Morda se bo komu zdelo, da je to povsem navadna zgodba. Pa ni. Gre za sestavljeno zgodbo, zgrajeno iz naključja. Srečnega naključja. Naključju pa so naši dedje in očetje, matere in babice, vojaki in prostaki, rekli tudi sreča. Zato bi zgodbi kljub vsemu lahko rekli srečna zgodba. Po naključju so namreč pametni ljudje v starem kamenju obzidja gradu v bavarskem mestu Rezno (nekateri so mesto pozneje preimenovali v Regensburg) pred nedavnim odkrili dvanajst fragmentov, dvanajst drobcev iz daljne zgodovine. Prvi pripoveduje o legendarnem kralju Karlu Velikem, ki pa je bil v resnici zadnjih štirinajst let svojega življenja cesar. A tega ni obešal na veliki zvon, že zaradi vzhodnih cesarjev ne. Drugi, tretji, četrti in prav vsi do zadnjega, dvanajstega, pa pričajo o drugih pomembnih ljudeh in stvareh preteklega časa na našem ozemlju. In ker sreča ne pride nikoli sama, temveč je vedno povezana z drugimi srečni naključji, so pred kratkim odkrili skorajda na istem mestu, prav tako med razvalinami gradu v Reznem, daljši zapis o kralju oziroma cesarju Arnulfu Koroškemu. O vladarju, ki je bil po materini strani pravi Karantanec. V rokopisu je popisanih dvanajst Arnulfovih življenjskih postaj. Prva se začenja z Arnulfovim enajstim letom, zadnja prikazuje Arnulfovo smrt. Se pravi, da gre za dvojno srečo: dvanajst zgodovinskih drobcev in dvanajst opisov Arnulfove mogočne poti od rosne mladosti do neizbežne smrti.

Ker je bil Arnulf Koroški po materi Karantanec, pa tudi največ opisov se nanaša in dotika samostojne vojvodine Karantanije, mnogi tem papirusom pravijo karantanski rokopis. Mnogi tudi karantanski izgubljeni rokopis.

A rokopis ni nikoli izgubljen. Rokopisi so kot sanje, ki živijo večno. Razlika je samo v tem, da se nekatere rokopisi pustijo tu in tam vendarle odkriti, nekateri pa nikoli. Živijo pa kljub temu. Zato je vsakomur razumljivo, da karantanski rokopis resnično ni bil nikoli izgubljen. Le izkopati se doslej ni pustil. Zdaj pa je lahko na srečo vseh dvanajst drobcev in celoten karantanski rokopis vendarle zagledali luč sveta in se dotaknili blagodejnosti bralcev.

Karantanski rokopis so pametni ljudje tako imenovali tudi zato, ker ga je napisal Karantanec z imenom Dobrodej. Nastal je še v stari slovenščini, podobno kot nekaj desetletij pozneje tako imenovani brižinski spomeniki. To so tisti spomeniki, ki so bili doslej najstarejši znani zapisi v stari slovenščini, zapisani z latinskim črkopisom. Karantanski rokopis pa je še starejši. Pa tudi ne gre za verske obrazce, temveč za zapis o pomembnih ljudeh devetega stoletja, predvsem pa o življenju Arnulfa Koroškega. To so tudi zapisi še iz časa, ko so vsi navadni ljudje imeli samo eno ime.

Dobrodej je bil po poklicu grajski pisar. Lahko bi se povzpel do grajskega notarja ali še višje, pa je bil skromen in bogaboječ smrtnik. Nikoli ni hlepel po zemeljski slavi. Veliko pa je pripomogel – in jo tudi podrobno opisal – k Arnulfovi veliki večni slavi.

