Project Description

Burja nad mrzlo reko

Povest o strastni ljubezni in iskreni spravi v času cesarja Teodozija

Zbirka: Slovenska zgodovina – Rimljani na naših tleh III.

ZGODOVINA ZA ŠOLSKO MLADINO OZIROMA VSO DRUŽINO

Na naših tleh, v Vrhpolju pri Vipavi, se je ob Mrzli reki (ob reki Vipavi) odvijala med pogansko in krščansko vojsko ena največjih antičnih bitk. Na obeh straneh je v dveh dneh padlo več deset tisoč vojakov. Zmagal je cesar Teodozij, ki se je bitke udeležil tudi osebno, pri tem pa sta mu domnevno pomagala tudi božji privid in znamenita vipavska burja. Podobni siloviti viharji pa so v notranjosti duš potekali tudi pri poganki Rufini in puščavniku Rekaredu, ki sta vsak po svoje zavezana svojemu prepričanju, ljubezen med njima pa ju postavi pred hude preizkušnje. Bosta lahko presegla stoletne zamere in bo prišlo kljub številnim zvijačam drugih vsaj med njima do sprave?

Dr. Aleš Maver je v spremni besedi med drugim zapisal:

»Ko Sivec ohranja videnje dogodkov iz leta 394 kot odločilnega krščansko-poganskega spopada, po eni strani ostaja zvest obširnemu pisnemu izročilu o njem, po drugi strani pa ga naredi za bralca vsekakor privlačnejšega, kakor če bi se spustil v tekmovanje z iskanjem fines sodobnih zgodovinarjev. Vsemu kot nekakšno višnjo na torti doda še privlačno ljubezensko zgodbo o romanci med krščanskim nekdanjim vojakom in puščavnikom in lepo mlado poganko.«

/ Začetek tretje Sivčeve povesti o Rimljanih na naših tleh: /

O mnogih najpomembnejših ljudeh pod božjim soncem – in cesar Teodozij Veliki je zagotovo eden največjih med njimi – je bilo doslej že veliko napisanega. Trdno pa sem prepričan, da vsega ne bo nikoli. En sam človek bi sicer res lahko napisal o sebi eno samo povest, a še ta verjetno ne bi bila povsem prava. Ker pa ljudje bolj ali manj usodno vplivamo drug na drugega in ker se imamo nekateri med seboj raje kot drugi, premnogi pa se med seboj enako iskreno kot ljubijo, tudi sovražijo, bi bilo treba napisati celo o enem samem človeku vsaj nekaj ducatov povesti. Pri tem bi bilo treba upoštevati, da si mnogi ljudje med seboj tudi radi pomagamo in ob nesrečah drug drugega globoko čuteče tolažimo. Večkrat pa se na žalost zgodi, da koga namenoma preziramo in mu hote ali nehote delamo krivice. Velikokrat se ob tem celo vedemo, kot da človek ne bi bil čuteče in verujoče bitje, temveč da je človek človeku še vedno samo – volk! A na srečo se kolo življenja vrti še zmeraj naprej. Na svet znova in znova prihajajo novi nedolžni ljudje, vedno znova pa jih po božji ali lastni volji veliko tudi na hitro odhaja v večnost. Zato ni nenavadno, da je toliko povesti in da jo vsak o drugem človeku napiše drugače. Prav zato menim, da ni slabo, da o cesarju Teodoziju Velikem napišem svojo, nekoliko daljšo povest. Tako bo resnica o njem bržčas prikazana veliko bolj pošteno in bo razgrnjena precej širše. Kljub temu pa se tudi sam zavedam, da je to, kar boste prebrali, samo moja povest. Moja povest o enem najbolj veličastnih cesarjev vseh časov in hkrati o eni največjih bitk na naših rimskih tleh.

