Ivan Sivec: Očetove zgodbe

Naslovnica knjige Očetove zgodbe

Etnografski zapiski ter prve reportaže in povestice.



Zakonca Marija in Andrej Sivec leta 1970
Zakonca Marija in Andrej Sivec leta 1970

Vsebina knjige:

  • ETNO JE PRIJETNO

    • Žetev in mlačev v Mostah
    • Še o kozolcih
    • O razvoju slamoreznic
    • Pletenje kit in izdelovanje cekarjev v Mostah
    • Pridelovanje krompirja
    • Zvonjenje v Mostah
    • Pastirstvo na Veliki planini
    • Pridelovanje koruze v Mostah
    • Pridelovanje ajde v Mostah
    • Fantovski običaji v Mostah
    • Lončarstvo v komendski okolici
    • O paši v Mostah
    • Moste nekdaj in sedaj
    • Lenart pod Krvavcem
    • Zakaj ni več petja na vasi
    • Od fanta do moža
  • REPORTAŽE BREZ BLAMAŽE

    • Sprehod po Beogradu
    • Tunjice dohitevajo čas
    • Ivan Selan – kartograf
    • Arboretum v Volčjem Potoku
    • Izlet v Benetke
  • POVESTICE – OČETOVE PRAVLJICE

    • Srečanje v gozdu
    • Matevževo vasovanje
    • Črnuh, Mihec pa še Žolna

Sivčeva domačija četa 1965
Sivčeva domačija četa 1965

Pisateljevo pojasnilo

Vsakdo se s spomini rad vrača v mladost. To je čas prvih korakov, prvih spoznanj, prvih izkušenj. Večina prvih spominov je povezanih s starši. Navadno so ti spomini prijetni, saj nas starši vse dni vodijo s svojo neskončno ljubeznijo, vzornim zgledom, neprikritim ponosom nad našimi prvimi uspehi.

Tudi pri meni je bilo tako. Čeprav sem si pozneje ustvaril prijetno novo življenje, ni dneva, da se ne bi s prijaznimi spomini vračal k staršema.

Mama je bila vesela in podjetna ženska. Rada je pela, rada plesala, rada je vozila s kolesom pridelke s kmetije v Kamnik. Lahko bi zapisal, da je bila rada sredi življenja, pa čeprav ji je kmečki okvir začrtal dokaj ozek krog.

Oče pa je po svojem očetu – kmetu, lovcu, strastnemu bralcu – očitno podedoval poleg izjemne delavnosti tudi ljubezen do knjig, neskončno veselje do branja, smisel za pripovedovanje. Imel je tudi odličen spomin. Za vsakega v vasi je vedel vse, ob tem je vedno rad povedal kako zaokroženo zgodbo o njem, obrnjeno zmeraj na veselo plat. Vse ljudi je spoštoval, o vsakem je znal povedati kaj dobrega, zapomnil si je prav vse, kar so njemu prenesli prejšnji rodovi.

Ko sem pokazal nekaj nadarjenosti za pisanje, me je oče – ob bratu Cirilu in profesorici za slovenščino Ani Razpotnik – kar naprej spodbujal, da bi to in ono zapisal, da se ne bi pozabilo. Ko pa sem pri dobrih šestnajstih letih začel v Gorenjskem glasu objavljati prve prispevke, mi je kar naprej govoril:

»No, Ivan, zdaj bova pa še tole napisala!«

In sva napisala! On je pripovedoval, jaz pa sem zapisoval in pošiljal v Gorenjski glas. Tako sem poslal za rubriko Gorenjski kraji in ljudje že več prispevkov pred svojim sedemnajstim letom, po polnoletnosti pa že prave etnološke zapiske. Prav zaradi teh prispevkov me je opazil tedaj vodilni slovenski etnolog dr. Niko Kurent in mi poslal 800 vprašanj, da sem za Inštitut za slovensko narodopisje pri SAZU v Ljubljani v letu 1969 kot dvajsetletni mladenič popisal šege in navade v naših krajih. Ker pa se mi je zdelo, da so odgovori na zastavljena vprašanja mnogo prekratki, sem na podlagi tega napisal daljše prispevke za Gorenjski glas pod skupnim naslovom Od fanta do moža. Še pred tem pa mi je oče veliko pripovedoval o nekdanjem delu na kmetiji, sam sem odkrival pastirstvo na Veliki planini in lončarstvo v komendski okolici, kot pravi raziskovalec pa sem se podal tudi na sv. Lenart pod Krvavcem in zapisal njihove šege in navade.