Na koncu karantanskega rokopisa stoji pripisana skromna Dobrodejeva želja:
»Moja duša bo doživela največje zadoščenje, če bodo moji zapiski kdaj vzpodbudili kakega drugega smrtnika, da bo vseh teh dvanajst drobcev in opisov življenja velikega Arnulfa Koroškega kdo iz lastne radovednosti zvezal v celovito zgodbo.«

Iz Dobrodejeve pripombe sledi, da je prav on v resnici zapisal oboje: drobce in celotno kroniko Arnulfa Koroškega. Pripis pa daje tudi slutiti, da je karantanski rokopis nastal načrtno. Pa tudi z globljo željo v duši, da bi resnico zvedel ves svet. Čeprav je rokopis iz devetega stoletja po Kristusovem štetju, tole pa berete že v enaindvajsetem stoletju, je takšni globoki želji dobrega Karantanca vsekakor treba prisluhniti.

Prvi list karantanskega rokopisa je označen z letnico 861. To je bilo posebno leto Gospodovo. Tedaj se je namreč Arnulfov oče Karlman – ženil! Njegovemu sinu Arnulfu pa je bilo tedaj že enajst let. Iz dodatnega obrobnega pripisa izvemo, da je bil njegov učitelj Dobrodej tedaj star štirinajst let. Morda je prva dva lista, razlagalni in zgodbeni, napisal pozneje. Morebiti pa že kar tedaj, leta Gospodovega 861, kajti Dobrodej je že pri štirinajstih letih znal prav odlično pisati. A ugibanje o tem ni pomembno. Glavno je, da izvemo resnico.

Arnulfu je bilo tedaj torej enajst let, njegovemu očetu pa dvajset let več, se pravi, enaintrideset. Zgodba se začenja na gradu, zaradi močvirnatih travnikov in mnogoštevilnih ribnikov pod njim, imenovanem Blatograd. Stal je le dobro uro ježe do cerkve Gospe Svete na Koroškem in prav toliko do Krnskega gradu, kjer je bil sedež koroškega vojvoda.

Na gradu je živelo poleg kraljeviča Karlmana še štirinajst ljudi, ki so bili vsak po svoje zadolženi za pomembno delo oziroma opravilo. Med najnižjimi, ki pa so bili prav tako spoštovani, so bili pastirji. Za svinje je skrbel svinjski pastir, za konje konjski, za sokole sokolar. Za strežbo so skrbele strežnice, kuharice in točaji. Za upravne zadeve pisar in notar. Za kraljevičevo vojaško spremstvo so skrbeli oboroženi dvorniki, ki pa so bili drugače navadni ljudje. Za denarne zadeve je skrbel zakladnik, ki je imel poleg kraljeviča na skrbi tudi veliki ključ železne blagajne, ki jo je skoval dvorni kovač iz najboljšega železa. Na gradu so imeli še nekaj drugih obrtnikov, od tesarja do zidarja, od kožarja do tkalca; vsak pa je bil zadolžen za svoje delo.

The standard chunk of Lorem Ipsum used since the 1500s is reproduced below for those interested. Sections 1.10.32 and 1.10.33 from “de Finibus Bonorum et Malorum” by Cicero are also reproduced in their exact original form, accompanied by English versions from the 1914 translation by H. Rackham.

Založba: Karantanija Ljubljana
Leto izdaje: 2010
Obseg: 276 strani
Format: 17,6×24,6 cm
Naklada: 1000 izvodov trde platnice
Spremno besedilo: dr. Helga Glušič Krisper
Uredila: Tadeja Zupan Arsov
Likovna oprema: Ejti Štih
Jezikovni pregled: Zupan&Zupan
Prelom: Sandra Pohole

Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici – tudi kot e-knjigo.

• COBISS
• BIBLOS
• BELETRINA DIGITAL

prof. dr. Helga Glušič Krisper: SIVČEVA ZGODOVINSKA SAGA:

V legende ne verjamejo samo tisti, ki nimajo domišljije.

Triada romanov pisatelja Ivana Sivca s skupnim naslovom Saga o Karantaniji vsebuje pripovedi KRALJ SAMO, CESAR ARNULF in KNEGINJA EMA. Njihove zgodbe odkrivajo vznemirljivo davnino karantanskega ljudstva, usode njegovih epskih junakov, ki se prebujajo iz starih dokumentov, ohranjenih legend in mitov ljudskega izročila ter zgodovinskih zapisov o razgibanem zgodnjem srednjem veku. Zgodbe in literarni liki odstirajo usodo tedanjega človeka, opisano in predstavljeno z domišljijsko živahnostjo, s katero so oblikovani dogodki, povezani z bojem za oblast, za bogastvo in osebno srečo, predvsem pa za nove duhovne vrednote, ki naj bi času prinesle mir in skladnost.

