je tudi meni kar nekajkrat orosilo oko, a z velikim ponosom, da sem kot Slovenec živel v času njegovega genialnega dela.
Dovoli mi, da ti kot njegovemu prijatelju in soustvarjalcu izrečem globoko sožalje.
Marjan



Mariča
07.07.2015 ob 21:41

Betka Šuhelj je vodila zelo lepo. Škoda,
da ni večkat na televiziji.

Mariča



Vojko F.
07.07.2015 ob 21:04

Zelo lep pogreb našega Kralja. Izvrstni govori, Tvoj pa še posebej. Lahko si ponosen, da Te je izbral za sodelavca, mi pa smo ponosni, da smo prijatelji.

Hvala in LP!

Vojko



Srečko K.
07.07.2015 ob 20:54

Spoštovani dragi gospod Ivan Sivec!

S ponosom sem gledal in poslušal Vaš govor v Begunjah ob slovesu najinega spoštovanega prijatelja gospoda Slavka Avsenika. Vem, da sva ga imela oba izjemno rada in ga neizmerno spoštovala. Zasluge za uspeh Avsenikov so tudi Vaši izjemni teksti. Hvala tudi Vam in naj ne bo nikoli pozabljeno.


Z iskrenimi in prisrčnimi pozdravi iz železarskih štor


Srečko Križanec



Govor Ivana Sivca na današnji pogrebni slovesnosti
07.07.2015 ob 20:33

DRAGI SLAVKOVI NAJBLIŽJI, CENJENI LJUBITELJI GLASBE!

ODHAJA KRALJ. KRALJ SLOVENSKE GLASBE. NAŠ KRALJ.
ODHAJA KRALJ, KI JE SVOJE VELIKO NOTRANJE BOGASTVO OD MLADOSTI NAPREJ PA VSE DO ZADNJEGA DIHA RAZDAJAL SVOJIM LJUDEM. PRI TEM JE VEDNO PRIKAZAL NEIZMERNO ZADOVOLJSTVO, DA JE LAHKO SVOJA OBČUTJA DELIL Z NAMI, DA SMO MU POTRDILI NJEGOVO USTVARJANJE, DA SMO ENAKO ČUTILI KOT ON. ZADNJA LETA JE RAD DEJAL: TAKA JE PAČ BOŽJA VOLJA!
