Ivan Sivec: Zadnji keltski poglavar

Naslovnica knjige Zadnji keltski poglavar
Zbirka: Slovenska zgodovina - Rimljani na naših tleh I.

ZGODOVINA ZA ŠOLSKO MLADINO OZIROMA VSO DRUŽINO

Preko našega ozemlja je pred več kot dva tisoč leti potekala pomembna jantarska pot, ki so jo tudi pri nas vzdrževali Kelti. Ob tem pa je predvsem na plovbi po rekah Navportus in Savus (Ljubljanici in Savi) prihajalo do spopadov z rimsko vojsko, ki je vse bolj prodirala proti vzhodu. Druidi, modreci izpod hrastov, so se ob tem na vse pretege trudili, da bi tako rekoč celotno evropsko ozemlje še naprej ohranili potomcem in stari veri. Staroselcu Epu se ponudi enkratna priložnost, da zbere vseh sedem jantarskih jagod in tako reši svoje ljudstvo propada. Ob tem se nesmrtno zaljubi v lepo Lajano. Bo keltski bojevnik rešil svoje ljudstvo ali pa ga bo izdal pohlep po bogastvu?



Cezar




Dr. Andrej Gaspari je v spremni besedi med drugim zapisal:
»Pisatelj Ivan Sivec je dogajanje svoje razgibane povesti v veliki meri naslonil na zgodovinske podatke in druge obstoječe vire, hkrati pa ga je nadgradil s svojim domišljijskim svetom, ki po eni strani prikazuje Tavriske oziroma Kelte sploh kot ljudstvo brez enovite domovine, po drugi pa kot bojevnike z nenavadno bogatim duhovnim svetom. Zgodbo je uokviril s Cezarjevim časom, torej s časom, v katerega umeščamo rimsko pokoritev v Ljubljanski kotlini živečih Tavriskov, pri tem pa je v ospredje postavil prastaro jantarsko pot med Baltikom in severnim Jadranom, ki je vodila tudi mimo keltskih naselbin na območju Ljubljane in Vrhnike. Tavriški junak Epo je seveda samo simbolni predstavnik svojega ljudstva, ki pa je v predstavljenem kontekstu mogoč in razumljiv, zato se zdi povest povsem verjetna in zgodovinsko verodostojna.«




Jantarska ogrlica
Jantarska ogrlica


/ Začetek zgodovinske povesti: /

Ničkolikokrat se človeku pripeti, da noč in dan hodi mimo istega drevesa, pa ne opazi niti tega, kakšne ima veje in kako mogočen vrh se razteza proti nebu. Velikokrat se človeku pripeti, da ne opazi niti tega, kdaj je listje na novo orumenelo in da je čez noč prišla nova jesen. Velikokrat se človeku pripeti, da ne opazi celo takih dreves, ki imajo dva vrhova, med njima pa je tako velika razlika v rasti, da je očitno, da je eden hitel v višino v soncu, drugi pa v senci. Razliko v naravi človek opazi šele tedaj, ko se eden od dveh vrhov v jesenski nevihti zlomi. Tedaj šele začudeno pogleda kvišku in presenečen ugotovi, da sta bila vrhova v resnici dva, sončni in senčni.

A to ni samo pripoved o dveh vrhovih, ki ju je povezovalo isto sonce prijateljstva, isti veter medsebojnega spoštovanja in isti sok skupne plemenske zveze, temveč je tudi pripoved o usodnih zadnjih keltskih časih na ozemlju med rekami življenja, ki so jih Rimljani poimenovali Dravus, Sontius, Navportus, Savus, Korkoras in Kolapis. Naša povest teče med plemenom Tavriskov, ki so živeli ob reki Navportus in zgornjem toku Savusa. Blizu njih pa so živela plemena Karni, Noriki, Japodi, Latobiki in Histri, prijateljske odnose pa so imeli tudi s sosednjimi Veneti. To pa tudi ni samo pripoved o mladeničih Epu in Buju, dveh neustrašnih keltskih bojevnikih, temveč tudi pripoved o njuni veliki medsebojni povezanosti, na drugi strani pa tudi o njunem povsem nerazumljivem usodnem sovraštvu. To pa tudi ni samo pripoved o lepem dekletu Jantuli, ki je tudi v pesmih keltskih pevcev stopila med oba junaka in usodno zaznamovala oba, temveč tudi pripoved o prvi ljubezni in o neustrašnih keltskih dekletih, ki so se precej razlikovala od razvajenih Rimljank. To pa tudi ni samo pripoved o zadnjih usodnih keltskih bojih z Rimljani in o prvi ljubezni, temveč tudi pripoved o nenavadni poti, ki je marsikoga popeljala v konec in v pogubo.

Tistega pozno jesenskega dne, ko so z bližnjih vrhov že pihale za tisti čas nenavadno mrzle sape, so mladi bojevniki Bujo, Epo in Atel dobili od poglavarja njihovega gradišča Arka posebno bojevniško nalogo. Kaj morajo storiti, je bilo natanko sporočeno samo Buju, ki je bil med mladeniči najstarejši in po mnenju mnogih tudi najpametnejši. A na pot so se odpravili vsi trije. Prav zato, ker je bila naloga zaupana Buju, ni bilo nenavadno, da so bili vsi v gradišču, pa tudi v okolišnih seliščih keltskega plemena Tavriskov, prepričani, da bo njihovo pleme kljub Bujevi mladosti izvolilo za svojega bodočega poglavarja prav njega. Stari poglavar Arko je bil namreč že precej betežen in okoren, tako v mislih kot v dejanjih, pa tudi nenapisana pravila v gradišču so velevala, da je treba vodstvo v kratkem prenesti v druge, mlajše, spretnejše roke. K temu pa je treba dodati še to, da so bili vsi trije mladeniči res bojevniki od nog do glave: veliki in plečati, mišičasti in utrjeni, močni in vneti za vsak boj. Morda je od vseh treh nekoliko izstopal samo Epo, ki je imel povrhu še pravi orlovski nos, tako da so se ženske kar hihitale, kadar so ga gledale v obraz v vsem njegovem zdravju in moči. Med Keltinjami je namreč krožilo mnenje, da ima tisti, ki ima močan nos, tudi močnega bojevnika med nogami. A Epo je bil tak, da ni kaj dosti maral za babje čenče, za mlada dekleta pa se je na začetku naše povesti menil tudi presenetljivo malo.

Poglavar Arko si je v samoti večkrat položil roko na srce in to mu je najbolj iskreno govorilo, da bi bodočega poglavarja lahko izbrali prav med temi tremi mladeniči. Bujo je bil med mladimi bojevniki res najstarejši, najpametnejši in najbolj preudaren. Toda tu in tam nekoliko počasen. Epo je imel veliko dobrih značajskih potez, a bil je večkrat preveč ognjevit in bojevit. V vsakem človeku je videl nasprotnika, sovražnika, še posebej pa v Rimljanih. Atel je bil od obeh bojevnikov za dve oziroma tri zime mlajši in od obeh drugih precej bolj boječ. Po svoje pa je bil v mečevanju spretnejši kot prva dva, predvsem pa se je dobro izkazal v metanju kopja na sovražnika. Vedno ga je zalučal v nasprotnika tako spretno, da mu ni bilo več pomoči. Manjkale pa so mu še dragocene izkušnje, ki mladeniču dajejo podobo zrelega moža.

Spostovani obiskovalci! Ce to knjigo poznate, Vas vljudno vabimo, da jo ocenite. Glasujete tako, da kliknete na oceno, ki se Vam zdi najprimernejsa.
Knjiga Zadnji keltski poglavar je:
 Zelo priporočljiva
 65%Zelo priporocljiva: 65%Zelo priporocljiva: 65%
 Solidna
 23%Solidna: 23%Solidna: 23%
 Nekaj srednjega
 3%Nekaj srednjega: 3%Nekaj srednjega: 3%
 Še sprejemljiva
 5%Se sprejemljiva: 5%Se sprejemljiva: 5%
 Neužitna
 3%Neuzitna: 3%Neuzitna: 3%
Število glasov: 344