Ivan Sivec: Cela Idrija nori

Naslovnica knjige Cela Idrija nori
Cela Idrija nori je detektivska ekološka zgodba, v kateri se Erjavčeva družina odpravi na ogled idrijskega rudnika živega srebra v zapiranju oziroma petstoletnega Antonijevega rova, ob tem pa po naključju odkrije, da grozi Idriji ekološka katastrofa neskončnih razsežnosti.

Ilustracije: Uroš Hrovat

Ilustracija iz knjige Cela Idrija nori
Ena od ilustracij Uroša Hrovata


/ odlomek iz knjige /

Pričakovala sem, da bo šlo samo za še en dolgočasen obisk v muzeju, a se je vse skupaj razvilo v komaj verjetno pustolovsko zgodbo. Kaj pustolovsko, v pravo pravcato kriminalko, s to pripombo, da mrtvih kljub živosrebrnim hlapom ni bilo veliko. A bilo je res vznemirljivo, nepredvidljivo in tudi usodno za celo našo družino ter tudi bližnjo in daljno okolico. Prav noro, res!
Začelo se je - tako kot se začenjajo vse moje velike stvari - v šoli in to povsem nedolžno. Videti je bilo, kot da tistega dne zgodlarka nima kaj posebnega početi, pa je privihrala v razred z nenavadno zamislijo.
»Dragi moji učenčki, tik pred jesenskimi počitnicami imam odlično idejo!« Kadar ima ona idejo ali po slovensko zamisel, tedaj moramo vedno mi nekaj narediti, ona pa si vzame v roke kako žensko revijo in si prebere vse o najnovejši metodi hujšanja. Opazila sem, da take stvari v revijah vedno pišejo po praznikih, naša zgodlarca pa je bila torej skupaj z revijo že korak naprej. Med počitnicami se vedno zredi za kak kilogram zredi. En kilogram na leto pa pomeni deset kilogramov v desetih letih. A pustimo to, sama nimam težav s kilami, težave imam z zgodlarco.
Vsi smo dvignili glave, ker smo že od daleč zaslutili, da se je v njeni glavi napletlo nekaj izjemnega. Nekaj takega, kar ne bo minilo brez posledic.
»No, dragi moji učenčki, napisali mi boste kratko misel o tem, kaj po vašem mnenju pomeni muzej!« je zažvrgolela kot ptička na veji. »Kdor nima glave na vratu samo za okras, bo to nalogo zmogel brez težav.«
»Tuvaršica!« je dvignil roko Matej, ki se je vedno bolj metal ven, ko je bilo treba. »Koliko strani pa?« Matej je tip na veliko. Vedno kupi dva pomfrija, tri kepice sladoleda, v žepu pa ima bankovec za petdeset evrov. Pri tem megalomanstvu ga starši močno podpirajo, kar se mu pozna tudi na dvajsetih kilah plus.
»Kako strani?!« je šla zgodlarca takoj v podrobno razlago. Videti je bila celo nekoliko ogorčena, češ kdo pa bo prebiral in popravljal vaše kot čreva dolge neumnosti. »Rekla sem kratko misel! No, recimo pet ali deset besed. Toda to naj bodo res globoke misli. Takšne, kot se porajajo v vaši glavi.«
Takoj mi je bilo jasno, da se moramo vsi iz Einsteinov preleviti v Zweisteine in Dreisteine.
Najbolj poglobljeni so se takoj zagledali skozi okno v naravo in na vrhu krošenj iskali odgovor.
»No, najprej poskusimo na glas!« nas je vzpodbudila zgodlarka navdušeno. »Zame je na primer muzej ustanova, kjer se srečujeta preteklost in sedanjost, v obeh pa je skrito znanje za prihodnost.«
Nismo je razumeli, a se tudi kaj posebno nismo trudili.
»Zame pa je to ustanova, v kateri so shranjeni zgodovinski predmeti, ki si jih ogledujejo današnji ljudje,« je izjavil Janez, seveda sluteč nič hudega. Vsi smo ga pogledali, od kod njemu tako bistre misli.