K temu me je ves čas spodbujal odlični Glasov novinar Andrej Triler. Večkrat je prišel tudi k nam domov in mi rekel:

»Fant, napiši še kaj, pero ti dobro teče!«

Kmalu nisem več zapisoval samo etnološkega gradiva, temveč sem pripravil tudi prve reportaže. Ko sem bil pri vojakih, reportažo o Beogradu, po vrnitvi pa je sledil celostranski zapis o Tunjicah, prvi daljši in natančnejši zapis o kartografu Ivanu Selanu, kot pravi novinar sem se podal v Volčji Potok, z današnjega pogleda na svet pa je verjetno tudi zanimivo potovanje s fičkom v Benetke. Na reportaže sem bil še posebej ponosen.

Iz očetovega pripovedovanja so zrasle tudi prve črtice in moja prva povest, pravzaprav povestica Črnuh, Mihec pa še Žolna, ki je bila objavljena leta 1970. Gre za očetove zgodbe o vaških posebnežih, katere sem sam še dobro poznal. Doslej v knjižni obliki še ni bila objavljena. Šele leto pozneje je nastala moja sicer večkrat ponatisnjena in uradno priznana prva povest Pesem njenih zvonov (Kmečki glas, 1972). V bistvu pa je Črnuh, Mihec pa še Žolna moj prvi nekoliko daljši literarni poskus.

Pred vami je torej precej raznoliko branje. Ker je oče s pripovedovanjem večkrat segel tudi štirideset, petdeset let nazaj, od tedaj pa je že skoraj petdeset let, je marsikaj zdaj staro skoraj sto let. Starejši bralci boste ob tem lahko obudili svoje spomine, mlajšim pa naj bo v poduk in opomin, iz kakšnih korenin so zrasli naši starši in kako revno in skromno je bilo tedaj še življenje.

Pri literarnih poskusih seveda ne gre za kakšno visoko literaturo, kljub temu pa se mi zdi, da vaški junaki in še posebej posebneži zaživijo pred našimi očmi sorazmerno živo. Danes, ko ne živim več med njimi oz. ker so tudi sami že zdavnaj odšli v skupni spomin, jih bi zagotovo opisal drugače, verjetno slabše.

Že vrsto let sem si govoril, da se moram svojemu prvemu pripovedovalcu, mojemu dragemu očetu, nekako oddolžiti. Z objavo očetovih zgodb sem se tako oddahnil. Ker pa se mi zdi, da so zgodbe – od etnološkega gradiva do reportaž in prvih očetovih povestic oz. pravljic (zanj so bile pravljice zgodbe, ki jih je pripovedoval, pravil) – zanimive tudi za širši krog bralcev, sem že davno prej sklenil pripraviti izbor prvih zapisov, objavljenih v Gorenjskem glasu.

Ob tem izrekam najglobljo zahvalo Gorenjskemu glasu ter njihovemu uredništvu in še posebej Andreju Trilerju za spodbudo in razumevanje. Andrej mi je dejal, da sem skoraj "štiri leta rubriko Gorenjski kraji in ljudje gor držal", sam pa k temu lahko dodam, da brez Gorenjskega glasa verjetno sploh ne bi postal novinar in eden najbolj branih slovenskih pisateljev. Vse očetove zgodbe, ki so pred vami, pa hkrati nakazujejo tudi moj poznejši duhovni razvoj.

Seveda pa brez očeta ne bi bilo nič. Zato se ob okrogli obletnici z blagim spominom in z velikim spoštovanjem vračam k njegovi izjemni osebnosti. Zdi se mi, kot da znova sediva ob peči, sam s papirjem in svinčnikom v roki, oče pa s pogledom, zazrtim v preteklost, in z velikim zanosom v očeh. No, Ivan, zdaj bova pa še tole zapisala!

Marsikdo bo morda menil, da gre za drobne zapise, ki kar preveč posegajo nazaj. Sam pa menim, da je dobro spoznati tudi nekdanje šege in navade, izjemno prizadevanje in delavnost naših staršev, nasploh nekdanji način življenja. Ne gre torej samo za navadne spomine, temveč tudi nekdanjo podobo naših prednikov, našega življenja. Gre torej za naše skupne spomine.

Spomini pa so zlati okvirji življenja.


