Ivan Sivec: Vitezi jutranje zarje

Vitezi jutranje zarje
VITEZI JUTRANJE ZARJE
O Bernardu Turnškem in žovneških svobodnih gospodih

Zbirka: Slovenska zgodovina, št. 7

Začetniki veličastnih celjskih grofov in knezov so bili svobodni žovneški vitezi z obrobja savinjske doline. Največ koristi so imeli od mitnin, dobro vzdrževane najemniške vojske in posojanja denarja. Med žovneškimi svobodnjaki je bil tudi evropsko priznan pesnik Konrad I. Žovneški.

Kronist Modest pa ne opisuje samo žovneških gospodov, temveč tudi oprodi Bernarda in Lenarta, znameniti breški viteški turnir, napad ob prvem svitu, pravico prve noči in dvojni uboj. Predvsem pa vzpon navadnega podložnika od paža do oprode in viteza. Mu bo sploh uspelo?

Konrad I. Žovneški

Prof. Franc Kralj je v spremni besedi NEKAJ MISLI O ŽOVNEŠKO-CELJSKIH med drugim zapisal:

"Knjiga pisatelja Ivana Sivca »Vitezi jutranje zarje« je zelo lep prispevek k večji prepoznavnosti naše najpomembnejše srednjeveške plemiške družine, katere življenjska usoda je značilen primer vzpona do zvezd in na višku moči padca do največjih globin. Zgodba je lepo vpeta v nekatera resnična zgodovinska dogajanja (viteški turnir v Brežah, spori glede meje na Dobrovljah, pobiranje mitnin, vojaški spopad) in v opisovanje življenja na takratnih gradovih in delno tudi na podeželju. Seveda je treba upoštevati pisateljevo svobodo izražanja in prikazovanja dogodkov, kot si jih je on zamislil.

Večina opisanih dogajanj je povezana s pesnikom Konradom I. Žovneškim, ki je zelo hvaležna tema. Poleg tega so dogodki povezani z ljubeznijo in zaljubljenostjo prikazanih junakov in so zato zanimivi za bralce, ki so ljubitelji lepe in s čustvi povezane bogate zgodbe."


Konrad I. Žovneški izpod čopiča slikarja Jožeta Barachinija

Izvirni portret Konrada I. Žovneškega
izpod čopiča slikarja Jožeta Barachinija



/ začetek prvega romana /

Pater Modest (Andrej Turnški)

Veliko semen je posejanih v zemljo. A mnogo jih nikoli ne vzklije. Marsikatero seme med prstjo samo na hitro zgnije. Med tistimi, ki vzklijejo, pa so velikokrat velike razlike v rasti, cvetenju, plodovih. Ne govorim samo za žito in za rože. Govorim tudi o ljudeh, družinah, rodovih.

Med tistimi, katerih seme je zraslo v najbolj veličastne plodove, poznam rodovino, ki je zrasla vsem nam v čast, ponos in tudi v opozorilo. To je bila celjska rodovina, bleščeča rodovina celjskih grofov in knezov.

In ker človek za svoj obstoj ne potrebuje samo zajetne zagozde kruha, nekaj korcev vode (in polič vina), nekaj prgišč oluščenega prosa, pa tudi ne samo veliko zraka za dihanje in udobne stelje za počitek, temveč tudi zgodbo, pripoved, izkušnjo drugega, zdaj polagam pred vas ljudsko kroniko o velikih Celjanih. Vsa druga zemeljska bitja namreč lahko živijo brez zgodbe, mi pa jih potrebujemo bolj kot kruh, vodo in kašo. In ker se zavedam, da radi prisluhnete taki pripovedi, iz katere bi se lahko tudi kaj naučili, sem jo pravkar začel pisati posebej samo za vas, o, ljudje moji.

Ponižno priznam, da to izvira tudi iz tega, ker sem naredil neumnost. Veliko neumnost. Čeprav sem menih, sem se nameraval - oženiti! Na stara leta oženiti. Vsi dobro poznate Stržajevo Minko, dobro ohranjeno vdovo iz ulice Ob stolpu. Bil sem njen spovednik, pa ...

Ne bom vam pisaril podrobnosti! Sami imate dovolj domišljije, da si lahko predstavljate, kaj se zgodi, ko se srečata dva človeka enakih poželenj. Ko sem pred Minko v marsikaterih meniških načelih popustil, sem bil tudi sam prepričan, da pri svojih dobrih štiridesetih še nisem človek za odpis. Pa sem opata zaprosil, da bi izstopil iz našega minoritskega reda in se oženil. On in njegovi pomočniki pa so staknili glave in me na hitro proglasili za norega. Potem pa so me kot kakšnega pouličnega razbojnika z zvezanimi rokami z vrvjo odvlekli v Friderikov stolp. V prav tisti stolp, v katerem se je v času svojega neugnanega življenja medil tudi eden od zadnjih velikih Celjanov.

Rekli so mi:

»Glavo si boš najlažje ohladil s pisanjem kronike o Celjanih. Si prvi v svojem rodu, ki je postal menih, in zadnji, ki zna napisati kaj dobrega o Celjanih. Poznal si še osebno starega grofa Hermana pa gospoda Friderika pa Barbaro pa Veroniko pa Ulrika. A le glej, da boš vrgel na papir o njih samo najlepše. Drugače ti bodo nasledniki Celjanov odrobili glavo, še preden boš lahko legel k počitku kot spokorjeni menišek.«

Opatov pomočnik pa je še pristavil:

»In začni na začetku, pri Žovneških. Rad si razlagal, da so tvoji predniki odločilno vplivali na vzpon in slavo celjskih grofov in knezov.«

Ob tem so mi dali neskončne gore pergamenta, celo butaro gosjih peres, eno golido črnila in ... In očitno neskončno časa. Časa vse do smrti.

Spostovani obiskovalci! Ce to knjigo poznate, Vas vljudno vabimo, da jo ocenite. Glasujete tako, da kliknete na oceno, ki se Vam zdi najprimernejsa.
Knjiga Vitezi jutranje zarje je:
 Zelo priporočljiva
 99%Zelo priporocljiva: 99%Zelo priporocljiva: 99%
 Solidna
 1%Solidna: 1%Solidna: 1%
 Nekaj srednjega
 0%
 Še sprejemljiva
 0%
 Neužitna
 0%
Število glasov: 96