Ivan Sivec: Kneginja Ema - Saga o Karantaniji (3. del)

Naslovnica knjige Kneginja Ema
KNEGINJA EMA (973-1045) - III. del Sage o Karantaniji. Roman o odpuščanju in dobroti.

Roman prikazuje razgibano mladostno življenje hčerke Eme iz rodbine Breško-Selških grofov, imenovane tudi Eme Krške oziroma Eme Pilštajnske, rojene v osrčju Velike Karantanije, močno povezane tudi z gradom Pilštajn ob Sotli, pa tudi njeno odraščanje pri bavarski grofici Kunigundi, poroka z Viljemom II. iz Brež, srečno življenje enega najbogatejših parov XI. stoletja, nesrečno smrt njunih sinov ter navidezni zahrbtni umor Eminega moža. Pripoved sledi dvema tokovoma: na eni strani prikazuje osebno srečo, pa tudi ljubezenski trikotnik, kmalu zatem pa nedojemljivo osebno tragedijo, po drugi pa navadnemu smrtniku komaj razumljivo predanost lastnemu narodu in splošni dobrobiti naše nekdanje skupnosti. Roman je napisan kot izpoved življenjske zgodbe izredno nadarjene in tenkočutne grofovske hčerke svojemu skrivnostnemu spovedniku, ki je prvi zaslutil, da gre pravzaprav za sveto ženo.
Prof. dr. Helga Glušič Krisper


1.del: Kralj Samo
2.del: Cesar Arnulf
3.del: Kneginja Ema



»V legende ne verjamejo samo tisti, ki nimajo domišljije.«


Zemljevid po predlogi dr. Jožka Šavlija
Zemljevid po predlogi dr. Jožka Šavlija


/ odlomek iz knjige /

N

      obene zgodbe ni takšne, da bi živela sama zase. Prav vse prihajajo in se vračajo v legende. V tiste legende, ki vstajajo iz spomina in se vračajo v prihodnost. Tu in tam se komu zazdi, da so legende nekaj takega, kar se je dogajalo nekoč, v neki starosvetni davnini in nam nimajo kaj povedati. Pa vendar so vse zgodbe napajajo v legendah, v tistih legendah, ki nikoli ne umrejo, tako kot večno živijo tudi ljudje iz legend. In bolj ko postajamo svobodni, bolj cenimo legende in bolj se jim jih skušamo približati.

Legende živijo od sijaja, ki ga sestavljajo stoletna človeška čustva in zgodovinska resnica. Njen sijaj nam odpira oči, nam pomaga stopati skozi vsakdanjik, večkrat nam kaže tudi luč v prihodnost. Čeprav je v svoji navidezni nadnaravni popolnosti večkrat ne moremo sprejeti povsem za svojo, se ji čudimo, jo spoštujemo in jo nehote posnemamo.

Prav zato je ta pripoved legenda o tistem, kar so doživljali naši daljni predniki, hkrati pa je to tudi mnogo bolj, kot se zdi na prvi pogled, naša skupna legenda, moja legenda, tvoja legenda. To je namreč pripoved o neskončni ljubezni in srditem sovraštvu, o vzornem človekoljubju in čudnem ljudomrzništvu, o komaj razumljivem odrekanju in velikem pohlepu, o večnem iskanju izhoda iz zemeljske nemoči in strahu pred poslednjo sodbo, o neizpeti pesmi duše in shrljivi trohljivosti telesa, o skorajda neprepričljivem pogumu in hkrati razumljivi potrebi po človeški svobodi, o večnem neskladju med sladkimi besedami in uresničenimi dejanji. Hkrati pa je to ljudska pripoved, ki že skoraj tisočletje živi na naši zemlji kot roža upanja, se napaja v stoletnih toplih čustvih naših dobrih ljudi in skupnem zgodovinskem spominu, vedno znova išče izhod iz trpke bolečine in blaži naše vsakdanje bivanje kot rahel pomladanski dež.

Zato je to predvsem pripoved o življenju in smrti, o sreči in trpljenju, o začetku sončne poti in temnem prepadu, o vabljivi luči in čudni temi, o nežni ljubezni in hudem sovraštvu, o hitri rešitvi in še najbolj o večnem upanju.

Začela se je komajda devet let po tistem, ko so mnogi ob prelomu iz prvega tisočletja v drugega napovedali konec sveta. Pa tedaj konec sveta še ni prišel. Leto Gospodovo 1009 je prineslo navidezno celo nekaj novega upanja. Tak občutek so verjetno vsi dobili zato, ker je mladost vedno tudi prijazno slepa.