»No, no, že vidim, da bo šlo. Na voljo imate celo šolsko uro. Predlagam vam, da si misel o tej zanimivi ustanovi najprej pripravite na papir, potem pa jo zgoščeno napišete v zvezek. Velja?«
Še preden smo lahko odgovorili, da je to kul, se je zgodlarka že udobna namestila za kateder, vzela v roke žensko branje in se prepustila hujšanju v mislih. Mi pa smo drug za drugim začeli gristi svinčnike, kulije in nalivnike. Ker smo ji hoteli pač ustreči, smo začeli tako globoko kopati po svoji notranjosti, da bi kmalu v lastnem telesu odkrili nafto.
Zame je bila naloga toliko bolj zahtevna zato, ker nisem hotela izpasti pretirano blond, pa tudi drugače je zgodlarca od mene vedno pričakovala kaj izvirnega. Zato preprosto nisem mogla napisati, da je muzej stara bajta brez veze. Prepričana sem bila, da bodo take itak ven metali fantje.
A kaj dosti pametnejšega mi niti ni prišlo na misel.
Po celournem mozganju, šepetanju, prepisovanju, pogledovanju skozi okno, branju stripa pod klopjo, pošiljanju mesiča sošolki sem spravila iz sebe tole globoko misel, ki je ne bom nikoli pozabila:
»Zame je muzej ustanova, kjer shranjujejo dragocenosti iz preteklosti. Lahko pa prikazujejo tudi le staro šaro.«
Naši zgodlarki so bile vedno všeč pripovedi, ki so imeli dve plati. Napoleon je bil neznosen diktator in izjemen ljubimec. Po njenem mnenju se je namreč v vsakem človeku skrivala dvojna oseba. Nekaj dobrega in nekaj slabega oziroma obratno. Kdor je znan zgodovinsko osebnost analizirati na ta način, je bil zanjo najbolj kul.
Ko sem svojo veliko misel prepisala v zvezek, se mi je zdelo, da bom v življenju še veliko dosegla. Tako pametne punce ni pod soncem. Zoprno je bilo samo to, da so imeli enako dobro mnenje o sebi tudi vsi drugi, pa so mi zato - še posebej fantje - radi rekli, da sem navadna kura. Ampak kura tako globoke misli ne bi spravila iz sebe.
Kakor koli že, ko je zvonilo, se je zgodlarka postavila na noge in izjavila:
»Aja, pozabila sem vam povedati, da bom nadomeščala profesorico slovenščine in da bomo tudi naslednjo uro skupaj.« To je pomenilo, da bo analiza sledila kar takoj. Odšla je na hodnik in se ves odmor, verjetno pod vtisom, da mora shujšati med odmorom vsaj sedem kilogramov, neutrudno sprehajati po hodniku gor in dol. Mi pa smo medtem poslali možgane na pašo. Menda ne bomo še med odmorom mozgali!
»In zdaj, dragi moji učenčki, sledi analiza vaših globokih misli!« je slovesno oznanila, ko se je znova vrnila v razred, očitno veliko bolje razpoložena kot prej. »No, vsakdo naj prebere svojo misel! Gregor, začni ti!«
Gregor je zardel kot zrel paradužnik, potem pa počasi prebral svojo globoko misel, ki je bila - to sem opazila takoj - precej podobna moji.
»Muzej je ustanova, kjer lahko hitro kaj razbiješ, na primer glinen lonec.«
Tudi sama sem bila prepričana, da bi se mi to lahko zgodilo, posebno še muzeju, kjer je bilo navadno starih piskrov za izvoz.
»No, pa ti Žiga!« je vzpodbudila zgodlarka naslednjega.
»Muzej je hiša, kjer si človek lahko pričara odlomke iz zgodovine. Tam lahko dobiš tudi občutek, kaj se je dogajalo v preteklosti. Spoznaš, kako so potekale bitke, kakšno orožje so imeli nekdaj in kako se je razvijalo človeštvo.«
Žiga je bil rojen filozof in vojščak. Kar videla sem ga, kako stoji sredi poljane v vojaškem oklepu, proti njemu jahajo tuji vojščaki, on pa jih vse po vrsti polaga svojim velikim mečem na tla.
