O, te prešmentane citre!

Miha je imel zvok citer že od rojstva v ušesih. Pa ne samo v ušesih, temveč tudi v krvi, v svojem srcu, v svojih genih. Na citre sta namreč igrala – po mamini strani – že njegov ded in praded. Mama je bila doma v Žejah pri Naklem in kadar koli so se Dovžanovi zapeljali iz Ljubljane tja gor na Gorenjsko, so vedno v zraku zadrhteli tudi zvoki citer. Citer in harmonike. Miha se takole spominja obiskov v Žejah:

»Mama mi je vedno veliko pripovedovala o svojem dedu, ki je bil hrom, tako da na kmetiji ni mogel delati, na citre pa je lahko igral. In vse tisto, kar se je čez dan – ko so bili drugi na polju ali travnikih – naučil igrati na citre, je zvečer zaigral svoji družini. Tudi dedu so bile citre blizu, a veliko raje je igral na frajtonarico. Moj oče se z glasbo ni veliko ukvarjal, ker je imel preveč dela s svojo trgovino – znal pa je za silo igrati na violino – kljub temu pa je bil velik navdušenec nad vsemi zvrstmi glasbe. Zato pa nas je tudi vse tri priganjal k igranju. Citre pa je seveda tudi dobro poznal, saj je bil doma iz Tržiča, tam pa so bile citre že od nekdaj znane in priljubljene.«

Miha se je s prvimi prijemi na citre seznanil s šestimi leti. Citre so bile za tiste čase – pisalo pa se je leto 1949 – resnično staromoden in prav nič vabljiv instrument. Mladi se zanje niso zanimali. Kljub temu se je Miha na očetovo in mamino željo vendarle odločil, da bi poskusil nanje brenkati, kot so to počeli njegovi predniki. Ob tem je treba povedati, bolj za šalo, kot zares, da je bil Mihov praded tudi Miha, enako njegov ded, tako da je Miha v nekem pogledu tudi v tem smislu nadaljeval družinsko tradicijo.

Na srečo je v Ljubljani po hišah tedaj poučeval igranje na citre upokojeni železničar Janko Lotrič, katerega je Mihov oče Žane povabil tudi v Dovžanovo hišo. Gospod Lotrič je tedaj poučeval okoli trideset nadebudnežev, ki so se ob nedeljah popoldne skupinsko zbirali na Smoletovi ulici v okviru društva Svoboda. Igranja na citre bi se rada priučila le dva fantiča, vsi drugi učenci pa so bili dekleta. Miha pripomni, da je tudi drugi fant, ki naj bi se učil igranja na citre, to kmalu opustil, tako da je na koncu med vsemi dekleti ostal sam. Gospod Lotrič pa igranja na citre ni poučeval samo v okviru Svobode, temveč je tam, kjer so to želeli, prihajal tudi na dom. K Dovžanovim najmanj enkrat, včasih pa tudi po dvakrat na teden. Kako pa se je Miha večkrat obnesel na vajah doma, je zapisal v prejšnjem poglavju že brat Ive.

Kakšen je bil Mihov prvi učitelj citer, lahko precej izvemo iz obširnejšega nekrologa, ki je bil zapisan Janku Lotriču v spomin ob njegovem odhodu s tega sveta. V Mihovem albumu je shranjen odrezek, na katerem piše:

»Kljub svojim 74 letom je bil vedno čvrst in tegobam življenja je kljuboval kot viharnik. Nekoliko sence na njegovem obrazu smo opazili samo zadnje dni, ko je zaradi ženine bolezni (ker je v bolnici), ves nebogljen in strt dolge ure ostajal pri svojih učencih v Zavodu za slepo in slabovidno mladino.

Ob njih je vselej našel zdravilo in tolažbo. Več kot 15 let se jim je razdajal z glasbo in s srcem. Bil je fenomen kot glasbeni učitelj in je ostal dvakrat nenadomestljiv. Tovariš Lotrič je poučeval pihala, godala, brenkala in še in še in pri vsej tej pestrosti instrumentov je čudovito uspel. Ne bomo mu našli naslednika, citre pa bodo z njim za vedno utihnile. Poslušali jih bomo lahko le izpod prstov njegovega nadebudnega učenca Mihe Dovžana.

Tovariš Lotrič je predstavljal več kot vzgojitelja. Nikdar slabe volje, vedno nasmejan, z velikim optimizmom je dajal in se razdajal. Bil je dedek našim varovancem in atek otrokom brez staršev. Vedno je za malčke našel pravo besedo, radi so hodili k njemu in se zadovoljni in srečni vračali. Bogatil je otroški notranji svet in ga plemenitil, izžareval pedagoški čut z vsem žarom tople človečnosti. V njegovi osebnosti so se združevale izredne poteze vzgojitelja, ki jih ne da nobena šola. Znanje je bilo v obilici kompenzirano z občutjem za delo z otroki.«

Rečeno na kratko: Miha Dovžan je imel že v zgodnjih letih otroštva izvrstnega učitelja, iz zapisanega pa je razvidno, da so tudi drugi pedagogi, še posebno pa nepodpisani avtor nekrologa, samo v Mihi videl nadaljevalca Lotričevega citrarskega poslanstva.

Pri tem pa je treba poudariti, da Miha, kljub občasnim krizam, učenja na citre ni nikoli opustil in da je igranje nanje vadil tudi tedaj, ko učitelj Lotrič ni bil prisoten. Geni dedov in pradedov so bili premočni, da bi jih kdajkoli zatajil. Pri tem pa so mu pomagali tudi – dolgi prsti.

Dolgi prsti?

Za nekaj trenutkov se pomudimo ob resnični anekdoti, zapisani v moji knjigi Vsi najboljši muzikanti:

»Miha Dovžan se je začel učiti igrati na citre, ko mu je bilo šest let. Učitelj ga je učil vse do dvanajstega leta, ko se je moral Miha začeti sam poglabljati v tovrstno igranje. Nekega dne je Miha postavil citre v kot in dejal mami:

‘Ne bom več igral na citre!’

‘Kaj pa boš delal? Glasbo imaš vendar rad!’

‘Grem se učit igranja na klarinet. Danes nekaj veljaš samo v primeru, če igraš v kakšnem kvintetu. Klarinet bom igral!’

Ko je prišel v glasbeno šolo in poskusil, ga je učitelj takoj zavrnil:

‘Ne bo šlo. Imaš predebele ustnice za klarinet in predolge prste. Takšni prsti so kot nalašč za citre.’

Miha je bil vse do tedaj, dokler se ni srečal s svojim vzornikom Rudijem Knablom, prepričan, da moraš imeti za igranje na citre res dolge prste. Tako se je resneje lotil citer in postal najbolj znan slovenski citrar. Ko pa je po tridesetih letih igranja srečal gospoda Knabla, je ugotovil, da to z dolgimi prsti ne drži. Knabl ima namreč čisto drobne prste …«

Založba: Založba RGL d. o. o., Ljubljana (01/588 01 10)
Leto izdaje: 2019
Obseg: 340 strani
Format: 29,7 x 21 cm
Naklada: 500 izvodov, barvne fotografije, trde platnice
Informacije o možnem nakupu: 47,20€, Radio Veseljak (Simon Golobič).

Lahko si jo izposodite tudi v knjižnici.