Deklici Emi - pozneje imenovani tudi Ema Krška, pa tudi Ema Pilštajnska - je bilo tedaj dvanajst let. Bila je grofovska hči, hči bogatih staršev, hči grofa Engelberta in grofice Tute. Da je bila hči bogatih staršev, je po prelomu prvega tisočletja pomenilo, da na gradu v Brežah, v osrčju Velike Karantanije, v Vojvodini Koroški, niso trpeli hujše lakote, lahko pa so tudi na hrbtih lastnih konj jezdili iz kraja v kraj in bili celo darežljivi do svojih ljudi na grofiji. Celotna karantanska zemlja je ležala po dolinah med gorami, kot bi bila položena v velike tople dlani, z vseh strani pa je bila varovana z visokimi vršaci. Po dolinah so tekle reke, ki so jih mnogi imenovali reke življenja, ob njih so bila postavljena redka selišča, vmes pa se je tu in tam dvigoval v nebo širok kamniti stolp, v katerem je borno bivala grajska gospoda. Gospoda, ki ni bila kaj dosti odmaknjena od navadnih ljudi, le prebivališče je imela bolje zavarovano pred številnimi sovražniki. Ob dobrih letinah karantanska zemlja ni bila skopa z darovi, za vse pa so bili blagodarni tudi gozdovi in celo gorske pečine. Najpomembnejše pa je bilo, da so na tej zemlji živeli ljudje, ki so imeli pridne in spretne roke, pa tudi dobrotljivo srce. Tako tisti v skromnih lesenih kočah kot tisti v kamnitih stolpih so imeli drug do drugega vendarle še toliko sočutja, da je bilo življenje vedno vredno svojega imena.

To se je dogajalo v času, ko je bila Velika Karantanija celovita dežela, segala pa je vse od furlanske nižine do ogrske ravnine, od bavarskih ravnic do istrskih solin, od hrvaških gričev do severnih aniških ravnic. V osrčju Karantanije je ležala Vojvodina Koroška, poleg nje Štajerska, na zahodni oziroma južni strani se je razprostirala vse do mogočne reke Pad obsežna Furlanska krajina, za njo pa Veronska, vso Istro in še precej ozemlja čez njo je obsega Istrska krajina, na južno in vzhodno stran pa so mejile mejne Kranjska, Slovenska, Savinjska, Ptujska, obsežna Karantanska, Pitennska in Ogrska, na severni strani Velike Karantanije pa so ležale Vzhodna, Češka in Travenska krajina, nekdaj nekatere imenovane samo Grofije ob zgornji Muri in Aniži. Znotraj Velike Karantanije je ležala samo še ozemeljsko omejena in nenavadno majhna Beneška republika, s prostim izhodom na Jadransko morje, drugače pa je tudi Beneško republiko objemala prav Velika Karantanija.

Ema je odraščala v osrčju Velike Karantanije, v Vojvodini Koroški, v dolini počasne reke Krke, ki se je tam spodaj ob jezerih zlivala v Dravo, v kraju Breže, le poldrugo uro ježe do cerkve Gospe Svete. Oče Engelbert in mati Tuta sta imela posesti tudi v drugih krajinah, ker pa sta bila umna gospodarja in sta sočutno sodelovala tudi s preprostimi ljudmi, se je njuno blagostanje iz leta v leto večalo in večalo. Edino, kar jima Bog še ni naklonil - in kazalo je, da jima tudi ne bo - je bil moški naslednik. Toda zaradi tega nista bila v prehudih skrbeh, kajti po starem karantanskem pravu so grofije lahko dedovale tudi ženske, na tihem pa sta oba načrtovala tudi dobre poroke s sosednjimi postavnimi grofiči. To njuno pričakovanje je bilo toliko bolj utemeljeno, ker sta obe njuni hčerki - Ema in Beti - odraščali v lepi, bistri in bogaboječi deklici.

Še posebej bistro se je ob vsakem nenavadnem dogodku izkazala Ema, ki je bila leto dni starejša od Beti. Že pri dvanajstih letih je bila videti kot pravo dekle, ki bi jo lahko kar takoj kot samostojno poslali v svet. Če ji dobra mati ne bi spletala lase v dve dolgi črni kiti, bi ji marsikdo prisodil že zgodnjo polnoletnost, ki so jo tedaj dekleta dosegale že ob prvem potrdilu ženskosti. Kadar pa si je Ema na obiskih po drugih gradovih zvila kitki v velik črn klobčič na temenu glave, je bila videti kot pravo zrelo dekle. Povrhu je bila še zdrave svetle polti in lepe rasti, prava sloka lepotica, ki je marsikomu že pri dvanajstih pognala po žilah kri. Seveda so se za njo ozirali le tisti z gradov, na vasi nihče niti pomislil ni, da bi se breški grofovski hčeri približal.

Spostovani obiskovalci! Ce to knjigo poznate, Vas vljudno vabimo, da jo ocenite. Glasujete tako, da kliknete na oceno, ki se Vam zdi najprimernejsa.
Knjiga Kneginja Ema je:
 Zelo priporočljiva
 79%Zelo priporocljiva: 79%Zelo priporocljiva: 79%
 Solidna
 13%Solidna: 13%Solidna: 13%
 Nekaj srednjega
 3%Nekaj srednjega: 3%Nekaj srednjega: 3%
 Še sprejemljiva
 3%Se sprejemljiva: 3%Se sprejemljiva: 3%
 Neužitna
 2%Neuzitna: 2%Neuzitna: 2%
Število glasov: 670