Project Description

Godec v nebesih

GODEC V NEBESIH – Vstajenje in zveličanje muzikanta Franca Kranjca

Ivan Sivec: Godec v nebesih – Vinjeta harmonike
»Verjetno ni noben godec, tudi v prenesenem smislu besede, stalno v nebesih, temveč se mu to zgodi samo občasno. Po mojem občutku je godec v pravih nebesih pravzaprav tedaj, ko igra, pa naj bo zase ali za drugega.«

Vilko Ovsenik

»Zdaj, ko je tu njegova tretja knjiga o ljudskem godcu z naslovom Godec v nebesih, lahko povem, da sem to res jaz, Franc Flere. Tudi v prvih dveh knjigah sem to jaz. Ivanu sem povedal svojo zgodbo, on pa je vse zapisal in še sam malo dodal, pa je.«

Franc Flere

/ Začetek romana Godec v nebesih /

Ko se je muzikant Franc Kranjc ustavil pred velikimi nebeškimi vrati, je presenečen ostrmel. Že na prvi pogled je opazil, da so se v nebesih – odkar je hodil v mladih letih k verouku – kar precej posodobili. Prepričan je bil, da ga bodo na najbolj mogočnem oblaku pričakala zlata nebeška vrata, pred njimi bo stal sveti Peter z velikanskim zlatim ključem v rokah, naokrog pa bodo poplesavali angeli in mu prepevali že ob sprejemu v nebesa neskončno lepe psalme. Pričakoval je tudi, da bo pred nebeškimi vrati velikanska gneča in da bo samo eden izmed mnogih. Pa ni bilo tako!

Ko se je dvignil nad oblake, je obstal pred visokimi jeklenimi vrati, ki so se očitno odpirali s hidravliko, okrog njega pa ni bilo žive duše. Res je bilo, da je odletel v nebesa sredi tedna, ko so Slovenci v glavnem v bolj ali manj propadajočih podjetjih delali ali pa lenuharili v državni upravi, kljub temu pa ga je v prsih kar stisnilo od tesnobe, da je tako malo čakajočih. Takoj zatem je pomislil, da je svet danes pač razuzdan, na tradicionalne vrednote ne da nič, tako imenovane človekove pravice pa so prinesle predvsem to, da ima vsaka baraba bolj prav kot še takšen pravičnik. Posebne gneče pa ni bilo bržčas tudi zato, ker so se njegovi rojaki pobijali po cesti predvsem ob koncu tedna. Že dolgo pa je bilo tudi znano, da se upokojencem godi tako dobro, da sploh ne umirajo, stoletnikov je iz dneva v dan več, pogrebni zavodi pa več ne dosegajo niti najbolj zmernih letnih načrtov.

Naenkrat je začuti, da ga nekdo opazuje. Pogledal je kvišku. Ni se zmotil. Tik nad njegovo glavo se je začela vrteti premična kamera, ki ga je kot rentgen preletela od nog do glave, verjetno pa tudi globinsko. Bržčas so se tudi v nebesih bali teroristov, zato so si pomagali tudi s tovrstnimi opazovalnimi kamerami.

Nato je nekaj škrtnilo.

In nebeška vrata so se začela počasi odpirati …

Šele za njimi je Franc Kranjc opazil visokoraslega angela s krili skoraj do peta z daljincem v roki. Ker očitno ni imel veliko dela, je bil videti še bolj zdolgočasen kot vratar na Žalah.

Kranjc je plašno stopil naprej. Resnici na ljubo je treba povedati, da glede na svojo preteklost niti malo ni pričakoval, da bo prišel po tolikih letih muziciranja in vseh drugih vsakdanjih kolobocijah kar naravnost v nebesa. Presenečen pa je tudi bil, da ga je Bog poklical k sebi tako rekoč sredi najlepših let. Tako kot vsi Slovenčki je imel načrt, da odide na drugi svet tam pri devetdesetih, stotih, ne pa pri štiridesetih. A takšna je bila pač božja volja.

Komaj je prestopil prag, že je z bližnjega oblaka sestopil nenavadno bradat starček, z dolgo sivo brado vse do pasu, z zlato knjigo v rokah in z velikim zlatim ključem okoli ledij. Aha, je takoj pomislil Kranjc, tole pa ni nihče drug kot sam sveti Peter.

Ko se mu je približal, je Kranjc takoj opazil na njegovi dolgi delovni uniformi tudi napis NEBESA d. o. o. Pod srebrnim napisom pa se je res bleščalo njegovo osebno ime in delokrog: SVETI PETER, VRATAR.

Založba: Založba ICO Mengeš
Leto izdaje: 2010
Obseg: 264 strani
Format: 14,6 x 20,6 cm
Naklada: 700 izvodov trde platnice

Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici.