Ivan Sivec, Literarni večer (Radio Slovenija; 1. program; 14.5.2009)

Prof. dr. Helga Glušič
Literarni večer; Radio Slovenija, 1. program; 14.5.2009




/ Prepis oddaje /

Pripovedno delo Ivana Sivca
( ob 60 - obletnici rojstva)

GLASBA
Pripovedno delo Ivana Sivca je široko obzorje živahnih zgodb, napetih dogodivščin, dramatičnih usod, ki se dogajajo tako v zelo oddaljenih časih, največkrat s pogledi na biografije pomembnih osebnosti, potem v nekoliko bližnjih časih, z zgodbami iz vaškega okolja, življenja kmetov in njihove navezanosti na zemljo, s  starimi navadami in z vsaj navidez umirjenim vaškim življenjem, ter v sodobnem času, ko njegove zgodbe odpirajo vrata socialnim stanjem v družinskih skupnostih, opisovanju vznemirljivih osebnih usod, pa tudi srhljivo usodnih dogodkov in fantazijskih ter resničnih potovanj. V zgodbah za mladino se pisateljeva domišljija razživi v zapletenih dogodivščinah mladostniških avantur, ki jih spodbujata fantovska radovednost in trmasta odločnost priti do končnega odkritja skrivnosti.

GLASBA - vmes:
Ivan Sivec takole pripoveduje o začetkih svojega pisanja in o
zgledih, po katerih se je ravnal:

Posnetek: KUL - 024, TRAJA 3.08 min ( SIVEC-LV1)
Začetek: Pisati sem začel..............
Konec: .....................ki jo razume veliko ljudi.
GLASBA

Sivčeva pisateljska pot vedno zavija na več smeri hkrati: od spominov na lastno otroštvo in mladost k podobam vaškega življenja s pogledom na pokrajino, na kmetijsko delo ali obrtniške spretnosti domačih ljudi, na ljudske običaje in obrede in na značilne medsebojne odnose vaške soseščine. Ob včasih čustveno in značajsko zelo napetih družinskih zgodbah z detektivskimi ali ljubezenskimi zapleti so tu še igrive športne dogodivščine z domišljijskimi razsežnostmi, psihološki romani z mladostniškimi zapleti in včasih tudi usodnimi pustolovščinami, ki so po svoji zgradbi blizu detektivskemu in pustolovskemu romanu: o pozabljenih zakladih, usodnem pečatu, krivi prisegi ali prekletstvu zlata.

GLASBA - vmes:
O načinu in zvrstnosti svojega pisanja pa Ivan Sivec pravi tole:

Posnetek: KUL - 076, TRAJA 2.47 min (SIVEC - LV2)
Začetek: Na fakulteti sem sicer izvedel............................
Konec: ..........................................po 10 ur v kabinetu.
GLASBA

Zdi se, da v mnogih Sivčevih pripovedih v ozadju vedno previdno bdita tudi igrivi posmeh, v katerem se odkriva človekova razposajenost, zvitost, zavist, ljubosumje ter želja po uspehu in tudi po lastnini, ki je pogosto med poudarjenimi prvinami človekove narave. Posebej sproščen pa postane v humoreskah, ki pisatelju pomenijo »sol življenja«. Na primer v povesti, s katero se posmehne pisateljski usodi: z naslovom Kako sem postal slaven.
GLASBA

Igralec: Vsi tisti, ki ste kdaj koli na svetu kar koli objavili, veste, da je objava odvisna predvsem od urednika, ki to stvar sprejme ali zavrne, spravi naprej ali pa jo vrže v koš. Urednik je pravzaprav bog, pisan z malo, večkrat pa bi moral biti kar z veliko začetnico, kajti samo on odloča o vseh nesmrtnih delih. Zato so uredniki nadljudje, s katerimi je treba delati nadvse previdno in spoštljivo, že ob vstopu v njihovo pisarno pa jim je treba potrditi vso nadnaravno moč in jim izkazati tudi vso nadčloveško pozornost. Povrhu pa je treba tudi razumeti, da kljub svoji nadmoči uredniki vendarle niso samostojne osebnosti, temveč morajo zagovarjati usmeritev založbe, za katero delujejo, skrbeti pa morajo celo za to, da v njihovi založbi izdajajo take knjige, ki se na trgu prodajajo. Torej so v nekem pogledu med kladivom in nakovalom, s to pripombo, da ima glavo na nakovalu predvsem sam avtor, urednik pa je tisti, ki vihti kladivo nad njim.
Preden sem odnesel svoj prvi rokopis prvemu uredniku, sem se vendarle nekoliko pozanimal pri priznanih pisateljih, kako naj  k urednikom nasploh pristopim.
»Največ urednikov je takih, ki imajo radi mir,« mi je svetoval eden od priznanih piscev. »Najbolje je, da uredniku prineseš že tako popolno delo, da z njim nima nobenega dela. To je po svoje tudi razumljivo, kajti v vsaki založbi mora urednik spraviti na leto na svetlo od trideset do petdeset del in je zato najbolj hvaležen avtorju, če je njegovo delo v resnici povsem popolno.«
O popolnosti moje Poeme o ljubezni nisem podvomil niti za trenutek. Zdi se mi, da celo Trdinova Silva pravi, da je vsak umetnik nekoliko zaljubljen vase in da vsak ceni samega sebe še najbolj. Toda če je človek tako samokritičen, kot sem jaz, lahko ugotovi samo to, da je bilo delo res napisano s krvjo na konici peresa in da v resnici bolj popolnega dela na svetu preprosto ni. 
GLASBA

Sivčeve pripovedi vedno zvesto spremljajo modrost, poučnost in vzgojnost, kar ne velja le za njegove otroške in mladinske pripovedi. Ob družinskih temah se, na primer, njegovo kritično oko usmeri na spore, na odnos vaškega okolja do nenavadnih okoliščin na vasi in v mestu, ob čemer se brusijo tako opisi literarnih likov kot razgibanih prepirljivih scen, ki jih mojstrsko dopolnjujejo Sivčevi dialogi, ena izmed njegovih najmočnejših slogovnih prvin in posebej opaznih značilnosti njegovih pripovedi.
Sivčevi dialogi namreč neposredno odstrejo poudarjeno duševno stanje, značaj osebe v konfliktu z drugo osebo, pri tem pa se tudi z opisom prostora in dogajalnega vzdušja oblikuje živahen prizor. V dialogih se oblikuje tudi situaciji in človeškemu liku ustrezen in raznovrsten jezik, ki je posebno razgiban v prepirljivih prizorih, z uporabo mladostniških izrazov, v duhovitih opombah, tudi čustvenih poudarkih v dialogu, medtem ko neposrednim izpovedim ne dovoli posebne pozornosti. Ne želi biti sentimentalen! Ob ljubezenski temi se njegove literarne osebe raje predajo notranjemu govoru, miselnim linijam domišljije ali še najpogosteje stvarnemu sklepanju in odločanju, utrjenemu z življenjsko modrostjo.

Od tod do pripoved spremljajočih poučnih misli, modrosti o ljubezni, pravičnosti, skromnosti, dobroti, zvestobi, poštenosti, delavnosti in radoživosti, pa mimogrede tudi o spretnosti, zvitosti, uspešnosti in bogatenju, je samo kratek korak. Sivčeva pripoved je namreč nadvse dinamična, vsebinsko večplastna, polna presenetljivih dogajalnih premikov, tudi nevarnih akcij in negotovosti. A k sreči se, kot rečeno, usoda literarnih junakov najpogosteje ujame v zanko pripovedovalčeve modrosti in nepremakljive trdne resničnosti in pristane na varni poti v prihodnost. A ne vedno. V romanih s temo občutljivega mladostniškega dozorevanja in hrepenenja po intenzivnem življenju, se oblikujejo tudi nepredvidljive in usodne preizkušnje. O tem pripovedujeta med drugimi tudi romana Zadnji mega žur in Jutri bom umrl. Prisluhnimo odlomku iz Mega žura:
GLASBA

Igralec: Okoli sedme zjutraj je pri Lampetovih pozvonil telefon:
»Dobro jutro! Upam, da nisem prezgoden. Tu dežurni s Povšetove. Imam nujno sporočilo za vas. Ne bojte se, nič hujšega ni.«
»Ali je živ? Samo to mi povejte, ali je še živ?«
»Če govorite o sinu, potem vam lahko zagotovim, da je živ. Celo preveč živ. Ponoči je bil celo tako živ, da smo ga morali pripreti do iztreznitve. No, zdaj je že verjetno na poti domov. Prosim vas samo to, da se ob priložnosti oglasite in plačate stroške njegovega prevoza na Povšetovo. Če se oglasite osebno in plačate z gotovino, imate 50% popusta. Hvala za razumevanje!«
Gospa Maja je iz tega razbrala samo to, da je Matej živ in da se vrača domov.
Brž je poslala mesič Tjaši, da je vse v redu.
Le malce so se ga napili, pa ga je ustavila policija …
Medtem ko ga je čakala, je spet zazvonil telefon. Prepričana je bila, da jo kliče Matej, a je bil ravnatelj.
»Oprostite, da vas motim, a moral sem vas poklicati …« je začel od daleč, z navidezno mirnim glasom, a je jezo komajda zadrževal. »Zvečer ne bo časa za take stvari, pa tudi prav je, da prvi izveste. Moram vam povedati, da danes prvič v svojem dvaintridesetletnem službovanju na šoli - prej sem celih dvajset let poučeval - nisem  mogel vstopiti v šolo.«
»Kako?« se je začudila Maja. Je pa res zmeden! Vsi vedo povedati o njem samo to, da dobro pleše. Kako pa bo zvečer plesal, ko pa je tako zmeden!
»To se je zgodilo iz čisto preprostega razloga …« je nadaljeval v slogu pogrebnega govornika. »Glavna vrata šole so bila - zazidana! Da, prav ste me slišali. Glav-na vra-ta šo-le so bi-la za-zi-da-na. In kdo jih je zazidal?«
Gospo Majo so obletele črne slutnje …
»Trije naši četrtošolci, med katerimi je bil tudi vaš sin Matej Lampe. Žalostno, kajne?«
Gospe Maji bi kmalu padla slušalka iz rok. Zadeva torej ni bila tako nedolžna. Najprej se ga je napil, nato pa še zazidal glavni vhod.
GLASBA

Čeprav biografski romani temeljijo na strogo odmerjenem dokumentarnem gradivu in sledijo zgodovinskim virom, se v drobcih ali obrisih »zgodbe« dopolnjujejo s samosvojim pisateljevim pristopom v prikazu značaja literarne osebe, da bi tako čim živeje pokazal prepričljiv portret človeka iz daljne preteklosti. S svojimi življenjskimi zgodbami se v Sivčevem pisanju med drugimi predstavljajo Peter Pavel Glavar, Jakob Aljaž, Primicova Julija, Jernej Kopitar, Anton Aškerc in France Prešeren, kar je le nekaj imen osrednjih junakov Sivčevih osemnajstih biografskih romanov. Romaneskne zgodbe te vrste temeljijo na premišljeno izbranem strokovnem ali arhivskem gradivu, ki mu pisatelj sledi in ga dopolnjuje s slikovitimi opisi časa, prostora in narave ter življenjskih navad.
V to območje sodita tudi biografska romana, ki pripovedujeta o ljubezenskem življenju s posebno izpostavljenim ženskim likom: Biseri bolečine o Gregorčičevi ljubezni in Moji edini, ki jo ljubim, o Kajuhovi ljubezni. Knjiga o Kajuhu vsebuje posebno dragoceno pisemsko gradivo, ki ga spremlja dokumentacija vseh virov, ki jih povezujejo živahni pisateljevi komentarji, dialogi, opisi razpoloženj, srečanj,  predstavitve okolja in zgodovinskih dogodkov Kajuhovega časa. Preplet različnih prvin, od dokumentov do dodanih interpretacij, ki se med seboj smiselno dopolnjujejo, daje celotni knjigi doživljajsko zelo skladen vtis.
GLASBA

Igralec:  Vrnila se je domov in ga čakala še vso noč, ves dan, vso naslednjo noč.
Ni ga bilo.
Niti k materi ne.
Pač pa se je Mariji pripetilo nekaj, v kar prej ni verjela, od tistega pustega torka leta 1944 naprej pa je postalo del njenega življenja. Prvotno je menila, da je to posledica dveh neprespanih noči, pozneje pa je spoznala, da se vsega v življenju pač ne da razložiti razumsko. Pa naj si kdo o njej misli še tako čudno.
Zgodilo pa se je 22. februarja 1944.
Točno ob petih zjutraj in dvainštirideset minut jo je v glavi močno zabolelo. Tako močno zabolelo, da je bila prepričana, da ji bo glavo razneslo. Opotekla se je na posteljo in se z rokami prijela za čelo. Glava jo je bolela vse bolj in bolj. Prepričana je bila, da jo je udarila kap in da je z njo konec.
Ura na steni se je nenadoma ustavila.
Trenutek zatem je povsem razločno slišala, kako je zaregljal puškomitraljez. Zaregljal, vmes pa je zaslišala Karlijev krik:
»Mati! Mičica! Kje sta! Pomagajta mi! Umiram!«
Potem je samo še votlo zabobnelo in zagrnila jo je tema.
Iz nezavesti jo je prebudilo trkanje na okno. Kot obsedena je skočila k šipi. Da, tam zunaj, na mrazu in snegu, ni bil nihče drug kot njen Karli. Pomignil ji je s prstom in ji nemo kazal, naj gre z njim.
Razločno  je tudi videla, kako se ji je smehljal. Smehljal kot vedno tedaj, kadar jo je zagledal po dolgem času.
»Karli!« je zaklical nemočno, njegov nasmeh na ustnicah pa je nenadoma zaledenel in ga že ni bilo več.
Skočila je ven, da ji ne bo ušel. Toda nikjer več ga ni bilo. Pa tudi v snegu ni bilo nikjer nobene stopinje …
»Karli! Vrni se!« je zavpila v jutranji mrak, kot v posmeh pa so še enkrat tam gori nad Šoštanjem oddaljeno zaregljali puškomitraljezi.
Nato je vzela potovalko in odtavala na vlak. Slutila je, da ga ne bo več. Čutila je, da so mu vzeli življenje. Vedela je, da je njen dragi fant padel.
Padel v noč.
Padel v nič.
Padel.
Brž ko je dobila prvo zvezo, je odšla v partizane. Nekaj časa je bila v štabu Tomšičeve brigade, nato je kot partizanska učiteljica poučevala v Mozirju, nato so jo Nemci ujeli in je bila zaprta v Rogaški Slatini, kjer je dočakala tudi svobodo.
GLASBA

Sivčeva radovedna in vedno dejavna narava pa mu dovoli tudi izbiro drznejše pripovedne oblike, v katero splete dokumentarne in domišljijske prvine v radovednost zbujajočo skladnost. Tako je na primer za pripoved v romanu Ribčev dohtar (s podnaslovom Po Sloveniji po poteh Franceta Prešerna) izbral najtežjo možno varianto: prvoosebno pripoved naslovne literarne osebe.
Pisatelj Sivec o nastanku romana pojasni svoj pristop na značilno prikupen in igriv način. Govori namreč o svojih zbližanjih s Prešernom in pojasni, kako je nastal roman o njem: takole sta se pogovorila s pesnikom:

Igralec: - »Potem se je nekaj mesecev pred stošestdesetletnico svojega odhoda v večnost znašel v mojem kabinetu. Po svoji navadi je najprej nevsiljivo potrkal, za hip zadržal kljuko, potem pa mi je prav prisrčno stisnil roko in mi naklonjeno dejal:
No, pa le napiši nekaj novega o meni! Sam dobro veš, da ti nočem vsiljevati nobenega svojega pogleda na svet, a mogoče bi bil res že čas, da bi nekdo za spremembo res napisal o mojem življenju in delu tako, kot se to da razbrati iz mojih Poezij. Brez pretiranega hvaljenja, pa tudi brez pripisovanja pretiranega ozadja moje mladostni neizkušenosti, brez mojega odvečnega strahu in obupa.
Seveda sem takoj sedel k računalniku. Dohtar pa mi je kar sam narekoval vseh devetinštirideset črtic iz svojega življenja. Črtic, ki prikazujejo Ribčevega dohtarja od rojstva do smrti. In še nekaj korakov čez rob.« -

Romanu je dodan še pregled uporabljenih virov in posnetki »Prešernove poti v 62-ih slikah«, na koncu pa še Sivčev mladostni »Pesniški poskus«, sonetni venec z akrostihom V imenu ljubezni, ki ga je dvajsetletnemu (leta 1969) navdihnila Prešernova poezija. Prisluhnimo odlomku iz Ribčevega dohtarja:
GLASBA

Igralec:  Čeprav je bilo pred menoj novo življenje, pa tudi nova pomlad in poletje, me domov kar nekako ni vleklo. V Vrbo sploh ne, pa tudi veselje s strici sem želel za nekaj mesecev odložiti. Predvsem pa sem se nameraval po napornem študiju malce odpočiti in se naužiti še nekaj zadnjih počitnic v življenju. Zato mi je zelo prav prišlo povabilo grofa Dubskega z Moravske - to je pokrajine okoli Brna na Češkem - naj pomagam njihovemu Emanuelu pri študiju. Obetal se mi je dober zaslužek, pa tudi vse druge pogoje sem imel odlične. Tako sem na Dunaju ostal še vso pomlad, pa tudi na začetku poletja.
Emanuel je bil sicer res modre krvi, vendar pa je bil - če sem ga primerjal z Anastazijem - veliko bolj resen in prizadeven študent. Snov, ki jo je moral predelati, sva razdelila na dneve, potem pa sva jo sproti ponavljala, utrjevala in jemala naprej. Moram povedati, da pri tem z  Emanuelom nisem imel prav nobenih težav in da sva najino srečanje pripeljala do konca v obojestransko zadovoljstvo. Grof Dubsky mi je poleg obljubljenega plačila dodal še celih petdeset goldinarjev - kot povišek torej toliko, kot sem doma dobil iz celega grunta, - za nagrado pa me je še povabil na počitnice v Lysice na Moravskem.
Kje ležijo Lysice, sem vedel že prej, saj je bilo z Moravskega na Dunaju kar veliko študentov, vsi Čehi pa so bili mehki in dobrovoljni ljudje. Le kadar so govorili po nemško, se mi je zdelo, da enako 'pojejo' kot v svojem prisrčnem jeziku. Medtem ko se Kranjcem trda nemščina v jeziku ni prehudo poznala, se je Čehom, še posebno tistim z Moravske, poznala tako rekoč na vsakem koraku.
Vzel sem si dan za premislek, potem pa se vendarle odločil, da odpotujem s svojim varovancem vred res tudi v Lysice. Denarja sem imel čez glavo, doktorat sem imel v žepu, očitno pa se je napovedovala tudi prislovna češka gostoljubnost.
»Bom pa pač gospod!« sem si rekel in se s kočijo odpeljal naravnost z Dunaja v Brno, od tam pa v kraj, kjer je imel grof Dubsky obsežno posest in velik grad. Pravzaprav je bila njegova vsa zemlja daleč naokrog, grad pa je bil samo eno od pribežališč. Dubsky so sicer živeli predvsem na Dunaju, na Češkem pa so imeli več rezidenc. Ta v Lysicah je bila zaradi ne preveč vročega podnebja poletna rezidenca.
GLASBA

