Ivan Sivec, kratek zivljenjepis

IVAN SIVEC se je rodil 23. maja 1949 v Mostah pri Komendi (18 km od Ljubljane). Bil je tretji sin. Mati Marija je bila doma v Preserjah pri Radomljah (1912-1993), oče Andrej pa je bil rojen na Sivčevi domačiji (1904-1990). Domačija se lahko pohvali z več kot štiristoletno kmečko tradicijo. Ivan je imel dva brata, Cirila (r. 1938-2005) in Andreja (r. 1941).

V Ivanovi mladosti je bilo v Mostah še veliko ljudskih godcev in pevcev, v vasi so gojili stare običaje, pa tudi skupinsko delo (ličkanje koruze, trenje prosa, sežiganje pusta, tombola klobas) itn. Vse te priložnosti so spremljali harmonika, petje in živahne pripovedi očancev. Pri Sivčevih so se radi ustavljali učitelji pa tudi drugi izobraženci. Ivan je kazal nenavadno nadarjenost, zato so ga poslali v šolo, komaj je komajda dopolnil šest let.

Osemletno osnovno šolo je Ivan obiskoval v letih 1955-1963, najprej dve leti v Komendi (dva kilometra od Most), nato v Mostah. Ves čas je bil odličen učenec in pogosto je nastopal kot recitator ali igralec. K literarnemu delu in nastopanju na odru ga je spodbujala profesorica slovenščine Ana Razpotnik. Pod njenim vodstvom je Ivan tudi prepeval in igral na citre.

Po osemletki je v letih 1963-1967 končal štiriletno srednjo tehniško šolo elektro smeri na Vegovi v Ljubljani. Po šolanju se je zaposlil pri RTV Slovenija, najprej kot tehnik pri oddajanju radijskega programa. Ob tem pa se je Ivan posvečal študiju slavistike na ljubljanski filozofski fakulteti. Službo je večinoma opravljal popoldne, ponoči in ob koncu tedna, v dopoldanskih urah pa je obiskoval predavanja in opravljal redne študijske obveznosti.

Filozofsko fakulteto je obiskoval v letih 1973-1978. Izredno lepe spomine ima na predavanja profesorjev Matjaža Kmecla, Jožeta Toporišiča, Dragija Stefanije, Emila Štamparja… Naslov njegove diplomske naloge pri prof. Orožnovi je bil Pesniški jezik pri Marku Pohlinu. Diplomiral je v rednem roku, spomladi 1978.


Jeseni 1978 se je Sivec na Radiu Slovenija zaposlil kot novinar, najprej v uredništvu jutranjih oddaj, leto pozneje pa v dokumentarno-feljtonskem uredništvu, s katerim je sodeloval že prej. Od leta 1993 do leta 2005 je bil urednik tega uredništva, hkrati pa je še naprej pripravljal reportaže, radijske portrete, praznične oddaje in druge prispevke. Kot urednik in novinar je pogosto potoval po Sloveniji, nekdanji Jugoslaviji in drugih državah. Na službenih poteh je spoznal več kot pet tisoč oseb. Upokojil se je leta 2007.

Krajše prispevke v nekdanjem Pionirskem listu in Cicibanu je objavljal od drugega razreda osnovne šole naprej. Že kot osnovnošolec, predvsem pa kot dijak, je za Gorenjski glas pisal o življenju na vasi. Prav zaradi njegovih prispevkov je nastala rubrika Gorenjski kraji in ljudje. Kot dijak je za Slovensko akademijo znanosti in umetnosti (za dr. Nika Kureta) popisoval gorenjske običaje, največ ženitvene obrede. To ga je spodbudilo, da je nekatere zgodbe, ki jih je zvedel med domačini, popisal tudi za Gorenjski glas. Že kot dijak je na Radio Ljubljana pošiljal pravljice, pozneje pa je zanj pisal tudi humoreske. Spominja se zlasti izredno prijaznega sodelovanja z urednikoma Božo Novak in Brankom Šömnom.


Sivčevo prvo daljše pripovedno delo je bila povest Pesem njenih zvonov. Najprej je izšla kot podlistek v Kmečkem glasu, nato pa letih 1971, 1982 in 1992 kot knjiga. Pri bralcih je doživela neverjeten uspeh. Prva naklada je štela deset tisoč izvodov, druga pet tisoč, nato pa je izšla še v Mihelačevi zbirki Slovenska povest kot značilno slovensko krajše prozno delo, skupaj s povestmi najvidnejših avtorjev te zvrsti: Jurčiča, Kersnika, Tavčarja… Ti avtorji so tudi, zlasti v prvem obdobju, najbolj vplivali na Sivčev slog pisanja povesti in romanov.


