Kadar je mali Franci zaslišal kako posebej lepo pesem, si jo je takoj v celoti zapomnil. Za pesmi in glasbo je imel izreden spomin. Navadno je po vsaki lepi pesmi stekel za drvarnico in tam pesem takoj ponovil. Če pa je bila posebej lepa, si jo je prepeval ves dan …

Mama in oče sta ga večkrat na skrivaj opazovala in si ob tem mislila svoje. Mama je dejala:

»Muziko ima rad prav tako kot ti, Lojze!«

Oče pa:

»Upam, da ga ne bo tako zanesla kot našega Milana. Vse bom naredil, da bo vsaj Franci prišel do resnega poklica. Milan pa mi bo tudi moral več pomagati pri delu v delavnici.«

Ko je iz radijskega sprejemnika zazvenel Gorenjski kvartet, ki je pozneje prerasel v Avsenikov kvintet, se Franci ni mogel več odmakniti od radia. To je bila prav tista glasba, ki je bila tudi velik del njegovega srca, a tega do tedaj še ni vedel. Zato ni bilo nenavadno, da ga je Avsenikova glasba povsem prevzela. Kadarkoli so igrali Avseniki, je obstal kot okamenel in poslušal, poslušal …

To je bil povsem drug glasbeni svet, veliko bogatejši, prijetnejši in širši od vseh drugih. Zato ni čudno, da je Franci, kadar je igral po radiu kak drug ansambel, očeta zmeraj prav milo zaprosil:

»Ata, daj, naravnaj radio raje na Avsenike!«

Bil je namreč prepričan, da je od očeta odvisno, na katero radijsko postajo naravna sprejemnik, recimo na Avsenike ali pa na Vaški kvintet.

Na srečo so poleg Radia Ljubljana – kjer ni bilo vedno Avsenikov – poslušali tudi Radio Celovec. Posebej oddaje po željah poslušalcev niso nikdar zamudili. Napovedovalka na Radiu Celovec je bila še posebej prijazna, predvajali pa so tako Avsenike kot glasbo takšnih glasbenih skupin, ki je bila poslušalcem še posebej blizu.

Vsi Miheličevi so opazili, da na Radiu Celovec predvajajo tudi take skladbe, kakršnih na Radiu Ljubljana ni slišati nikoli. Recimo Zlati časi. Še posebej so bili pozorni na verz:

»Bodi Bog s teboj in angel varuh tvoj, ah, adijo, dijo, sinko moj …«

Bogovi in angeli so bili tedaj na Radiu Ljubljana pač strogo prepovedani, celo v narodni pesmi.

Kot vsak otrok, je Franci pred šolo rad sam odkrival in raziskoval domače podstrešje. Tam so navadno shranjevali stare skrinje, pa tudi drugo, bolj ali manj neuporabno staro šaro. Francijev brat Milan, ki je prav zaradi igranja po gostilnah in veselicah obesil na klin celo glasbeno šolo, je na podstrešje pospravil tudi notne zvezke za klavirsko harmoniko. Med drugo staro šaro.

Ko je to odkril še ne šestletni Franci, si je zvezke razprostrl po tleh in po tipkah, ki so bile narisane na notnih zvezkih, igral in prepeval vse pesmi po vrsti.

Mnogo pozneje je ugotovil, da je že tedaj, v domišljiji, igral oziroma prepeval popolnoma pravilno. Ne da bi se tega zavedal, mu je bilo torej dano veliko več kot mnogim drugim otrokom …

Leta 1955 je bil marca star šest let, v maju pa se mu je zgodilo zanj nekaj, vsaj na prvi pogled, sila nenavadnega. Ker je imel doma za igranje samo dve mlajši sestrici, se je podal dobrih štiristo metrov od doma, v vas Jelovec, k fantom zbijat žogo. Seveda je moral za to zaprositi za dovoljenje očeta. Ker pa se je očetu zdelo, da se mu tam čez hribček, na drugi strani, ne more pripetiti nič nevarnega, in ker se je zavedal, da bo moral fantič jeseni začeti tudi sam hoditi spodaj v Sodražico v šolo, mu je seveda dovolil, da gre med fantovsko druščino.

Komaj pa so žogo začeli nabijati, se je pripetilo, da jo je zaneslo do Bregarjeve hiše, kjer pa so imeli na stežaj odprto okno. Žoga se je prikotalila prav pod okno in Franci jo je že nameraval pobrati, ko …

Ko je v hiši zagledal nekaj, kar je takoj pritegnilo njegovo veliko pozornost. Harmoniko! Imeli so jo postavljeno na omari. Videti je bilo, kot da čaka samo nanj …

Žoge zato sploh ni pobral, temveč je kar stal še naprej tam pod oknom in si ogledoval glasbilo na omari.

»Poberi žogo in gremo naprej!« so mu začeli nestrpno klicati drugi otroci, on pa se za klice ni več zmenil.

Celo tega ni opazil, da je po žogo prihitel nekdo drug in jo vrnil v igro.

Sam pa je še naprej stal pod oknom, v mislih pa jo je že raztegoval in si nanjo igral Zlate čase.

Nenavadno začaranost fantiča iz sosednje vasi je iz hiše opazila tudi Bregarjeva mama. Bila je dobrega srca, pa se ji je fantič zasmilil, ker so ga očitno izločili iz skupne igre. Stopila je pred njega in ga vprašala:

»Kaj pa je s teboj, Franci? Saj si Miheličev najmlajši, kajne? Te ne marajo pri igri?«

Franci pa je še naprej brez besed z očmi samo požiral harmoniko na omari.

»Aha, že vidim, harmonika ti je všeč.«

Franci je pogoltnil slino in komaj vidno prikimal. Otroci so bili sploh tedaj še mnogo bolj plašni kot danes in se z odraslimi niso upali kaj dosti pogovarjati.

»No, pa stopi z menoj v hišo!« ga je prijela Bregarjeva mama za roko in ga popeljala v sobo s harmoniko. Tam ga je posadila na divan, vzela harmoniko z omare in mu rekla: »Miheličevi ste vsi glasbeno nadarjeni. Menda znaš tudi ti že igrati na harmoniko …« Mislila je seveda na očeta in na Francijevega brata Milana. V Milanovem triu je namreč igral tudi Bregarjev France na kitaro. Še posebej lepo pa je v njegovih rokah zvenela havajka.

Franci je ponujeno harmoniko brž vzel v roke in ji raztegnil meh. Iz nje so res takoj prišli lepi zvoki, vendar pa ne takšni, kot bi si jih želel slišati sam. Nanjo pa je takoj zaigral prve takte Zlatih časov.

Založba: Založba ICO Mengeš
Leto izdaje: 2014
Obseg: 320 strani
Format: 29,7 x 21 cm
Naklada: 1000 izvodov trde platnice
Informacije o možnem nakupu: 48,00 €, naročite jo lahko pri gospodu Francu Miheliču, v Sodražici.

Knjigo si lahko izposodite tudi v knjižnici.