Usoden začetek.

Namesto, da bi se končalo, se je začelo s smrtjo.

Tiste noči, ko se je v prometni nesreči ubila Petra, se je Juretu začelo življenje sesipati v nič. Videti je bilo, kot da bi z njeno smrtjo pobral s tal prgišče prahu, prah pa je v njegovi stisnjeni pesti postajal vsak dan drobnejši, vsak dan bolj bolj zoprn, vsak dan bolj umazan. Pričakoval je, da bo v pesti ostalo vsaj eno zrno, eno samo drobceno zrno, pa ga ni in ni bilo. Prav zato se je vsak dan z večjim strahom spraševal: Se bo drobljenje in sesipanje sploh kdaj nehalo?

Juretu je tedaj manjkalo mesec dni do sedemnajstega leta. Pravzaprav en dan manj. Bil je eden od desetih tisoč bodočih maturantov. A matura, zrelostni izpit, je bila v drugem letniku še zelo daleč. Sto svetlobnih let.

Posvečal se ni samo študiju, temveč tudi svojim prijateljem, izbranki Petri, ob koncih tedna pa predvsem žuranju. Če seveda ni vmes matka preveč zatežila. Podobno kot takrat, 6. maja 1998. Datum je bil prej nepomemben, s Petrino smrtjo pa se je za zmeraj vpisal v Juretovo življenje.

“Samo do dveh ponoči in niti minute več!” je Juretu zabičala matka, ko je odhajal od doma s prijatelji.

“Mami, ob dveh se žurka šele dobro začne,” ji je odvrnil prijazno, kot vedno moledujoč za uro ali dve. Matka je na prijaznost zmeraj dobro prijemala.

“Če te ob pol treh ne bo doma, bom poklicala policijo!”

“Okej, do treh, največ do pol štirih.”

Matka ni rekla nič, kar je pomenilo tiho privoljenje. Z matko sta sama živela v skromnem podnajemniškem stanovanju v SPB v Domžalah. Sredi vrveža, a sama. Zato je bilo dogovarjanje med njima toliko bolj nujno. Drugi v SPB-eju se niso dogovarjali niti toliko.

Reklamno sporočilo.

SPB – stanovanjsko poslovni bloki.

V središču mesta, a centru dogajanja, a vendar samo vaš kotiček pod soncem.

V resnici je nekdo zložil na kup kopico blokov, kock, silosev. Duše to naselje ni imelo. Spodaj trgovine, zgoraj nečloveške luknje. Pozimi je bilo v njih tako mraz, da sta se Laniškova dva ob nenadni prekinitvi ogrevanja tresla kot psa, poleti se zaradi pregretja betona ni dalo spati do dveh, treh ponoči.

Drugi so pripovedovali, da si je tu in tam kdo vendarle uredil prav prijetno družinsko gnezdece. Juretovi matki in njemu to ni uspelo. Verjetno tudi zato ne, ker sta ves čas živela na robu. Na robu SPB-eja, na robu solidnega prenašanja drug drugega, na robu preživetja. Marsikaj sta uredila samo z molkom, s trdo besedo, večkrat tudi s kletvijo.

Kletev.

Žal ena najbolj pogostih načinov sporazumevanja med Slovenci. S kletvijo želijo nezreli ljudje podkrepiti dejanje, s kletvijo izražajo nezadovoljstvo, s kletvijo spreminjajo svetel dan v noč.

Po Petrini smrti Jure ni več toliko preklinjal kot prej.

Opis zunanjosti.

Visokorasel fant, kratkih, vedno svetlečih las, kot bi jih noč in dan mazal z briljantino. Dolgin, bledega obraza.

Posebni znaki, zarezani v dušo.

Edini sin razvezanih staršev.

“Le zakaj so me ti kretenski ta stari sploh spravili na svet, če pa sem od obeh nezaželen! Samo to bi vas vprašal, vi, zarukani kretenski folk?!”

Folk navadno na njegova vprašanje ni odgovarjal …

Založba: Založba ICO Mengeš
Leto izdaje: 2002
Obseg: 153 strani
Format: 21.6 x 14.4 cm
Naklada: 1.200 izvodov trde platnice

Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici – tudi kot e-knjigo.

• COBISS
• BIBLOS
• BELETRINA DIGITAL

dr. Milan Krek: FINTA V LEVO

V knjigi je prikazana generacija mladih, ki odraščajo danes in se v svojem odraščanju skoraj gotovo – neposredno ali posredno – srečajo tudi z uporabo prepovedanih drog. Nekateri se z njimi srečajo v vsej razsežnosti, ki je v javnosti velikokrat krivično prikazana le kot aktivnost, ki vpliva na zdravje, ali še huje: samo kot nekaj, kar lahko povzroči tudi smrt. Le-ta pa je mladim še velika neznanka, o kateri ne govorijo in niti ne pomišljajo veliko.  V resnici pa droga globoko zareže v vsakodnevno življenje posameznika, njegove družine, šole in kraja ne glede, ali je konkretna oseba uporabnik drog ali zgolj njen razpečevalec. Celo več: posledice so dolgoročne in le s težavo ter veliko lastne volje jih je mogoče omiliti, vendar nikoli popolnoma odstraniti. Poleg vseh težav, ki jih uporaba drog prinese s seboj, je morda še najhujše odrivanje uporabnika drog na obrobje družbe.

