Ivan Sivec: Atila, šiba božja

Naslovnica knjige Atila, šiba božja
Zbirka: Slovenska zgodovina - Rimljani na naših tleh IV.

ZGODOVINA ZA ŠOLSKO MLADINO OZIROMA VSO DRUŽINO

Atila ni bil samo vladar vseh Hunov, temveč je podjarmil mnoga druga ljudstva, na višku slave pa je začel prodirati tudi v naše kraje. Z obema rimskima cesarstvoma je imel na začetku še prijateljske odnose, po vojaškem posegu v Galiji pa se je odločil zadeti Rim naravnost v srce. Na bojni pohod proti Mediolanu (Milanu) se je odpravil skozi Poetoviono, Celeio, Atrans in Emono (Ptuj, Celje, Trojane in Ljubljano), ob tem pa je vse kraje požgal do tal. V Rim se je v bistvu napotil po nevesto, cesarjevo sestro Honorijo, ves čas pa je imel pred očmi tudi lepo Burgundko Ildiko. Bo Atili uspelo zasesti rimski prestol ali pa bo po številnih spletkah našel svoj zadnji dom prav pri nas?



Atila




Dr. Rajko Bratuž je zapisal:
»Huni, zlasti njihov legendarni kralj Atila, so bili že doslej večkrat predmet različnih umetniških upodobitev. Kot ljudstvo, ki je s svojo rušilno močjo najprej obvladalo številna germanska ljudstva, nato pa postalo smrtna grožnja tedaj oslabelemu, na dva dela razdeljenemu rimskemu cesarstvu, so se kljub kratkotrajnosti svoje dominacije globoko vtisnili v zgodovinsko in kulturno zavest evropskega prostora. Pisatelj Ivan Sivec je v zgodovinskem romanu zajel štiriletni časovni izsek od 449 do 453, od viška hunske moči in Atilovih razmišljanj o svetovni prevladi, pa do njegove smrti. Pri tem pa je po načelu pesniške svobode to zgodovinsko temo obdelal pisateljsko dokaj spretno.«

Prof. Marija Hernja Masten pa je v spremni besedi med drugim zapisala:
»Z Atilovo smrtjo pa je razpadel tudi veliki hunski imperij. Med ljudmi pa je tisočletje dolgo ostal strah ujet v skrivnostno zgodbo, ki se ji ni mogel ubraniti niti naš znani pisatelj Ivan Sivec, ki je zgodovinska dejstva in legendo združil v zanimivo zgodovinsko povest.«



/ Začetek četrte Sivčeve povesti o Rimljanih na naših tleh: /

Marsikdo je opazil, da je s svetom vedno po malem narobe. To se še posebej občuti tudi tedaj, ko je na zunaj videti še vse najlepše in so tudi ljudstva med seboj razpoložena še prav prijateljsko. A čez noč se marsikaj postavi na glavo in gre potem na hitro navzdol. Ob tem se marsikomu prvi trenutek zazdi, da gre za prevaro. V resnici pa se vedno izkaže, da je preveliko blagostanje in navdušenje nad stanjem vedno prvi razlog za začetek propadanja.

Tako je bilo tudi z nami, Huni.

Povedal vam bom povest, ki je precej dolga in se je ne da povedati v enem samem zamahu od večernega posedanja ob ognju do prvega svita. Že stoletja si jo pripovedujemo iz roda v rod. Naši predniki so jo zaupali samo najbolj molčečim pod soncem, zdaj pa je čas, da se jo tudi zapiše. Zavedamo se namreč, da povesti, povedane v stepi, lahko z vetrom vred odletijo v neznano, zapisano pa vendarle ostane tudi zanamcem, vsem ponosnim potomcem Hunov in tudi drugim ljudstvom.

Največ bom pripovedoval o največjem knezu svobodnih step, o gospodarju nad gospodarji, o poglavarju nad poglavarji, o vladarju nad vladarji, o našem velikem knezu Atili.

To bom naredil samo zato, ker se zavedam, da je samo dolga in iskrena povest prava, resnična zgodovina. In obratno. Vsa zgodovina je sestavljena iz povesti. Povest pa je taka stvar, da jo vsak človek enako nujno potrebuje kot veter v stepi, kot zvezde na nebu, kot ptice v gozdu. Veter ima sto bratov in sester in prav vsakega brata in sestre je vesel. Zvezde vse noči osvetljujejo nebo in svod nad nami bi bil brez njih hudo prazen. Zvezde, pa naj bodo še tako oddaljene, so kot drobne lučke tisočerih življenj. Ptice nam podnevi in ponoči krajšajo čas, da nismo preveč otožni ali žalostni. Ko pa jeseni nekatere odletijo v druge kraje, komaj čakamo, da se spomladi spet vrnejo k nam. Podobno pa je torej z resničnimi povestmi. In prav taka je – boste videli – tudi moja, zato jo lahko primerjam z vetrom, zvezdami in pticami.