Ob tem se tolažim z Aristotelovo mislijo, da niti pravi zgodovinarji niso zapisali vsega tako, kot se je zgodilo v resnici, in da sta večkrat celo pesnik ali pisatelj bliže opisu preteklosti kot zgodovinarji. Aristotel namreč meni:

»Iz povedanega je tudi razvidno, da pesnikova naloga ni pripovedovati, kaj se je v resnici zgodilo, temveč kaj bi se bilo lahko zgodilo, se pravi, kaj bi se po zakonih verjetnosti in nujnosti utegnilo zgoditi. Zato tudi razlika med zgodovinarjem in pesnikom ni v tem, da eden piše v prozi, drugi v verzih, razlika je v tem, da eden opisuje, kar se je v resnici zgodilo, drugi pa, kar bi se bilo lahko zgodilo.«

Pripominjam, da so mnogi vladarji zgodovino napisali kar sami, mnogi so jo svojim pisarjem narekovali črko za črko, mnogi pa so tako nespretno povzemali po drugih, da se je resničnost povsem izgubila. Tole pa je vendarle napisano z očmi navadnega smrtnika, veliko dogodkov je opisanih po pripovedovanju iz prve in druge roke, marsikaj pa je združeno tudi iz pričevanj udeležencev same velike bitke med krščansko in pogansko vojsko.

Hkrati pa to ni samo povest o občudovanja vrednem vzhodnem cesarju Teodoziju Velikem in o ošabnem zahodnem cesarju Evgeniju, pa tudi ne samo o mirnem vzhodnem poveljniku Stilihonu in zvitem zahodnem poveljniku Arbogastu, pa tudi ne samo o ogledniku Rekaredu in prestopniku Arbitru, temveč predvsem o duhovni in telesni ljubezni med plemenitim puščavnikom in po krivici zavrženo pogansko žensko, pa tudi o prepotrebnem sporazumevanju med dvema stranema, o človeškem odpuščanju in o zgledni spravi med do tedaj smrtnimi sovražniki.

In še preden začnemo povest v enem najlepših rimskih mest v našem cesarstvu, v mestu Poetovioni, v čudovitem kraju ob reki Dravusu, naj dodam, da se je naša povest odvijala v času, ko je že več kot petdeset cesarjev in proticesarjev padlo pod sovražnikovim in tudi lastnim mečem, ko so po vseh predelih rimskega kraljestva, republike in cesarstva že več kot tisočletje divjale državljanske vojne, pa tudi v času, ko so se rušili v prah stoletni stari bogovi in je stopil na zemljo en sam Bog, Bog, pisan z veliko začetnico. Povest se namreč začenja komajda petinpetdeset let po znamenitem milanskem ediktu, po tolerančnem razglasu cesarja Konstantina iz leta Gospodovega 313, ki je v rimskem cesarstvu izenačil kristjane s pripadniki drugih verstev. Se pravi, da komajda dobrega pol stoletja po tistem, ko je bila dokončno dovoljena tudi krščanska vera. Seveda pa je bilo treba celo po tem oklicu plačati tudi nekatere še neporavnane račune in medsebojno urediti mnoge osebne in državniške nesporazume, da o človeških notranjih bojih niti posebej ne govorim.

Boj pri Mrzli reki torej ni bil samo vojaški spopad, bitka med dvema cesarjema, državljanska vojna med Vzhodom in Zahodom, temveč tudi velika spoved za mnoge grehe, plačevanje računov in maščevanje za tisočere zablode, predvsem pa veliko notranje samoočiščenje in samopotrditev.

Ob tem se bojim, da so se podobne bitke na bojnem polju in tudi v notranjosti človeka že dogajale, pa se tako Rimljani kot druga ljudstva iz tega niso kaj dosti naučili. Preteklost je slaba učiteljica, učenci pa vedno znova vstopamo v prvi razred. Prepričan sem, da se bodo podobne stvari dogajale tudi v prihodnosti in to predvsem zato, ker je človek tako sebičen, da misli, da ve prav vse. V resnici pa svoje majhnosti ne spozna prej, dokler sam preko grenkega trpljenja in celo preko lastne krvi ne pride do končnega trpkega spoznanja.

