Ivan Sivec: Zgodbe iz peska

Naslovnica knjige Zgodbe iz peska
Delo pisatelja Ivana Sivca Zgodbe iz peska je knjiga, napisana za mlade bralce in za tiste potovalce, ki bi radi spoznali Avstralijo, pa ne vejo kaj dosti pristnega o njej in jim tudi turistični prospekti ne morejo veliko pomagati, da bi spoznali dušo dežele. Sivčeva knjiga je dobra knjiga. Napisal jo je z veliko naklonjenostjo do temnorjavih aboridžinskih plemen Avstralije, do ljudi, ki drugače razmišljajo kot mi, Evropejci, ali Japonci ali Kitajci. Na svojstven način, s pomočjo mnogih svojih in arhivnih slik, nam je predstavil zdajšnjo podobo Avstralije, pa tudi zgodovino belega naseljevanja, vse od angleških in irskih konviktov, zlatih mrzlic do preizkušanja atomskih bomb v puščavah Avstralije in do norosti sodobnega bivanja v velikih mestih ob sodobni potrošniški tehnologiji.
Mag. Bert Pribac, književnik in humanist,
ki je v Avstraliji preživel 43 let


V knjigi je 21 zgodbic:
  1. Ab-origin
  2. Sanjski čas
  3. Uluru in Kata Tjuta
  4. Kunya in Liru
  5. Nasedla ladja
  6. James Cook
  7. Kazenska kolonija
  8. Zlata mrzlica
  9. Prva nagrada - smrt
  10. Izobčenec Ned Kelly
  11. Vlak na kamele
  12. Pleši, Matilda
  13. ANZAC
  14. Leteči zdravniki
  15. Šola po zraku
  16. Dva parlamenta
  17. Atomski poskusi
  18. Deklica in dingo
  19. Lovec na krokodile
  20. Nekaj norosti
  21. Kenguru

/ odlomek iz knjige /

Prva Zgodba iz peska: AB-ORIDŽIN

Sem Ab-origin. Aboridžin. Zadnji Aboridžin. No, eden izmed zadnjih Aboridžinov. Tisti, ki jih srečujem, niso več pravi Aboridžini. Kako mi je ime, ni pomembno. Tako in tako ga ne bi znali zapisati. Še manj pa izgovoriti. Zato naj bom kar zadnji Aboridžin. Lahko samo Zadnji. Iz plemena Kenguru.

Nekateri nam pravijo tudi avstralski domorodci. Res smo se vsi rodili doma, na svoji rdeči zemlji. V Avstralijo smo menda pripluli iz morskih daljav v čolnih iz lubja. Pred 40.000 leti, ob koncu zadnje ledene dobe. Pripluli in ostali. Ostali v tej pusti rdeči deželi, med izsušenimi koriti rek, med nizkimi grmiči, v tako imenovanem bušu, v redkih zelenih oazah ob neskončnem morju. Ker se naš način življenja in naša kultura nista v tisočletjih nič spremenila, nas imajo mnogi za kamenodobnega človeka. Človeka, ki niti ni pravi človek, temveč napol opica. Pa čeprav v Avstraliji ni opic. Res pa je tudi, da so Avstralijo pred dobrimi dvestotimi leti nanovo odkrili belci in od tedaj naprej smo zanje neke vrste opice. Pravzaprav polopice, polljudje. Hkrati sta menda obstajala homo sapiens in homo neanderthalensis. Nekateri pravijo našim prednikom avstralopiteki. Južne opice. Po Darwinu smo sploh ena od vmesnih živalskih vrst. Črna vrsta, ki jo beli človek že dobrih dvesto let zatira, na veliko sramoti, načrtno uničuje in brez pomisleka pobija. Vse to pač dela kot z manjvredno raso oziroma s polopicami oziroma s polljudmi.

»Iz Avstralije mi v kletki pripelji vsaj enega Aboridžina! V košari mi prinesi domov vsaj nagačenega Aboridžina, če že pravih opic down under, tam spodaj, ni! Aboridžini imajo menda najmanjšo lobanjo na svetu, zato mi, lepo prosim, enega ubij, in mi domov prinesi vsaj njegovo lobanjo!«

Tako so svoje pomorščake prosili Angleži, prav tisti Angleži, ki so nas pred dobrimi dvestotimi leti - odkrili! In še ena malenkost! Čeprav smo staroselci, smo bili vse do nedavno izbrisani. Preprosto nas uradno ni bilo. Ko pa so nas prisilno civilizirali, so se moji bratje in sestre, očetje in matere, začeli predajati alkoholu in mamilom. Čeprav smo ljudje z najstarejšo kulturo na svetu, čeprav smo edini, ki enako živimo že 40.000 let, čeprav govorimo več kot dvesto jezikov in petsto narečij, nas imajo za navadne divjake. Za domorodce, ki delajo povsod težave. V najboljšem primeru smo plemeniti divjaki.

Ko so pred nekaj leti nanovo preštevali Avstralce, so poskušali prešteti tudi nas. Od dobrih dvajsetih milijonov Avstralcev so nas našteli slabih štiristo tisoč. Slaba dva odstotka. Najraje nas ne bi našteli niti en promil. Kot ljudje temnejše polti smo bili nezaželeni tudi pri preštevanju. Eden od pametnih belih ljudi je ob tem ugotovil, da tako in tako ne znamo šteti več kot do štiri. Več nam kot polljudem, ljudem, povezanim z rdečo avstralsko zemljo, ljudem iz zemlje, ljudem brez lastnine, ljudem v deželi brez časa, niti ni potrebno.

