Project Description
Cvetoča Slovenija
Mnogi menijo, da je pisatelj Ivan Sivec eden redkih mojstrov kratkih zgodb oziroma novel. Da to res drži, potrjuje tudi branost tovrstnih knjig. Pred bralci pa je že peta knjiga Sivčevih novel, z naslovom Cvetoča Slovenija, s podnaslovom Sedem steza do neba. Pravzaprav je v zadnjem izrazu predvsem ironija in bi lahko zgodbe podnaslovil Sedem steza do pekla. V teh tridesetih letih je namreč Slovenija močno napredovala, v marsikaterem pogledu pa se je razcvetela tudi v slabem pogledu.
Novela MLADA ZDRAVNIKA pripoveduje o tem, kako dva mlada strokovnjaka iščeta prostor pod soncem doma, a povsod naletita na ovire. RADIO MARIO je ena od stotih zloglasnih radijskih postaj, ki se je pojavila na naših tleh. VLEČNA SLUŽBA je vse drugo, kot v tem pohotnem svetu obljublja naslov. PASJI PRIJATELJ je velikokrat boljši od druženja s človekom. IZGUBLJENA GENERACIJA je v bistvu srečna generacija, a bogastvo ni vse. RIZIČNA SKUPINA je novela o zakoncih, katerima se šele v času covida odprejo oči. KRALJICA PLEŠE VALČEK pa je zgodba o melodiji, ki dokazuje, da sovraštvo ni večno.
Sedem novel iz današnjega časa, sedem stranpoti našega (pre)hitrega razvoja.
ODLOMEK IZ PRVE NOVELE Z NASLOVOM
MLADA ZDRAVNIKA
Modrost, bistroumnost, umska krepost … so vrednote, ki so pomembne za vsako ljudstvo, za vsak narod, za vsako državo. Pri nas jih imamo seveda v enakem izobilju kot drugod. Razlika z drugimi narodi je samo v tem, da jih velikokrat ne znamo ceniti. Še posebej pri mladih ne. Nemalokrat se nam tudi zgodi, da nam mladi čez noč pobegnejo daleč stran od rodne grude. Potem pa vso krivdo s posebnim gnevom zvračamo samo nanje …
Veronika in Tadej sta bila povsem običajna najstnika.
Veronika je bila doma s podeželja in se je na ljubljansko gimnazijo vozila z vlakom. Vstajati je morala poldrugo uro prej kot Ljubljančanke, a se ji to v šoli ni poznalo. Prav nič je pri študiju tudi ni oviralo, da je morala doma popoldne pomagati staršem pri delu na vrtu, v sadovnjaku, nekajkrat na leto celo v gozdu. Ker si je znala čas pametno razporediti, ga ji je še vedno ogromno ostalo za vse šolske naloge in vaje, prav tako za dodatne dejavnosti. V šoli je bila ves čas odlična in le ena sama štirica ji je manjkala do zlate maturantke. Ker je bila ves čas med prvimi in ker je vse rezultate dosegala s pridnostjo, so jo mnogi sošolci označili s posebnim vzdevkom:
»Piflarka!«
Za mnoge je bila Piflarka zato, ker je že v srednji šoli ugotovila, da se je treba za dobre rezultate potruditi, za dobre odnose med ljudmi pa nekaj storiti. Ob vseh drugih obremenitvah v šoli in doma se je namreč najbolje počutila, če je komu naredila kaj dobrega, če je lahko pomagala pri vaški Karitas, če je komu kaj prinesla iz trgovine, mu pomagala pri kakšnem manjšem delu na vrtu ali v sadovnjaku, če je šla nasploh sosedom in drugim na roke. Zato ni presenetila tako rekoč nikogar, ko se je po informativnih dnevih na treh fakultetah odločila:
»Zame je samo medinski faks in pika!« V maturitetnem eseju pa je med drugim zapisala:
»Vsak človek ima svojo samopodobo. Sama sem prepričana, da se v življenju lahko uresničujem le kot zdravnica. Medicina je zame največje človeško poslanstvo. Srčno si želim vse življenje pomagati slabotnejšim od mene.«
Tadej je bil Ljubljančan. Živel je v učiteljski družini, kjer so ga od malih nog naprej navajali k temu, da je treba biti prizadeven, skromen, človeški. Samo človek, ki ima v sebi sočutje, empatijo do drugih ljudi, lahko uspešno preživi. Mnogi ljudje sicer živijo le tjavendan, a življenje si je treba postaviti tako, da človek ne zažira drugih, da se obogati s širokim znanjem, da s svojim znanjem lahko pomaga tudi drugim.