Založba: Založba ICO Mengeš
Leto izdaje: 2014
Obseg: 288 strani
Format: 17,5 x 24,7 cm
Naklada: 900 izvodov trde platnice

Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici – tudi kot e-knjigo.

Dr. Aleš Maver: BURJA PRI MRZLI REKI

 

BESEDA OB ROMANU O BITKI PRI MRZLI REKI

 

Ne le enkrat je bilo povedano, da je bitka pri Frigidu, ki se je v Vipavski dolini odvila septembra 394, edini dogodek svetovnozgodovinskega pomena na slovenskih tleh. Lahko bi celo rekli, da sočasne »svetovne javnosti« vse do krvave epopeje ob Soči več kot tisoč petsto let pozneje ni noben pretres na našem ozemlju bolj nagovoril. Zato je odločitev pisatelja Ivana Sivca za postavitev novega literarnega spomenika temu v splošni zavesti slovenskega človeka razmeroma malo navzočemu dogajanju več kot umestna. Da prihaja izpod peresa najplodovitejšega slovenskega pisatelja, je širjenju vednosti o bitki  še toliko bolj v prid.

Antični opazovalci so se strinjali, da je spopad pri Frigidu odločil čudežni poseg božanstva. To je dogodku bistveno dvignilo veljavo in v povezavi s prizadevanji predvsem pozneje zmagovitega cesarja Teodozija, da bi mu dal versko razsežnost, že kmalu pripeljalo do prepričanja, da je šlo za odločilni spopad med krščanstvom in poganstvom in za dokončni zaton prej stoletja prevladujoče rimske poganske religije. Tako so pomen Frigida razumeli že njegovi krščanski sodobniki Rufin (ki je dal tej predstavi klasično podobo), Orozij in Avguštin, tako ga je skušal v svojem pogrebnem govoru za Teodozijem stilizirati že spretni mediolanski (milanski) škof Ambrozij, za katerega sicer ni čisto jasno, kako je gledal na njene glavne protagoniste pred bitko samo. Omenjeno razumevanje epohalnega spopada na slovenskih tleh se je obdržalo v srednji vek in praktično vse do danes. Še pred tridesetimi leti je izšel vodnik po Vipavski dolini, v katerem njegov avtor patetično objokuje usodo premaganih poganov in nemilo usodo njihovega plemenitega izročila.

V zadnjih desetletjih so se nad slikanjem bitke pri Frigidu kot v prvi vrsti verskega spopada med kristjani in pogani nabrali številni temni oblaki. Opozoriti velja na to, da kristjan ni bil le Teodozij, marveč je bil to vsaj nominalno tudi njegov nasprotnik Evgenij. Nemara je krščanstvo sprejel celo Frank Arbogast, njegov vojskovodja. Za njegovo domnevno sestro vemo, da je bila globoko verna kristjanka. Dvomi so se pojavili tudi o »renesansi poganstva«, do katere naj bi prišlo v letih pred samo bitko. Skoraj gotovo pa rezultat niti v primeru Teodozijevega poraza ne bi mogla biti širša restavracija starih kultov, na kar namigujejo zapisi predstavnikov zmagovite Teodozijeve strani iz let in desetletij takoj po bitki. Odveč je navsezadnje omenjati, da so bili kristjani (tako po poznejših kriterijih pravoverni nicejci kot tako imenovani arijanci) in pogani med seboj pomešani v obeh vojskah. Vse bolj torej prevladuje mnenje, da je dobila v spopadu pri Mrzli reki svoj krvavi epilog še ena od sploh v pozni antiki številnih državljanskih vojn, med katerimi so nekatere, kot denimo okrog štirideset let starejša med Konstancijem II. in Magnencijem, usodno oslabile odporno moč rimske države. Navsezadnje se je Teodozij že v prejšnji vojni spopadel s svojim sovernikom Magnusom Maksimom.