ODHAJA KRALJ, KI JE NEIZMERNO LJUBIL SVOJ DOM, NAŠO SKUPNO DOMAČIJO, SLOVENSKO DOMOVINO, SVOJE POŠTENE IN DOBRE LJUDI. TO JE KOT PRVI OB NJEM OBČUTIL NJEGOV BRAT VILKO, TO JE VEČ KOT ŠESTDESET LET Z NJIM DELILA NJEGOVA DOBRA ŽENA BRIGITA, TO JE PODARIL TUDI VSEM SVOJIM TREM NADARJENIM SINOVOM SLAVKU, GREGU IN MARTINU, PA TUDI MNOGIM DRUGIM SVOJIM NAJBLIŽJIM, ŠE POSEBEJ VNUKU SAŠU.
ODHAJA KRALJ, KI JE VSEM SLOVENSKIM GLASBENIKOM ZAPUSTIL ZLATO DEDIŠČINO, IZ KATERE BOMO LAHKO ČRPALI ŠE STOLETJA IN STOLETJA. DEDIŠČINO, KI JE BILA V RESNICI DOMAČA, SLOVENSKA, RAZUMLJIVA ZA NAJŠIRŠI KROG IN PRAV ZATO VELIČASTNA. KRALJ, KI SMO GA CENILI IN SPOŠTOVALI VSI.
ODHAJA KRALJ, KI JE BIL KLJUB TEMU, DA JE BIL IZREDNO SKROMEN IN PREPROST SLOVENEC, ZNAN PO VSEJ EVROPI, PO VSEM SVETU. SVOJA VESELJA IN ŽALOSTI JE RAD DELIL Z VSEMI DRŽAVLJANI SVETA, DOTAKNIL SE JE VSAKE DUŠE, PODAL JE ROKO PRAV VSAKOMUR. KRALJ, KI JE BIL NAJVEČJI SLOVENSKI AMBASADOR LEPEGA.
ODHAJA KRALJ, KATEREGA DUHOVNA DEDIŠČINA JE ZAPISANA V EVROPSKE REGISTRE. ZAPISAN SKUPAJ Z NAJVEČJIMI GLASBENIMI MOJSTRI SVETA.
* * *
ODHAJA KRAJ, KRALJ SLOVENSKE GLASBE. NAŠ KRALJ.
PRAVZAPRAV NITI NE ODHAJA, TEMVEČ SAMO PREHAJA TJA, KJER JE BIL DOMA. K JOŽOVCU, NA GOLICO, V PLANICO, NA ROBLEK, TJA, KJER MURKE CVETO, NA PRELEPO ZELENO BEGUNJŠČICO, NA OTOČEK SREDI JEZERA, NA PRELEPE KARAVANKE, MED KOSCE IN ŽANJICE, MED LOVCE IN GASILCE, POD CVETOČE KOSTANJE… PREHAJA TJA, KJER JE ŽIVEL ŽE PREJ. PREHAJA V NAJLEPŠE PREDELE NAŠE IN EVROPSKE DOMOVINE – V NAŠA SLOVENSKA NEBESA.
V BISTVU SE VRAČA DOMOV.
HVALA TI, DRAGI NAŠ KRALJ. HVALA TI, DA LAHKO S TEBOJ DELIMO LEPOTO TVOJEGA KRALJESTVA.



