Ivan Sivec: Burja nad mrzlo reko

Naslovnica knjige Burja nad mrzlo reko
Zbirka: Slovenska zgodovina - Rimljani na naših tleh III.

ZGODOVINA ZA ŠOLSKO MLADINO OZIROMA VSO DRUŽINO

Na naših tleh, v Vrhpolju pri Vipavi, se je ob Mrzli reki (ob reki Vipavi) odvijala med pogansko in krščansko vojsko ena največjih antičnih bitk. Na obeh straneh je v dveh dneh padlo več deset tisoč vojakov. Zmagal je cesar Teodozij, ki se je bitke udeležil tudi osebno, pri tem pa sta mu domnevno pomagala tudi božji privid in znamenita vipavska burja. Podobni siloviti viharji pa so v notranjosti duš potekali tudi pri poganki Rufini in puščavniku Rekaredu, ki sta vsak po svoje zavezana svojemu prepričanju, ljubezen med njima pa ju postavi pred hude preizkušnje. Bosta lahko presegla stoletne zamere in bo prišlo kljub številnim zvijačam drugih vsaj med njima do sprave?



Cesar Teodozij




Dr. Aleš Maver je v spremni besedi med drugim zapisal:
»Ko Sivec ohranja videnje dogodkov iz leta 394 kot odločilnega krščansko-poganskega spopada, po eni strani ostaja zvest obširnemu pisnemu izročilu o njem, po drugi strani pa ga naredi za bralca vsekakor privlačnejšega, kakor če bi se spustil v tekmovanje z iskanjem fines sodobnih zgodovinarjev. Vsemu kot nekakšno višnjo na torti doda še privlačno ljubezensko zgodbo o romanci med krščanskim nekdanjim vojakom in puščavnikom in lepo mlado poganko.«



/ Začetek tretje Sivčeve povesti o Rimljanih na naših tleh: /

O mnogih najpomembnejših ljudeh pod božjim soncem – in cesar Teodozij Veliki je zagotovo eden največjih med njimi – je bilo doslej že veliko napisanega. Trdno pa sem prepričan, da vsega ne bo nikoli. En sam človek bi sicer res lahko napisal o sebi eno samo povest, a še ta verjetno ne bi bila povsem prava. Ker pa ljudje bolj ali manj usodno vplivamo drug na drugega in ker se imamo nekateri med seboj raje kot drugi, premnogi pa se med seboj enako iskreno kot ljubijo, tudi sovražijo, bi bilo treba napisati celo o enem samem človeku vsaj nekaj ducatov povesti. Pri tem bi bilo treba upoštevati, da si mnogi ljudje med seboj tudi radi pomagamo in ob nesrečah drug drugega globoko čuteče tolažimo. Večkrat pa se na žalost zgodi, da koga namenoma preziramo in mu hote ali nehote delamo krivice. Velikokrat se ob tem celo vedemo, kot da človek ne bi bil čuteče in verujoče bitje, temveč da je človek človeku še vedno samo – volk! A na srečo se kolo življenja vrti še zmeraj naprej. Na svet znova in znova prihajajo novi nedolžni ljudje, vedno znova pa jih po božji ali lastni volji veliko tudi na hitro odhaja v večnost. Zato ni nenavadno, da je toliko povesti in da jo vsak o drugem človeku napiše drugače. Prav zato menim, da ni slabo, da o cesarju Teodoziju Velikem napišem svojo, nekoliko daljšo povest. Tako bo resnica o njem bržčas prikazana veliko bolj pošteno in bo razgrnjena precej širše. Kljub temu pa se tudi sam zavedam, da je to, kar boste prebrali, samo moja povest. Moja povest o enem najbolj veličastnih cesarjev vseh časov in hkrati o eni največjih bitk na naših rimskih tleh.

