Če je človek kolikor toliko kritičen do sebe, potem se tedaj, ko preživi svoja najbolj neumna mladeniška leta, nekega dne vendarle sreča tudi s samim seboj. Pri tem se vpraša: le kaj si želim narediti iz sebe? Nisem nič boljši in nič slabši kot drugi, a rodil sem se drugim staršem, imam druge izkušnje, na svet gledam drugače kot moji najbližji.

Toda kaj bi sploh naredil iz sebe? Profesorji in drugi življenjski učitelji bodo zahtevali od mene tisto, kar se zdi pametno predvsem njim. Sam pa bi rad razmišljal s svojo glavo in svet dojemal povsem po svoje.

Bi rad naredil iz sebe ubogljivo ovčko, ki bo meketala na pašniku tako kot vse druge? Ali pa bi bil rad premeten volk, ki bo požrl vsakega, ki mi bo stopil na pot, pa če bo to potrebno ali ne.

Bi rad iz sebe ustvaril človeka, ki bo premaknil svet, osebnost, ki jo bodo vsi spoštovali? Pa čeprav mi je že vnaprej jasno, da na koncu ne bom zmagal oziroma da se igram z odprtim ognjem.

Morda pa bi le skušal najti srednjo pot, pot, po kateri so stoletja hodili moji predniki? Po drugi strani pa bi oprezal za vsemi tistimi drugačnimi bližnjicami, ki se mi na poti morda vendarle ponudijo.

Mogoče bi se samo na hitro predal toku, ki me bo tako po uglajenem šolskem sistemu kot po vseh drugih poteh nesel kar sam po sebi naprej? Morda bi se samo tu in tam obregnil ob kakšno vejo na bregu, na koncu pa vendarle kolikor toliko varno pristal v skupnem solznem morju.

Na cesarskem mestu Dunaju sem sam tako rekoč vse na hitro postavil na táko mesto, kot se mi je zdelo prav po moji preprosti kmečki pameti. Od svojih sošolcev in drugih ljudi, pa tudi od Dunajčanov ˗ pravih in priseljenih ˗ sem se naučil toliko, da sem jo znal pozneje kolikor toliko ves čas voziti brez večjih težav.

Mnogi Slovenci ˗ Kranjci, Štajerci in Korošci ˗ so v cesarskem mestu na hitro propadli. Videti je bilo, kot da so prišli na Dunaj pokazati slabosti svojega značaja, le-te pa so se v tujem in nasploh mrzlem mestu v nekaj tednih podvojile. Tak ni bil samo Janez Bohinc iz Šenčurja, temveč vsak tretji, četrti Slovenec. Pri tem je bil nemalokrat kriv vsak študent sam.

Naj vam najprej omenim finančno plat. Ko sem prišel na Dunaj, sem imel v žepu 80 goldinarjev. 30 sem jih dobil pri Česnovki, 20 mi jih je dal stric Jakob v Ljubljani, nekaj sem imel še starih prihrankov. Nekaj jih je kanilo v žep tudi od mengeških kmetov, katerim sem delal pritožbe, pa tudi graščak Stare se je ob odhodu zelo lepo izkazal. Dobričina, kot je bil, mi je podaril kar 50 goldinarjev. Verjetno je računal, da bom prej ko slej prišel v grad za mladega …

V sobi sva najdlje živela skupaj s sošolcem Žepičem, ki je bil prav tako kot jaz varčen človek. Na mesec sva dajala po 7 goldinarjev za sobo, kaj pa je kdo pojedel, je bila druga stvar. Midva sva bila vajena skromnosti od doma in tako se je na koncu zgodilo, da sva za celo leto porabila vsak ˗ reci in piši! ˗ za stanovanje in hrano samo 120 goldinarjev. Seveda sva jedla sila skromno, toplo le enkrat na dan, sicer pa sva največ natepavala suh kruh in češki sir. A dà se preživeti tudi tako, še posebej, ker so kmalu prišle na vrsto inštrukcije, tam pa so nas, študente, domačini radi pogostili, posebno še, če so bili njihovi srčki uspešni v šoli.

Inštrukcij sem bil vajen že iz Ljubljane in z njimi sem brez težav zastavil tudi na Dunaju. Po 10 goldinarjev na mesec, za dve do tri inštrukcije na teden. Časa sem imel dovolj, predavanj ni bilo veliko, drugega dela pa tako in tako nisem imel.

Jaz sem inštrukcije opravljal za 10 goldinarjev na mesec, nekateri pa celo ˗ za 50. No, tu pa se že začnejo prigode dunajskega študenta! Če bi računal toliko, bi me zlahka kdo ustrelili ali pa bi se vsaj ˗ oženil!

Bilo pa je takole!

Nekega grozno butastega fantiča sem inštruiral v zgodovini. Nemško sem ˗ pa čeprav sem se glede tega v Ljubljani nenehno pritoževal ˗ znal izvrstno, na vseučiteljišču pa sem tako in tako vpisal študij zgodovine in zemljepisa, zraven pa še učenje klasičnih jezikov, grščine in latinščine. Hodil sem tudi na predavanja staro cerkvene slovanščine.

V tisti hiši, kamor sem hodil poučevat fantiča, so bili zelo bogati trgovci. 10 goldinarjev na mesec je bil za njih majhen strošek. Povrhu pa je bil ded priseljenec s Češke, tako da so na Slovane gledali naklonjeno. Inštrukcije sem imel trikrat na teden, vedno tudi ob sobotah popoldne. František je bil drugače prijazen fantiček, le letnic si za vraga ni znal zapomniti.