m.
07.07.2015 ob 17:22

Gledam prenos pogreba, ker sem verjela, da boš spregovoril. Nisem razočarana. Bil si iskren.M.



Andrej iz Postojne
07.07.2015 ob 12:43

Gospod Sivec,
najbolj me je presunil zadnji del vašega nekrologa o Slavku Avseniku v Delu.
Res, ZELO malo imamo še duše, ukradli so jo nam!!!

Andrej



občudovalec Avsenikov
07.07.2015 ob 10:12

zelo čuteče napisano o Avseniku

občudovalec



Marjan Š.
07.07.2015 ob 09:36

Čestitke k današnjem nekrologu o Slavku Avseniku v Delu!

Marjan Š.



članek, objavljen v nedeljski izdaja Večera
06.07.2015 ob 21:50

DIAMANTI, KOT JE GOLICA, SO VEČNI

Za vsakim odličnim avtorjem ostane v življenju nekaj ducatov skladb. Kdo ve, koliko jih bo ostalo za bratoma Vilkom in Slavkom Avsenikom. A verjetno največ iz našega glasbenega prostora. Med njimni pa se bo še stoletja svetil instrumentalni diamant, polka Na Golici, v tujini imenovan kot Trompetenecho (Odmev trobente). Golici je po podatkih nemške avtorske agencije Gemma najbolj predvajana skladba po drugi svetovni vojni na evropskih radijskih in televizijskih postajah, torej celo bolj kot katerakoli druga skladba Beatlov in Straussov. Obstaja okoli šeststo izvedb z malimi in večjimi orkestri. Slavko Avsenik je z njo dosegel svetovni sloves. Pri tem je najbolj nenavadno, da gre za instrumentalno skladbo. Običajno se precej bolje primejo skladbe z besedili, ker se jih je lažje zapomniti. Z Golico so Avseniki začenjali vse svoje nastope, z njo hoče takoj na začetku prepričati poslušalce tudi Slavkov vnuk Saša, z njo se je začenjala slovita mednarodna oddaja, ki jo je vodil pred nedavno preminuli voditelj Karl Moik- Musikantenstadl. Pravijo: Brez Golice ni veselice. Pa ne samo veselice, brez Golice verjetno tudi ne bi bilo tudi tako priljubljenih Avsenikov, pa tudi njihovih posnemovalcev ne. Slavko sam je rad večkrat poudaril, da mu je Golica odprla vrata v svet. S polko v svet. Tako je naslov enega od albumov. Lahko pa bi tudi rekli: Z Golico v svet.
Ko sem pripravljal na ljubljanski Filozofski fakulteti, na Oddelku za etnologijo in antropologijo, o evropskem glasbenem fenomenu z Gorenjske magistrsko nalogo, sva se s Slavkom seveda precej časa ustavila tudi ob priljubljeni Golici. Se pravi ob izjemnem Avsenikovem diamantu.
Po Slavkovih solističnih harmonikarskih nastopih v živo na Radiu Ljubljana, po nastopih v triu in kvartetu je bilo treba dodati nekaj več. Po začetkih v letu 1953 je tako prišlo leto 1955, ko se je zasvetila skladba, posvečena vrhu v neposrednji bližini Begunj – Golici. Tam je nekdaj stala koča, pa je bila med vojno požgana, tja so fantje zahajali v hribe, malo nižje se tam vsako spomlad razcveti na tisoče narcis oz. ključavnic. Tam pa je bil doma tudi pogovor inštrumentov – trobente in klarineta – tam je bil doma odmev, tam je bilo prisotno praznično razpoloženje, kot bi pritrkavali zvonovi.
Slavko Avsenik mi je o nastanku povedal:
&#8222;Razigrana polka Na Golici je že dolgo hodila za menoj. Prvi del sem si že večkrat požvižgaval, vendar se mi je zdelo, da je premalo, če bi imela samo dva dela. Na stroju v tovarni nogavic Tonosa, kjer sem imel ob statvah nočni šiht, sem nastavil tako, da je bilo vse lepo in prav, potem pa sem si vzel v roke harmoniko in se sprehodil po tipkah. Na lepem je lepše zazvenel tudi drugi del ...&#8220;
Slavko Avsenik not ni poznal. Nikoli se jih tudi ni želel naučiti. Ko mu je nekoč brat Vilko prinesel šop not, jih je takoj vrgel skozi okno. Potem pa je vse življenje igral samo na svoj izjemen, abostultni posluh. Toda prav pri nastanku Golice bi mu note prišle vražje prav. Ideja pride in gre.
