/ odlomek iz knjige /

TOTALNI ODKLOP

Zadnje čase naša družina prisega samo še na totalen odklop. Svet je vse bolj nor, vse okoli nas je prav vzorno bedno, naš lajf postaja ena sama velika frka, pa zato ni čudno, da smo vsi prepričani, da nas ob vikendih lahko rešuje samo še odklop na celi črti. Vsi smo res postali roboti, ki naj bi samo noč in dan robotali, se pravi, garali, ko pa pride vikend, hočemo pritisniti samo še na gumb in – psssk! – že nas ni več! Oziroma smo na drugem koncu vesolja, kjer načeloma za nas ne ve nihče.

Naša ljuba matka, duša naše familije, je zadnjega petka prišla iz službe še poseben sfuzlana.

»Johi moj,« je vrgla z veliko varnostno razdaljo svojemu edino rojenemu možičku, torej najinemu fotrčku, tole izjavo na daljavo: »Jaz imam vsega poln kufer. Šef teži, da je treba plan preseči vsaj za trinajst odstotkov, ena kolegica je na porodniški, druga pa je lena ko konj, jaz pa naj se raztrgam na sto koncev. Če ne bi bilo petka, bi preprosto že danes guznila. Reši me edino samo še totalni odklop.«

Najin fotrček, ki je mali obrtniček, jo je pogledal s povsem rdečimi očmi. Že od daleč sem videla, da mu gori zadnja rezerva in je samo še vprašanje časa, kdaj bo naredil totalno štalo ali pa se bo kar sam od sebe dokončno ustavil. Da črpa samo še iz zadnje rezerve, je dokazovala tudi njegova tako rekoč poslednja izjava. Vsem štirim je namreč javno prijavil:

»Jaz itak ne morem več. Delam, delam kot zamorc, moje delo je totalno podcenjeno, finančne discipline ni, ne plačuje nobeden klinc … Najraje bi si dal kar štrik za vrat. Reši me lahko samo še totalni odklop.«

Halo! sva se spogledala midva z bratcem Nejcem. Če so že ta stari tako v autu, kaj naj rečeva potem šele midva. Recimo jaz! Matkarca me je zašpičila s količkom, zgodlarka teži, da se moram naučiti vse vojne z letnicami vred od Potočke Zijalke naprej, Frenkiboj ni pa ni vame, z Piksijem sva se zakačila zaradi Eve, prijateljico Mojco pa je puberteta tako sesula, da je začela hoditi z mojim bivšim, Markom.

Da je tudi Nejc totalno v bedu, sem vedela po tem, ker se je privlekel iz šole tako crknjen, da je komajda še butnil torbo v kot, surlo je imel potegnjeno do tal, oči pa pol metra za seboj. Bil je tako na nuli, da se mu niti ljubilo z menoj niti več sfajtati.

Obema ta starima je bilo torej itak jasno, da sva si tudi midva želela samo še totalni odklop.

Na kratko, ful bedno! A upanje umre predzadnje. Po kosilcu pa smo se vendarle toliko sestavili, da bi ob sladoledu lahko usmerili svoje moči, kje bi ta vikend sploh izvajali tokratni totalni odklop.

Matka, model, ki deluje ful dobro celo v skrajnem bedu, je prijavila:

»Kaj pa, če bi šli tokrat na kmečki turizem?«

Fotrček je najprej previdno dvignil levo obrv, nato še desno, prijavil pa ni nič, kar bi lahko pomenilo, da ni totalno proti.

»Tistih sto, dvesto kilometrov boš že še zmogel, tam pa se najprej do sitega naspimo, potem pa malce napapcamo bio hrane, otročka se naletata po travnikih in gmajnah, mogoče skočimo vmes še v kakšne terme, v nedeljo pa hajdi nazaj v naš družinski raj.«

»V Prekmurje že ne grem …« je izdahnil zadnjo sapico fotrček tako glasno, kot bi izpuščal iz blazine zadnje izdihljaje. »Te preklete vožnje imam iber že čez teden.«

Kul! smo se spogledali preostali trije. Potem pa je v igri Štajerska, zgornja Gorenjska, spodnja Dolenjska, mogoče celo neznana Bela krajina, vse nekje v dometu sto kilometrov, toliko pač, da bi naša šoferčina ostala živa vse do tja, tam pa se bo že sestavila.

Ko je ravno vsak zase sestavljal prosto po googlu svojo traso, Nejc pa je v naročju strašil celo z laptopom in iskal v krogu sto kilometrov od nas primeren kmečki turizem s tremi kravami v ospredju in čredo ovac za zvočno kuliso v ozadju, je kot poziv iz vesolja na lepem ali morda tudi na grdem priletel v fotrčkov mobi esemes. Delovalo je, kot da nas opazuje bog in da nam samo zaradi našega skupinskega umiranja skuša dvigniti moralo tik pred odhodom v večna nebesa.

Fotrček je z zadnjimi atomi segel po mobiju, ob tem pa godrnjaje izdavil:

»Pa kateri kreten me v petek popoldne maltretira še z esemesi!«

Ko je mobi odprl, pa se mu je obraz vendarle razpotegnil v komaj viden nasmešek. Zdel se mi je kot obsojenec pod gavgami, ki se pred smrtjo, preden mu dajo zanko na vrat, nasmehne samo zato, da bi pustil na tem svetu boljši vtis. Ob tem je prijavil:

»Poglej, poglej, kaj mi piše neki kretenski Lojze z Dolenjske?«

Pokazal je matki, ta pa je za celotno občinstvo prebrala na ves glas za vse nas:

»Prijatelj moj! Prisel bo sv. Mihel ‘z vinske gorice, grozdje že zrelo je, z njega bo vince! Pridite na trgatev, priskocite na pomoc, v slogi je se vedno nasa skupna moc! Lojze z Dolenjske. Prihod potrdi na 041/752 ….«

Ups, tole pa bi morebiti pilo vodo? smo se spogledali kot brodolomci na samotnem Erjavčevem otoku.

»Mogoče pa trgatev ni tako bedna stvar …« je bila matka še toliko pri sebi, da je razmišljala celo s svojimi sfuzlanimi možgančki. »Kaj pa, če je to celo namig usode!«

Založba: Karantanija Ljubljana
Leto izdaje: 2012
Obseg: 140 strani
Format: 20,6 x 14,6 cm
Naklada: 1000 izvodov trde platnice
Informacije o možnem nakupu: razprodano

Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici, tudi kot e-knjigo.

• COBISS
• BIBLOS
• BELETRINA DIGITAL

• COBISS
• AUDIBOOK