»No, František, kdaj se je rodil naš veliki cesar Franc Jožef I. Habsburško-Lotarinški?«

V šoli smo se učili, da je to naš cesar. Čeprav ga Slovani, še posebej Slovenci, nismo nikdar vzeli povsem za svojega. Ko je prišel na obisk v Ljubljano ali Maribor, smo seveda prav ponižno klečali pred njim kot pred kakšnim božanstvom. Ko pa je odšel, smo ga takoj vsi povrsti preklinjali kot monarha, ki nam pobira iz žepa najvišje davke na svetu.

František bi se moral naučiti, da se je naš vrli cesar rodil 18. avgusta leta Gospodovega 1830, se pravi istega leta kot jaz. Ko sem mu to razložil, mi je odvrnil:

»Naš cesar so se rodili na Kranjskem leta 1830.«

»Ne na Kranjskem, temveč na Dunaju, v cesarskem mestu. Na Kranjskem v vasi Mengeš sem se rodil jaz, 29. maja.,«

František pa:

»Naš cesar so se rodili v kraju Mengeš na Dunaju.«

Ubogi revček na umu! Zapomnil si je vse drugo, le tistega ne, kar je bilo potrebno za šolo. Sebe zato pozneje nisem mešal v to, všeč pa mi je bilo, da je cesar zagledal svet skoraj tri mesece za menoj, kar je zame pomenilo, da je veliko bolj neizkušen kot jaz.

Naj navedem še primer glede zloglasnega notranjega ministra Aleksandra Bacha! Oziroma, ker je bil baronske krvi, Aleksandra von Bacha. Vsi vemo, da je kljub marčni revoluciji ali ˗ kot smo tedaj rekli prekuciji ˗ Bachov absolutizem vladal od leta 1849 do leta 1859. Torej tudi v času, ko sem bil jaz na Dunaju. To pa je pomenilo, da je cesarska oblast z Bachom v ospredju vladala vsemu svetu z znano diktaturo.

Františku sem razložil, da mora o notranjem ministru govoriti čim lepše, drugače lahko očeta še zaprejo. František pa:

»Minister gospod Aleksander je tako dober človek, da lahko našega dobrega očeta vržejo še v ječo.«

Tako sem spoznal, da se je treba s fantičem pogovarjati samo o strogih dejstvih, drugih stvari pa mu ne smem razlagati, drugače bo v šoli res pogrnil. Eno in isto stvar sva tako ponavljala tudi po dvajsetkrat in na koncu je le pristala v njegovi butici. Pa tudi šolski uspehi niso izostali, za kar sem bil lepo nagrajen.

Nekoč so me v Gerlovičevi gostilni, kamor smo bolj ali manj redno zahajali skoraj vsi Slovenci, fantje vzeli trdo v roke in zahtevali od mene jasen odgovor, če res poučujem fantiča samo za 10 goldinarjev mesečno.

»Res, kaj bi se sprenevedal. To je zame lep denar.«

Oni pa:

»Lahko pa bi zaslužil 50!«

»Kako, 50?«

»Hja, nekateri so!«

Med smehom so mi povedali, da je ponemčena Čehinja nora na mlade fante in da jim rada kaj primakne, če je le fant dovolj živahen z njo v postelji.

Sam sem bil tedaj še začetnik in nisem niti opazil, da je občasno res nekam čudno ˗ kot da bi jo dajala božjast ˗ zavijala z očmi. Ker pa sem bil po naravi precej boječ in ker sem tedaj še vedno veliko mislil na mojo Radoslavo, sem od tistega dneva naprej inštrukcije vsakokrat opravil na hitro, jedel in pil pa nisem več pri njih.

Potem sem nekega dne svojo prvo inštruktorsko službo izgubil …

O tem smo lahko vsi prebrali v dunajskih časopisih.

ZNANI DUNAJSKI TRGOVEC S PIŠTOLO UBIL SVOJO ŽENO IZ LJUBOSUMJA

»No, vidiš,« so se mi režali sošolci, »še dobro si jo zvozil. Lahko bi danes imeli za teboj že sedmino.«

Naslov: Brezdomec; bajke in povesti o pisatelju in etnologu Janezu Trdini
Avtor: Ivan Sivec
Spremna beseda: dr. Stane Granda
Oblikovanje naslovnice: Tina Švajger Sivec
Založba: ICO d.o.o.
Obseg: 175 x 245 mm, 304 strani enobarvni tisk + barvne fotografije
Leto izida: 2022
Zbirka: Slovenska zgodovina št. 22; Biografski romani
ISBN: 978-961-7143-11-9
Dosegljivost: razprodano

Knjigo si je možno izposoditi tudi v obliki e-knjige.

• COBISS
• BELETRINA DIGITAL

prof. dr. Stane Granda: BREZDOMEC

Janez Trdina – človek strasti

Janez Trdina (Mengeš, 1830 – Novo mesto, 1905) je izhajal iz okolja, ki ne slovi po revščini. Še manj po možeh, ki si pustijo upogibati hrbtenico. Slovenstvu je dalo vrsto samosvojih, velikih ljudi, pa naj gre za Jerneja Kopitarja, Trdino ali kardinala Franca Rodeta. Živel je v

času, ko so Slovenci iz naroda z vprašljivo prihodnostjo postali skupnost, ki je jasno dopovedala sebi in okolici, da želi biti in bo enakovredna drugim v Evropi, da želi, podobno kot živijo Francozi v Franciji po francosko ali Angleži v Angliji po angleško, v Sloveniji živeti po slovensko. Osebno je videl, poznal ali celo prijateljeval s ključnimi ljudmi svojega časa, velikani slovenske zgodovine in kulture. Čeprav kot vrsta slovenskih pisateljev ni ustvaril premoženja, ki je bilo v tistih obdobjih kriterij življenjske uspešnosti in spoštovanja v javnosti, je bil zaradi dokončane izobrazbe, bil je gimnazijski profesor, spoštovan. Kot pisatelj cenjen.

Desetletja njegovega življenja so bila izjemno dinamična na vseh področjih. Težko se je bilo v njih znajti in ne postati čudaški ali celo starokopiten. Ni samo ohranil prožnost duha, ampak si je zelo prizadeval biti in ostati v kolesjih časa in prostora. Poglejmo samo položaj in rabo slovenskega jezika. Rodil se je in obiskoval šole v letih, ko so tudi najzavednejši slovenski izobraženci med seboj govorili nemško. Umrl je v času, ko je javno nastopanje Slovenca v tem jeziku bilo simbol narodne izdaje. Rodil se je v letih, ko so se ljudje tresli pred vlakom, umrl je v časih, ko bi ga lahko povozil avto. Kot otrok se je učil pisanja s peresom, ob smrti je lahko občudoval tipkopis. Smrad trsk, sveč in petrolejk so preganjale prve električne žarnice.

Tako kot mnogim ljudem tistega časa, spomnimo se samo njegovega sošolca Etbina Henrika Coste, enega vodilnih slovenskih politikov, tudi njegova življenjska pot ni bila enostavna. Oblikoval se je v samosvojo osebnost, s katero ni bilo enostavno sobivati. Tudi sovražiti. Najbolje se mu je bilo ogniti. Razdalja med prijateljem in sovražnikom je bila pri njem kratka.

Vedno je čutil potrebo, da pove svoje mnenje, da ne varčuje jezika. Čeprav je bil kmečkega rodu, se je zavedal, da se je po končanem šolanju odmaknil od njega. Ni postal meščan, ampak slovenski izobraženec, ki je neskončno ponosen na svoje poreklo. Slovensko in slovansko. To mu ni bilo breme, ampak temelj pravice, da je bil kritičen do svoje narodne okolice, nalagalo mu je dolžnost, da je bil nepomirljivi sovražnik onih, ki obstoju njegovega

naroda neposredno ali posredno škodijo. Po končanem študiju 1853. leta je postal del precejšnje skupine slovenskih profesorjev, ki so vzpostavljali novo hrvaško srednje šolstvo. Po dobrem letu se je iz Varaždina preselil na Reko. Tam je bila tedaj močna slovenska kolonija. V tamkajšnje hrvaško politično življenje se je tako vključil, da je pozabil na resnost življenja in pasti politike. Zaradi narodnega radikalizma in liberalnosti je bil 1866 suspendiran in naslednje leto prisilno upokojen. Propadla mu je tudi družina, kar si je vse življenje očital in je ni skušal več obnoviti. Z minimalno pokojnino se je s svojim stanodajalcem krčmarjem Virkom preselil na rob Novega mesta, po štirih letih pa vanj, borno hišico nad današnjim sodiščem. Druga poroka z Novomeščanko 1882. leta je bila namreč za oba zakonca preživetvenega starostnega značaja.

Upokojitev moža, ki je stopal v najboljša moška leta, je bila tragedija. K sreči ga je bivanje »pri Čefidlu« v Bršljinu dobesedno pahnilo v čudovito okolico, naj gre za smer proti Trški Gori, Prečni ali Zalogu. Južno in severovzhodno okolico dolenjske metropole je potem »obdeloval« iz starega mestnega jedra. Postal je njegov sestavni del. Nikoli Novomeščan in še

manj Dolenjec. Ostal je Mengšan. Do mesta in njegovih prebivalcev je obdržal kritično distanco. Ustvaril si je specifičen krog prijateljev, med njimi sta tudi graščak Rudež in semiški dekan, še več pa je bilo znancev in zlasti informatorjev, katerim je bil izjemno tenkočuten in pozoren poslušalec.

Na svoj pisateljski talent je Trdina opozoril še v svojih ljubljanskih letih, ga na Dunaju stopnjeval, v Novem mestu pa se je dokončno razmahnil. Postal je mojster pisanja povesti. Kot da bi nanj vplival učiteljski poklic, saj jih je večino moč prebrati v šolski uri. S prvo vseslovensko slovensko zgodovino se ravno ni proslavil. Tako kot do vsega, to je opaziti že pri opisu mengeške ljubezni do Franice Staretove, ki je eden najlepših v slovenskem slovstvu, se je vsega loteval z največjo strastjo med slovenskimi literati. Občutljivosti do preteklosti, zlasti njenih socialnih razsežnosti, se ni nikoli otresel in jo je mojstrsko vtkal v svoje pisanje. Pri mnogih povestih je še kako čutiti resno, pogosto tragično zgodovinsko ozadje. Izjemen mojster je tudi pri opisovanju mentalitete tako izbranih osebnosti kot njihove okolice.

Trdina ni poln strasti samo v svojem življenju in delu, ampak jo z neverjetnim občutkom opazuje tudi v svoji okolici. Zato so njegove sodbe in opisi pogosto krute, na meji žaljivosti, toda on je realist. Še zlasti je to čutiti pri treh knjigah njegovih osebnih zapiskov, ki so za zgodovinarja neverjetno dragoceni. Praviloma tudi točni, vsaj tisti, ki jih je mogoče preveriti po uradnih zgodovinskih virih. Branje njegovih zapisov zahteva malo predznanja, saj je priimke spreminjal. Graščak Langer je Dolgouhec, duhovnik in pisatelj Volčič je Lupulus, magnetist Humar je Holmar … Zato Trdine ne moremo brati samo kot pisatelja, ampak tudi vrhunskega, čeprav na nekaterih mestih malo krivičnega, politično pristranskega in krutega poročevalca svoje dobe.

Mesto Trdinovega groba na Ločenskem pokopališču v Novem mestu,tja je bil prekopan s starega v današnjem mestu, nedvoumno kaže, kaj je Novemu mestu pomenil. Družbo mu delajo znameniti organist in skladatelj Ignacij Hladnik, Jakčeva družina in še nekateri ugledniki, predvsem pa oni, vredni častnega spomina. Nekdaj so bili grob Primičeve Julije in Janeza Trdine ter Kettejeva hiša kraji, ki so jih obiskale vse šolske ekskurzije v Novo mesto. Danes, ko je večina literarnih zgodovinarjev pomembnejša kot avtorji, ki jih obravnavajo, to pogrešamo. Njihova imena bodo prešla, Trdinovo ne!

Prof. dr. Stane Granda

Avtor: O NASTANKU KNJIGE O JANEZU TRDINI

BREZDOMEC

Letos mineva 50 let, odkar sva se z ženo Sonjo preselila v Mengeš. Tu sva si namreč leta 1970 kupila od prijaznih zakoncev Minke in Franca Zupana gradbeno zemljišče, naslednjo leto si postavila hišo pod streho, leta 1972 pa sva se že vselila. Prav tako mineva 50 let, odkar mi je izšla prva knjiga Pesem njenih zvonov. Prispevke in povesti sem v časnika Gorenjski glas in Kmečki glas sicer pisal že sedem let pred tem,  v knjižni obliki pa je prva povest izšla istega leta, ko sva se preselila v Mengeš. Glede na to, da iz obeh razlogov podarjam biografski roman o Janezu Trdini Mengšanom, se mi zdi prav, da napišem nekaj več vrstic o vraščanju v okolje, v katerem sem ustvaril več kot 170 knjig. Dve novi namreč izideta še letos.

Mengeš sem občudoval že od malih nog. Z očetom sva namreč večkrat prišla kovat konja h Kovačevim (Perovim), skupaj z bratom Cirilom sva si ogledala več mengeških kulturnih prireditev, kot mladenič sem zelo rad zahajal v mengeški kino, še posebej na nedeljsko matinejo. Kar nekajkrat se je zgodilo, da sva se z mojim velikim mladostnim prijateljem Rajmundom Kepicem namesto k maši v Komendo s kolesi odpeljala v Mengeš v kino. Ko me je mama doma vprašala, kaj so župnik povedali pri pridigi, sem si pač pomagal z domišljijo, katere mi ni manjkalo nikoli. Tedaj seveda na trikilometrski poti od rojstnih Most do Mengša še ni bilo asfalta, spomnim se velikih kupov peska, ki so ležali ob cesti in katere sva z Rajmundom po kakšnem pustolovskem filmu prevozila vse od prvega po dolgem in počez do zadnjega z velikim zanosom.

