Project Description

Biseri bolečine

Pripoved o najbolj ljudskem pesniku Simonu Gregorčiču, goriškem slavčku, ki je napisal okoli petsto pesmi, kar polovica pa je uglasbenih. Od rojstva do smrti, s poudarkom na pesnjenju in ljubezenskem odnosu do učiteljice Dragojile Milekove.

“Simon Gregorčič, pevec po milosti božji. Tako ga je označil Ivan Cankar in s tem razorožil vse njegove kritike. Že ob 80.letnici Gregorčičeve smrti je Primorska počastila s čudovitem oratorijem Avgusta Ipavca Pusti peti mojga slavca, z letošnjo obletnico pa je založba Družina v svojem tedniku objavljala kot podlistek biografske slike iz življenja goriškega slavčka Bisere bolečine, ki jih je napisal Ivan Sivec. Čeprav ni primorski rojak, se je poglobil v bitje in žitje tega dela slovenske zemlje ter prepričljivo oživil pesnika Gregorčiča kot človeka in umetnika.”
iz spremne besede prof. Janeza Dolenca

Na začetku je menil, da bi obsegala njegova pesniška zbirka petinosemdeset pesmi. Vsako je napisal na poseben list, potem pa je liste med seboj premetaval, jih razporejal po vsebini in pomenu. Vse pesmi je še enkrat čitljivo prepisal in jih spotoma, pa tudi naknadno, še precej popravljal. Sam je določil, kje naj bi bile tiskane vinjete, kakšen okvir naj bi imela vsaka pesem posebej.

Sredi dela ga je naenkrat presunilo, da vsi ne bodo dobro sprejeli nekaterih pesmi. Posebno tistih ne, ki so se zdele nekaterim bralcem preveč ljudske. Recimo Izgubljeni cvet. Spomnil se je, da so nekateri bralci zadnjo kitico razumeli preveč naravnost.

“Tja doli po polji

pa stopa nekdo,

on cvet je potrgal,

zdaj – uka glasno!”

Na njegova ušesa je priletela kritika, da je pesem opolzka, da vznemirja poltena čustva, da je torej neprimerna. Slišal je, da so ljudski pevci kar sami dodali še kakšno kitico, navadno res takšno, ki njemu ne bi bila v čast, vse pa so pripisali njemu. Toda pesem je vendar napisal vsem dekletom v svarilo in z nobenim drugačnim namenom!

Ko je začel v tej luči še enkrat premetavati popisane liste, je v vsaki pesmi našel kakšno napako. Prva se mu je zdela preokorna, druga preveč naivna, spet druga preveč v narodnem duhu.

Izbiral je in izbiral in nazadnje pustil v mapi samo petdeset pesmi. Kar petintrideset jih je izločil. Pozneje pa je k petdesetim dodal še tri, za katere je menil, da ne smejo manjkati. To so bile popravljene pesmi Oljki, Znamenje in Biser. Pesem o oljki ni smela manjkati, ker je prikazovala trpljenje slovenskega ljudstva v celoti, pesem Znamenje mu je ponazarjala slovensko domovino, odlomek Biser pa je dodal zato, da bi dokazal vsem svojim kritikom, kako lepo mu teče verz v narodnem slovanskem duhu.

“U gore balkanske

koraka junak,

ko sonce se niža,

ko bliža se mrak.”

Simonu se je zdelo, kot bi bral pradavno povest o slovanskih prednikih. Vse je bilo na pravem mestu. Kadar mu je kaj dobro uspelo, je znal pesem tudi zagovarjati. Biser je bila ena takih pesmi, za katere bi dal roko v ogenj v vsakem času. In zato ni smela manjkati nikjer.

Založba: Založba Družina Ljubljana
Leto izdaje: 1996
Obseg: 192 strani
Format: 20,6 x 13,6 cm
Naklada: 4.000 izvodov trde platnice

Založba: založba ICO v zbirki Večno zelene
Leto izdaje: 2012
Obseg: 312 strani
Format: 23 x 17 cm
Naklada: 500 izvodov trde platnice

Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici.