BRODNIKOVI OPOROKI NA ROB

Veliko ljudi prihaja sem gor, v to našo malo vas z raztrešenimi hišami pod obronki Stražnika in Kopitnika nad Rimskimi Toplicami.

Bogve kaj jih prižene sem v to samoto, pozabljeno od Boga in ljudi. Slabo obsijano od sonca, kjer v večernih urah velika drevesa mogočnih gozdov mečejo svoje grabežljive sence na samotne domačije, kot bi jih hotele pogoltniti in vsrkati vase. Kjer ob divjih jagah utihnejo ptice in se po zaraščenih pašnikih in lazih v tihih jesenskih nočeh plazita Trepetikel in Natek in prežita na svoje žrtve.

Kjer divje živali in zveri prihajajo skoraj do hišnih ognjišč, saj se ljudje tu gor še nismo nalezli tistega odvratnega mestnega smradu.

Prihajajo po isti poti (samo da je bil takrat ozek kolovoz), po kateri je tolikokrat tekel bosonogi Hrušovarjev Tonček in ne samo on, še mnogi drugi pred njim. Toda samo on, Hrušovarjev Tonček, je v svetu pustil pečat, zaradi katerega ljudje radi poromajo do njegovega rojstnega hrama, pa naj bo to iz radovednosti ali poznavanja, spet drugi iščejo na tem malem kosu slovenske zemlje navdih in energijo, ki izžareva tod okoli. Nekaterim je pač všečno, da lahko v nostalgiji stare kmečke domačnosti predstavijo svoja dela pred občinstvom, ki nikoli ni številčno, saj v Hruševarjevo (Aškerčevo) hišo težko spravimo več kot trideset duš. Na takšnih prireditvah ponavadi zavlada zelo intimen odnos med gostom in avditorijem, prepojene s preprosto domačnostjo, kar bogati goste in obiskovalce. Prav tak,s spontano domačnostjo in pozitivno energijo, je bil tudi literarni večer s pisateljem Ivanom Sivcem. Tistega hladnega zimskega večera na predvečer Aškerčevega rojstnega dne, ko je hiši na Hruševarjevem ogrevala stara krušna peč, se je pogovor z gospodom Sivcem po uradni predstavitvi njegovih del zavlekel pozno v noč. Priznati moram, da je name naredil močan vtis, precej nezaupljivo pa sem se odzval na željo predsednice Aškerčevega društva Milene Suhodolčan, ki je Sivcu predlagala, da bi napisal knjigo tudi o Aškercu.

Ko sva si ob odhodu segla v roke, mi je iz suknjiča povlekel zavitek, rekoč: To naj bo v spomin na nepozaben večer!« Prijetno me je prešinilo pri duši in ko sem odprl zavitek, sem imel v rokah knjigo Planinska rož, o neizpeti ljubezni med Gregorčičem in učiteljico Dragojilo Milekovo. Prebral sem jo še tisto noč in se zjutraj brez spanca odpeljal v službo. Pod prijetnim vtisom knjige in posvetila, ki ga je gospod Sivec zapisal v knjigo, sem se počutil kar malo krivega zaradi večernega nezaupanja, v glavi pa mi je pozvanjala misel: »Morda pa bo …« Morda pa je v Aškerčevem prostoru vendarle še nekaj vreden. Čeprav bi ga radi desni in levi najraje odrinili od sebe, pa vendar je bil del obojih!

V pomladanski večer je zazvonil telefon. »No, pa to ni od muh!« em si dejal, ko sva se z gospodom Sivcem dogovorila za sestanek, na katerem sva si izmenjala poglede iz življenja mojega ‘starega’ strica. Sledilo je še nekaj srečanj, ki mi bodo ostala živa v spominu.

Ko je čez grebene Kopitnika začel veti jesenski veter, me je v nabiralniku čakal sveženj gosto natipkanih strani z naslovom Brodnikova oporoka. Z zanimanjem sem prebral to novo Sivčevo pisanje. V prvih poglavjih nam s tankočutno domišljijo nazorno naslika življenje takratnega slovenskega kmeta, socialni odnos med ljudmi, ki v dobi preužitkov, rent in dot, ni poznal ne prijateljskih ne sorodstvenih, kaj šele družinskih vezi.

Vendar pa je pisatelj Sivec trdno na pravo mesto postavil vlogo pesnikove tete Ajtke. Brez njenega posredovanja verjetno danes ne bi brali Balad in romanc, Jadranskih biserov, ne bi slišali pasmi zborov, ki zapojo tisto našo borbeno Mi vstajamo, Ljubezensko, Kaj bi te vprašal ali pa koroško ponarodelo Mutec Osojski. Verjetno ne bi bilo tistega trmastega Čedermaca (A. Aškerca), ki je dvignil toliko prahu in zanetil neminljivi ogenj slovenske in slovanske narodne zavesti.

Ne glede na to, da sorodstvo teti Ajtki očita, da je družino pahnila v uboštvo, da je skoraj povzročila propad Aškerčevega rodu, torej nas, ki trmasto vztrajamo na tej senožeški samini, bom rekel: »Teta Ajtka, Hvala! Tudi ti bi si zaslužila skromno gomilo na pokopališču. A naredijo naj jo tisti, ki so se s tvojim bogastvom najbolj okoristili!«

Sivčev prikaz tistega časa nam odpira nov pogled in novo razumevanje dobre pred dobrimi sto – sto petdesetimi leti. Prikazu Antona Aškerca kot duhovnika in pesnika sledijo niti njegovega dejanskega življenja. Prikazuje nam ga takšnega, kot je A. Aškerc tudi bil. Poštenega, pokončnega moža, pripravljen v vsakem trenutku na boj, za narod, za Slovenstvo. Neomajnega v svojih prepričanjih in načelih, z katerimi je trdno tal, ne glede na posledice, ki so ponavadi sledile. Prikaz Aškerca ne sledi samo njegovim literarnim delom, temveč tudi Aškerčevemu zagrizenemu udejstvovanju povsod tam, kjer je šlo za potrjevanja Slovenstva! Pa naj bo to v rovih velenjskega rudnika, iskanje literarnega navdiha na Goriškem ali pa preprosto žegnanje slovenske kapelice – seveda z nekaterimi domišljijskimi vsadki, ki pa bi bili po mojem lahko čisto resnični.

Mislim, da nam je pisatelj Sivec prikazala Hruševarjevega Tončka (A. Aškerca) na zanimiv in realen način. Izpod okrilja pesnikovega črnega plašča je priteklo na dan kar nekaj skrivnosti. Veliko skrivnosti pa v mračnosti pesnikovega črnega plašča še ostaja in morda so prav te skrivnosti tiste sile, ki vlečejo ljudi sem gor …