Po poroki leta 1971 sva z ženo Sonjo eno leto živela v Kamniku, v Mengšu pa pospešeno gradila hišo. Ko sva si nadela poročna prstana, je bila hiša že pod streho. Leta 1973 se je rodila hčerka Vesna, štiri leta zatem pa še sin Iztok. Vesna kot iz filma s tem naslovom, Iztok kot glavni junak iz Finžgarjevega Pod svobodnim soncem. Prav to igro so Mengšani v režiji znanega igralca Maksa Furjana igrali kot zadnji veliki spektakel ˗ s skoraj istimi igralci kot deset let pred tem ˗ v mengeškem kamnolomu, znamenitem pruhu, leta 1975. (Besedica pruh izvira iz nemščine, kjer kamnolom pomeni Steinbruch. Torej Bruh, po ljudsko pruh.) Seveda sem si igro ogledal z velikim navdušenjem, podobno kot mnoge igre pred tem. Na žalost je potem večina tovrstne dejavnosti v Mengšu zamrla. Kot pritepenec ˗ za katere so domačini v Mengšu govorili, da dobi domovinsko pravico šele na britofu pri sv. Mihaelu ˗ sem se hotel vendarle čim prej potrditi tudi sam kot novopečeni Mengšan. Pri tem so mi veliko pomagali Perovi, Slavko Pišek, godbeniki, gasilci ter mnogi politični akterji. Ker Mengeš, čeprav pradavna fara in nasploh lepo zaokrožena skupnost, tedaj ni imela občine, temveč smo spadali pod Občino Domžale, sem začel kaj kmalu na veliko dopisovati v domžalski Občinski poročevalec (OP) in pozneje v Slamnik. Prav v namen tega zapisa sem v Knjižnici Domžale letos presedel dve dopoldnevi in si ogledal ˗ kot je zapisala v nekem zapisu stalna sodelavka Poročevalca Vera Vojska v enem od pogovorov z menoj ˗ na stotine člankov. Res jih je bilo veliko. Hotel sem namreč dokazati, da naš kraj ni samo Krajevna skupnost Mengeš, temveč pomemben del celotne občine. Naj navedem samo nekaj naslovov: Srečanje pevskih zborov v Mengšu (OP, 1979), Mengeški krajevni praznik (OP, 1979), Gorenjske upokojence spet združila pesem (OP, 1981), Prireditve ob novem letu v Mengšu (Op, 1982), Spomini starega Mengšana Janeza Koželja (OP, v več nadaljevanjih), Mengeška godba se je odlično odrezala (OP, 1985) in tako naprej in tako naprej. Še posebej plodno je bilo sodelovanje s poznejšim odgovornim urednikom Matjažem Brojanom, ki se je dobro zavedal, da je mengeška krajevna skupnost ena največjih in najpomembnejših v občini, sam pa sem s premnogimi članki to tudi potrjeval. Gospod Matjaž me je tudi navdušil, da sem imel bolj ali manj stalno rubriko Rokovnjač Žonta, v kateri sem opozoril na naše vsakdanje napake in nesmisle. V Občinskem poročevalcu sem objavil tudi več daljših portretnih zapisov, recimo o alpinistu Tonetu Škarji, glasbeniku Pavlu Koscu, harmonikarki Pepci Blejc itd. Pod pokroviteljstvom zelo aktivnega predsednika SZDL Slavka Piška sem pripravil sedem celovečernih satirično-zabavnih prireditev Mengeški prepih (od leta 1979 naprej). Skoraj vsi so se odvijali v pruhu. Nanje sem pripeljal najbolj vidne dramske igralce in glasbenike (Boris Cavazza, Janez Hočevar-Rifle, Brane Ivanc, Ansambel Franca Miheliča, Ansambel Vilija Petriča itd.). Veliko teh bodic je bilo pozneje objavljeno v Občinskem poročevalcu v rubriki Slamice iz slamnika, leta 1979 kar cela velika stran. Na mengeški oder je domača dramska skupina postavila tudi mojo igro z naslovom Ljubezen, ljubezen. Napisal sem jo po osnutkih izpod peresa brata Cirila. Igro so mengeški amaterski igralci postavili na oder leta 1982. Pozneje sem jo še enkrat predelal in jo ponudil polpoklicnemu igralskemu ansamblu Šentjakobsko gledališču Ljubljana, kjer so jo v sezoni 1984/85 v režiji Andreja Stojana igrali sedemindvajsetkrat, z njo pa so gostovali tudi v Mengšu in v mojih rojstnih Mostah pri Komendi. Zanimivo je, da smo si šli po moščanski uspešni uprizoritvi ohladit grla v gostilno v Podgorje, tam pa so igralcem iz avta neznanci ukradli celoten izkupiček predstave. Ena od večjih glasbenih prireditev v Kulturnem domu je bila tudi predstavitev knjige Vsi najboljši muzikanti I. (1988) z naslovom Pesem je moje življenje, na kateri je nastopilo več glasbenih skupin.

Poleg številnih člankov o delovanju Krajevne skupnosti Mengeš sem ob akciji Nič nas ne sme presenetiti leta 1984 pripravil posebno izdajo časopisa, kar se je zgodilo v edini krajevni skupnosti v domžalski občini. Za tovrstno delovanje sem pozneje prejel tudi posebno priznanje za popularizacijo kraja. Prej smo mnogi Mengšani res imeli občutek, da je občina predvsem ˗ mesto Domžale. Ob tem naj zaradi mlajših rodov in številnih novih priseljencev v Mengeš zapišem, da je po celotni nekdanji državi Jugoslaviji po smrti predsednika Josipa Broza-Tita stekla akcija z naslovom: 88 dreves za Tita. Ko je umrl, je bil namreč star 88 let. V Mengšu so posajena od tenis igrišča do Harmonije. Sam sem to akcijo seveda obeležil z daljšim člankom, pozneje pa sem bil celo tako zoprn, da sem v eni od kozerij napisal, da naj drevesa rastejo kar sama, brez politične direktive.

Med članki, objavljenimi v Občinskem poročevalcu, sta tudi dva celostranska zapisa o Janezu Trdini in krajši polemični članek. Prva dva opredeljujeta Trdinovo življenje in delo (Trdinovo  delo je zaživelo, OP, 1980 in  Trdinovo mesto v slovenskem slovstvu, OP, 1980), pa tudi članek Trdinova soba (OP, 1990), v katerem sem zapisal, da imamo v Mengšu sicer več pomnikov na tega velikega pisatelja in etnologa, sramota pa je, ker v njegov spomin še vedno nismo uredili Trdinove sobe. Pripomba ob strani: tudi danes je še ni …