Prav s pomembno bitko teh nasprotnikov, ki je tudi potekala na območju današnje Slovenije, pri Petovioni, začenja pisatelj Ivan Sivec svojo pripoved o razgibanih šestih letih rimske zgodovine. Uspe mu ustvariti sugestivno paleto dogodkov, zapletov in likov, kjer vešče pomeša ključne zgodovinske akterje od Teodozija, Maksima in Arbogasta do Valentinijana II. in ključnega Teodozijevega moža Stilihona ter izmišljene osebe, ki bi pa prav lahko v resnici sodelovale v dogajanju, zaradi česar dajo njegovemu pisanju posebno barvitost in prepričljivost. Avtor vseskozi nevsiljivo ponuja bralcu tudi podatke o ozadjih in figurah takratnega razgibanega sveta, med katerimi naj tukaj omenim predvsem prevajalca Svetega pisma v latinščino Hieronima, še zlasti povezanega z našim ozemljem in soseščino. Prav s tem Sivec s svojo plastično pripovedjo skrbi, da bi ključni dogodki, ki so se odvili na današnjih slovenskih tleh, bolj vstopili v zavest tukajšnjih ljudi.

Morda bi se dalo povesti očitati, da preveč poenostavi ozadje državljanske vojne in da preostro, skoraj pravljično, zariše ločnice med vojskujočima se stranema. A ko Sivec ohranja videnje dogodkov iz leta 394 kot odločilnega krščansko-poganskega spopada, po eni strani ostaja zvest obširnemu pisnemu izročilu o njem, po drugi strani pa ga naredi za bralca vsekakor privlačnejšega, kakor če bi se spustil v tekmovanje z iskanjem fines sodobnih zgodovinarjev. Vsemu kot nekakšno višnjo na torti doda še privlačno ljubezensko zgodbo o romanci med krščanskim nekdanjim vojakom in puščavnikom in lepo mlado poganko.

Prav v omenjeni ljubezenski zgodbi najbolj ostane zvest še eni posebnosti bitke pri Frigidu, ki je niso spregledali že njeni najzgodnejši opisovalci. Bržkone je strahotni krvni davek, ki ga je terjal ta državljanski spopad, ob vseh političnih računih le toliko streznil zmagovito stran, da se – podobno kot že po zmagi nad Maksimom – ni odločila za nikakršne represalije nad poraženci, saj so bili bolj ali manj vsi preživeli razen proticesarja Evgenija, nad usodo katerega si je Teodozij umil roke, in Arbogasta, ki si je, kot sugestivno opiše tudi pisatelj Sivec, sodil sam, že na bojnem polju deležni pomilostitve. Prav lahko si predstavljamo, da je Teodozija kot človeka globokih religioznih občutij pri tej odločitvi vodila iskrena misel na nujnost sprave po v mnogih ozirih nesmiselnem klanju. Omenjeno spravo Sivec simbolno, četudi morda nekoliko preveč z mislijo na predstave sodobnega človeka, izpelje s harmonično združitvijo med seboj tako različnih ljubimcev.

Vsekakor pa so se že antični zgodovinarji zavedali, da je ravno državljanska vojna najhujše zlo in da je njene rane najteže celiti. Zato je bil epilog frigidske bitke, kot rečeno, deležen tolikšne pozornosti, pisatelj pa mu je v svoji povesti postavil primeren pomnik in dal akterjem bitke ob vsej njeni grozovitosti, ki je navsezadnje verjetno odmevala še celo v dogodkih leta 410, ko je padel Rim, saj se Goti niso zlahka sprijaznili s strahotnimi izgubami v Vipavski dolini, človeški in sodobnemu bralcu bližnji obraz, pri čemer je imel razumevanje za obe strani v spopadu. Ne dvomim, da bo ta razsežnost njegove literarne upodobitve vse tiste, ki bodo segali po njej, posebej nagovarjala.

V Mariboru, na dan sv. Atanazija 2013