Če je človek kolikor toliko kritičen do sebe, potem se tedaj, ko preživi svoja najbolj neumna mladeniška leta, nekega dne vendarle sreča tudi s samim seboj. Pri tem se vpraša: le kaj si želim narediti iz sebe? Nisem nič boljši in nič slabši kot drugi, a rodil sem se drugim staršem, imam druge izkušnje, na svet gledam drugače kot moji najbližji.

Toda kaj bi sploh naredil iz sebe? Profesorji in drugi življenjski učitelji bodo zahtevali od mene tisto, kar se zdi pametno predvsem njim. Sam pa bi rad razmišljal s svojo glavo in svet dojemal povsem po svoje.

Bi rad naredil iz sebe ubogljivo ovčko, ki bo meketala na pašniku tako kot vse druge? Ali pa bi bil rad premeten volk, ki bo požrl vsakega, ki mi bo stopil na pot, pa če bo to potrebno ali ne.

Bi rad iz sebe ustvaril človeka, ki bo premaknil svet, osebnost, ki jo bodo vsi spoštovali? Pa čeprav mi je že vnaprej jasno, da na koncu ne bom zmagal oziroma da se igram z odprtim ognjem.

Morda pa bi le skušal najti srednjo pot, pot, po kateri so stoletja hodili moji predniki? Po drugi strani pa bi oprezal za vsemi tistimi drugačnimi bližnjicami, ki se mi na poti morda vendarle ponudijo.

Mogoče bi se samo na hitro predal toku, ki me bo tako po uglajenem šolskem sistemu kot po vseh drugih poteh nesel kar sam po sebi naprej? Morda bi se samo tu in tam obregnil ob kakšno vejo na bregu, na koncu pa vendarle kolikor toliko varno pristal v skupnem solznem morju.

Na cesarskem mestu Dunaju sem sam tako rekoč vse na hitro postavil na táko mesto, kot se mi je zdelo prav po moji preprosti kmečki pameti. Od svojih sošolcev in drugih ljudi, pa tudi od Dunajčanov ˗ pravih in priseljenih ˗ sem se naučil toliko, da sem jo znal pozneje kolikor toliko ves čas voziti brez večjih težav.

Mnogi Slovenci ˗ Kranjci, Štajerci in Korošci ˗ so v cesarskem mestu na hitro propadli. Videti je bilo, kot da so prišli na Dunaj pokazati slabosti svojega značaja, le-te pa so se v tujem in nasploh mrzlem mestu v nekaj tednih podvojile. Tak ni bil samo Janez Bohinc iz Šenčurja, temveč vsak tretji, četrti Slovenec. Pri tem je bil nemalokrat kriv vsak študent sam.

Naj vam najprej omenim finančno plat. Ko sem prišel na Dunaj, sem imel v žepu 80 goldinarjev. 30 sem jih dobil pri Česnovki, 20 mi jih je dal stric Jakob v Ljubljani, nekaj sem imel še starih prihrankov. Nekaj jih je kanilo v žep tudi od mengeških kmetov, katerim sem delal pritožbe, pa tudi graščak Stare se je ob odhodu zelo lepo izkazal. Dobričina, kot je bil, mi je podaril kar 50 goldinarjev. Verjetno je računal, da bom prej ko slej prišel v grad za mladega …

V sobi sva najdlje živela skupaj s sošolcem Žepičem, ki je bil prav tako kot jaz varčen človek. Na mesec sva dajala po 7 goldinarjev za sobo, kaj pa je kdo pojedel, je bila druga stvar. Midva sva bila vajena skromnosti od doma in tako se je na koncu zgodilo, da sva za celo leto porabila vsak ˗ reci in piši! ˗ za stanovanje in hrano samo 120 goldinarjev. Seveda sva jedla sila skromno, toplo le enkrat na dan, sicer pa sva največ natepavala suh kruh in češki sir. A dà se preživeti tudi tako, še posebej, ker so kmalu prišle na vrsto inštrukcije, tam pa so nas, študente, domačini radi pogostili, posebno še, če so bili njihovi srčki uspešni v šoli.

Inštrukcij sem bil vajen že iz Ljubljane in z njimi sem brez težav zastavil tudi na Dunaju. Po 10 goldinarjev na mesec, za dve do tri inštrukcije na teden. Časa sem imel dovolj, predavanj ni bilo veliko, drugega dela pa tako in tako nisem imel.

Jaz sem inštrukcije opravljal za 10 goldinarjev na mesec, nekateri pa celo ˗ za 50. No, tu pa se že začnejo prigode dunajskega študenta! Če bi računal toliko, bi me zlahka kdo ustrelili ali pa bi se vsaj ˗ oženil!

Bilo pa je takole!

Nekega grozno butastega fantiča sem inštruiral v zgodovini. Nemško sem ˗ pa čeprav sem se glede tega v Ljubljani nenehno pritoževal ˗ znal izvrstno, na vseučiteljišču pa sem tako in tako vpisal študij zgodovine in zemljepisa, zraven pa še učenje klasičnih jezikov, grščine in latinščine. Hodil sem tudi na predavanja staro cerkvene slovanščine.