V Mengšu smo najbolj ponosni na dve skupini srčnih ljudi. Mnogi se zbirajo pri gasilcih, ki so prejeli v mednarodnem in svetovnem merilu več vidnih priznanj in nagrad. Drugi pa se udejstvujejo pri slavni Mengeški godbi z več kot stoletno tradicijo. Gasilec nisem bil nikoli, čeprav je bil moj oče ustavni član Prostovoljnega gasilskega društva Moste, v Mengeško godbo pa sem se na svoj način še posebej aktivno vključil leta 1984, ko smo v našem lepem mestecu pod Gobavico prvi v Sloveniji zastavili z glasbeno-zabavno prireditvijo Pod mengeško marelo. K meni je prišel Franc Kompare z zamislijo, da bi ob stoletnici godbe pripravili nekaj izjemnega. In smo! Skupaj še z Janezom Perom, Lojzetom Piškom in kapelnikom Francijem Lipičnikom. Prireditvi sem dal naslov in zanjo enajst let zaporedoma pisal scenarije, izbiral voditelje in humoriste ter prireditve ob pomoči srčnih godbenikov ves čas vodil tudi organizacijsko. Ker je šlo za prvo tovrstno prireditev na slovenskih tleh in ker so bili poslušalci in gledalci tedaj sila lačni takih prireditev, smo imeli v mengeškem Kulturnem domu v nekaj dneh tudi po pet predstav v nabito polni dvorani. Tedaj je bilo v medijih veliko slišati o Evropski gospodarski skupnosti, o EGS-u. V Mengšu pa smo na pobudo Matjaža Brojana in ob veliki vnetosti Franca Kompareta ter ob moji medijski podpori na Komparetovem dvorišču zakopali kamen z napisom EGS, kar pa je v Mengšu pomenilo Evropsko glasbeno središče. Od tu je res izhajalo veliko odličnih glasbenikov, ki so se vsi kalili v Mengeški godbi. Pozneje sem v časopise napisal veliko člankov o Alpskem kvintetu, Mareli, Stoparjih, Slovenskem kvintetu itd., torej o glasbenih skupinah, ki so izvirali iz Mengša. Ob tem naj dodam še to, da sem s Stoparji pripravil tri velike dvoranske prireditve Srečno, mladi fantje (1998), Pod rodni krov (1990) in Pesem prijateljstvo rodi (1994). Ob tem naj še dodam, da sem za tako rekoč novo spontano mengeško himno z naslovom Mengeška napisal besedilo (glasba je delo Jožeta Burnika), nastalo pa je tudi več drugih besedil, ki omenjajo Mengeš, recimo Zajčeva in moja Mengeško polje.

V Mengšu sem imel v preteklosti tudi več kot štirideset predstavitev mojih knjig. Vse je natančno dokumentirano na moji spletni strani. Začelo se je s 16. oktobrom 1987 s predstavitvijo mladinske knjige z naslovom Pozabljeni zaklad v sejni sobi mengeške krajevne skupnosti. K temu naj dodam, da je po tem mojem prvem obsežnem mladinskem romanu pozneje scenarist in režiser Tugo Štiglic posnel celovečerni film, ki je dobil zlato rolo, vsestranski Roman Končar, scenarist, režiser in igralec, pa tudi tri televizijske filme oziroma nadaljevanke po mojih mladinskih delih Vlomilci delajo poleti, Zakleta bajta in Princ na belem konju. Sodeloval sem tudi pri nastanku čudovitega filma o reki Pšati, ki ga je pripravila Ločanka Branka Urbanija z naslovom Ukročena trmoglavka. Prav po izidu Pozabljenega zaklada sem bil leta 1987 sprejet tudi v Društvo slovenskih pisateljev. Dogodivščine na reki Pšati so torej prinesle veliko lepega. Kar pa se tiče predstavitev knjig, sem jih več pripravil tudi v veliki dvorani mengeškega Kulturnega doma, recimo knjige Pesem je sonce s Tonetom Kozlevčarjem in citrarjem Mihom Dovžanom (1994), Skrivnost zlate reke (1996), Krvava grajska svatba (1998) itd. Ob slednji je treba zapisati, da me je k pisanju vzpodbudil zelo srčen prvi mengeški župan Janez Per. Še posebej je treba ob vseh mojih zgodovinskih knjigah pohvaliti Janezovo ženo Jožico Per, ki mi je na dom nanosila nešteto zgodovinskih knjig in drugega gradiva. Tedaj še ni bilo cobissa in tudi interneta še nisem uporabljal, zato je bilo to njeno delo res vredno zlata, saj mi ni bilo treba hoditi v knjižnice in brskati po arhivih. Glede zgodovinske povesti iz Mengša Krvava grajska svatba dobivam še zdaj odmeve iz celega sveta, verjetno tudi zato, ker jo je z ilustracijami čudovito opremil mengeški umetnik Vinko Železnikar. Več predstavitev knjig sem imel tudi pod odrom mengeškega Kulturnega doma, v prostorih podjetja Mi amigo, zelo odmevna pa je bila tudi predstavitev otroške knjige Dober dan, palčki na Mengeški koči, kjer so se še posebej izkazali mengeški taborniki Uporni plamen z Lojzetom Ručmanom na čelu. Na njej sta sodelovala tudi najbolj znan sodobni etnolog dr. Janez Bogataj ter tedanja vodja Knjižnice Domžale in poznejša poslanka Cveta Zalokar Oražem. Iz te uspešne predstavitve je pozneje zrasla pri gostišču Fartek Pravljična dežela, ki naj bi bila postavljena v čast mojega mladinskega slovstva. Od leta 2016 naprej smo vsako leto odkrili skulpturo novega palčka, ob tem pa se je odvila tudi večja prireditev za otroke. Korona virus pa je s tem storil seveda svoje. Dve večji predstavitvi knjig sem imel tudi na Gradu Jablje, zadnja velika prireditev pa se je odvila v dvorani Kulturnega doma ob kulturnem prazniku v zvezi z izidom mojega petoknjižja o Celjskih grofih in knezih  leta  2016. Ob tem naj omenim še predstavitve v mengeškem Župnijskem domu, v Domu sv. Katarine, dva pogovora o mengeški zgodovini pred Lovsko kočo, ki jih je vodila Nataša Vrhovnik Jerič, moja predavanja o radijski reportaži v prostorih Mi amiga ter več vodenj izletov članov Društva upokojencev Mengeš, recimo po poteh pisateljev in pesnikov po Gorenjski, po pradavnih sledeh Karantanije, po spominskih stezah Celjskih grofov in knezov. Kar nekajkrat so prišli v naš Mengeš na obisk tudi drugi upokojenci. Vsakokrat sem jim Mengeš razkazal, povedal pa tudi nekaj o delovanju mengeških društev in o svojem delu.