Hodil je na drugo gimnazijo kot ona, bil je dve leti starejši od Veronike. Kot Ljubljančan je imel časa na pretek. S svojo klapo ga je nekaj izkoristil na košarkarskem igrišču, večkrat so šli skupaj gledat kakšen odbit film, veliko ur je prebil na rolkah. Ker ga je narava obogatila z odličnim spominom, se ni veliko učil, znal pa je tudi brezhibno blefirati. Če česa ni znal, se je znal tako spretno sprenevedati, da na koncu niti sam prfoks ni vedel, ali naj mu da tri ali pet. Ker je bil po naravi ljubezniv in dojemljiv za vse neumnosti sveta, se je vedno dobro izmazal. Sošolci so mu rekli preprosto:
»Blefer!«
Hitro je prišel tudi do spoznanja, da je v življenju eno znanje, drugo pa smelost, s katero lahko človek vedno stopi vsaj korak naprej. Ker pa se je znal znajti v vsaki situaciji, ga še tako smel korak ni zmedel oziroma se je znal iz še tako kočljivega položaja vedno izmazati kot junak.
Res pa je tudi bilo, da mu ni bilo nikoli težko pomagati sosedom, narediti sošolcu kakšno nalogo, pomagati kakšnemu butastemu mulcu, da ni imel same kole. Mnogi so menili, da bo zagotovo tudi on šel po stopinjah staršev. Toda ko so se končali informativni dnevi, je udaril na dan s presenetljivo novico:
»Šel bom na medicinski faks. Za zobozdravnika, ki imajo polne žepe keša, za splošnega zdravnika, kateremu stare mamce nanosijo na kile klobas, ali pa za pediatra, saj so starši za ozdravitev otroka vedno še posebej hvaležni.« V maturitetnem eseju, ki je bil ocenjen za odličnega, pa je zapisal:
»Človek živi samo enkrat. In če hoče biti boljši od drugih živih bitij na zemlji oziroma od robotov, ki hodijo mimo nas, potem je zanj lahko najvišje poslanstvo – zdravniški izziv. Vse drugo je samo štancanje že videnega.«
Veronika in Tadej se prej nista poznala. Srečevati sta se začela šele tedaj, ko se je Veronika vpisala v prvi letnik Medicinske fakultete. Tadej je tedaj obiskoval že tretjega. Na srečo z vpisom nista imela težav, bolj pa ju je presenetilo, da je na tem faksu kar 48 obveznih predmetov in 119 izbirnih. V primerjavi z drugimi faksi – na katerih se je dalo vsaj približno razumeti, kaj se bodo učili – je bil medicinski predmetnik precej nenavaden.
Prvi letnik: Anatomija 1. Biokemija 1. Biologija celice. Biofizika. Nujna medicinska pomoč.
Drugi letnik: Anatomija 2. Fiziologija. Biokemija 2. Histologija in embriologija. Fiziologija živčevja.
Tretji letnik: Splošna farmakologija in toksikologija. Osnove preiskovalnih metod. Patologija. Nujna medicinska pomoč 2. Patološka fiziologija. Propedevtika. Temeljena mikrobiologija in imunologija.
In potem so sledili še predmeti za četrti letnik, za peti in na koncu še za šesti letnik.
Ko je Veronika doma povedala, da osnovni študij na medicinskem faksu traja celih šest let, je mami dejala:
»To je grozno! Le zakaj nisi šla za frizerko, bi bila že po treh letih pri kruhu. Ti pa štiri leta gimnazije, potem pa še šest let medicine.«
Naslov: Cvetoča Slovenija; sedem steza do neba
Avtor: Ivan Sivec
Fotografije: Ivan Sivec
Naslovnica, oblikovanje in prelom: Andreja Uranič
Založba: ICO d.o.o., Mengeš
Obseg: 13,6 x 20,6 mm, 200 strani, 16 strani barvnih fotografij
Leto izida: 2021
Zbirka: Dotik srca št. 5
ISBN: 978-961-7143-02-7
Cena: 25,10 EUR
Dosegljivost: razprodano
Knjigo si lahko izposodite v knjižnici – tudi kot e-knjigo.