Ko je ob statvah za silo spravil skupaj še tretji del, si je ves čas do konca nočne izmene skladbo v mislih ponavaljal, zraven pa si jo skiciral na listič z nekakšnimi pikami. Takoj po šihtu pa je nemudoma odhitel k svojemu bratu Vilku, akademsko izobraženmu glasbeniku, ki je imel seveda note v malem prstu.
Vilko ga je pozorno poslušal, naredil nekaj malih logičnih popravkov, na koncu pa dejal:
&#8220;Tako rekoč popolna skladba! Zdi se mi, da je ne bo treba nič več dodelovati. Le posneti jo moramo tako, kot bi se med seboj pogovarjala trobenta in klarinet.&#8221;
Po vajah so šli Golico takoj posnet v radijski studio. Urednik Janez Bitenc je bil z novo skladbo zelo zadovoljen.
&#8220;Fantje, tole pa je nekaj povsem novega! Takoj jutri jo bom dal v oddajo!&#8220;
Nova skladba je naletela na tak sprejem pri poslušalcih kot še nobena do tedaj. Vsak dan je prišlo na radijsko uredništvo več ducatov pisem, v katerih so zahtevali samo to skladbo. Vse več pisem je prihajalo tudi iz tujine, posebno iz Avstrije. Videti je bilo, da glasba kljub težkim povojnim časom res ne pozna nobenih meja. Morda pa je prav zato dobila še močnejša krila. Brata Avsenik sta čez noč dokazala, da za glasbo res ni prav nobenih meja.
Ena prvih največjih veselic z Gorenjskim kvartetom je bila v rodnih Begunjah. Brata Avsenik sta se ves čas zavedala, da sta na domačih tleh dobila tisto, kar jima je dalo veselje do življenja, zato sta svojemu kraju vedno izkazovala posebno pozornost.
&#8220;Na Golici! Na Golici!&#8221; je vpilo občinstvo na vse grlo. V Begunjah še ni bilo toliko ljudi. Zasedli so ves veselični prostor pred Jožovcem, zasedli so pol vasi vse tja do cerkve, novi in novi obiskovalci pa so še kar prihajali.
Bilo je neverjetno, a resnično. Komaj so izzveneli zadnji takti polke, že je več sto ljudi kot v en glas zavpilo:
&#8220;Na Golici! Na Golici!&#8221;
In tako so jo na eni veselici igrali tudi po desetkrat, dvajsetkrat ... Kdo bi to sploh lahko preštel!
Potem je urednik na Radiu Celovec Ljubo Hartman Gorenjski kvartet prav zaradi skladbe Na Golici povabil na snemanje na njihov radiu. Tehniko so imeli precej boljšo, pa je nastal izjemno dober posnetek.
&#8220;Kako bi bilo, gospod Vilko, če bi dodali malo več odmeva, echa,&#8221; je predlagal celovški zvokovni mojster, urednik Hartman pa je bil tudi takoj za ta dodatek.
Nastala je nova skladba Na Golici, sicer v osnovi enaka tisti, ki je bila posneta v Ljubljani, slišati pa je bila res kot odmev inštrumentov, posebno trobente in klarineta nekje v hribih.
Odmev po avstrijski Koroški je bil nesluten, celo večji kot doma.
Slavku se je za vse življenje vtisnilo v spomin prvo gostovanje v Št. Jakobu na zdajšnjem avstrijskem Koroškem. Ko so se z vlakom pripeljali igrat, so se naenkrat po vseh cerkvah oglasili zvonovi.
&#8220;Kakšne praznik pa imajo tu? Ali imajo žegnanje?&#8221;
Ustrašili so se, da bo zaradi žegnanja manjši obisk. Pa niso imeli žegnanja, temveč so pritrkavali Avsenikom v čast. Avsenikom in njihovi Golici, ki tako čudovito ponazarja – praznik na vasi!
Ob takem navdušenju nad Golico se je še najbolj znašel Avsenikov začetni nemški menedžer in pisec besedil. Za skladbo je napisal nekaj verzov in – obogatel! A v osnovi je Avsenikova skladba ostala instrumentalna in taka bo šla tudi v zgodovino.
Skladba Na Golici je doživela v resnici več kot šeststo obdelav, šeststo brušenj diamanta. Za njo je prišlo še več drugih diamantov, vendar so bili vsi manjši, pa čeprav enako svetleči in vabljivi. A Golica je samo ena. Tako kot Slavko Avsenik, ki je kot neobrušen diamant postal najbolj znan Slovenec po vsem svetu. Slavo si z njim lahko delijo samo še športniki, s to pripombo, da je lepota Avsenikovega diamanta Na Golici v primerjavi z vsemi drugim povsem neprekosljiva in zato večna.
Ivan Sivec