Prihajajo nove droge, npr. sintetične droge, za katere so potrebni novi pristopi tako na strani preventive in odgovora družbe, kot tudi na strani preprodajalcev drog. Nove droge vstopijo v že postavljeno mrežo preprodaje prepovedanih drog, poveča se le njihova izbira, kontrola nad kapitalom pa ostaja največkrat v istih rokah. Pomemben je dobiček, ki nastaja ob tem in v cilju pridobivanja le-tega je celo človeško življenje na trgu drog brez vrednosti.

V tak svet, poln pasti, vstopi Jure kot še odraščajoči mladostnik s številnimi težavami, s kakršnimi se srečuje marsikateri mladostnik v Sloveniji, zato je knjiga tudi s tega vidika pomemben prispevek slovenski realnosti. Težave, ki jih je imel Jure, so ga sprva odrinile na obrobje, med mlade, ki ne hodijo v šolo, med mlade, ki nimajo zaposlitve, od tod do preprodaje drog, ki – roko na srce – preprodajalcem prinaša tudi denar,  pa je le kratka in včasih zelo hitra pot.

Nasploh je treba o drogah z mladimi odkrito spregovoriti na različne načine. Eden od takih načinov je knjiga, ki ima veliko možnosti, da mladim sporoča resnico o drogah in jih hkrati tudi pripravlja na trenutek, ko se bodo soočili z njimi. Še posebno tedaj, če pisatelj poleg zgodbe doda še posamezne vložke, ki podrobneje opredeljujejo posamezne pojave, razlaga pojme in skuša biti ob zanimivi ljubezenski in  življenjski pripovedi, izrezani iz vsakdanjosti, tudi neke vrste učbenik. Vse to in morda še kaj je uspelo pisatelju Ivanu Sivcu.

Knjiga, ki jo imate pred seboj, je zapis pripovedi mladostnika, ki ni redno uporabljal drog in od njih ni bil odvisen, a je bil vseeno s svetom drog tesno povezan, saj je vanj vstopil v trenutku svoje velike šibkosti, ko se mu je sesulo življenje. Ta svet je pozneje na neki način tudi sam oblikoval. Kot mlad preprodajalec drog, ki je v preprodaji le-teh videl  rešitev vseh svojih težav, ki mu jih je življenje natrosilo v izobilju, je skusil mnoge posledice svojega dejanja, ki ga vse do konca knjige ni v celoti niti sam razumel. Ob tem se je srečeval s številnimi moralnimi dilemami, ki nam niso tuje in se z njimi srečujemo vsak dan. Le s to razliko, da Jure ni imel nekoga, ki bi mu težave  pomagal prebroditi in  ga naučil, da bi jih reševal. Njegova mati je bila namreč globoko ranjena ženska, ki ji je življenje postalo veliko breme. Kot taka ni zmogla moči, da bi pomagala sinu, niti tedaj, ko je že vedela, da se je zapletel v preprodajo drog. Dovolj moči je zbrala šele, ko je vmes stopila država in Jureta zaprla za zidove zapora.

Hkrati pa je knjiga svojevrsten krik vseh tistih mladih, ki se jim v času odraščanja odpeljejo tla pod nogami in se znajdejo nekje vmes med nebom in zemljo brez pravih korenin in vrednot, ki bi jih lahko »prizemljile« v vsakodnevno stvarnost. Knjiga je pripoved o mladih, ki živijo v družinah, ki zanje v času odraščanja nimajo dovolj časa, saj se matere in očetje ukvarjajo predvsem s svojimi lastnimi problemi, ob strani pa puščajo mladostnika v njegovih najbolj občutljivih letih odraščanja ali ga celo obremenjujejo s težavami, ki jih odrasli niso bili sposobni rešiti in jih verjetno ne bodo nikoli dokončno rešili.

Življenje gre svojo pot in naši Jureti padajo iz iluzije v iluzijo, iz želje v željo, iz odločitve v odločitev, ki jih opravijo delno in na koncu ugotovijo, da je bil končni rezultat vse kaj drugega, kar so si želeli. V svoji naivnosti nasedajo številnim spletkam, »ugodnim ponudbam« in s težavo spoznavajo resnico, ki jo pridobivajo skozi hude lastne izkušnje in preizkušnje. Zaradi neugodnega okolja, v katerem so odraščali, jih namreč nihče ni mogel pripraviti nanje ali jim jih posredovati. Izjemne izkušnje, kot je nenadna smrt ljubljene osebe (Petre), postavi mlade, ki se niso naučili reševati problemov, v skoraj brezizhodne položaje. Zaradi nemoči pri reševanju nastalih problemov odhajajo predčasno iz šol, nad katerimi obupajo, in se odločijo za končen ukrep – izključitev iz šole, kar pa  je velik udarec tudi za šolo in hkrati za mladostnika. To pa je pri mnogih mladih odločilna točka za odhod v brezdelje, dolgčas in iskanje samega sebe ter nadomestkov, med katerimi so tudi droge in prekupčevanje z njimi. Mladi so in mladi se hočejo uveljaviti tudi na način, ki družbi ni sprejemljiv, a je žal njim veliko lažje dosegljiv (preprodaja drog) kot končanje šole in redna zaposlitev.

