Ivan Sivec: Poslednji celjski knez

Poslednji celjski knez
POSLEDNJI CELJSKI KNEZ
O meni, Andreju (Modestu) Turnškem ter predvsem o življenju in uboju Ulrika II. Celjskega

Zbirka: Slovenska zgodovina, št. 11

Zaradi svojih starih in dedovih grehov je grof Ulrik II. romal v Compostelo, podaril samostanu Pleterje več kmetij in si pomagal z najetim češkim bojevnikom Janom Vitovcem. Vendar mu vse to ni veliko pomagalo. Po nenehnih bojih s Habsburškimi in Ogri so ga Ogri v Beogradu zahrbtno ubili in mu nato odsekali še glavo.

Kronist Modest pa nam odstira tudi Ulrikovo strastno ljubezen do lepe Katarine, veliki trenutek pokneženja celjskih grofov, zapor na Ogrskem, predvsem pa izjemen boj za krono malega bratranca Ladislava Posmrtnega. In kdo je po Ulrikovem uboju vzklikal: Danes celjski grofje in nikoli več?

Ulrik II. Celjski

Dr. Tomaž Lazar je v spremni besedi O ULRIKU II. CELJSKEM med drugim zapisal:

" Pisatelj Ivan Sivec je v usodi znamenite celjske rodbine našel privlačno snov za zgodovinsko pripoved, strnjeno v ciklu petih romanov. Zadnji med njimi opisuje čas pokneženega grofa Ulrika II., ko so Celjski dosegli nesporni vrhunec slave, a se je ob tragičnem atentatu leta 1456 njihov skokoviti vzpon nazadnje izkazal za labodji spev mogočnega rodu.

Delo Ivana Sivca to pisano tematiko ubeseduje v slogu srednjeveškega kronista, seveda skozi lastno pisateljsko perspektivo in ustvarjalno domišljijo, vendar zavestno v okvirih realnega zgodovinskega dogajanja, ki je razburljivo že samo po sebi. Romanu o poslednjem grofu Celjskem torej zaželimo, da bi med bralci naletel na dober odziv in jim pomagal približati izjemno poglavje slovenske preteklosti."


Ulrik II. Celjski izpod čopiča slikarja Jožeta Barachinija

Izvirni portret Ulrika II. Celjskega
izpod čopiča slikarja Jožeta Barachinija



/ odlomek iz petega romana o grofih in knezih Celjskih /

Pater Modest (Andrej Turnški)

Kakor koli že, moja peta ljudska kronika je resnična zgodba o izjemno pogumnem in vojaško srčnem, hkrati pa dokaj brezobzirnem vitezu Ulriku II. Celjskem. O velikem celjskem knezu, ki je bil nenavadno vdan svojemu sorodniku kralju Ladislavu in vsem drugim velikašem. O bojevniku, ki se ni bal nobenega Habsburžana, še manj pa ogrskega ali hrvaškega poveljnika ali oblastnika. O človeku, ki je spore lažje reševal z vojsko kot z besedami. O poosebljenem bogu Marsu, ki si je znal privoščiti tudi povsem človeške užitke. O najbolj ognjevitem celjskem napadalcu, pogajalcu, spletkarju in zaporniku. Pa tudi o človeku, ki je imel preko deda Hermana II. Celjskega po vsem zahodnem krščanskem svetu veliko zvez, a le malokje iskrenega prijatleja. O mogočnežu, ki je poznal večino evropskih vrhov petnajstega stoletja. O knezu, ki je imel najboljšega sodelavca med poveljniki češkega vojaškega najemnika Jana Vitovca. O ponosnem nadaljevalcu mogočnega dela treh glavnih bleščečih celjskih zvezd Friderika I. Žovneškega (Celjskega), Hermana I. Celjskega in še posebej deda Hermana II. Celjskega. O poslednjem velikem Celjanu, ki je znal sorodstveni vezi dobro uporabljati v svoj prid. O prilagodljivem ženinu, ki je svojo nevesto cenil po lepoti in vdanosti, do nje pa je bil po drugi strani izjemno toleranten glede pravoslavne vere. O prijaznem očetu, ki pa je dočakal eno samo poroko svojih otrok, pa še to usodno nesrečno. O velikem vladarskem sebičnežu, ki svojih načrtov ni nikoli skrival pred nikomur. O posebnežu, ki je hotel tudi z lasmi in kosmato bradico izstopati. O zadnji veličastni celjski zvezdi. O tisti zvezdi, za katero so mnogi rekli, da ji več svetlobe daje luna kakor sonce. O tisti temni celjski zvezdi, s katero so ugasnile sicer prav v njegovem času uresničene sanje o lastni državni kneževini. O tisti močno migatajoči zvezdi, ki je stopila ob bok habsburški in vsem drugim velikim evropskim državam. O izredno sposobni vodilni in hkrati eni najbolj protislovni vladarski osebnosti. O evropskem vladarju, ki je sam sebe potisnil v propad, s tem vred pa za večne čase tudi najmogočnejšo kneževino tistega časa.

Hkrati je to tudi zgodba o otroku, ki je zrasel brez materine in očetove ljubezni. O fantu, ki mu je življenjske vrednote v srce vsajal predvsem ded Herman. O možu in očetu, ki ni znal prisluhniti mehkemu ženskemu in otroškemu srcu. Se pravi, zgodba o človeku, ki globlje ljubezni ni nikoli poznal. Za to pa sam niti ni bil veliko kriv.

O poslednjem celjskem knezu …

Kar na začetku lahko velikemu knezu Ulriku II. Celjskem v opravičilo zapišem tudi to, da je bil to čas, ko so se mnogi vladarji skušali povzpeti visoko nad druge. Pa tudi čas, ko so mnogi velikaši celo Boga izkoriščali v svoj prid. Med ljudmi je namreč le malokdo priznaval drugega človeka, le malokdo je spoštoval svoje nadrejene, le malokdo je reševal spore z ljubeznijo in obzirnostjo. Veliki srednji vek je dobival prav v mojih zrelih letih vse bolj mračno podobo.

Spostovani obiskovalci! Ce to knjigo poznate, Vas vljudno vabimo, da jo ocenite. Glasujete tako, da kliknete na oceno, ki se Vam zdi najprimernejsa.
Knjiga Poslednji celjski knez je:
 Zelo priporočljiva
 100%Zelo priporocljiva: 100%Zelo priporocljiva: 100%
 Solidna
 0%
 Nekaj srednjega
 0%
 Še sprejemljiva
 0%
 Neužitna
 0%
Število glasov: 64