NEKJE NA DOLENJSKEM

O Lojzetu Slaku pišem z veseljem. In s prijazno nežnostjo. Ta velja kajpak vsaj malo, toliko kot sem muzikalen, njegovi glasbi, še mnogo bolj pa njenemu izviru. Doma sva namreč oba v isti pokrajini, oba sva nekoč hodila po isti dolini in oba pila mleko in med host in travnikov, polj in goric v istih krajih. Tako sva oba z bilčico pripeta k isti zemlji, k istemu koreninju in ozvezdju. In oba sva temu dolžnika: on je tam doli našel glasbo, jaz besedo.
Od nekdaj sem, zagledanec v dolenjsko pokrajino, mislil in tudi verjel: Vsak človek ima svojo dolino in svoj grič. Dobil ju je, če je Dolenjec, že ob rojstvu. Rojenice so mu oboje položile v zibel za popotnico skozi življenje, za spremljajočo radost, za upajočo vztrajnost. In potem greš po dolini, se oziraš na grič in se hočeš povzpeti na njegovo vznemirjenost, pa spet hodiš po griču, gledaš v dolino in si zaželiš spustiti se v njeno umirjenost. Hotenje te rine navzgor in navzdol, k vrhu in k dnu, kot gresta plima in oseka življenja. Prehodi od tal k vrhu in nazaj so na Dolenjskem majhni, mehki, mili. In to je dar, ki ga tu dobiš ob rojstvu.
Dol in grič sta kot mol in dur, dva pola, dva tonska načina, dve skrajnosti. Obvladovati oboje je skladje, je ubranost, je muzika.
Dolenjska ima sama v sebi oboje, dol in grič, je skladje, je muzika, je pojoča dežela.
Misel bega z otroškimi leti po dolini Igmance med bilkami trav na travniku, med polji in hosto in se pod nespremenjenim nebom spotika ob minule otroške radosti in spomine. Vse je tako blizu, na dotik roke: vrbe nad potokom, njive na bližnjem Malem kalu, hrasti in gabri v skrivnostni Čadajevki, vinogradi, lipa in cerkev v Hmeljčiču, Karteljevo s samotno šolo in s cerkvijo med hišami, mogočno lepo zidovje Hmeljnika in pred njim spodaj njive, zgoraj vinogradi in vmes vijugaste steze in prašna pota. Po njih hitijo ljudje, živina, konji, vozovi, ki vozijo gnoj, drva, žito, ljudi, mrliče. Med počasnimi težkimi kmečkimi konji isker belec, na njem hmeljniška grofinja, ki divja čez dolino, in visoko na nebu bel oblak, ki plove čez Trško goro in še naprej proti Gorjancem.
Prostor med temi mejniki je čist, ubran, ujet v svojo večnost. Tu si rojen, tu živiš, polniš dušo in telo z lepoto, ki te obkroža, in ko si del te pokrajine, ne potrebuješ več vstopnice za obljubljeno deželo. Si ves v njej.
Človek pride in gre, leta se osujejo kot listje z drevja ali kot grajsko obzidje Hmeljnika, in gre pod črno goro minulosti, zemlja pa ostane, na njej dragotine: hoste, ceste, polja, pota, kolovozi, steze, stezice in na njih voz življenja, ki ropota od spodaj navzgor in spet z vrha navzdol, od včeraj v jutri. A vse je brezčasnost zemlje in neba, polj in goric, dela in upanja in je kratkotrajnost posameznikovega življenja. Vendar! Tudi ta kratkost je zmeraj dovolj dolga, da v tej pokrajini slišiš glas, ki poje.
Nekateri so ga slišali in ga še slišijo.
Prišel je deček v ranem jutru mladosti na mali prostor te velike lepote in je zaslišal: nekje v daljavi kakor na nevidnem nebeškem koru je odmevala tiha melodija, ki je vabila k sebi. Potem se je oglasilo kakor šum, šumotanje, šumenje potoka, kot prhut ptičjih kril, kot prelet angelov. Na koži zemlje srh, nad njo v zraku pesem, oči strmijo, srce posluša.
In deček je šel za glasom. Rodil se je v tej pokrajini, bosonog je tekal po njej, rad jo je imel, rajši kot kakšno večjo, pomembnejšo, ki je ni poznal. Pa se je zgodilo, kar se je moralo zgoditi: pesem je vstopila vanj, postala je njegova. Šel je začaran in očaran naprej, pesem je hodila z njim, nesel jo je čez sedmero gora mimo sedmerih preizkušenj in mimo črnega groba, potem je ona nosila njega nazaj čez vseh sedem gora in vseh sedmerih preizkušenj in mimo črnega groba v deželo njegovega in svojega rojstva in sta oba zapela. Ona kot že sto in sto let, od nekdaj, on prvikrat, čisto na novo, po njeno in hkrati čisto po svoje.
Ta deček je bil, kot zdaj vidim, Lojze Slak.
Čudno in čudežno. Pokrajina poje svojim ljudem tod že več kot dolgih tisoč let. Svoj zvok ima od pradavnine, od svojega, nam tako neumljivega rojstva. Med tisoči in tisoči, ki so tu bili in od tod odšli, so zagotovo mnogi slišali ta glas, ga morda skrili vase, ga pretočili v življenjsko upornost, v podobo ali v molitev, le malokateri so ga ponovili, posneli, pomnožili. K petju jih je bilo poklicanih veliko, usoda jih je za godce izbrala malo. Deček, ki je nekoč, pred več kot dobrega pol stoletja hodil po teh dolih in gričih, ujet med ljubeznivo valovitost pokrajine in njene muzike, je obstal očaran od vseh teh zvokov in slišal med vsemi zvoki svoj pravi glas. Poslušal ga je in šel za njim. S seboj je vzel prijazno sopotnico harmoniko in skupaj sta ponesla v širni svet veliko pesem tega njunega malega, milega sveta.
Tako se je začela povest o godcu. Njen junak, ki ima, se zdi, sposobnost čarovnika, je obseden z zvoki, z njim hodita vštric čarobnost pesmi in zmagoslavje življenja.
Slak, beli lepi cvet, ki se ovija in pne navzgor, vzpenjalka in ovijalka, je znanilka čistosti, je kakor na tipki čist poln ton, ki zveni in diši. A če slak išče opore, je Slak šel brez podpor od tal navzgor, iz niča v veličino. Njegova zvezda vodnica je narodna ljudska pesem, več, je glasba njegove pokrajine, rodne Dolenjske. Slak je ujel zven te glasbe, sliši ga tudi takrat, ko se ta zvok stiša ali ko kakor ponikalnica Temenica ponikne, razprl ga je, odkril med trsi in v svojih prsih, nakar so prsti to prenesli na tipke harmonike in v usta pevcev. Ustvarjalnost, ki se rojeva iz grude prsti, iz ozkih kolovozov med polji, travniki in griči, iz prepevanja fantov na vasi ali pevcev na koru, iz večno otroške radoživosti in neskončne omamljenosti izvabiti iz sebe in iz harmonike zvok, je prava, poživljajoča.
Ko poslušaš to glasbo, veš:
So jutra, ko sonce noče in noče iz vinogradov v dolino. Glas harmonike ga preprosi, da sonce zapleše navzdol.
So dnevi, ko se zvon ne oglasi, da ne zmoti igranja organista tam gori pod visokim nebom. Glas harmonike pa je mu je ljub pripev kot odmev na vabilo.
So večeri, ko je mrak prosojen in topel kot stisk rok dveh ljubečih. Glas harmonike ju pozdravlja in veliča.
So noči, ko poje slavec. Glas harmonike mu odgovarja.