Leta 1993 je izšla knjiga Mengeš in Trzin skozi čas. Napisal jo je znani ljubiteljski zgodovinar Stane Stražar. Pred tem je napisal že več podobnih knjig, v Mengeš pa sem ga dobesedno pripeljal prav jaz. Drugače morda ta obsežna knjiga niti ne bi nastala. Obsega namreč skoraj 800 strani, obsega zgodovino vse od prvih začetkov misijonske postaje. Mengeški veljak Janez Škrlep mi je v posvetilu napisal, da se mi zahvaljuje, ker sem Stražarja dobesedno potegnil za rokav, da se je sploh lotil Mengša. Pozneje sem podobno povezovalno vlogo opravil, da je vsestranski zgodovinar in pisec Matjaž Brojan napisal knjigo Slamniki pod Gobavico (2018). Ob našem odličnem sosedstvu z Blejčevimi sem začutil, da je treba nujno napisati tudi knjigo o srčnem pritrkovalcu Francu Blejcu z naslovom Pesem mengeških zvonov (2015) ter o največjem sodobnem mengeškem glasbeniku in dolgoletnem kapelniku Primožu Koscu Naš Mengeš, kjer smo skupaj z vnetim kulturnim delavcem Jožetom Vahtarjem predstavili tako mengeško pevsko dejavnost kot tudi štiriindvajset mojih znanih besedil za najbolj priljubljene slovenske ansamble, v tem primeru prirejenih za pevske zbore, kar je Primožu uspelo odlično.

Leta 1994 sva skupaj z direktorjem Jožetom Mlakarjem zastavila pod okriljem Invalidskega centra INCE Mengeš dobrodelno akcijo Slovenski slavček, za katero sem osem let pisal scenarije in prireditev vodil tudi medijsko, iz izkupička prireditve pa so varovanci tega centra vsako leto lahko odšli na morje. Na njej sva z Jožetom ˗ pozneje pa tudi z današnjim varuhom človekovih pravic, s Petrom Svetinom ˗ okronala najvidnejše predstavnike slovenske domače glasbe, od Slavka Avsenika do Lojzeta Slaka itn. Ker v Mengšu nismo imeli ustrezne dvorane, je velika dobrodelna prireditev potekala v hali komunalnega centra Domžale.

Ko je prišlo do osamosvojitve Slovenije, sem bil seveda enako navdušen nad uresničitvijo stoletnih sanj kot večina drugih Slovencev, Takoj sem se tudi z vsemi svojimi sposobnostmi začel boriti za to, da se Mengšu vrne tisti ugled, ki ga je imela prafara Mengeš nekdaj ˗ z ustanovitvijo samostojne občine. Sodeloval sem na premnogih sestankih, se večkrat javno izpostavil tudi izven naše bodoče občine, bil pa sem tudi navdušen, da ustanovimo svoje glasilo z imenom Mengšan. Za prvo številko Mengšana v oktobru 1993 sem prispeval navdušen uvodnik, z mislijo, da je tako glasilo nujno potrebno, saj smo postali tako veliki, da se med seboj več ne poznamo, samo dobro glasilo nam lahko drži ustrezno ogledalo. Že prej, leta 1991, se je namreč začela velika Občina Domžale lomiti na sedem kosov, dokončno pa smo Mengšani dobili svojo Občino Mengeš 3. oktobra 1994. Odstotek tistih, ki bi si želeli ostati pod domžalskim okriljem, niti ni bil tako majhen. Občino smo ustanovili z referendumskim izidom 53,59 %. Prvi župan je postal za vse dobre pobude odprti Mengšan ˗ Janez Per. Veliko mi je k pomembnosti naše občine pomagalo tudi čtivo Janeza Trdine o pomembnosti nekdanje mengeške prafare in nasploh poznavanje naše ožje zgodovine. Pozneje sem za Občino Mengeš predlagal tudi več sloganov, med katerimi je bil izbran: Z glasbo v srcu. Ker sem k ponovni oživitvi Občine Mengeš dodal kar nekaj kamenčkov, mi seveda ni vseeno, kako se občina razvija in kakšen razcvet doživlja v današnjem času.