Zgradbo vseh treh romanov povezuje povsem enako oblikovano pripovedno gradivo: vsak od romanov vsebuje po dvanajst poglavij, vsako poglavje pa vedno uvaja naslovljena kratka pripovedna skica, ki spominja na poučno naglašeno ljudsko pripoved, priliko o dobroti, lepoti narave in ljubezni, o pravičnosti in življenjski modrosti.

KRALJ SAMO

V romanu KRALJ SAMO se odpre današnjosti močno odmaknjena in skrivnostna pokrajina v času, katere podobe zaznamujejo močne prvine obredij in ljudske mitologije, ki zgodovinskemu okviru dajejo simbolno poetičnost. Lahko bi jo videli tudi v nasprotnem pomenu, namreč, da simbolna poetičnost daje okvir zgodovinskim dogodkom.

O tem veliko pove zgradba pripovedi, ki vsako poglavje začenja z mitsko motivacijo, v kateri je zajet tudi odraz človeške bivanjske usodnosti, čarobnosti, igrivosti in modrosti.

To je domišljijsko-zgodovinski roman (tudi zgodovinsko-domišljijski), kot so mnogi romani, ki zelo odmaknjena obdobja oživijo z novim pomenom.

Uvodni zapisi, ki dajejo tudi ime vsakemu od dvanajstih poglavij (tudi pomen števil v pripovedi nosi sporočilo obrednosti), so domiselna, samosvoja in vsebinsko privlačna prvina romana. V njih zaživijo mnogopomenski simboli narave, dobrega in zlega, rojevanja in umiranja, ljubezni in sovraštva, ki jih spremlja tudi sveti karantanski meč. Tukaj so zbrana imena stare slovenske mitologije, tako, kot so v zgodbi o Vitomiru – ob Samu osrednji osebi romana – izbrana posebna plemenska imena Karantancev.

Ko se zgodba preseli v bližino zgodovinskega dogajanja, je obkrožena z geografskimi opisi in opisi plemenskih premikov, ki usmerjajo nadvse živahno dogajanje v epskem prostoru. Predstavitev življenja in literarnih oseb združuje podobe čustvenega, družinskega in gospodarskega življenja, ob tem pa izstopajo osrednji literarni liki, ki v teku dogajanja ob ostrih življenjskih prelomih in preskušnjah pogosto dinamično spreminjajo svoje značajske lastnosti.

Med posebej domiselnimi prizori v romanu so opisi vojaških spopadov in vojne strategije, požigov in pobojev. V dramatične prizore se razširi tudi Vitomirovo odkrivanje in varovanje usodnega svetega karantanskega meča, presenetljivo spoznanje o njegovem pravem očetu, vrhunec izjemnega, čustveno naglašenega dogajanja pa je tudi zaključni del pripovedi, ko se zvrstijo smrti Vitomirovega očeta, Lepe in Sama, zgodi pa se tudi dokončni propad Samovega kraljestva.

Časovni okvir dogajanja, v katerem se v zgodnjem srednjem veku premikajo meje nemirne srednje Evrope, je podoben časom, v katerih je ‘človek ostal sam’ (kot v nekem zapisu pove pisatelj Gustave Flaubert). Tako tudi v romanu o kralju Samu človek ostaja brez opore v duhovnem, razumskem ali čustvenem umirjenju.

V pripovedi se tako prepletajo življenjske podobe negotovih časov, oživljajo človeško vedenje in njegovo čustvovanje, pa tudi značilna obredja, povezana z naravo, tudi podobe lova, mnogoženstvo in prerokovanja, ter beležijo usihanje starih in prebujanje novih spoznanj (štetje, koledar).

Stari slovenski svet se v pripovedi o Samu in Vitomiru odpre v presenetljivi širini, v stvarnosti podob in človeških usod, v opisih obrednih stanj pa slogovno podobo zapisa spremlja močan zanos svečanosti.