TIsto, kar je objavilo DELO v svoji drugi petkovi izdaji
05.07.2015 ob 16:37

AVSENIKA SO POTRDILI LJUDJE

Pravijo, da je Slavko Avsenik odšel. Toda odšel je samo v fizičnem pogledu. Njegov duhovni svet je ostal med nami in bo živel še stoletja. Lahko bi celo rekli, da se premalo zavedamo, da smo živeli in da bomo še dolgo bivali v Avsenikovem času. Slavko Avsenik je skupaj z bratom Vilkom soavtor skoraj tisoč izvirnih melodij. Toliko odlične glasbe verjetno ni ustvaril noben drug Slovenec. Slovensko glasbeno zakladnico je obogatil s toliko polkami in valčki, pa tudi nekaterimi drugimi ritmi, da so se mu vsi čudili, od kod izvira njegov neusahljiv studenec. Sam pa o tem ni premišljeval. Tako kot vsi veliki avtorji, je samo ustvarjal, ustvarjal. Še pred petimi meseci mi je dal nove melodije, na katera sem napisal besedila. Lahko bi rekli, da je ustvarjal prav do konca. Bil je izvrsten harmonikar, ki je prinesel v svetovno glasbo nov način muziciranja s harmoniko. Mnogo so ga skušali posnemati, a nihče ga v tej zvrsti popularne glasbe ni dosegel. Njegov ansambel, ki so ga v tujini poznali predvsem po njegovem imenu, je posnemalo več kot deset tisoč glasbenih skupin. Mnogi so Avsenikom skušali približati, a nobenemu ni uspelo.
Na srečo bo Slavkova duhovna dediščina ostala z nami. Kot izziv za manjše in večje glasbene skupine, za male in velike orkestre, za godbe na pihala, za vse poustvarjalce sveta. Mnogi so že črpali iz Slavkove zakladnice, še več pa jih bo v prihodnosti.
Bil je najbolj razpoznavni znak Slovenije. Poleg športnikov so ga poznali in občudovali po vsej Evropi, pa tudi velik del sveta. Če danes kot glasbenik ne znaš zaigrati in zapeti vsaj dveh skladb v Avssenikovem duhu, ne pomeniš v glasbenem svetu nič.
Osrednja glasbena oddaja Radia Ljubljana oz. Radia Slovenija Četrtkov večer domačih pesmi in napevov je doživela prav zaradi Avsenikov evropski sloves. Svoje čase jo je poslušal najmanj vsak peti radijski poslušalec. Po letu 1953, ko so se pojavili Avseniki, so poslušalci prav zaradi njih začeli množično kupovati radijske sprejemnike. V enem letu se je število kupcev podeseterilo. Enako je bilo s ploščami, kasetami, drugimi nosilci zvoka. 32 milijonov prodanih plošč Ansambla bratov Avsenik potrjuje, kako je glasba univerzalni jezik. Pred dvema letoma sem poskrbel, da je Avsenikova glasba vpisana tudi kot evropska duhovna dediščina.
Slavko Avsenik je bil tudi po človeški plati izredno čuteč, iskren, prijazen, vljuden človek. Nikdar se ni hvalil, vsakogar je rad sprejel, imel je rad vse ljudi. Rad je dejal:
&#8222;Moj uspeh je v tem, da so me potrdili ljudje!&#8220;
Begunje na Gorenjskem, rojstni kraj bratov Avsenik, so postale prava glasbena Meka. V Begunje, na Bled in drugam prihaja samo zaradi Avsenikov več kot tri četrtine tujih turistov. Gorenjska je postala priljubljena destinacija turistov predvsem zaradi Avsenikov.
Vsi, ki smo ga cenili, se klanjamo njegovem geniju, njegovi izjemni človeški toplini, še posebej pa vsaki melodiji posebej. To je studenec, iz katerega smo zajeli vodo komajda z vrha, zajemali pa jo bomo še stoletja in stoletja. Tako kot Straussi, tako kot Beatli, so in bodo Avseniki večni. Slavko pa je njihov prvi mož, brez katerega tovrstne glasbe ne v Slovenije ne v Evropi preprosto ne bi bilo.
Zato bo Slavko, naš Slavko, ostal vedno z nami.
Res je: vsi se spremenimo v prah. Ampak samo Slavko se je včeraj spremenil v zlati prah, zlati zvezdni prah.
Ivan Sivec



Miča iz Litije
05.07.2015 ob 16:21

Te dni spremljam vaše delovanje v zvezi z Avseniki. O Slavku povsod pišete zelo lepo. Enako ste o Slaku in Miheliču. Slavko Avsenik si pa to res zasluži.

Miča



Miha
04.07.2015 ob 21:16

Lepo ste napisali, tako kot je res.