V novejšem času se kot posebno poglavje v Sivčevem pisateljevanju zvrsti več potopisov, med katere avtor uvršča tudi že znane podobe življenjskega potovanje Ribčevega dohtarja. V Sivčevih potopisih ima namreč pomembno mesto ilustrativno gradivo in dejstvo, da so njegovi potopisi prav tako kot biografski romani posvečeni zanimivi osebnosti, povezani s popotnimi cilji, ki odpirajo tudi širše kulturne, zemljepisne in družbene značilnosti kraja.
Tako se pred bralcem odpre obzorje Aljaske, povezane z Jackom Londonom, Namibije z Williamom Howellsom, Francije z napetim dogajanjem avtorjevega skrbno načrtovanega in pogumnega vzpona na Mont Blanc in nato s popotovanjem skozi Francijo po poteh Julesa Verna. Tej knjigi je pisatelj dodal še tri svoje zgodnje zgodbe, nastale v dijaških letih, ob katerih zapiše: »Spomini so kot topli jesenski žarki, ki človeka vedno z vso milino pobožajo po duši.«
Na poseben način je oblikovana potopisna knjiga z naslovom Ranjeno drevo, katere večplastna vsebina združuje odkrivanje življenjske poti in dela Janka Benigarja, ki je deloval med Indijanci plemena Mapuči, zbližanje s slovenskimi izseljenci v Argentini, ob katerih se odkriva način njihovega kulturnega in družbenega življenja, ob tem pa sledimo tudi poročanju o koncertih v Argentini gostujočega črnuškega okteta Deseti brat. Obe poglavji povezujejo ilustrativni posnetki dogodkov v času obiska v Mendozi in Patagoniji.
GLASBA

Igralec:  Seveda je nemogoče dojeti, kaj je Benigarja v resnici privleklo čez veliko lužo, še bolj pa, zakaj je v tej divjini ostal do konca življenja. A nekaj smo vsi, ki smo obstali sredi samotne pokrajine, kaj kmalu spoznali. Tam človek ni bil več podoben niti mravlji, temveč le drobnemu zrncu peska, ki ga je sem ter tja premetaval gromozanski puščavski vihar. Človek - verjetno pa je bil tudi Benigar iz takšnega testa - pa si prav svoje nemoči ni hotel nikdar priznati.
Morda pa je prav v tem tudi napredek človeštva …
Dolgo dolgo smo se vozili po prašnih kolovozih gor in dol, mimo samotnih posestev, in iskali tisti pravi prvi Benigarjev jarek, Benigarjev kanal. Prvi kanal, ki je z Benigarjevim trudom prinesel v te kraje novo življenje. Zdaj se v tej pustinji pase nekaj krav in konj, med topoli je celo neke vrste mlekarna, ki pa je prej podobna velikemu stranišču kot pa zbiralnici mleka ali mlekarni, vse drugo pa je ena sama pustota. Metod je ob pogledu na mlekarno ob prašnem kolovozu duhovito pripomnil:
»Seveda je to mlekarna! Za mleko v prahu!«
Po nekaj desetih kilometrih vožnje sem ter tja, gor in dol, smo le obstali ob kanalu, kjer je Ortéz dejal:
»To je prvi kanal, ki ga je Janko Benigar skopal tu!«
Kanal je bil sicer eden izmed stoterih, ki zdaj napajajo ta del Patagonije, a gospodu Ortézu smo verjeli že zato, da se nam ne bi bilo treba še naprej poditi naokrog po prašnih kolovozih. Na hitro pa smo lahko tudi dojeli, da je bilo to v tedanjih časih, torej pred skoraj sto leti, nekaj podobnega, kot če bi kopal vodne kanale na Luni.
Potem smo nadaljevali pot v globino Patagonije. Tokrat po ozki asfaltni poti, ki je bila v primerjavi s prejšnjimi kolovozi pravo razkošje. Naenkrat je Ortéz zapeljal na rob ceste in pokazal na kopasti grič, ki je stal pred nami sredi pustinje.
»Tam gori sta se prvič srečala! Janko Benigar in Eufemia Barassa! Evropejec bele polti in vnukinja enega najbolj znanih indijanskih poglavarjev Mapučev.« 
GLASBA