Posebej naglašena stanja poetičnosti so pogosta ob dotiku z mitskimi prvinami in skrivnostnimi odtenki dogajanja daljne preteklosti, ki navdihujejo pisatelja Sivca: »To zgodbo šepetajo vetrovi nad gorami, ziblje se v zrelem zrnju pšeničnih klasov pod planinami, teče iz sokov nabreklih jagod zrelih gozdov.«

CESAR ARNULF

Pripoved o cesarju Arnulfu je najprej negotovo pričakovanje pred novim tematskim gradivom in presenečenje nad zahtevnostjo pisateljskega ustvarjalnega postopka. Obsežno zgodovinsko gradivo, ki zajema široko geografsko področje dogajanja, ponuja močno preskušnjo pripovednega teka, samega jezika in sloga, predstavitev oseb in značilnosti časa, zgodovinskih dogodkov in opisov geografskega okolja. Prava epska avantura!

V primerjavi s prvim romanom, ki pripoveduje o kralju Samu, ko uvodnemu zapisu z mitološko simboliko sledi dogajanje v ožjem prostoru Karantanije, se tukaj scena stopnjema odpira v širše dogajalno območje srednje Evrope.

Zgodba predstavlja nemirno in nadvse živahno dogajanje na vsaj treh vsebinskih ravneh: to je čas osvajalskega in roparskega premikanja plemen oziroma narodov, dramatičnega spreminjanja človekove zavesti ob širjenju krščanstva in viharno politično dogajanje z odločnim bojem za oblast in posest.

Oba romana tako povezuje tudi zmagoviti sveti karantanski meč, simbol vladarjeve samozavesti in vojaške moči.

Zahtevno gradivo je najprej povezano z uvodno zgodovinsko-mitološko-poetično »legendo« (Mlado žito, Drevo življenja, Rajski vrt, vedno s končno modrostjo) in zgodovinskim dogajanjem, ki ga tokrat vodi pomembna kompozicijska prvina: kronika. Literarna oseba kronista je ob osrednjem liku  tisto gibalo dogajanja in tudi same pripovedne perspektive, ki usmerja pogosto zelo zapleteno zgodbo o Arnulfovem življenju in njegovem kraljevskem oziroma cesarskem vzponu. Kronist je zrcalo dogajanja in kot Arnulfov bližnjik pogosto tudi usmerjevalec njegovih odločitev.

Naravo literarnih oseb v tem romanu najmočneje odkrivajo in zaznamujejo dialogi, pogovorni stiki med osebami, ki živahno orišejo situacije sporočil (kronika), družinskih sporov, odločnih vladarskih zahtev, odkritih izrazov navdušenja ali skrite spretnosti ali negotovosti. Dialogi postanejo najmočnejše gibalo pripovednega dogajanja.

Z Arnulfovim vstopom v dejavno politično življenje se v romanu odpre širok prostor motivov: opis knežjega kamna in dramatična predstava obreda ustoličevanja in Arnulfovega kronanja najprej za kralja in nato tudi za cesarja, ki ju zaznamuje naglašeno svečana ritmika obrednosti. Prostor pripovedi tedaj napolnijo mnoga zgodovinska dejstva, med temi je tudi omemba Cirila in Metoda, opis tedanje močne gospodarske krize in Arnulfovega državniškega programa.

V pripovednem pogledu izstopajo slikoviti opisi vojaških bitk, tako z Vikingi ob Renu in z Obri za rešitev rimskega papeža. Opisi akcijskih prizorov so filmsko razgibani, gibanje množic in prostor zaživita v polni predstavnosti, ki barvito upodobi tako tehnične kot tudi taktične bojne priprave, neusmiljene spopade in vedno znova presenetljive konce dogajanja.

Roman se podobno kot zgodba o Samu v zaključnem delu umiri. Ko se čas vzponov, vladanja, bojev, sprejemanja verskih novosti in tudi odkritje prikritih družinskih skrivnosti umiri, ostane vedno živo, v vsem poteku romana navzoče Arnulfovo razmišljanje o Karantaniji, o domačem jeziku in zvestobi rodovnim navadam, o zaupanju v dobroto, pravičnost in ljubezen. Konec romana – tako kot v zgodbi o Samu – je hkrati tudi konec zgodovinskega obdobja, zato se končajo tudi življenjske zgodbe osrednjih romanesknih junakov.

