Ivan Sivec: Srebrna praprot

Naslovnica knjige Srebrna praprot

Potopis SREBRNA PRAPROT s podnaslovom Po Novi Zelandiji po poteh ponosnih Maorov predstavlja novozelandsko zgodovino skozi enaindvajset črtic oziroma legend, ki pripovedujejo o tem, kako je do tedaj neznano pomorsko ljudstvo pred mnogimi stoletji odplulo z daljnega Havaitija, potem pa so na koncu večmesečne plovbe odkrili deželo neskončnih gozdov in rodovitne zemlje, slapov in jezer, pa tudi ledenikov in ognjenikov, delfinov in rib, ki povzročajo potrese. Vse legende so povedane skozi oči ponosnih domorodcev, seveda pa se je pisatelj ustavil tudi pri ljudožercih, plesu haka in človeku, ki je prvi osvojil Mont Everest - pri siru Edmundu Hilaryju.

Naslov pa razkriva naslednja misel maorskega poglavarja:

»Vsaka stvar na svetu ima svojo vlogo. Tudi praprot, velika kot naše palme. Ko boste pripluli do najbolj južne dežele, si najprej nalomite nekaj velikih vej praproti. Sanjal sem, da praprot, če jo obrneš naokrog, ujame v svoje liste veliko svetlobo lune in zvezd, vso svečavo nočnega neba. S takimi vejami pa si boste pri odkrivanju dežele lahko svetili tudi ponoči in ne boste nikoli zašli in ne boste nikoli živeli v temi.«



Maorski bojevnik
V knjigi je tudi več kot 100 fotografij.


/ Ena od zgodb ima naslov LJUBEZEN /

Maori starih dogodkov nimamo zapisanih. Naša starodavna izročila se prenašajo od ust do ust, od napeva do napeva, od giba do giba. Ko poslušate naše zgodbe, ne poslušate mene, temveč mojega pradeda. Ko poslušate naše pesmi, ne poslušate moje žene, temveč mojo prababico. Ko gledate naše plese, ne gledate naših lepih mladenk, temveč gledate mladenke iz časov, ki so bili nekoč, še vedno pa niso minili.

Tole je zgodba o ljubezni! O ljubezni med lepo maorsko mladenko in postavnim maorskim mladeničem. Ljubezen pa je tista milina, ki je toplejša od vsakega sončnega žarka, in tiste sanje, ki so mehkejše od vsake mesečine.

Zgodila se je tedaj, ko smo komajda začeli živeti v naši sanjski deželi. Doma je v neprehodnem deževnem gozdu, na obeh straneh velikega jezera. Mladenka je živela na eni strani jezera, mladenič pa na drugi. Pa tudi istemu plemenu nista pripadala, temveč vsak drugemu. Ko smo se preselili v svojo novo deželo, se namreč nismo preselili vsi naenkrat, pa tudi ne vsi iz enega plemena. In tako je tudi na novi zemlji obstajalo več plemen, več klanov, več skupnosti.

Treba je povedati, da je tudi naš človek v duši včasih slaboten. Na daljno pot na drugem robu morja ni vzel samo ljubezni, temveč tudi sovraštvo. Sovraštvo pa je čustvo, ki človeka rado pogubi. A tole ni zgodba o sovraštvu, temveč o ljubezni, zato jo poslušajte do konca!

Lepa mladenka in postavni mladenič sta res živela vsak na svoji strani jezera in se nista nikoli mogla srečati od blizu. Kljub temu pa sta se veliko večerov iskala in se na koncu tudi našla …

Ona je vsak večer sedela ob tihem jezeru in pela prelepe pesmi svojega plemena. On pa jo je na drugi strani večer za večerom poslušal in nikdar ni mogel zaspati prej, dokler njenih napevov ni poslušal do konca.

Poslušal jo je en večer, poslušal jo je nešteto večerov, poslušal jo je več večerov, kot se prižge na nebu zvezd ob prvem mraku.

Mladenka je vsak večer sedela ob jezeru in prepevala

Ker mu je pesem segla do srca, se je njen napev pesmi kmalu naučil igrati na piščal tudi sam. In tako sta se združila v pesmi: ona je pesem na svoji strani jezera prepevala, on pa jo je na svoji strani igral na piščal. Čeprav sta bila daleč drug od drugega, sta bila vendarle združena v pesmi svojih prednikov.

Tudi onadva sta veliko sanjala. Ko sta legla spat, sta oba vse do jutranje zore sanjala, kako pesem prepevata in igrata skupaj. Šele ko sta se zbudila, sta se zavedla, da je jezero preširoko in pregloboko. Celo postavni mladenič si ga ni upal preplavati. Bal pa se ni samo vode, temveč tudi sovraštva sosednjega plemena.

Neke noči pa je moč sanj premagala mladenko. Okoli pasu si je privezala votle buče in skočila v jezero. Plavala je in plavala ter s skrajnimi napori priplavala do mladeniča na drugi strani jezera. Vsem je razumljivo, da je na površju niso obdržale samo buče, temveč predvsem njeno silno hrepenenje po mladeniču.

Toda ko je priplavala na drugo stran jezera, so nanjo s kopji planili člani sosednjega plemena in jo - še preden jo je mladenič lahko vzel v naročje - pobili na tla! Ko pa je mladenič videl, kaj so naredili njegovi tovariši, je planil k njej in jo zaščitil s svojim telesom. Toda tudi njegovo telo so člani njegovega plemena takoj prebodli s kopji.

A ljubezen je vendarle premagala sovraštvo: pokopali so ju v skupni grob! Duši lepe mladenke in postavnega mladeniča pa sta skupaj odpotovali na sever, tja na sever, kjer so naše duše od nekdaj doma.

Kdor zna prisluhniti večeru, lahko ob jezeru še zdaj sliši pesem, ki jo poje lepa mladenka, na piščal pa jo spremlja postavni mladenič …


Spostovani obiskovalci! Ce to knjigo poznate, Vas vljudno vabimo, da jo ocenite. Glasujete tako, da kliknete na oceno, ki se Vam zdi najprimernejsa.
Knjiga Srebrna praprot je:
 Zelo priporočljiva
 63%Zelo priporocljiva: 63%Zelo priporocljiva: 63%
 Solidna
 24%Solidna: 24%Solidna: 24%
 Nekaj srednjega
 5%Nekaj srednjega: 5%Nekaj srednjega: 5%
 Še sprejemljiva
 4%Se sprejemljiva: 4%Se sprejemljiva: 4%
 Neužitna
 3%Neuzitna: 3%Neuzitna: 3%
Število glasov: 414