/ Začetek romana Godec v nebesih /

Ko se je muzikant Franc Kranjc ustavil pred velikimi nebeškimi vrati, je presenečen ostrmel. Že na prvi pogled je opazil, da so se v nebesih – odkar je hodil v mladih letih k verouku – kar precej posodobili. Prepričan je bil, da ga bodo na najbolj mogočnem oblaku pričakala zlata nebeška vrata, pred njimi bo stal sveti Peter z velikanskim zlatim ključem v rokah, naokrog pa bodo poplesavali angeli in mu prepevali že ob sprejemu v nebesa neskončno lepe psalme. Pričakoval je tudi, da bo pred nebeškimi vrati velikanska gneča in da bo samo eden izmed mnogih. Pa ni bilo tako!

Ko se je dvignil nad oblake, je obstal pred visokimi jeklenimi vrati, ki so se očitno odpirali s hidravliko, okrog njega pa ni bilo žive duše. Res je bilo, da je odletel v nebesa sredi tedna, ko so Slovenci v glavnem v bolj ali manj propadajočih podjetjih delali ali pa lenuharili v državni upravi, kljub temu pa ga je v prsih kar stisnilo od tesnobe, da je tako malo čakajočih. Takoj zatem je pomislil, da je svet danes pač razuzdan, na tradicionalne vrednote ne da nič, tako imenovane človekove pravice pa so prinesle predvsem to, da ima vsaka baraba bolj prav kot še takšen pravičnik. Posebne gneče pa ni bilo bržčas tudi zato, ker so se njegovi rojaki pobijali po cesti predvsem ob koncu tedna. Že dolgo pa je bilo tudi znano, da se upokojencem godi tako dobro, da sploh ne umirajo, stoletnikov je iz dneva v dan več, pogrebni zavodi pa več ne dosegajo niti najbolj zmernih letnih načrtov.

Naenkrat je začuti, da ga nekdo opazuje. Pogledal je kvišku. Ni se zmotil. Tik nad njegovo glavo se je začela vrteti premična kamera, ki ga je kot rentgen preletela od nog do glave, verjetno pa tudi globinsko. Bržčas so se tudi v nebesih bali teroristov, zato so si pomagali tudi s tovrstnimi opazovalnimi kamerami.

Nato je nekaj škrtnilo.

In nebeška vrata so se začela počasi odpirati …

Šele za njimi je Franc Kranjc opazil visokoraslega angela s krili skoraj do peta z daljincem v roki. Ker očitno ni imel veliko dela, je bil videti še bolj zdolgočasen kot vratar na Žalah.

Kranjc je plašno stopil naprej. Resnici na ljubo je treba povedati, da glede na svojo preteklost niti malo ni pričakoval, da bo prišel po tolikih letih muziciranja in vseh drugih vsakdanjih kolobocijah kar naravnost v nebesa. Presenečen pa je tudi bil, da ga je Bog poklical k sebi tako rekoč sredi najlepših let. Tako kot vsi Slovenčki je imel načrt, da odide na drugi svet tam pri devetdesetih, stotih, ne pa pri štiridesetih. A takšna je bila pač božja volja.

Komaj je prestopil prag, že je z bližnjega oblaka sestopil nenavadno bradat starček, z dolgo sivo brado vse do pasu, z zlato knjigo v rokah in z velikim zlatim ključem okoli ledij. Aha, je takoj pomislil Kranjc, tole pa ni nihče drug kot sam sveti Peter.

Ko se mu je približal, je Kranjc takoj opazil na njegovi dolgi delovni uniformi tudi napis NEBESA d. o. o. Pod srebrnim napisom pa se je res bleščalo njegovo osebno ime in delokrog: SVETI PETER, VRATAR.

Založba: Založba ICO Mengeš
Leto izdaje: 2010
Obseg: 264 strani
Format: 14,6 x 20,6 cm
Naklada: 700 izvodov trde platnice

Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici.

SPREMNA BESEDA VILKA OVSENIKA

Vsak človek prinese na svet svojo nadarjenost, svoj  talent. Tisti, ki so mu rojenice položile v zibelko glasbeno nadarjenost, ima enako odgovorno nalogo kot vsak drug človek, ki nekaj zna. Pred nadarjenim glasbenikom pa je še posebna dolžnost, in sicer, da takoj, ko začuti svoj talent, začne le-tega oblikovati, dograjevati, nadgrajevati. Ne gre samo za izobraževanje, šolanje, temveč mora človek tudi sam postati del celotnega procesa. Talent mora preprosto postati del njega. Z delom ga namreč nadarjeni človek lahko oplemeniti in dogradi.