Prvo pisateljevo mladinsko delo - pustolovski roman Pozabljeni zaklad - je nastalo leta 1978. V njem se prepletajo motivi iz Ivanovega otroštva, iz časov, ko je s prijateljem Rajmundom plul po »velikih« domačih rekah Tunjici in Pšati, v ospredju pa je zapletena zgodba o iskanju zaklada iz francoskih časov, skrinje z zlatniki, ki so jo Francozi pozabili ob svojem zadnjem »obisku« v naših krajih okoli leta 1800. Režiser in scenarist Tugo Štiglic je po Sivčevi literarni predlogi leta 2001 posnel televizijsko nadaljevanko v treh delih in celovečerni film. Celovečerec si je v kinematografih ogledalo več kot 25.000 obiskovalcev, zato je kot tretji med filmi v Sloveniji prejel najvišje priznanje - zlato rolo. Leta 2003 je izšel tudi na videokaseti. Poleg izvrstnega Mersija - upodablja ga Roman Končar - igrajo v filmu otroci, izbrani med 720 kandidati. Lepo glasbo je prispeval Jože Potrebuješ, vodja skupine Čuki. Leta 2010 je bila na TV Sloveniji predvajana televizijska serija scenarista, producenta in igralca Romana Končarja Vlomilci delajo poleti, posneta po Sivčevem literarnem delu.

Od leta 1972 živi z ženo Sonjo, doma iz Kamnika, v Mengšu. Imata dva otroka, hčerko Vesno (r. 1973) in Iztoka (r. 1978). Vesna je diplomirala na oddelku za nemški jezik in književnost ter na oddelku za primerjalno književnost ljubljanske filozofske fakultete. Zaposlena je kot urednica pri Delu. Iztok je leta 2004 končal študij na ekonomski fakulteti in je direktor kamniške založbe ICO. Vesna je rodila dva otroka: Marka (leta 2002) in Lano (2004), torej je Ivan Sivec tudi že dedek.

Pisatelj v prostem času rad hodi na sprehode in v hribe ter igra tenis. Pravi, da je zaljubljen v svojo domovino in da se lepo počuti tako v gozdu kot v hribih in na morju. Knjige piše jeseni, pozimi in zgodaj spomladi. Je učenec kreativne šole pisanja Braneta Gradišnika. Rasel je z radiem, radijsko igro, glasbo in življenjem na podeželju, danes pa so mu najbliže odnosi med podeželjem in mestom, slovenska samostojnost, pomembni možje iz preteklosti, odkloni v sodobni družbi in življenje mladih. Pravi, da lažje piše za mladino. Pri tem mu pomagata njegova otroka, v zadnjem času pa tudi vnuk Mark in vnukinja Lana. Pri pisanju za odrasle, posebno o zgodovinskih temah, si vedno pomaga z obsežnim arhivskim gradivom.

Leta 2002 je na etnološkem oddelku ljubljanske filozofske fakultete zagovarjal magistrsko nalogo z naslovom Fenomen ansambla bratov Avsenik in si pridobil naziv magister etnoloških znanosti. Z glasbo je povezano tudi več pisateljevih literarnih del, zlasti pa dva obsežna pregleda ene od zvrsti množične kulture, slovenske narodno-zabavne glasbe. Sicer pa piše deset žanrskih pripovedi.

Ivan Sivec je doslej napisal 144 knjig.

Po podatkih cobissa je med prvimi tremi najbolj branimi slovenskimi pisatelji.

Doslej je imel več kot 900 nastopov ob podelitvi bralnih značk in samostojnih literarnih večerov.

Ivan Sivec je dobil več priznanj: kot pisatelj zlato Kersnikovo plaketo za književnost, kot novinar in urednik Terseglavovo priznanje za demokratizacijo glasil oziroma za radijske oddaje, kot eden najbolj plodnih piscev besedil za glasbo pa Souvanovo nagrado za življenjsko delo. Knjiga Prekletstvo zlata je bila leta 2008 nominirana za mladinsko nagrado.

Pravi, da bo - če bo zdrav, kot je bil ves čas doslej - napisal še precej knjig, saj ima še veliko idej.