Z romanom o Arnulfu se uresničuje želja njegovega zvestega prijatelja in kronista Dobrodeja, ki v svojo kroniko zapiše: »Moja duša bo doživela največje zadoščenje, če bodo moji zapiski kdaj spodbudili kakega drugega smrtnika, da bo vseh teh dvanajst drobcev in opisov življenja Arnulfa Koroškega iz lastne radovednosti zvezal v celovito zgodbo.«

KNEGINJA EMA

Pripoved o kneginji Emi v celoti ohranja izbrano romaneskno kompozicijo –  povezovanje uvodnih simbolnih prispodob iz sveta narave in človeškega čustvovanja s prvinami poučnih vzorov, katerim sledi pripoved v dvanajstih poglavjih. Razlika je v tem, da zgodbo tokrat spremlja več dokumentiranega gradiva (opisi zgodovinskih dogodkov), ki  v največji meri temelji na biografiji kneginje Eme, kasneje Svete Eme Krške (ali Pilštajnske).

Posebej široko je zajeta podoba razgibanega časa, prelomnega tisočletja po Kristusovi smrti, v katerem izstopajo posebno nevarne preskušnje, ki nakazujejo konec sveta s črno smrtjo (kugo), poboji in neobvladljivimi sovražnimi dejanji. Zgodba romana temelji na Eminem življenjepisu in jo spremlja od zgodnjega deklištva dalje kot posebno bitje, ki svoje okolje doživlja z globoko občutljivostjo in močjo spoznanja. V njej se prebuja volja po premagovanja nevarnosti, ki jo uresničuje s samozavestjo in ljubeznivostjo, z molitvijo in globoko vero. Ob prvih življenjskih preskušnjah zbujajo pozornost njene značajske posebnosti (čudežna moč njene molitve).

Na Emino življenje vplivajo močne osebnosti (babica in cesarica Kunigunda), skromna in ljubeča starša ter zgodnja ‘otroška poroka’, kasneje pa predvsem tragični dogodki, ki spremenijo njeno družinsko življenje.

Osrednji del romana se ob podobi tenkočutne Eme razširi v dve smeri: v njeno osebno življenje, v katerem ima močno vlogo opis njenega prvega poroda, ki ga doživlja v posebnih okoliščinah, polnih nevarnosti, ter srečanje s človekom, ki jo osvajalsko spremlja že od zgodnje poroke dalje in se potem vedno znova pojavlja ob kritičnih trenutkih njenega življenja. Posebno dramatični del drugega teka dogajanja je rast njenih dveh sinov, ki dozorevata pod očetovim vplivom, kar ju vodi v nasilna dejanja. Dramatično dogajanje ob domačem rudniku dragocene kovine, ki prinese smrt obeh sinov in Emine sestre, popolno razdejanje rudarskega okolja in poboj rudarjev, je med najmočneje upodobljenimi grozljivimi prizori v romanu. V poteku zgodbe je to prelomni del, od katerega se potem pripovedna linija usmeri v dve novi vzporednici, v podrobni opis spokorniškega romanja v Rim, ki Eminega moža vodi k odrešitvi in tudi v smrt, ter v Emino versko in dobrodelno dejavnost, v gradnjo dvanajstih cerkva in samostana za ženske.

Roman v svojih zaključnih poglavjih oblikuje podobo čustvenega umirjanja, ki govori o spokorjenih grešnikih, dobrih dušah in medsebojni predanosti preprostih ljudi, o radodarnosti in odpuščanju. Legenda o Emi se konča s celovito izpovedjo in s prihodom Marije v njeno umirajočo zavest.

Med mnogimi modrostmi, ki spremljajo Emino zgodbo, izstopa bistra misel: »V legende ne verjamejo samo tisti, ki nimajo domišljije.«

                                                                     Dr. Helga Glušič Krisper