/ Odlomek iz knjige: /

Gorenjski kraji in ljudje, 17. 7. 1968

Moste nekdaj in danes

Naš dopisnik Ivan Sivec iz Most, ki je za rubriko Gorenjski kraji in ljudje napisal že veliko zanimivega, nam je poslal daljši zapis o svoji rojstni vasi, nekakšen pregled razvoja vasi od konca prejšnjega stoletja do danes. Zapis je zanimiv posebno zato, ker vas Moste obravnava kot celoto, ne le kmečko življenje v njej, njegovo vrednost pa povečuje še dejstvo, da so v njem dosti točne časovne datacije najrazličnejših sprememb, ki so prav v tem stoletju zajele naše kraje, nekatere prej, druge kasneje. Sivčev dopis naj spodbudi druge dopisnike naše rubrike, da bodo še oni novejšo zgodovino svojega kraja podobno opisali, lahko pa še podrobneje. – Upamo, da bo Ivan Sivec potem, ko bo slekel vojaško suknjo – nosi jo od letošnje pomladi naprej – spet pridno sodeloval v naši rubriki.

Ob vznožju Kamniških planin leži vas Moste. S severne in južne strani se deloma že dotika gozda, na druge strani pa se razprostira polje. Vas leži na križišču treh važnejših cest: za Kamnik, Kranj in Ljubljano. Od Kamnika so Moste oddaljene 7 km, od Kranja 16 km in od Ljubljane 18 km. Vas je podobna mnogim ravninskim vasem na Gorenjskem in podoben je bil verjetno tudi razvoj v 20. stoletju. O naši vasi bom po pripovedovanju svojega očeta napisal nekaj več.

Najprej nekaj starejših ustnih izročil, ki jih je oče v mladosti slišal od drugih, da se ne bi pozabila. V zvezi s tem moram povedati, da tečeta skozi Moste dva potoka: Pšata in Tunjščica (ljudje pravimo krajše Tunjca, izvira pa nad Tunjicami pri Kamniku). Tunjca teče zdaj med hišami, včasih pa ni bilo tako. Pred nekako 250 leti je Tunjca tekla nad Mostami, kakšnih 400 m nad vasjo. Ljudje pa so vodo potrebovali, zato so ji naredili drugo strugo. Jarek, kjer je včasih tekla Tunjca, se je zdaj že precej zalezel, vendar vsakdo lahko še dobro vidi, kje je bilo to. Ob deževju se nabira s travnikov voda in takrat ima Tunjca prav poseben pritok. Sedanja struga Tunjce pa se je zdaj že toliko poglobil, da je med njo in prejšnjo strugo nekaj metrov višinske razlike. Pšata pa je že od nekdaj tekla po isti strugi kot še danes.

Druga zanimivost je, da v Mostah pred več kot sto leti sploh ni bilo mostov. Ob tem se postavlja vprašanje, kako, kdaj in zakaj je vas dobila to ime. Očetu so starejši ljudje pripovedovali, da so še pred 150 leti vozili kar skozi Tunjco in Pšato. Še danes se povsod vidi, kje je bila cesta speljana do potoka, na drugi strani pa gre cesta spet naprej. Najbolj zanimivo je to, da so nekako v sredini Most, od Jermana do Kovača, tj. okrog 200 m, vozili po Pšati, ker cesta ob Pšati ni bila speljana. Vozili so po strugi ne glede na vi-šino vode. Pri tem je najbolj čudno to, da Pšata sploh ni tako majhen potok, saj se je poleti na marsikaterem mestu mogoče kopati. Šele nekaj deset let pred prvo svetovno vojno so čez Pšato naredili lesen most. Pozneje so naredili mostove tudi čez Tunjco, najprej lesene, nazadnje betonirane. Stari ljudje so tudi še potem, ko so mostovi že stali, večkrat peljali kar čez vodo in spotoma napojili vole. Koliko pa so včasih nakladali na vozove, da so lahko vozili kar po strugi, pa je seveda drugo vprašanje.

Pred 1. svetovno vojno

Pred prvo svetovno vojno je bilo v Mostah 88 hiš oz. je bilo toliko le hišnih številk, hiš pa je bilo v resnici nekaj manj, ker starih hiš niso popravljali in so se počasi same podirale. Hiše so bile takrat v glavnem že zidane, okrog deset pa jih je bilo še lesenih. Nekatere hiše so bile spodaj zidane, zgoraj pa z gangom vred lesene. Skoraj vse so bile krite s slamo.