Ko so ob naši zemlji prvič z ladjo pristali belci, nas je bilo menda še nekaj več. Zdaj pa nas je verjetno še precej manj, kot predvideva beli človek. Tudi z navigacijskimi napravami iz vesolja nas ni uspel prešteti natančno. Morali bi nas namreč poloviti kot divjake in nam namestiti pod kožo čipe, pa jim to ni uspelo. Tako in tako pa je beli človek doslej prešteval le mrtve domorodce. Prešteval in se hvalil, kako uspešno je tovrstno golazen - iztrebil!

Na srečo je beli človek zadnjič globoko v rdeči puščavi, na zanj nerodovitni zemlji, daleč stran od vsake tako imenovane civilizacije, odkril še eno pleme, ki ni še nikoli videlo leteče pošasti na nebu, drveče kače na tirih, plavajoče hiše na morju. Pa tudi ne belega človeka z ognjeno palico v rokah.

In še nekaj je dobro! Da nam beli človek sploh še pravi Aboridžin. Čeprav smo še danes manj vredni od afriških opic, Aboridžin vendarle pomeni ab-origin. Iz originala. Iz izvora. Prvotni. Nekdanji. Kamenodobni. Pol nomad iz puščave. Starodavni nabiralci semen in starodobni lovci. Polljudje iz osrčja najstarejše zemlje na obli. Poraščeni črnci kratkih udov, širokih nosov, potlačenih lobanj. Izoliranci. Posebneži, ki se v pradavnih običajih vedejo kot živali. Skačejo kot kenguruji, tekajo kot emuji, se zvijajo kot kače. Človečki, ki so jim bližje predniki kot civilizirani ljudje.

A vse to nam ni mar. Aboridžini vemo, da je bila na začetku, da je zdaj in da vedno bo glavna samo - zemlja! Naša rdeča zemlja. Zemlja kot mati in hči, oče in brat. Zemlja, iz katere sta zrasla pleme in sosednje pleme. Zemlja, ki ji nekateri rečejo puščava. Zemlja, katere del smo. Zemlja, ki ni naša zemlja, ampak smo mi sami njeni otroci. Pa čeprav nekateri tej zemlji pravijo puščava. Zemlja, ki je življenje, zemlja, ki je zrak, voda, nebo. Zemlja, v kateri živi duh naših štirideset tisoč let starih prednikov.

Povedal vam bom nekaj zgodb. Zgodb naše zemlje. Zgodb puščavskega peska. Seveda tako, kot se skuša izražati beli človek. Tako kot je bližje vsem vam. Svojo štiridesettisočletno zemeljsko dediščino imamo zapisano samo v pesku, v pesmih in plesu, na risbah, na skalah. Zato bodo to zgodbe iz zemlje, zgodbe iz peska. Vsaka zgodba je sestavljena iz nekaj peščenih zrn. Ko se zrna sestavijo na zemlji, pa je to lahko že cela pripoved. Pripoved o izvornem bitju, ki je odšlo na dolgo pot proti sončnemu vzhodu in zahodu, severu in jugu pred štiridesettisoč leti. Pripoved o polčloveku nad ozvezdjem južnega križa. Pripoved, ki je ostala zapisana v duhu naših prednikov in se prenaša iz roda v rod samo preko glasov, pesmi, plesov in risb na skalnatih stenah.

Naše zgodbe so takšne, da so že tisočletja vedno enake, pa vendar jih pesek zapiše vedno drugače. Ravno toliko drugače, kot je drugačen puščavski veter, ki zmeša zrnje med seboj. Ravno toliko drugače, kot so drugačna naša plemena. Ravno toliko drugače, kot se pretaka v mojih žilah kri kenguruja.

A vendar so to resnične zgodbe. Vse naše zgodbe iz peska so zapisane v spominu naših prednikov, so ohranjene v srcih naših plemen, so del naše skupne duše, raztresene po vsej rdeči zemlji. Zato so to zgodbe z dušo. Beli človek je dušo izgubil, mi pa jo še imamo.

Zato se vam bo na prvi pogled zdelo, da to niso vaše zgodbe. Toda vsaka zgodba iz zemlje je tudi vaša zgodba. Pesek je na vsaki celini drugačen, a vendar je zrno le podobno zrnu. V vsakem našem zrnu peska pa je tudi duša, duša naših prednikov. Zato jih morda le ne boste sprejeli prostodušno.


Spostovani obiskovalci! Ce to knjigo poznate, Vas vljudno vabimo, da jo ocenite. Glasujete tako, da kliknete na oceno, ki se Vam zdi najprimernejsa.
Knjiga Zgodbe iz peska je:
 Zelo priporočljiva
 65%Zelo priporocljiva: 65%Zelo priporocljiva: 65%
 Solidna
 22%Solidna: 22%Solidna: 22%
 Nekaj srednjega
 5%Nekaj srednjega: 5%Nekaj srednjega: 5%
 Še sprejemljiva
 3%Se sprejemljiva: 3%Se sprejemljiva: 3%
 Neužitna
 4%Neuzitna: 4%Neuzitna: 4%
Število glasov: 475