Sivčev vitalistični realizem, ki pisateljevemu pogledu odpira vedno nove zgodbe - tako otroške pravljice, zgodbe mladinskih avanturističnih dogodivščin, potopisne avanture,  zabavne in napete družinske povesti, vznemirljive športne zgodbe in pustolovske romane, kmečke povesti in romane, knjige o glasbi, zgodovinske in biografske romane ter spominsko prozo, - h kateri sodijo tudi pisateljevi spomini na delo pri radiu z naslovom Radioaktivni spomini. V tej knjigi se odpira pogled v pisateljevo življenje od študijskih let naprej. Ker podnaslov Vesele dogodivščine starega radijskega mačka ponuja več humorja kot garaških preskušenj, se v pripovedih o radijskem delovnem okolju ta napoved tudi uresniči.
GLASBA


Igralec:  Na začetku je bila beseda. Beseda v etru, beseda v vetru. Tudi danes je še tako in vedno bo. A vendar beseda, beseda sama ali podložena z notami, ki ob vsakem času veliko pove. Včasih preveč, včasih samo v eni smeri, včasih marsikaj zamolči. A vendar je to beseda, brez katere ne moremo živeti.
Čeprav me je na koncu nekoliko zaneslo, lahko brez hude patetike rečem, da je radio predvsem - ljubezen!
Ljubezen radijskih delavcev in ljubezen poslušalcev. Ljubezen ljudi, ki na petek in svetek z najboljšimi močmi pripravljajo program, ga pošiljajo v eter, dežurajo ob sobotah, nedeljah in praznikih, živijo z vsako radijsko oddajo in z vsakim tehničnim elementom tako, kot da bi bile žive stvari. Pa tudi ljubezen, ki jo večina poslušalcev sprejema odprtega srca. Ljubezen, ko jo marsikdo sprejema v tem sicer odtujenem svetu kot ljubezen edinega tovariša, edinega prijatelja.
In ker je to ljubezen, ki ima tisoč odtenkov, nikakor ne zamerim, da so na Radiu Slovenija kmalu po mojem odhodu oddajo Naš gost spremenili v oddajo Razkošje v glavi, oddajo Naši kraji in ljudje v Prvi odcep desno, oddajo Nedeljska reportaža prestavili na staro popoldansko mesto, oddaji Na današnji dan spremenili avizo …
Vsak bi pač rad svojo ljubezen izrazil malce drugače. A na koncu vedno ugotovi, da je ljubezen samo ena, neskončna in neizbežna, zato se bodo pri Mraku postavljali še marsikateri radijci s solzami v očeh. Pa čeprav je kljub osemdesetim letom radio večni mladenič, ker je pač ljubezen vedno mlada.
GLASBA

 

Pisatelj Ivan Sivec je odprt motivom, prizorom in besedam tako slovenske ljudske ustvarjalnosti, zgodovinskega, kulturnega in družbenega dogajanja, sodobnih življenjskih zgodb o iskanju in doseganju cilja, tudi vprašanjem o naravi in njeni ogroženi prvinski moči. Ker je mojster dialoga, so njegove pripovedi zelo dinamične, ker je človek akcije, so njegove zgodbe napete in zapletene, ker je dober opazovalec, mu uspe zarisati podrobne skice okolja, v katerem se dogajajo njegove zgodbe. Besede in zgodbe ga nikoli ne morejo prehiteti.
GLASBA SE IZTEČE