Gostilne so bile tri, trgovini pa dve. Tako kot gostilne sta bili tudi trgovini privatna last in odprti skoraj vsako uro – dokler so bili ljudje pokonci. Kdor je kupil za več denarja, je dobil povrhu še bonbone, kar se je predvsem otrokom dobro zdelo, ob novem letu pa so rednim strankam dali koledarje. V vasi ni bilo elektrike, zato so v trgovinah prodajali tudi petrolej, ki ga je potrebovala vsaka hiša.

Vas je imela takrat tudi tri obrtnike, ki so jih potrebovali kmetje. Za izdelovanje vozov, ciz ipd. so potrebovali kolarja, za okovanje vozov in podkovanje konjev kovača, žito pa jim je mlel mlinar. Mlin je bil na Pšati, ki je bila v ta namen zajezena.

Mizarja in ključavničarja pred prvo svetovno vojno v Mostah niso imeli, ker ga niso potrebovali. Kot nekakšna značilna moščanska obrt je bilo razvito ščetarstvo. S tem so se bavili pri 5 do 7 hišah. Izdelovanje ščetk je bilo zelo primitivno; vse so delali ročno. Deščice za ščetke so oblikovali na porezivnem stolu. To je bila nekakšna klop, ki je imela lesene klešče. Tisti, ki je obdeloval, se je usedel okobalno na klop, se z nogami oprl na leseno premikalo tako, da je tega držal z nogami od sebe, zgoraj pa je ta pritisk nog stiskal klešče. Tudi vrtali so močno primitivno; sveder so prek prenosov po-ganjali s kolovratom.

Vsi ostali prebivalci Most, torej večina, so bili kmetje, ki so imeli polje in gozdove v okolici vasi, in pa ljudje, ki niso imeli zemlje – bajtarji. Delavcev, ki so delali v tovarnah, skorajda ni bilo. Pozimi, ko ni bilo dela na polju, so se predvsem bajtarji, deloma pa tudi kmetje, ukvarjali z domačo obrtjo: pletli so kite iz ličkanja in slame. Pri dveh hišah so delali iz slamnatih kit cekarje, pri eni hiši pa koše, cambohe, korbce itd.

Prva svetovna vojna

Moste prve svetovne vojne niso doživele od blizu, čutila pa je vas posledice in grozote od daleč. Prve novice, da se bo vojna začela, so v Moste prinesli ljudje, ki so dosti potovali ali kupčevali po drugih krajih. Nazadnje je bilo oznanjeno to tudi v cerkvi. Po vasi so razobesili lepake, na katerih je bilo zapisano, kateri regiment je vpoklican. Seveda je moral vsak vedeti, kateremu pripada. Julijska mobilizacija leta 1941 je najprej zajela moške do 32. leta starosti, nekaj ur kasneje, še istega dne, pa tudi vse do 42. leta starosti. Vsi mobilizirani so se morali takoj, najkasneje v 24 urah, zglasiti v Ljubljani, kjer so jih najprej razporedili. V Ljubljano so se odpeljali z vla-kom. Iz Most je odšlo okrog 25 fantov in mož, nekaj pa so vzeli tudi delavcev, ki drugače niso bili potrjeni. Taki so skrbeli za konje in hrano. Mlajši vojaki so odšli na rusko fronto, starejši pa v Srbijo. Kasneje so bili vpoklicani v vojsko vedno starejši, potrjeni pa so bili tudi taki, ki dotlej niso bili. Včasih mnogo mladih fantov ni bilo potrjenih.

Očetu je bilo takrat 10 let, vendar se dobro spomni, kako je bilo v vasi, ko so ostali sami starci, otroci in ženske. Pomagali so drug drugemu, le s težavo so opravili mlačev, ki tisto leto še ni bila opravljena, prav tako pa tudi ostala dela. Mlatiti so morali tudi otroci. Oče pravi, da je moral pri desetih letih kar dobro prijeti za cepec.

Jeseni leta 1914 se je v Moste zateklo precej poljskih beguncev. Na Poljskem so bile borbe, zato so se ljudje izselili. Begunci so živeli pri več hišah; pomagali so pri spravljanju krompirja in drugih poljščin. Bili so otroci, ženske in starci, tisti pač, ki jih niso poslali na fronto. V Mostah so ostali tudi pozimi.

Maja leta 1915 se je začela vojna že v Italiji. V Moste so prišli tudi primorski begunci in se naselili pri več hišah. Hrane je začelo primanjkovati, kmetje pa so bili obremenjeni še z obvezno oddajo.