»Ni slabo! Klemen, ti si na vrsti!«
Klemen je pomencal z rokami in zacepetal z nogami, kot bi bil na vrhu zaletišča, nato pa je le spravil iz sebe tele modre nore misli:
»Muzej je v bistvu razstava, kjer večkrat razstavljajo zelo dolgočasne stvari, hahaha! Včasih pa je tam tudi razstava zelo zanimivih in poučnih stvari.«
Meni se je zdelo, da so v muzeju samo dolgočasne stvari, zato sem ob tej globoki misli še trikrat globlje zazehala. Zgodlarca pa je pokimala z globokim zadovoljstvom, kajti muzej iz Klemenove misli je bil opisan res z obeh strani.
»Pa ti, Denis!«
»To je ena stara čudna hiša, kjer imajo polno starin.«
Fant je bil pošten. Še dobro, da v hišo ni postavil - samo zaradi kilogramov, da ne bo pomote, plis - zgodlarco.
»Gremo naprej!« je pohitela naša ljuba tuvaršica. Očitno se je začela tudi že sama rahlo dolgočasiti. »In kaj si napisal ti, Martin?«
»Muzej je ustanova za posebno vrsto izobraževanja.«
Martin bo zagotovo nekoč še predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti in to v tistem obdobju, ko jo bo vodil znanstvenik. Po mojem se niti poljubljati še ni znal, kaj šele, da bi kako bejbo peljal na sprehod.
»Ni slabo. Naprej! In ti, Rok!« Spraševala je samo fante, kot da bi bile punce res same kure.
»Muzej je ustanova, kjer so razstavljene stvari iz preteklosti, ponavadi nič zanimivega.«
Rok bo verjetno leta 2016 kandidiral za župana, zato je bil vedno malce kritičen ali celo zajedljiv. Cenila pa sem ga zato, ker ni znal zavijati resnice v celofan. Spoznala sem, da je vsem sedla v dušo besedica 'ustanova'. Kot da bi se vsem najbolj zataknila v grlu in se je zdela vsem najbolj fina.
»Pa ti, Klemen številka dve!« V razredu imamo namreč dva Klemena, tri Uroše in pet Tin. Jaz sem prva.
»Muzej je stavba, kjer shranjujejo stare stvari, ostanke okostij, vse živo!«
Zgodlarca je presenečeno dvignila pogled. Tisto 'vse živo' jo je očitno močno zbodla, vendar pa ni hotela pokazati, da ima nekaj deset mesecev in vsaj deset kil preveč, zato je že v naslednjem hipu požrla slino in samo zmajevala z glavo, češ tole ni najbolje, a bi morda kljub temu šlo skozi.
»In ti, Jernej!«
»Muzej je ustanova, ki muči nas, ki hodimo v šolo, saj moramo hoditi tja na oglede.«
Jernej je bil rad duhovit, le izražal se je precej nerodno. Zgodlarca je stisnila zobe, rekla pa ni nič.
»In še ti, Luka, potem pa končamo!«
»Muzej je zgradba, ki prikazuje arheološke najdbe, pa tudi tehnološke dosežke človeštva.«
Luka je bil klasa. Znal je prikazati obe strani, pri tem pa se niti ni pretirano zavozlal. Zgodlarci je bila misel očitno prav všeč. A - ne boste verjeli! - za najboljšo je izbrala prav mojo. Kaj pa ste si mislili drugega! Drugače vam sploh ne bi napisala vseh drugih misli. No, preberite jo še enkrat!
»Zame je muzej ustanova, kjer shranjujejo dragocenosti iz preteklosti. Lahko pa prikazujejo tudi le staro šaro.«



Spostovani obiskovalci! Ce to knjigo poznate, Vas vljudno vabimo, da jo ocenite. Glasujete tako, da kliknete na oceno, ki se Vam zdi najprimernejsa.
Knjiga Cela Idrija nori je:
 Ful huda
 84%Ful huda: 84%Ful huda: 84%
 Kul
 10%Kul: 10%Kul: 10%
 Še kar kul
 2%Se kar kul: 2%Se kar kul: 2%
 Prebavljiva
 2%Prebavljiva: 2%Prebavljiva: 2%
 Poden
 2%Poden: 2%Poden: 2%
Število glasov: 1293