/ odlomek iz knjige /

Ups, začelo se je povsem nedolžno, nadaljevalo pa tako, kot bi bil pred nami konec sveta.

Bilo je na začetku šolskega leta, v enem od tistih šolskih dni, ki jih ne maram. Takemu dnevu oziroma uri se reče pregledni test. V razred je privihrala profka za matematiko, matkarca, vrgla zvezek na mizo iz daljave treh metrov, pri tem pa je sploh ni zgrešila. Takšnemu prihodu smo rekli mini cunami.

»Šit! Zdaj je pa konec z nami!« sem pogledala proti sošolki Mojci, ki je prav tako kot jaz postala v trenutku bleda kot stena, ki je niso prebarvali že sto let. Vsi smo namreč vedeli, da profesorji pridivjajo v razred tako samo tedaj, ko od nas zahtevajo nekaj odločnega, velikega, tako rekoč nepozabnega. S to pripombo, da je nepozabno lahko kak špon v redovalnici.

»Dragi moj 7. a, danes bomo pisali pregledni test!« je zaklicala matkarca zaneseno. Vsi smo obmolknili, kot bi bili obsojeni na smrt.

Zazdelo se mi je, kot da bi mi kdo nastavil vrv okoli vratu. Pri matematiki nisem bila nikoli dobra in tudi nikoli ne bom, zato se takoj dobila občutek, kot da nas je profka hotela vse po vrsti ujeti kot ribe v globoki vodi, nato pa nas vsakogar posebej zmetati na suho. Še preden smo začeli opletati po suhem produ, smo začeli v zadnjih poskusih pred smrtjo obupano opletati sem ter tja.

»Toda profesorica!« je protestiral Tilen, ki bo zagotovo bruseljski odposlanec. Kadar koli se zgodi kaj nepredvidenega, vedno ima pametno pripombo in protiargument. »Testa niste nič napovedali …«

V vseh je zablestela lučka upanja. Skromna lučka, približno takšna, ki navadno na pokopališču brli tik pred koncem. Pa vendarle se je zasvetila. Morda pa se bo matkarica premislila. Upanje umre zadnje in podobne fore. Res ni prav nič humano pisati pregledni test nenapovedano. Rezultati bodo bistveno slabši, vsi bomo pri matematiki na začetku šolskega leta štartali vsaj za eno oceno nižje (večina smo pri takih testih dobili cveke ali rahitične dvojke), gre pa tudi za javno nečloveško mučenje učencev. Po radiu in televiziji na veliko govorijo o tem, da se ne smejo mučiti živali, prav nihče pa se ne spotakne ob prfokse ter ob take in podobne nenapovedane teste.

Vsekakor nas bi v razredu tedaj vseh petindvajset glasovalo za to, da se takoj ukinejo vsi pregledni testi in da se ustanovi Društvo za boj proti mučenju osnovnošolcev, v devetletki posebno še sedmerčkov.

Odkar je devetletka, je naš razred na začetku tako imenovane tretje triade. To pa pomeni, da smo poskusni zajčki na začetku tretjega dela šolanja prav mi. Prav pred kratkim sem si s spleta izprintala – prav zato, ker matematike na maram – naslednji grozljiv podatek:

»Matematiki je v 7. razredu namenjeno 140 ur. Predmet obravnava večkratnike in delitelje naravnih števil, določanje največjega in najmanjšega skupnega večkratnika dveh števil. Cilji predmeta so: krajšanje, razširjanje ter računanje z ulomki, razumevanje odstotkov in računanje deležev, upodabljanje točk v koordinatni mreži, interpretacija tabel in diagramov, računanje obsegov in ploščin trikotnikov in štirikotnikov ter risanje s šestilom.«

»Halo!« sem si rekla glasno, »o vsem napisanem nimam niti blage zveze. Večina izrazov se mi je zdelo, kot da so prileteli iz vesolja. Vse to sem si dala izprintati samo zato, da bi se seznanila s trem, kaj bo zame v tem šolskem letu največja muka. Pravzaprav kje se bom zataknila, zadrgnila, obvisela.

»Pregledni testi so vedno zato, da skupaj ugotovimo, kje smo, kakšno znanje ste osvojili lani in s kakšnim znanjem ste prišli v tretjo triado,« je zažvrgolela matkarca tako neizprosno, da sem takoj zaslutila, da nas lahko reši samo še nadnaravna sila.

Morda pa še ni vse izgubljeno, me je prešinilo vse do tangic.

Mogoče pa se bo že čez nekaj minut zatresla zemlja.

Potres!

To bi bila pred preglednim testom idealna rešitev. Mi bi ravno začeli mozgati, ko bi se šol začela zibati sem ter tja, matkarica bi se pognala skozi vrata kot kak tornado, mi pa za njo. Nekateri najbolj spretni bi poskakali na šolsko dvorišče tudi kar skozi okno. Ko bi na dvorišču vsi preplašeni stali nekaj minut, bi prišlo do drugega, usodnega sunka. Na lastne oči bi opazovali, kako se podira dimnik, kako pokajo stene šole in kako ječijo stropi.

Založba: Karantanija Ljubljana
Leto izdaje: 2008
Obseg: 110 strani
Format: 21,6 x 14,8 cm
Naklada: 820 izvodov trde platnice

Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici – tudi kot e-knjigo.

• COBISS
• BIBLOS
• BELETRINA DIGITAL