Usoden začetek.

Namesto, da bi se končalo, se je začelo s smrtjo.

Tiste noči, ko se je v prometni nesreči ubila Petra, se je Juretu začelo življenje sesipati v nič. Videti je bilo, kot da bi z njeno smrtjo pobral s tal prgišče prahu, prah pa je v njegovi stisnjeni pesti postajal vsak dan drobnejši, vsak dan bolj bolj zoprn, vsak dan bolj umazan. Pričakoval je, da bo v pesti ostalo vsaj eno zrno, eno samo drobceno zrno, pa ga ni in ni bilo. Prav zato se je vsak dan z večjim strahom spraševal: Se bo drobljenje in sesipanje sploh kdaj nehalo?

Juretu je tedaj manjkalo mesec dni do sedemnajstega leta. Pravzaprav en dan manj. Bil je eden od desetih tisoč bodočih maturantov. A matura, zrelostni izpit, je bila v drugem letniku še zelo daleč. Sto svetlobnih let.

Posvečal se ni samo študiju, temveč tudi svojim prijateljem, izbranki Petri, ob koncih tedna pa predvsem žuranju. Če seveda ni vmes matka preveč zatežila. Podobno kot takrat, 6. maja 1998. Datum je bil prej nepomemben, s Petrino smrtjo pa se je za zmeraj vpisal v Juretovo življenje.

“Samo do dveh ponoči in niti minute več!” je Juretu zabičala matka, ko je odhajal od doma s prijatelji.

“Mami, ob dveh se žurka šele dobro začne,” ji je odvrnil prijazno, kot vedno moledujoč za uro ali dve. Matka je na prijaznost zmeraj dobro prijemala.

“Če te ob pol treh ne bo doma, bom poklicala policijo!”

“Okej, do treh, največ do pol štirih.”

Matka ni rekla nič, kar je pomenilo tiho privoljenje. Z matko sta sama živela v skromnem podnajemniškem stanovanju v SPB v Domžalah. Sredi vrveža, a sama. Zato je bilo dogovarjanje med njima toliko bolj nujno. Drugi v SPB-eju se niso dogovarjali niti toliko.

Reklamno sporočilo.

SPB – stanovanjsko poslovni bloki.

V središču mesta, a centru dogajanja, a vendar samo vaš kotiček pod soncem.

V resnici je nekdo zložil na kup kopico blokov, kock, silosev. Duše to naselje ni imelo. Spodaj trgovine, zgoraj nečloveške luknje. Pozimi je bilo v njih tako mraz, da sta se Laniškova dva ob nenadni prekinitvi ogrevanja tresla kot psa, poleti se zaradi pregretja betona ni dalo spati do dveh, treh ponoči.

Drugi so pripovedovali, da si je tu in tam kdo vendarle uredil prav prijetno družinsko gnezdece. Juretovi matki in njemu to ni uspelo. Verjetno tudi zato ne, ker sta ves čas živela na robu. Na robu SPB-eja, na robu solidnega prenašanja drug drugega, na robu preživetja. Marsikaj sta uredila samo z molkom, s trdo besedo, večkrat tudi s kletvijo.

Kletev.

Žal ena najbolj pogostih načinov sporazumevanja med Slovenci. S kletvijo želijo nezreli ljudje podkrepiti dejanje, s kletvijo izražajo nezadovoljstvo, s kletvijo spreminjajo svetel dan v noč.

Po Petrini smrti Jure ni več toliko preklinjal kot prej.

Opis zunanjosti.

Visokorasel fant, kratkih, vedno svetlečih las, kot bi jih noč in dan mazal z briljantino. Dolgin, bledega obraza.

Posebni znaki, zarezani v dušo.

Edini sin razvezanih staršev.

“Le zakaj so me ti kretenski ta stari sploh spravili na svet, če pa sem od obeh nezaželen! Samo to bi vas vprašal, vi, zarukani kretenski folk?!”

Folk navadno na njegova vprašanje ni odgovarjal …

Založba: Založba ICO Mengeš
Leto izdaje: 2002
Obseg: 153 strani
Format: 21.6 x 14.4 cm
Naklada: 1.200 izvodov trde platnice

Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici – tudi kot e-knjigo.

• COBISS
• E-EMKA
• BIBLOS