Vse skupaj pa se zdi, da jih odriva v vse večjo »margino«, kjer so prepuščeni svoji iznajdljivosti. Ob tem  so prisiljeni, da so hkrati tudi  veliki samouki, ki se počasi, a vendarle učijo na lastnih, največkrat izredno bolečih napakah. Nekateri, kot Jure, imajo srečo, da se na koncu izvijejo iz primeža, v katerega so padli. Nekateri pa  plačujejo veliko ceno, nekateri celo z življenjem.

Knjiga se začne s tragičnim dogodkom, ki je nastal zaradi uporabe dovoljene droge, alkohola, ki je mladim v Sloveniji izredno lahko dostopen. Nadaljuje pa se s tisto temno stranjo prepovedanih drog, ki je večini ljudi in tudi uporabnikov drog neznana, to je z organiziranim kriminalom, ki stoji za preprodajo drog in spretno vodi svoje igralce, tudi mladostnike, s samo enim ciljem: Doseči čim večji dobiček. Mladostnik, ki je ujet v svoje želje in načrte, ki je, kot vsi mladi, praviloma preveč optimističen, le s težavo prepoznava in si dopoveduje, da je postal del dobro organizirane združbe, ki točno ve, zakaj da komu kaj in kaj od koga pričakuje. Sam se težko odreče lepo pripravljenim pastem, ki ga same po sebi vabijo in obljubljajo lepo življenje v brezdelju. In ko nekatere naklepe le prepozna, je največkrat že prepozno, da bi stopil nazaj, kajti s poprejšnjimi koraki je že tako globoko zlezel v močvirje kriminala, da je vrnitev skoraj nemogoča.

Jureta njegovi čuti in čustva zavedejo v nepremišljene aktivnosti, ki se na koncu končajo tragično. Pustijo ga  samega, brez pomoči sredi tržaških zaporov, polnega čustev in skrbi za še nerojenega otroka (ki je bil zgolj past, v katero se je naivni Jure ujel) in za ljubljeno osebo (ki ga dejansko ne ljubi in ga je le izkoristila), ki mu izredno veliko pomeni.

Knjiga opozarja na temno stran medalje, kriminalisti bi rekli na sivo cono dogajanja na področju drog, ki je težko obvladljiva s strani represije in sodstva. Le-to praviloma dobi v sodne dvorane le žrtve, ki so bile namenoma postavljene v tako vlogo za dosego nekega drugega cilja. Nenazadnje knjiga opozori tudi na občasno nemoč sodstva, ki se srečuje predvsem s tragičnimi osebnostmi in njihovimi zgodbami, ki pa so posledica delovanja botrov iz ozadja. Te pa le redko dobijo v svoje prostore in še tedaj imajo odlične zagovornike, saj imajo dovolj sredstev, da jih neizmerno veliko plačajo.

Tako tudi Jure šele po več letih spozna, kako so bila njegova čustva do Špele izigrana za popolnoma druge namene, kot si je mislil sam. Jure se na koncu vrne tja, kjer je izpadel iz sistema.  Tako se krog stranpoti zapre in mogoč je nov krog, ki se začne s ponovno Juretovo vrnitvijo v srednjo šolo, iz katere je bil izključen, v kulturno okolje, ki ga je sprva izvrglo. Šolo uspešno konča in zaživi novo življenje, vzporedno s tem pa se zgodi tudi velik preobrat pri njegovi materi, ki končno preneha žalovati za svojo izgubljeno mladostjo, se sprijazni s stvarnostjo in se ponovno zaposli na delovnem mestu, ki ji bo dajalo samopotrditev. Tako se Finta v levo razplete.

Ni zgolj naključje, da oba, mati in sin, po dolgi in trnovi poti vsak na svoj način prideta do novega življenja in zdi se, da je bil to pogoj, da sta bila po dolgih letih trpljenja in iskanja sposobna začeti znova. Nemogoče je namreč živeti skupaj in ne imeti vpliv eden na drugega. Vsi živimo v sistemu, ki ga sooblikujemo in smo od njega bistveno bolj odvisni, kot si sploh lahko predstavljamo. Zato je tudi tako pomembno, da ne hodimo brezbrižno mimo ljudi v stiski, ampak jim, če je le mogoče, tudi pomagamo, še posebno, če so to mladostniki, ki se na hitro soočajo s stvarnostjo, kar se zgodi v borih nekaj letih in mladostnika  pri 18 letih postavi v svet odraslih.

Dr. Milan Krek,

direktor vladnega Urada za droge