Ob tem se tolažim z Aristotelovo mislijo, da niti pravi zgodovinarji niso zapisali vsega tako, kot se je zgodilo v resnici, in da sta večkrat celo pesnik ali pisatelj bliže opisu preteklosti kot zgodovinarji. Aristotel namreč meni:

»Iz povedanega je tudi razvidno, da pesnikova naloga ni pripovedovati, kaj se je v resnici zgodilo, temveč kaj bi se bilo lahko zgodilo, se pravi, kaj bi se po zakonih verjetnosti in nujnosti utegnilo zgoditi. Zato tudi razlika med zgodovinarjem in pesnikom ni v tem, da eden piše v prozi, drugi v verzih, razlika je v tem, da eden opisuje, kar se je v resnici zgodilo, drugi pa, kar bi se bilo lahko zgodilo.«

Pripominjam, da so mnogi vladarji zgodovino napisali kar sami, mnogi so jo svojim pisarjem narekovali črko za črko, mnogi pa so tako nespretno povzemali po drugih, da se je resničnost povsem izgubila. Tole pa je vendarle napisano z očmi navadnega smrtnika, veliko dogodkov je opisanih po pripovedovanju iz prve in druge roke, marsikaj pa je združeno tudi iz pričevanj udeležencev same velike bitke med krščansko in pogansko vojsko.

Hkrati pa to ni samo povest o občudovanja vrednem vzhodnem cesarju Teodoziju Velikem in o ošabnem zahodnem cesarju Evgeniju, pa tudi ne samo o mirnem vzhodnem poveljniku Stilihonu in zvitem zahodnem poveljniku Arbogastu, pa tudi ne samo o ogledniku Rekaredu in prestopniku Arbitru, temveč predvsem o duhovni in telesni ljubezni med plemenitim puščavnikom in po krivici zavrženo pogansko žensko, pa tudi o prepotrebnem sporazumevanju med dvema stranema, o človeškem odpuščanju in o zgledni spravi med do tedaj smrtnimi sovražniki.

In še preden začnemo povest v enem najlepših rimskih mest v našem cesarstvu, v mestu Poetovioni, v čudovitem kraju ob reki Dravusu, naj dodam, da se je naša povest odvijala v času, ko je že več kot petdeset cesarjev in proticesarjev padlo pod sovražnikovim in tudi lastnim mečem, ko so po vseh predelih rimskega kraljestva, republike in cesarstva že več kot tisočletje divjale državljanske vojne, pa tudi v času, ko so se rušili v prah stoletni stari bogovi in je stopil na zemljo en sam Bog, Bog, pisan z veliko začetnico. Povest se namreč začenja komajda petinpetdeset let po znamenitem milanskem ediktu, po tolerančnem razglasu cesarja Konstantina iz leta Gospodovega 313, ki je v rimskem cesarstvu izenačil kristjane s pripadniki drugih verstev. Se pravi, da komajda dobrega pol stoletja po tistem, ko je bila dokončno dovoljena tudi krščanska vera. Seveda pa je bilo treba celo po tem oklicu plačati tudi nekatere še neporavnane račune in medsebojno urediti mnoge osebne in državniške nesporazume, da o človeških notranjih bojih niti posebej ne govorim.

Boj pri Mrzli reki torej ni bil samo vojaški spopad, bitka med dvema cesarjema, državljanska vojna med Vzhodom in Zahodom, temveč tudi velika spoved za mnoge grehe, plačevanje računov in maščevanje za tisočere zablode, predvsem pa veliko notranje samoočiščenje in samopotrditev.

Ob tem se bojim, da so se podobne bitke na bojnem polju in tudi v notranjosti človeka že dogajale, pa se tako Rimljani kot druga ljudstva iz tega niso kaj dosti naučili. Preteklost je slaba učiteljica, učenci pa vedno znova vstopamo v prvi razred. Prepričan sem, da se bodo podobne stvari dogajale tudi v prihodnosti in to predvsem zato, ker je človek tako sebičen, da misli, da ve prav vse. V resnici pa svoje majhnosti ne spozna prej, dokler sam preko grenkega trpljenja in celo preko lastne krvi ne pride do končnega trpkega spoznanja.

Spostovani obiskovalci! Ce to knjigo poznate, Vas vljudno vabimo, da jo ocenite. Glasujete tako, da kliknete na oceno, ki se Vam zdi najprimernejsa.
Knjiga Burja nad mrzlo reko je:
 Zelo priporočljiva
 65%Zelo priporocljiva: 65%Zelo priporocljiva: 65%
 Solidna
 27%Solidna: 27%Solidna: 27%
 Nekaj srednjega
 3%Nekaj srednjega: 3%Nekaj srednjega: 3%
 Še sprejemljiva
 3%Se sprejemljiva: 3%Se sprejemljiva: 3%
 Neužitna
 3%Neuzitna: 3%Neuzitna: 3%
Število glasov: 231