/ iz vsebine /

V knjigi DOPUST S TAŠČO je 24 humoresk. Ena izmed njih ima naslov:

LJUBEZEN

Moji nedeljski izleti v Kamnik so se kmalu začeli vedno bolj podaljševati v ponedeljek. Prišel sem ob treh popoldne, malicali smo do petih ali kako minuto čez, potem sva šla na sprehod, v kino ali pa sva bila prosta. V sobi moje najdražje. Ker ura ni bila več najin gospod, so se taka bližnja srečanja navadno zavlekla tja do treh, štirih, tudi do petih zjutraj. Pravzaprav je bilo še najbolj primerno do pol šestih, kajti tedaj je morala moja najdražja vstati in oditi v službo. Tako pa ji ni bilo treba vstati, temveč je samo odšla v službo in ponedeljek se ji je začel nenavadno lepo.

»Dovolj je že stara, da ve, kaj dela,« jo je branila njena mamica, moja draga bodoča tašča. »Srednjo šolo je naredila z najboljšimi ocenami, na višji pa itak študira izredno in jo bo dokončala samo v primeru, če je ne bo prehitelo.« Če sem prav razumel situacijo, bi jo lahko prehitel z določenimi dejanji samo jaz.

A kadar gre vse lepo po žnorci – verjetno je tudi ta izraz etnološki, izhaja pa iz čevljarskih logov – gre stvar hitro komu v nos. Tudi jaz sem postal nenavadno priljubljen pri sosedih v bloku.

»Ne vem, če je tako pošten fant, kot pravite« je navrgla nekoč prva soseda proti tašči. »Včeraj je odšel domov ob štirih zjutraj, danes pa ob petih. Ob tej uri fantje počivajo doma.«

Marsikje drugje je bilo drugače, jaz pa sem v tašči takoj dobil največjo zagovornico. Še danes sem ji zato iskreno hvaležen. Vsega tega vam tudi sicer ne bi mogel posredovati, če me ne bi kar sama seznanila z odgovori:

»Fant je dovolj star, da ve, kaj dela in koliko ur spanja potrebuje.«

Resnici na ljubo je treba dodati, da je šla moja najdražja potem, ko se je vrnila v ponedeljek ob dveh iz službe, malce počivat oziroma spat. Njena mamica se je močno žrtvovala zanjo in je namesto nje opravila vsa gospodinjska in pospravljalna dela. In to samo zato, da se je lahko njena hčerka ljubila cele noči. Kakšna nesebičnost!

(nadaljevanje v knjigi)

Založba: Karantanija Ljubljana
Leto izdaje: 2005
Obseg: 150 strani
Format: 20,6 x 14,6 cm
Naklada: 700 izvodov trde platnice

Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici – tudi kot e-knjigo.

• COBISS
• BIBLOS
• BELETRINA DIGITAL

• COBISS
• AUDIBOOK

Tone Partljič: Humor o nraveh in tašči

Vsekakor je Ivan Sivec tisti slovenski pisatelj, ki je najbližje legendarni Guinessovi knjigi rekordov, če ni že omenjen v njej. Zgodi se, da slovenski poslušalec radia na prvem programu posluša dokumentarni feljton, ki ga je napisal magister etnološke znanosti Ivan Sivec, potem obrne gumb in lahko posluša humoresko Ivana Sivca,. Če pa mu je ljubši Radio Ognjišče in rad poslušal narodno-zabavne melodije in pesmi ljudskih ansamblov, je nemogoče, da ne bi naletel na uglasbene verze Ivana Sivca, dolgoletnega predsednika Društva pesnikov slovenske glasbe, ki je napisal krepko čez dva tisoč besedil za tovrstne skupine. Kasneje pri poročilih sliši, da so mladi bralci izbrali, recimo Sivčevo mladinsko povest Vlomilci delajo poleti, za najljubšo knjigo ali pa kritiko zadnje knjige, ki je izšla pri založbi Karantanija.

Morda pa bo pristal v omenjeni knjigi rekordov kot prvi pisatelj, ki je napisal hvalnico ne svoji materi, kakor Ivan Cankar in drugi, ampak svoji – tašči! Ob vseh mogočih, včasih celo neokusnih vicih o taščah, se zdi pravici zadoščeno, da nekdo napiše odo taščam. Vendar povejmo še to v isti sapi: njegov slavospev je smešen in znano je, da s humorjem velikokrat kažemo tudi na napake in slabe lastnosti … Tako da oda ni čistokrvni slavospev, pa naj avtor svoji tašči in ženi še tako zatrjuje kaj drugega.

Seveda beseda o rekordih v svetu literature nima tiste teže kot na primer v atletiki ali smučarskih skokih, ki so Mengšanom še najbližji (Rok Benkovič), a vendar povejmo še to, da se avtor včasih sam pohvali, da je napisal več knjig, kot jih povprečen Slovenec prebere v življenju, da je vrsto let nepretrgoma pisal humoresk za Radio Ljubljana in Nedeljski dnevnik, da je bil skoraj petstokrat na literarnih nastopih in da sodi v omenjeno knjigo rekordov tudi zato, ker je lahko istočasno na dveh ali treh krajih v Sloveniji, v vseh medijih itn.

Dopust s taščo seveda ni prva knjiga Sivčevih humoresk, čeprav je rekorder tudi v zvrsteh in žanrih pisanja, kajti poleg že omenjenih mladinskih del in verzov za ansamble je avtor napisal več romanov, pravljic, znanstvenih del, dram, scenarijev, zgodovinskih povesti, novel, biografskih romanov, dram in še marsikaj. Spomnim se njegovih šaljivih novel o zidanju hiše (Bog na dopustu), petdeset šaljivih črtic ob Abrahamu (Mojih prvih petdeset) itd. Vsekakor so njegove humoreske precej izvirne in samosvoje, značilne, tako da avtorja spoznaš, čeprav ni podpisan. Njegov humor je blag, človeški, skoraj neboleč. Sivčeve humoreske so dragocene tudi zato, ker niso ujetnice politike ali politične satire. V času naše nove in ‘resnične’ demokracije namreč vsak, ki piše humor, meni, da mora pisati o poslancih, vladi, strankah … Če kdo na primer namesto poslanec napiše posranec, se že šteje za satirika, ki je udaril po politiki. Seveda še malo ne mislim, da ni potrebna ali celo nujna politična satira, a ni res, da je ves humor skrit le v udrihanju po politiki. Najti ga je mogoče tudi v vsakodnevnih situacijah, v nravi ljudi, v vsakem okolju. In prav to počne Ivan Sivec. Izbral je svoje mladeniško obdobje, ko se je ženil in je poleg svoje najdražje dobil tudi najdražjo taščo. Tašče pa so tako in tako za zmeraj. Popisuje predvsem zadrege ‘ženina’, ki pride v družino izbranke, ocenjevanje in ogovarjanje sosedov in zlasti sosed, vživljanje v drugo družino ipd. Glavni junak je kljub temu tašči pravzaprav prvoosebni pripovedovalec sam, torej Ivan Sivec. Tega sicer ne bo priznal, ampak bo prisegel, da je glavna junakinja pač tašča, potem njegova najdražja, pa bodoči svak in kajpada tast. Tu je še nekaj sosedov, med katerimi izstopa samostojne proze vreden junak doktor Miha, ter nekaj zanimivih znancev in po sili prijateljev.

Humorne situacije se pletejo okoli nakupa omar, študija njegove najdražje, taščine hipohondrije, odhoda na dopust itd. Dejanje sega v šestdeseta in sedemdeseta leta prejšnjega stoletja in tisočletja obenem. To je čas fičkov, črno-belih televizorjev, črno-bele nadaljevanke Mestece Peyton, prvih hladilnikov, čas socializma …

Zdi se, da je, na primer Antonu P. Čehovu, tudi Sivcu koristila njegova novinarska ‘tlaka, kajti njegove humoreske o najdražji tašči so berljive, poantirane, dovolj kratke in jasne. Čeravno je življenjska doba časopisne humoreske krajša od ‘prave’ literature, Sivca rešuje prav humor in smisel za odnose med ljudmi, kajti Dopust s taščo ne bo zabaval samo njegove generacije in prvih lastnikov fičkov in črno-belih televizorjev, ampak tudi mlajše bralce, saj so tašče večne, kot je večna ljubezen.

Ne rečem, da nisem med tistimi, ki bi raje videli Ivana Sivca sedeti in sedeti in počasi pisati daljši humorni tekst, morda celo slovenski Clochmerle ali Švejka, vendar je že Prešeren rekel, naj pustimo slavca peti, kakor mu je Bog grlo ustvaril. In tako bomo pisatelja rekorderja gotovo še z radovednostjo brali in brali. V sodobni slovenski književnosti mu pravzaprav ni para. Butalci Milčinskega so nekaj čisto drugega, Petanovi aforizmi spet nekaj tretjega … O njem večkrat pomislim na Epfraima Kishona, četudi sam med vzornike šteje tudi Klapko in Twaina. A nikomur od omenjenih ni prišlo na misel, da bi napisali odo tašči. Sivec pa je storil prav to!

Tone Partljič