Avstrijski regimenti so se pomikali v Italijo in so včasih za nekaj dni, včasih pa tudi nekaj tednov, ostali v Mostah. Čeprav so imeli s seboj vojaško kuhinjo, so škodo trpeli tudi vaščani. Ker je vojakom zmanjkalo hrane, so jo delno kupili pri kmetih, največkrat pa so jo kar sami vzeli. Jemali so tudi drva in krmo za konje. Kolikor dalje je bila vojna, težje je bilo s tem. Domačini so imeli vsega manj, prav tako vojaki, potrebovali pa so oboji. Zato so vojaki hrano in druge potrebščine vedno bolj na silo jemali. Večkrat se je zgodilo, da je ponoči zmanjkal prašič. Drva so si največkrat preskrbeli v kozolcih tako da so pobrali late. Konje so puščali po polju in travnikih in mnogokrat od pridelka ni ostalo veliko ali pa nič.

1917. leta so se tudi nemški zavezniški vojaki pomikali proti Primorski. V začetku so imeli več hrane, bili so tudi bolje oblečeni. Včasih so kaj dali tudi domačinom, predvsem lačnim otrokom. V Mostah so ostajali več ted-nov. Spali so poleti pod kozolci in na skednjih, pozimi pa v hlevih in večjih hišah. Vendar je čez čas tudi nemškim vojakom začelo primanjkovati hrane in ti tudi niso bili potem nič boljši kot avstrijski. Pozimi 1917-18 se je zgodilo, da se je nemška vojska umaknila iz Most; ustavila se je menda v Naklem. Ponoči pa so se vojaki vrnili v Moste, vzeli kravo, jo nekaj sto metrov nad vasjo ubili in dali iz kože, potem pa ušli. Vse to so naredili tiho, da jih ni nihče slišal, čeprav so vsi vedeli, kdo je to storil, ker so jih izdajale sledi v snegu.

Hrane je vedno bolj primanjkovalo. Spomladi 1918. leta se je v Mostah ustavil avstrijski regiment. Vojaki so bili že tako lačni, da so jedli vse, kar so dobili. Poruvali so celo njivo repe, ki je bila vsajena za seme, in jo z največjIm tekom pojedli. Vojna se je sicer končala jeseni leta 1918, vendar so ljudje slutili konec že mnogo prej. Proti jeseni se je lahko v Ljubljani kupil že prav poceni konj. To so bili vojaški konji. Malo pozneje, ko so se vojaki že vračali domov, je bilo tudi v okolici Most dovolj konj. Vojaki so konje spuščali, ti pa so ostali tam, kjer je bilo še kaj hrane. Okrog vasi se je po .pripovedovanju paslo okrog 150 konj. Kmetje so hitro pospravili s polja še zadnje pridelke, ker bi sicer konji vse popasli. Ker so imeli kmetje dotlej v glavnem le vole, so začeli konje loviti. Ulovljene so napregali in jih preizkušali. Marsikdo je konja obdržal; celo bajtarji so se zanimali zanje, čeprav niso imeli primernih prostorov. Tudi otroci so jih lovili in imeli nekaj čas svoje konje; pozneje so jih morali spustiti, ker ni bilo krme. Po konje so prišli tudi ljudje iz južnejših krajev, drugi pa so odšli drugam, ko je v Mostah in okolici zmanjkalo hrane. Leta 1919 so morali tisti, ki so konje obdržali, plačati zanje novo nastali državi – kraljevini SHS.

Moste so v prvi svetovni vojni izgubile 13 mož in fantov. To je za majhno vas že huda izguba. Precej tistih, ki so preživeli, se je vrnilo domov takoj po končani vojni, drugi – ujetniki – pa ne. Iz ujetništva so se vrnili šele leta 1920, dve leti za drugimi.

Spostovani obiskovalci! Ce to knjigo poznate, Vas vljudno vabimo, da jo ocenite. Glasujete tako, da kliknete na oceno, ki se Vam zdi najprimernejsa.
Knjiga Očetove zgodbe je:
 Zelo priporočljiva
 55%Zelo priporocljiva: 55%Zelo priporocljiva: 55%
 Solidna
 30%Solidna: 30%Solidna: 30%
 Nekaj srednjega
 7%Nekaj srednjega: 7%Nekaj srednjega: 7%
 Še sprejemljiva
 4%Se sprejemljiva: 4%Se sprejemljiva: 4%
 Neužitna
 4%Neuzitna: 4%Neuzitna: 4%
Število glasov: 164