Iz vsega napisanega verjetno tudi sami slutite, da je knjiga o znanem mengeškem rojaku Janezu Trdini že kar morala nastati. Gre za oddolžitev velikemu svobodnemu duhu in nenadkriljivemu ustvarjalcu, na katerega bi morali biti ponosni vsi Slovenci, ne samo Mengšani in Novomeščani. Pri nastajanju sem si veliko pomagal s podatki o mengeški zgodovini izpod peres znanih avtorjev, kar lahko preberete v poglavju Uporabljena literatura. Pri tem se moram še posebej zahvaliti vsem knjižničarkam in knjižničarjem Knjižnice Domžale kot Slovanske knjižnice v Ljubljani. Prav tako sem hvaležen tudi vsem drugim srčnim ljudem, ki jim knjiga še vedno veliko pomeni. Sam se ves čas držim načela, da tisto, kar je zapisano, ne bo več zbrisano. In prav zato je bilo po mojem mnenju treba tudi o Trdini napisati daljši prozni tekst s pestrim slikovnim gradivom, enako po vzoru mojih tovrstnih romanov o Tavčarju, Jurčiču, Plečniku, pa tudi o Prešernu, Juliji Primic in drugih. Pri nekaterih mengeških krajevnih podrobnostih mi je pomagal znani kulturnik Franc Šimenc, marsikaj so mi o Trdini povedali tudi drugi, že pokojni Mengšani, na dolenjskem koncu pa sta se še posebej izkazala zakonca Jožica in Rudi Škof, s katerima prijateljujem že od nastanke knjige o Juliji Primic z naslovom Julija iz Sonetnega venca. Gospa Jožica se je izkazala kot vzorni člen povezave z dolenjskimi rojaki, enako sem hvaležen Rudiju, da mi je osebno razkazal mnoge kraje, povezane s Trdino. Zahvaljujem se tudi Domoznanskemu oddelku Knjižnice Mirana Jarca z gospo Darjo Peperko-Golob na čelu. V tem oddelku imajo vzorno urejeno celotno Trdinovo gradivo, še posebej bogat pa je slikovni zaklad. Enako sem hvaležen gospe kustosinji Katarini Dajčman iz Dolenjskega muzeja Novo mesto, kjer sem dobil izvirno kopijo slike Janeza Trdine slikarja Borisa Kobeta v temperi na les iz leta 1969, ustvarjeno seveda po izvirni skici Ivana Vavpetiča. Zahvaljujem se tudi obema avtorjema spremne besede: dr. Stanetu Grandi in županu Mestne občine Novo mesto Gregorju Macedoniju. Delo dr. Grande občudujem že več desetletij, novomeški župan pa je tudi lepo pritisnil piko na i mojemu delu o Trdini. Ob tem sem dolžen zahvalo tudi vodji pevskega kvinteta Gorenjci Mirku Poličarju, ki mi je posredoval izvirno kitico fantovske pesmi. Na Hrvaškem so mi pri odkrivanju Trdinovih krajev pomagali prijatelji in novi znanci Ludvik Kimovec, Višnja Višnjić Karković z Reke (s člankom o Trdini: Sačuvao sam ideale svoje mladosti, Sušačka revija, št. 81) in Željko Šinko iz Čakovca pri Varaždinu.

Seveda te knjige ne bi bilo, če mi ne bi stala ob strani mengeška založba ICO z direktorjem Iztokom na čelu, z najinim sinom, ki je enako vnet za knjige kot jaz. Prepričan sem namreč, da s tem pisanjem nisem smel odlašati, saj so leta vendarle že tu, tovrstne sposobnosti pa se seveda z leti manjšajo. Pri tem je treba pohvaliti tudi oblikovalki Tino Švajger za lepo naslovnico, grosupeljsko oblikovalko teksta Andrejo Uranič iz studia Devet.design, oblikovalko fotografij Metko Komatar, lektorico Zalo Vodnik ter korektorico mojo ženo Sonjo. Pri izbiri naslova sta med več mojimi naslovi pomagala izbrati pravega hčerka Vesna in zet Uroš Poljanšek.  Vsem iskrena HVALA!

In naj končam dvojni obletniški zapis še z eno zahvalo! V teh petdesetih letih, kolikor živim in ustvarjam v Mengšu, sem doživel s strani starih in na novo priseljenih Mengšanov toliko lepih besed, pohval in priznanj, da imam občutek, da sem se že povsem vrasel v to okolje. Še posebej se zahvaljujem za vse številne čestitke ob nagradi za življenjsko delo za pisanje besedil (Souvanova nagrada, 2002), ob Priznanju Frana Terseglava za pokončno novinarsko držo (1996), ob Redu zaslug za slovenski narod (2019) in ob imenovanju za Častnega občana Občine Kostel (2021). Še posebej me veseli, da so vse knjige, ki so nastale v Mengšu, lepo sprejete po celem slovenskem kulturnem prostoru, prav tako pa tudi med našimi izseljenci v tujini. Skoraj ni dneva, da ne bi dobil pisma ali elektronske pošte iz Slovenije, iz drugih evropskih držav in celo iz Kanade, ZDA in Avstralije. Vedno in povsod ˗ enako kot moj daljni rojak Janez Trdina ˗ povem, da živim v Mengšu in da sem skupaj z drugimi pozitivnimi Mengšani ponosen na naše čudovito mestece pod Gobavico.

In še to, drage bralke in bralci! Zdaj, ko je knjiga o velikem mengeškem rojaku Janezu Trdini med vami, se bom tudi sam oddahnil in šel s precej lažjim srcem naprej!

Še enkrat HVALA vsem!

avtor