Ivan Sivec se predstavi sam: kdo je Ivan Sivec

(hudomušna predstavitev, objavljena kot spremna beseda v knjigi Usodni pečat, leta 2000.)

Ivan SivecVsi tisti, ki menite, da je priimek Sivec povezan z barvo las, se motite. Res sem že nekoliko siv, saj sem rojen pred oseminšestdesetimi leti, sem pa tudi plešast in bi se po tej logiki moral pisati Plešec. Nekdo, ki je raziskoval nastanek priimkov, mi je povedal, da priimek izvira iz Šivec. Torej sem šivalec, menda ovčjih kož. To verjetno drži, ker je v Sloveniji veliko Bevcev, Erjavcev itn., Sivcev pa le za vzorec.

Napisal sem knjig, od tega enainpetdeset za mladino. Ob tem še čez dva tisoč besedil za glasbo, pripravil pa sem tudi tisoč polurnih radijskih oddaj na Radiu Slovenija. Mnogi zaradi moje hiperproduktivnosti menijo, da obstajajo trije Sivci. Eden piše knjige in je star okoli trideset let, drugi piše besedila in šteje zaradi romantične zagledanosti okoli sedemdeset let, tretji pa pripravlja radijske reportaže in ima zaradi domnevne zrelosti okoli petdeset let. To ne drži! Če bi držalo, bi moral imeti stopetdeset let. Takšnih ljudi pa pri nas ni. Res pa je, da vse troje delam sam in da marsikoga - posebno glede let - zavede predvsem priimek. V resnici me še vedno razganja od mladostne vneme do življenja, veselje pa mi dajejo prav knjige.

Pisati sem začel že v prvem razredu. Tako kot vi vsi. V drugem sem napisal že tri stavke in jih objavil v tedanjem Pionirskem listu. Posebno pri dekletih so naleteli na božanski odmev. Na željo etnologa Nika Kureta sem kot dijak popisoval po hišah ženitvene in druge običaje za Slovensko akademijo znanosti in umetnosti, čeprav tedaj niti nisem vedel, kaj je to. Res pa je, da sem se tedaj oženil - s terenom in z zanimivi ljudmi. Rad sem med ljudmi in rad jim prisluhnem, posebno takim, ki imajo kaj povedati.

Prvi podlistek Pesem njenih zvonov sem objavil pri osemnajstih letih. Kmalu zatem je nastala prva knjiga. Ko je izšla, sem bil tako srečen, da bi najraje poletel kot ptica čez Kamniške planine. Rojen sem namreč v Mostah pri Komendi, zdaj pa živim v Mengšu, nedaleč stran. Planine imam skoraj na dlani.

Potem sem kar pisal in pisal. Najprej kmečke povesti, pozneje tudi zgodovinske romane, vmes pa pravljice, humoreske in pesmice. Za prvi mladinski roman Pozabljeni zaklad je kriv urednik Brane Gradišnik. V meni je odkril otroško srce. Res se pri pisanju otroških in mladinskih knjig počutim, kot bi se pogovarjal s svojo mladostjo.

Zelo me veseli, da so mladinske knjige Pozabljeni zaklad, Skrivnost zlate reke, Formula smrti in Čarobna violina med najbolj branimi knjigami na vseh šolah po Sloveniji.

Z urednikom Borisom A. Novakom sva na DZS zastavila z zbirko mladinskih romanov Dober dan, roman. V njej je izšla tudi moja prva tovrstna knjiga z naslovom Skrivnost zlate reke. Kot šolar sem rad prebiral Jacka Londona, pisatelja, ki je čudovito opisal zlato mrzlico na Aljaski. Sam sem odkril, da so pred desetletji kopali zlato na kamniškem koncu, da sta zlatonosni tudi reki Kamniška Bistrica in Drava, da... Več ne povem, preberite knjigo! V tej zbirki je druga knjiga Krokarji viteza Erazma. Naslov zveni zelo zgodovinsko, k pisanju pa me vzpodbudilo dejstvo, da so pred kratkim v Predjamskem gradu odkrili dragocen čajnik, verjetno iz časa Erazma Predjamskega. Nato je nastala še Čarobna violina. Nekje je zapisano, da je veliki goslar Giuseppe Tartini, Pirančan, igral na tri Stradivarijeve violine, nekje pa, da na štiri. Tista vmesna, četrta, ki obstaja ali pa tudi ne, je shranjena v moji knjigi. Iščeta jo Žiga in Tomo. Če pa sta jo našla, boste videli sami, ko boste knjigo prebrali!

Vse štiri - tudi ta, ki jo imate v roki - so pripravljene tako, da mularija današnjega časa odkriva zaklad iz preteklosti. V Sloveniji kar mrgoli zakladov, le odkriti jih je treba. Sam sem torej, skupaj z urednico Bredo Rajar, s katero sem našel prijeten ustvarjalni stik, štiri pri DZS že odkril. Tudi za prihodnost se ni bati. Zamisli imam še veliko, nekaj pa jih je tudi že v konkretni pripravi za pisanje. Nasploh se mi zdi takšno pisanje, v katerem opozorim na dragotine preteklosti, hkrati pa se to dogaja danes, vrednejše od marsikatere knjige, ki je napisana samo zato, da odraža današnji, večkrat skoraj izpraznjeni čas. Zame knjige brez napete zgodbe ni.

Mnogi tarnajo, da je knjiga v krizi. To ne drži! Knjiga ni bila nikoli v krizi. Na Slovenskem to drži že 450 let. V krizi so lahko samo tisti, ki jo pišejo in tisti, ki bi jo morali brati. Na srečo srečujem na šolah na bralnih značkah na tisoče mladih bralcev, ki vedo povedati veliko o mojih junakih iz knjig. Včasih še več kot sam. Bravo! Srečujem pa tudi na stotine knjižničark in slavistk, ki kar žarijo ob dobri knjigi. Slednje nasploh opravljajo plemenito dejanje, zato jim ne zamerite, če so kdaj malce sitne.

Še vedno pripravljam reportaže na radiu, v prostem času - predvsem med dopustom, ob sobotah in nedeljah - pa pišem knjige. Spomladi sem postal magister etnoloških znanosti. Magisterij sem naredil zato, da sem se preizkusil, če mi možgančki še delujejo. Zaenkrat je vse v redu. Za vas, mladi, a hkrati zelo zahtevni bralci, bi rad napisal še veliko knjig, kot so Skrivnost zlate reke, Krokarji viteza Erazma, Čarobna violina, Usodni pečat. Hvala vsem, ki mi kar naprej pišete! To mi veliko pomeni. Še več pa, da jih preberete. Res je treba nekoliko bolj napeti možgančke, a upam, da se res splača. Tako vam vsaj ne zakrnijo.

Drugače pa živim povsem vsakdanje življenje. Imam dva odrasla otroka Vesno in Iztoka ter seveda čudovito ženo Sonjo. Vesna se je že odselila, Iztok se pravkar osamosvaja. Oba sta bila odlična v šoli in tudi na faksu je šlo izvrstno. Žena mi močno stoji ob strani. Mnogi pravijo: Uboga Sonja! Ona pa je ob izidu nove knjige skoraj bolj ponosna kot jaz! Pri pripravi zgodbe za knjigo mi zdaj veliko pomagata tudi starejši - in seveda pametnejši - brat Ciril in sin Iztok. Vsi smo pač malce mahnjeni na knjige. Vesna pa jih že sama prevaja iz nemščine. Sicer pa imava z ženo Sonjo rada glasbo, veliko hodiva v hribe, ljubiva morje... Slovenija je čudovita dežela, polna vsega, predvsem pa skritega bogastva, zato jo moramo skupaj še dolgo dolgo odkrivati. Srečno, moji bralci!

Ivan Sivec