Miha



TISTO,KAR JE BILO OBJAVLJENO NA SLOVENSKI TISKOVNI AGENCIJI
04.07.2015 ob 15:00

O AVSENIKOVEM FENOMENU


Taki glasbeniki, kot so Slavko Avsenik, nikoli ne odidejo. Slavko je skupaj z bratom Vilkom ustvaril skoraj tisoč izvirnih skladb, je začetnik posebne zvrsti popularne evropske in svetovne glasbe (narodno-zabavne), je izjemen harmonikar in izredno topel človek. Njegove skladbe bodo živele še stoletja, v njih se bodo napajali mnogi drugi ansaMbli, mnoge skladbe bodo doživljale priredbe po vseh celinah sveta. Tako je bilo doslej in tako bo tudi vnaprej.
Ob tem je treba poudariti, da brez Avsenikov tovrstne zvrsti glasbe sploh ne bi bilo. Vilko in Slavko Avsenik sta bila tako močna ljudska ustvarjalca, da je tovrstna glasba iz godčevske tradicije prerasla v množično duhovno kulturo, ki jo je sprejel ves svet. Avsenike posnema pri nas okoli 600 glasbenih skupin, v svetu pa več kot 10.000.
Ko sem kot prvi v Evropi pripravil na Oddelku za etnologijo in antropologijo (ljubljanska Filozofska fakulteta) magistrsko nalogo, sem se šele zavedel, kako težko delo sem si nakopal, saj tovrstne literature do tedaj sploh ni bilo, hkrati pa, kako hvaležno delo je opisati in poslušalcem predstaviti evropski glasbeni fenomen iz Begunj na Gorenjskem.
Ne gre pa samo za prehod iz ljudskega godčevstva v novo obliko muziciranja, temveč tudi za združitev ljudskih elementov godenja z elementi godbe na pihala, kar ima v Sloveniji že 350-letno tradicijo. Slavko Avsenik je bil izjemen avtor in izvajalec, njegov brat Vilko pa je natanko vedel, kako je treba to glasbo tudi tehnično in notalno sestaviti, obdelati in jo ponuditi poslušalcem. Pri tem je veliko vlogo opravila radijska psotaja Radio Ljubljana z oddajo Četrtkov večer domačih pesmi in napevov, ki jo še zdaj posluša vsak peti poslušalec, veliko tudi v tujini. Mnogo tujcev pozna ali pa prihaja v Slovenijo samo zaradi Avsenikov.
Avseniki s Slavkom Avsenikom v ospredju so nasploh eden največjih razpoznavnih znakov Slovenije. Poleg športnikov edini pravi ambasadorji slovenstva in to še mnogo pred osamosvojitvijo naše države.
S Slavkom Avsenikom sva veliko ssodelovala ob pripravi mojega magisterija in ob pisanju moje poljudne knjige Brata Avsenik. Za Avsenike sem napisal 76 besedil. Vsak stik z njim se mi je zdel dragocen za vse življenje.
Na srečo imajo glasbeniki to srečo, da nikdar ne odidejo. V bistvu samo spremenijo svojo zunanjo podobo. Drugače pa ostanejo z nami še stoletja in stoletja.
Lahko smo ponosni, da smo živeli v Avsenikovem času. Hvala Ti, naš dobri Slavko, za tisoč melodij in za milijone prijaznih smehljajev, ki si jih z melodijami namenil vsem dobrim ljudem sveta, še posebej Slovencem!
Mag. Ivan Sivec



Tone
03.07.2015 ob 15:58

Avseniki so bili največji slovenski ambasadorji.
Večji od vseh naših politikov. Avsenik je prvi mož Slovenije, znan po celem svetu.
Poklonimo se njegovemu spominu!

Tone



Jani iz Maribora
03.07.2015 ob 15:01

Hvala za sporočilo, da je Slavkov pogreb v torek popoldne v Begunjah.
Ob tem pa še drobna pripomba da je Irma Rauh na Radiu Slovenija brala iz vaše knjige o Avseniku, avtorja pa nič ni navedla. Takšni so današnji novinarji.

LP
Jani



Matija
03.07.2015 ob 12:20

Avsenik je bil največji, vi, gospod Sivec, pa ste njegovo veličino potrdili s knjigo.
Hvala tudi Vam!

Matija



Aleks
03.07.2015 ob 10:29

Gospod Sivec, prenesite moje sožalje, prosim, vsej Avsenikovi družina. In hvala Bogu, da ste o njem napisali tako lepo knjigo in v svojem magisteriju predstavili fenomen vsemu svetu.

Hvala, hvala in naj Slavko počiva v miru!

Aleks



Marija M.
03.07.2015 ob 08:58

Izgubili smo velikana - Slavka Avsenika. A njegova glasba bo ostala.
Moje sožalje, gospod Sivec!

MM



Metka
02.07.2015 ob 21:27

Kakšna sreča, gospod Sivec, da ste o Avsenikih napisali tako lepo knjigo!!! Vidite, danes je Slavko AVSENIK umrl, a knjiga in njegove večne melodije bodo ostale.

HVALA!!!

Metka



Minka Zupanič
01.07.2015 ob 23:31

Gospod Sivec,
prebrala sem Kneginjo Emo. Zelo čuteča zgodba. O njej bi se morali učiti v šoli. To je naša ZGODOVINA!!!

Minka Z.





(mnenja iz prve polovice leta 2015)     NAPREJ >>>