V tisti hiši, kamor sem hodil poučevat fantiča, so bili zelo bogati trgovci. 10 goldinarjev na mesec je bil za njih majhen strošek. Povrhu pa je bil ded priseljenec s Češke, tako da so na Slovane gledali naklonjeno. Inštrukcije sem imel trikrat na teden, vedno tudi ob sobotah popoldne. František je bil drugače prijazen fantiček, le letnic si za vraga ni znal zapomniti.

»No, František, kdaj se je rodil naš veliki cesar Franc Jožef I. Habsburško-Lotarinški?«

V šoli smo se učili, da je to naš cesar. Čeprav ga Slovani, še posebej Slovenci, nismo nikdar vzeli povsem za svojega. Ko je prišel na obisk v Ljubljano ali Maribor, smo seveda prav ponižno klečali pred njim kot pred kakšnim božanstvom. Ko pa je odšel, smo ga takoj vsi povrsti preklinjali kot monarha, ki nam pobira iz žepa najvišje davke na svetu.

František bi se moral naučiti, da se je naš vrli cesar rodil 18. avgusta leta Gospodovega 1830, se pravi istega leta kot jaz. Ko sem mu to razložil, mi je odvrnil:

»Naš cesar so se rodili na Kranjskem leta 1830.«

»Ne na Kranjskem, temveč na Dunaju, v cesarskem mestu. Na Kranjskem v vasi Mengeš sem se rodil jaz, 29. maja.,«

František pa:

»Naš cesar so se rodili v kraju Mengeš na Dunaju.«

Ubogi revček na umu! Zapomnil si je vse drugo, le tistega ne, kar je bilo potrebno za šolo. Sebe zato pozneje nisem mešal v to, všeč pa mi je bilo, da je cesar zagledal svet skoraj tri mesece za menoj, kar je zame pomenilo, da je veliko bolj neizkušen kot jaz.

Naj navedem še primer glede zloglasnega notranjega ministra Aleksandra Bacha! Oziroma, ker je bil baronske krvi, Aleksandra von Bacha. Vsi vemo, da je kljub marčni revoluciji ali ˗ kot smo tedaj rekli prekuciji ˗ Bachov absolutizem vladal od leta 1849 do leta 1859. Torej tudi v času, ko sem bil jaz na Dunaju. To pa je pomenilo, da je cesarska oblast z Bachom v ospredju vladala vsemu svetu z znano diktaturo.

Františku sem razložil, da mora o notranjem ministru govoriti čim lepše, drugače lahko očeta še zaprejo. František pa:

»Minister gospod Aleksander je tako dober človek, da lahko našega dobrega očeta vržejo še v ječo.«

Tako sem spoznal, da se je treba s fantičem pogovarjati samo o strogih dejstvih, drugih stvari pa mu ne smem razlagati, drugače bo v šoli res pogrnil. Eno in isto stvar sva tako ponavljala tudi po dvajsetkrat in na koncu je le pristala v njegovi butici. Pa tudi šolski uspehi niso izostali, za kar sem bil lepo nagrajen.

Nekoč so me v Gerlovičevi gostilni, kamor smo bolj ali manj redno zahajali skoraj vsi Slovenci, fantje vzeli trdo v roke in zahtevali od mene jasen odgovor, če res poučujem fantiča samo za 10 goldinarjev mesečno.

»Res, kaj bi se sprenevedal. To je zame lep denar.«

Oni pa:

»Lahko pa bi zaslužil 50!«

»Kako, 50?«

»Hja, nekateri so!«

Med smehom so mi povedali, da je ponemčena Čehinja nora na mlade fante in da jim rada kaj primakne, če je le fant dovolj živahen z njo v postelji.

Sam sem bil tedaj še začetnik in nisem niti opazil, da je občasno res nekam čudno ˗ kot da bi jo dajala božjast ˗ zavijala z očmi. Ker pa sem bil po naravi precej boječ in ker sem tedaj še vedno veliko mislil na mojo Radoslavo, sem od tistega dneva naprej inštrukcije vsakokrat opravil na hitro, jedel in pil pa nisem več pri njih.

Potem sem nekega dne svojo prvo inštruktorsko službo izgubil …

O tem smo lahko vsi prebrali v dunajskih časopisih.

ZNANI DUNAJSKI TRGOVEC S PIŠTOLO UBIL SVOJO ŽENO IZ LJUBOSUMJA

»No, vidiš,« so se mi režali sošolci, »še dobro si jo zvozil. Lahko bi danes imeli za teboj že sedmino.«

Naslov: Brezdomec; bajke in povesti o pisatelju in etnologu Janezu Trdini
Avtor: Ivan Sivec
Spremna beseda: dr. Stane Granda
Oblikovanje naslovnice: Tina Švajger Sivec
Založba: ICO d.o.o.
Obseg: 175 x 245 mm, 304 strani enobarvni tisk + barvne fotografije
Leto izida: 2022
Zbirka: Slovenska zgodovina št. 22; Biografski romani
ISBN: 978-961-7143-11-9
Dosegljivost: na zalogi; nakup možen pri ICO d.o.o.

Knjigo si je možno izposoditi tudi v obliki e-knjige.

• COBISS
• BIBLOS