Enako velja tudi za ljudske muzikante. Ko se ljudski muzikant začne zavedati svojega talenta, ga mora v svojem nadaljnjem življenju nujno oblikovati tudi naprej. Ljudski pevec, ljudski muzikant rad poje oziroma igra in s tem odkriva sam sebe, pravzaprav zadovoljuje svojo notranjost, svojo srečo in žalost, vsa svoja globlja občutja. Izpolnjevanje v glasbi je neke vrste beg od vsakdanjega monotonega življenja. Ko muzikant vidi, da z glasbo lahko poteši svoje notranje potrebe, hkrati pa svoja občutja lahko podari tudi drugemu, se začne samouresničevati in hkrati bogatiti svojo okolico. Ko ugotovi, da njegovo notranje bogastvo drugi ljudje okoli njega začnejo sprejemati, tudi sam postane bogatejši, saj je naenkrat pravi del ljudstva, pravo uresničevanje samega sebe, pravi poslanec svojega poslanstva.

Ko sem se srečaval z ljudskimi talenti, pevskimi in glasbenimi, sem vedno najprej samo občudoval njihovo notranjo vsebino in pri tem z veseljem ugotavljal, kako bogata in raznolika je. Hkrati sem večkrat tudi ugotovil, da je marsikdo nezmožen preseči samega sebe, ker mu to ni dovoljevalo okolje ali pa ker ni imel sredstev, da bi svoj talent z izobraževanjem še bolje oblikoval. Spomnim se nekega vaškega godca, ki je igral tako čudovite preproste melodije, da sem ob njem vsakokrat ostrmel. Videl sem, da je komajda čakal sobote, da je lahko v gostilni zaigral nekaj svojih viž poslušalcem, ki so ga imeli radi. Igral je s takim notranjim žarom, da je bil res občudovanja vreden. Ob njem sem spoznal, kako bogata je njegova duša in s kakšnim velikim zadovoljstvom del te duše daje tudi drugim. Ko sem mu pomagal pri snemanju njegovih viž, sem mu pomagal le toliko, da je spravil svoje notranje bogastvo v logično celoto. Več pa nisem želel posegati v njegove melodije.

Današnji muzikanti so sicer skoraj vsi šolani. Pri tem pa se mi zdi, da šola vse premalo spoštuje ljudskost. Mnogi preveč bežijo v klasiko in sploh v druge zvrsti glasbe, pri tem pa mnogo preveč zapostavljajo ljudsko glasbo. Morali pa bi izhajati prav iz ljudskega muzikanta, saj je prav on tisti, ki hoče igrati, ki mora igrati, ki vsekakor želi posredovati svojo glasbo tudi drugim. Žal se šole nekako nimajo časa ukvarjati s takimi talenti oziroma hočejo imeti takoj izpopolnjene profesionalne glasbenike, ki so sposobni v orkestru odigrati tudi najzahtevnejšo glasbeno literaturo. S tem pa šola naredi veliko napako, saj ga je preoblikovala v novega človeka, ki ni več sposoben izraziti svoje prave prvinskosti, ki jo nosi v sebi od rojstva naprej. Tako smo izgubili prvinskega, ljudskega človeka.

Kot radijski urednik sem na terenu iskal prav take ljudske talente, kot je bil na primer Franc Flere, ki je v nekem pogledu opisan v vseh treh Sivčevih knjigah Godec pred peklom, Godec v vicah in v pričujoči knjigi Godec v nebesih. Na tedanjem Radiu Ljubljana so mi kot uredniku za domačo glasbo dali na razpolago studio in tehnike, seveda tudi terenske, in tako sem začel na veliko iskati ljudske talente na terenu. Ob tem sem si ves čas zapisoval, kdo ima res pravi talent, kdo ima pravo izvirno moč, koliko je kdo sposoben in koliko sprejemljiv za snemanje. Spomnim se, da sem naletel na ljudskega godca, ki je znal zaigrati več kot sto izvirnih skladb, na žalost pa po mojem kriteriju niti ena ni bila sprejemljiva za radijski program. Pri Fleretu pa sem takoj opazil veliko naravno nadarjenost in izvirnost, pa tudi logičnost kompozicije. Flere ima nenavadno velik občutek naravnosti, izvirnosti, originalnosti. Res sem ga šel prosit na dom, če pride posnet nekaj skladb za naš, tedaj, edini radio v Sloveniji, za Radio Ljubljana. Seveda so bili domači ob tem nemalo presenečeni, še bolj pa sem bil presenečen sam, saj sem nehote odkril velik glasbeni talent, ki se je še skrival v pravem ljudskem godcu. Tudi sicer smo z radijsko ekipo veliko hodili naokrog po terenu z nagro, s posebnim prenosnim magnetofonom, in tako odkrili kar nekaj resnično nadarjenih godcev.

Pri takih ljudskih godcih, kot je Flere, ni potrebno narediti pravzaprav ničesar. Vsak tak godec mora potem začutiti priložnost sam, predvsem pa se mora sam tudi oblikovati in napredovati. Če želi, da bi šel v šolo, naj gre v šolo, če pa ne, tudi ni nič narobe. Pomemben je pač notranji občutek. Nekaj podobnega se je zgodilo z našim pevcem Francem Korenom. Radio Ljubljana mu je nudil najboljšega profesorja za učenje petja tistega časa, vendar enkratni tenorist Franc Koren učenja ni zdržal, po drugi strani pa ga tudi ni potreboval, saj je bil resnično pravi ljudski pevec in je tak ostal do konca svojega glasbeno bogatega življenja.

Pri snemanju takšnih ljudskih talentov, kot je na primer Franc Flere, mu je studijska tehnika sama po sebi pomagala pokazati, koliko je vreden in do kam lahko seže oziroma ali je sploh sposoben posneti svoje skladbe tudi za slovenski radio. Mnogi so takšno preizkušnjo, podobno kot Flere, z lahkoto preskočili, mnogi pa tudi ne. Na srečo je tedaj na Radiu Ljubljana vladalo načelo, naj pride narodno-zabavna glasba v vsako slovensko vas. Pri tem sem se držal tudi vodila, da ni godca, ki bi bil slab. V svojem okolju je bil godec povsod spoštovan. Zato smo skrbeli za to, da se lahko vsak tak godec tudi predstavi na radiu. Če je bil povprečen, se je predstavil samo enkrat ali samo nekajkrat, boljši so se predstavili po desetkrat ali večkrat, nekaj pa smo jih uvrstili v redni radijski program. Pri tem sem opazil, da ima vsak svoj način izpovedovanja. Flere ima na primer trd gorenjski ritem, ki je na diatonični harmoniki precej drugačen od mehkega dolenjskega, pa tudi drugače ima vsak godec svoj glasbeni svet, svoj pristop, svoj način pripovedi. Vsak izvirni godec, seveda tudi Flere, me je po svoje v vseh teh pogledih presenetil in mi dal tudi vedeti, kako raznolik je slovenski glasbeni svet.

Glede glasbenega zakulisja ter vseh drugih manjših in večjih neglasbenih nesmislov, ki so opisani tudi v tej knjigi, lahko rečem samo to, da je bil v ozadju pač vedno tudi človek oziroma so bili ljudje, ki so vplivali ali še vedno preveč vplivajo na razvoj glasbene ustvarjalnosti s svojo samopašnostjo in grabežljivostjo, predvsem pa s svojim – lahko bi rekel – meni povsem nerazumljivim občutkom večvrednosti. Na žalost je tudi v glasbenem svetu kar nekaj takih ljudi, ki v sebi nočejo priznati enakosti ljudi, spoštovanja drugega človeka, sprejemanja njegove drugačnosti kot enakovredne svoji. Ko takšen človek tega noče ali ne zna upoštevati, se seveda dogajajo marsikatere stvari, ki so daleč od osnovnih človeških vrednot. V mojem značaju je na srečo to, da spoštujem prav vsakogar, posebno pa spoštujem prav vsak človekov talent, njegovo notranjost, njegovo drugačnost. Kar pa se tiče strokovne pomoči, mi je osebno že dolgo zelo blizu pregovor, ki pravi: ‘Če si srečal v gozdu človeka, ki se je izgubil, mu pokaži pravo pot!’

S pisateljem te knjige sva se srečala že tedaj, ko je bil na pisateljski poti povsem na začetku, prav tako pa na besedilni. Z Ivanom Sivcem sem se seznanil s pomočjo sodelavke Helidona Jordane Vozny, ki pa je imela brata Francija Lackoviča, delujočega na Radiu Ljubljana. Prav Lackovič mi je prvič povedal za Sivca, češ, da je že napisal nekaj besedil, in to prav na glasbo Franca Flereta. Kdo ve, kako bi se sploh izšlo, če se Sivec in Flere ne bi srečala. Ker smo tedaj potrebovali tudi v tem pogledu izvirno moč, sem ga takoj prosil za pomoč pri drugih ansamblih, kajti dobrih besedil je tedaj zelo primanjkovalo. Kaj kmalu pa sem ga poprosil, da bi napisal nekaj besedil za naš ansambel oziroma Ansambel bratov Avsenik. Od tistega časa sva redno sodelovala. Na glasbo brata Slavka Avsenika in na mojo glasbo jih je napisal skoraj sto besedil.

Na Radiu Ljubljana je tedaj obstajala komisija za pregledovanje besedil, sestavljena iz uveljavljenih pesnikov oziroma slavistov, ki so odločali o tem, ali so besedila sprejemljiva za radijsko predvajanje ali ne. Tudi sam sem si ves čas prizadeval, da bi bila besedila – podobno kot melodija in izvedba – čim boljša, zato sem ves čas podpiral tudi tovrstne nove talente in seveda tudi radijsko sito. Pri tem je bilo dobro to, da je Sivec prišel s podeželja, da je rasel ob ljudski glasbi in petju, da je resnični ljubitelj narodno-zabavne glasbe, da je z domačo glasbo živel in da je imel tudi precej znanja, ki pa si ga je dopolnil še s študijem na slavistiki. S Sivcem smo se – kar se tiče Avsenikov – verjetno zelo dobro ujeli tudi zato, ker je iz gorenjskega glasbenega prostora, prav značilna gorenjska polka pa je tista, ki nosi v sebi značilno alpsko razpoloženje. Vse to pač izvira že iz globlje ljudske sporočilnosti tovrstne oblike glasbe. Podobno je z besedilom. Drugače se pač občuti neko veselo razpoloženje ali žalostna usoda na Gorenjskem, drugače, na primer, v Prekmurju. Sploh pa mora biti vsak avtor čim bolj naraven, čim bolj iskren, čim bolj odprt. Sivec je znal – vzemimo samo za primer besedilo Pod cvetočimi kostanji – z nekaj besedami takoj narisati celotno vzdušje zelo nazorno. Že s prvim verzom je povedal tako rekoč vse. Z nasmehom pa se spominjam tudi mojega srečanja z njim, ko sem mu poprosil , da bi napisal besedilo Aljažev stolp. Besedilo ima samo nekaj verzov, glavnina pozornosti v skladbi pa je posvečena glasbi. Ko sem mu omenil, naj mi napiše dve ali tri inačice, in da bomo pač izbrali tisto, ki se bo najbolj ujemala z glasbo oziroma s splošno sporočilnostjo skladbe, je napisal kar več ducatov kitic oziroma osnovnih kitic. To mi je tudi pokazalo, kakšne možnosti variacije so v njem, hkrati pa, da je kot ustvarjalec in kot človek zelo prilagodljiv oziroma pošten tudi do sebe, saj očitno dovolj globoko in široko razume hkrati svoje pesniško iskanje, v isti sapi pa spoštuje tudi ustvarjalce glasbe in priredb. Mnogi drugi pisci besedil tega preprosto niso bili zmožni oziroma so bili prepričani, da je njihovo delo že v prvem trenutku dokončno in s tem tudi popolno. Šolanje na slavistiki mu je odkrilo še dodatna obzorja, s to pripombo, da je še vedno ostal pristen oziroma nepokvarjen ljudski talent. S takšnim pristopom do dela sva z leti postala resnično iskrena sodelavca, kar je pripeljalo v več desetletjih druženja ob številnih pogovorih o glasbi, takšni in drugačni, tako rekoč že skoraj do prijateljstva. Na kratko bi lahko rekel, da iz iskrenega sodelovanja, iz iskrenega dela vedno pride tudi do prijateljstva. Prijateljstvo pač pomeni, da se dva znata pogovarjati in se tudi pogovoriti, da znata poslušati drug drugega, da si znata predočiti tudi napake in pripombe.

Glede Sivčeve knjige in njegove magistrske naloge Brata Avsenik, Evropski glasbeni fenomen iz Begunj na Gorenjskem, menim, da je prav, da je oboje pač napisano, še posebej, ker je narejeno iskreno, široko, s pozitivnim pristopom. Poznam tudi nekatere druge Sivčeve knjige. S posebnim zanimanjem in zadovoljstvom sem v zadnjem času prebral njegovo široko zasnovano in brezhibno izpeljano trilogijo o Karantaniji.

Ker me vedno mnogi taki, ki se podajajo po naših poteh, radi sprašujejo, ali godec živi pred peklom ali v nebesih, naj ob tej priložnosti povem samo nekaj kratkih besed. Popolnoma razumem, da bi bil vsakdo rad v družbi pač Nekdo. Nekdo, pisano z veliko začetnico. Prav vsakomur ob tem svetujem, naj pri tem spoštuje tako sebe kot tudi svojega bližnjega, svojega sodelavca. Kdor začuti, da ima nekaj v sebi, naj takoj začne delati. Tako se bo začel še posebej oblikovati po svoje. Ko bo prišel do določene višine poti, bo videl, ali lahko stopi še naprej ali pa je s svojo potjo že zadovoljen. Če pa s svojim delom ne bo zadovoljen, tudi drugi ne bodo. Če pa je delo iskreno, pošteno, vdano, bo zagotovo našel nekoga, ki bo z veseljem sprejel njegovo delo. Pri tem mnogi preveč premišljujejo o denarju. Moje pravilo pa je vedno bilo, da je treba najprej iskreno delati, deliti takšne in drugačne užitke z ljudmi okoli sebe, vse drugo pa je drugotnega pomena. Kdor dela zaradi denarja, ne bo prišel daleč, kajti pri tem bo izgubil samega sebe.

O tako imenovani poplavi novih ansamblov lahko samo rečem, da je prav tako, da je prišlo do tega. Količina vedno prinese tudi določeno kakovost. Vse na svetu mora začeti rasti, zacveteti, doseči svoj vrhunec, dozoreti v svoj plod, potem pa se vidi, ali je kaj ostalo od tega semena ali ne. Dokler ne zraste, niti ne moremo vedeti, kaj bo zraslo. Ko pa zraste, se samo po sebi izčisti. Ostane samo tisto, kar je v sebi imelo resnično veliko energije. Ob tem je seveda res, da so šli mnogi po naših poteh, vendar naju z bratom Slavkom to prav nič ne moti. Če je v takem muzikantu dovolj moči, dovolj energije, bo tudi vsak posnemovalec pot prej ali slej zapustil in šel po svoje naprej. Dokler pa nima te moči, mora pač imeti ob sebi nekoga, ki ga ima za vzor. Vsakemu boljšemu ustvarjalcu pa ni samo do posnemanja, temveč ima svojo vizijo, svoj pogled naprej.

O naslovu te knjige bi rekel samo tole! Verjetno ni noben godec, tudi v prenesenem smislu besede, stalno v nebesih, temveč se mu to zgodi samo občasno. Po mojem občutku je godec v pravih nebesih pravzaprav tedaj, ko igra, pa naj bo zase ali za drugega. Največ pa je glasba vredna tedaj, ko glasbo lahko daješ drugemu oziroma ko vidiš, da je nekdo drug sprejel tvojo glasbo, tvojo notranjost, delček tvoje duše.

Sicer pa človek preprosto nebesa potrebuje, kajti nebesa so mu pač tista svetla opora, ki mu pokaže, da ni izgubljen, da ni zavržen, da ni sam na svetu. Tu in tam se iz svojega glasbenega kabineta zazrem na vrt pred našo hišo. Še posebno všeč mi je pred hišo magnolija. Občudujem jo čez vse leto. Pri tem ugotavljam – in to brez grenkobe v srcu – da je življenje tako načrtovano, da programirano – umira! Komaj življenje vzbrsti, že zraste kvišku, že se naredi cvet in kaj kmalu celo najlepši cvet odmre. Odmre za večno. A vendar, ko odmre en cvet, zraste drug cvet. Prav s svojo smrtjo daje moč novemu cvetu, novemu cvetju. Ko sem to, sicer že pred davnimi leti, sprejel za življenjsko dejstvo, sem začel lažje živeti. V bistvu gre predvsem za to, da vsak človek v nekem pogledu predvsem nadaljuje svojo vrsto. Vsak seveda po svoje. Narave pri tem ne zanima nič, kakšni bodo potomci cvetov. Ostali bodo pač samo zdravi cvetovi. Ko prideš do te misli, začneš življenje tudi globlje spoštovati. Ob zavedanju, da si samo nadaljevalec neke vrste – v našem primeru glasbene – tudi sicer lažje dihaš. Ob tem tudi notranje postajaš mirnejši. Nebesa pa so ob tem samo notranja opora, ki ti pomaga premagovati vsakdanje bivanje.

Vinko Avsenik