Tako je glasba ostajala med nami, se selila iz dolenjske pokrajine, ne da bi jo kdaj zatajila, v široki svet in obenem šla skozi godčeva leta življenja. Skozi otroške radovedne sanje, skozi mladostna iskanja, skozi fantovska dokazovanja in nadigravanja, šla skozi vojno ujmo in zgodovinske preobrate, sama pa je kot glasba ostajala čista in ista, v službi ljudi, zemlje in časa. Menjavala je le za izredne sluhce tonaliteto in včasih intonančnost pripeva, kakor se gizdava devojka včasih nališpa po novem, da še bolj in še številčnejšim zagledancem ugaja. Samo življenje s to glasbo pa je ostajalo ves čas enako: živeti s to glasbo je pomenilo živeti z ljubljeno ženo; srečen si kar tako brez vprašanj in pomislekov, da si z njo, da slišiš njeno dihanje, da občutiš njeno bližino in veš, da ti bo ob hudi uri v pomoč.
Tako poje harmonika o prisotnosti vsega, kar je življenje navrglo z rojstvom, kar je dodalo v desetletjih zvestobe sebi, delu in zvoku in o tem, kar je samo zašlo po mili usodi dobre muze noter med note. Tako lebdi ta glasba kot nevidna stavba nad gladino pokrajine in zvoki šumijo kot pljuskanje valov ob telo uživajočega kopalca ali kot ljubezensko ljubkovanje. Žuborenje zvokov se prepleta, dviga, pojenjuje, narašča, se spusti v taktu valčka ali polke v veselo naglico vrtenja, veselja, vriskanja, je napev in pripev, ki odmeva v pokrajini in v času, da jo sliši uho popotnika s hriba v dolino in srce romarja od tod v večnost.
Ko se glas stiša in zvok umiri, roka na tipkah zastane kakor misel pred nerešljivo skrivnostjo, poje harmonika o odsotnosti. To je pesem o njih, ki jih več ni. O materi, ki je rodila deset otrok in si z njimi zagotovila pot v sedanjost in v prihodnost, o mrtvem sodelavcu muziku, ki mu je glas onemel na visoki noti konca, o sanjah, ki se niso uresničile, o ljubeznih, ki so poniknile v razpokah življenja, o ranah, ki so ostale spomin in več ne bolijo.
Rekel sem, da imamo Dolenjci vsak svojo dolino in svoj grič. To je naša dota za potovanje po sebi in po svetu, za vzpone in padce, pa tudi zato, da na tej poti pustimo že v kom kakšno majhno nevidno sled. Tudi Slakova pot ima svoje vzpone in zastoje. Slej ko prej pa je izjemna in čudovita: dolenjski fantič se prebije v vrh, iz domala nikakršnih možnosti izrabi vse. Zna biti potrpežljiv, ko njegova harmonika ni v čislih, zna biti ponižen ob nogah lepote, skromen ob psalmistih narave in ob mojstrih zvokov, pripravljen je delati in se boriti in gode, gode, da godi ljudem doma in po svetu. Sam uživa v igranju in daje, da ne manj uživajo mnogi. Tako gredo po notah in melodijah leta in desetletja, odvrte se dobre in slabe letine in najsi kdaj suša uničuje trato in polje in trte, kot bi vsepovsod žela smrt, v njegovi godčevi duši ni suše; on bi še smrti zaigral, da bi odplesala daleč stran in je ne bi bilo več blizu.
Gledam ga, kako igra in potem tudi miže vidim: mirna, zbrana postava moža, zazrta v tok tonov in zvokov, s pogledom ne v dvorano k poslušalcem, ampak navznoter, vase in v čarni krog melodije. Ko grem še jaz za njo, sem spet doma med dolino in gričem svoje dolenjske pokrajine in hkrati v nekem drugem svetu večjega, širšega obnebja. To je kakor novo skladje ne le doline in griča, ampak tudi časnosti in večnosti. Na tej višini zvenijo akordi tudi v novih tonih, kakor od onstran, kjer ljudski godci postanejo nebeški muzikanti. Lojze Slak bo, čez dolgo dolgo let, eden izmed njih.
Tudi o tem priča pričujoča knjiga Ivana Sivca.