Verjetno sami veste, da so vse povesti vihrave kakor veter v stepi, nedotakljive kot zvezde na nebu, plahe kot ptice na vrhu krošnje. Pa vendar je moja povest, ki so jo predniki pripovedovali mojim predhodnikom, po svoje drugačna od drugih. Tako kot so drugačni vsak veter, vsaka zvezda, vsaka ptica. Moja bo govorila o neizmerljivi ljubezni med Atilo in njegovo trinajsto ženo, o nerazumljivo pogostih spopadih med Huni in Rimljani, o nenavadni vztrajnosti naše vojske in bojazljivosti naših nasprotnikov, predvsem pa bo končno spregovorila o tisti resnici, ki jo prinaša različna naklonjenost ljudi med seboj in kakršna povzroči nikoli popravljivo sovraštvo.

Predvsem pa bo naša povest iskreno prikazala maščevanje posameznikov in ljudstev, tisto maščevanje, ki po eni strani dela nove krivice, po drugi pa je vendarle najgloblja pravica vsakega človeka oziroma ljudstva. Maščevanje, ki je velikokrat gibalo marsikaterega drugega čustva. Maščevanje, ki je po eni strani stvar bogov, po drugi pa posledica človekovega spomina. Pa tudi maščevanje, ki rodi novo maščevanje in se večkrat nehote spreobrne v svoje nasprotje ali celo v lastno pogubo …

Naša povest se začenja leta 449. Ker Huni od pamtiveka naprej verjamemo v več bogov, ne morem zapisati, da se moja povest začenja leta Gospodovega 449, kajti za nas je edini in prvi gospod – samo naš veliki knez Atila! On je namreč začetek in konec vsega našega sveta, najbolj pravičen sodnik pod soncem in najbolj nemilosten krvnik na zemlji, najbolj mogočen vladar zemlje od Velikega zidu do Zahodnega modrega morja, poglavar našega ljudstva in desetero drugih ljudstev, predvsem pa najmogočnejša šiba božja, ki je zadela tisočletni rimski imperij.

Povest se res začenja leta 449, in to v rimskem mestu Poetoviona (pozneje imenovanem tudi Ptuj), končuje pa se na istem mestu, štiri leta pozneje, se pravi leta 453. Vsem je znano, da je bila Poetoviona največje rimsko mesto na današnjem ozemlju Slovenije. Pred priključitvijo k veliki rimski državi leta 15 pred našim štetjem je spadala pod Norik, pod cesarjem Vespazijanom (latinsko Titus Flavius Caesar Vespasianus Avgustus) – leta 69 – pa je začela pripadati veliki provinci Panoniji, pozneje pa spet Noriku. Poetoviona je namreč ležala na tako lepem in na od narave tako obdarovanem mestu ob reki Dravusu, da je imela že po legi vedno nadvse pomembno vlogo. K temu je treba dodati še to, da je po reformah cesarja Dioklecijana (latinsko Caius Aurelius Valerius Diocletianus Avgustus lovus) poetovionsko upravno središče sodilo znova pod Norik oziroma pod rimsko provinco Noricum Mediterraneum samo zaradi upravnih razlogov. Sicer pa je bil eden naših najlepših krajev povezan s severom že pod Kelti, to pa se je nadaljevalo tudi z rimskimi provincami. Zgodovinarji sploh označujejo rimsko mesto Poetoviono kot eno najbolj živahnih trgovskih, vojaških in kmetijskih središč, ki je od nekdaj ležalo na pomembni prelomnici med zahodnim in vzhodnim svetom.

K temu naj kar takoj dodam, da se mi zdi razumljivo, zakaj se je v nekem trenutku celo naš veliki hunski knez Atila odločil, da si bo svoj veliki leseni dvor, ki si ga je kot edinega stalnega postavil med rekama Tiso in Donavo, prestavil v Poetoviono, in bo kar iz našega mesta tod zavladal tako hunskemu kraljestvu kot rimskemu cesarstvu. Tega ne govorim zato, ker sem sam preživel življenje v zaselku nad dolino Drave, temveč samo zato, da bi tudi o tem prišla na dan prava resnica. Vsem je namreč znano, da je preteklost oziroma – kot nekateri temu rečejo – zgodovina, v bistvu nič drugega kot spomin življenja. Rimljani so temu po latinsko rekli: Historia est vita memoriae.

Spostovani obiskovalci! Ce to knjigo poznate, Vas vljudno vabimo, da jo ocenite. Glasujete tako, da kliknete na oceno, ki se Vam zdi najprimernejsa.
Knjiga Atila, šiba božja je:
 Zelo priporočljiva
 77%Zelo priporocljiva: 77%Zelo priporocljiva: 77%
 Solidna
 16%Solidna: 16%Solidna: 16%
 Nekaj srednjega
 4%Nekaj srednjega: 4%Nekaj srednjega: 4%
 Še sprejemljiva
 2%Se sprejemljiva: 2%Se sprejemljiva: 2%
 Neužitna
 1%Neuzitna: 1%Neuzitna: 1%
Število glasov: 242