Project Description
Godec v vicah
Samostojna pripoved o muzikantu Francu Kranjcu, ki se po ločitvi odloči, da bo spet zastavil z igranjem, tokrat z mlado pevko. Zakulisje dogajanja na festivalih, lestvicah in drugod.
V nekem pogledu pa nadaljevanje Godca pred peklom, vendar se zdaj znajde že v vicah, kjer trpi tudi za tuje grehe.
Muzikant Franc Kranjc niti v sanjah ni pomislil, da se bo kdaj ubadal z ločitvijo. Bil je – tako kot na začetku vsi – srečno poročen, imel je najlepšo in najboljšo ženo na svetu, imela sta se tako rada, da bi drug drugega najraje požrla. Potem pa …
Ko je prišel do praga sodišča, ga je po vsem telesu spreletela zona. Naj se umakne? Še je čas! Morda pa se je njegova nekdaj tako ljubljena Mojca vendarle premislila. Saj se sploh nista kregala. Navadno se zakonca pred ločitvijo toliko časa obmetavata s krožniki, si povesta toliko živalskih izrazov ter nasploh postaneta takšna sovražnika, da je ločitev pravo olajšanje za oba. Tu pa …
Spomnil se je njunih najlepših trenutkov. Kako jo je na ohceti pri Repanšku prvič zagledal v tisti čudoviti modri oblekci, kako je z njeno pomočjo zmagal na oddaji Novi talenti, kako je bila vesela izida prve velike plošče …
Potem je prišel hudič. Hudič v rdečih hlačah in z dolgim črnim repom. Vse skupaj je zameštral zelo na hitro. Morala bi mu skupaj spodviti rep in ga prepoditi čez sedem dolin, onadva pa sta ga kar poslušala in poslušala. Kot da bi obema govoril prav tisto, kar jima je bilo všeč.
“Za igranje na ohceti nekaj malega računam, na ločitvah pa igram zastonj,” se je Franc rad pošalil, kadar ga je kdo vprašal za ceno. Življenje je vedno jemal z vesele plati, zato se mu je zdelo, da mora biti tudi ločitev nekaj sila smešnega. Toda ko je bil sam pred njo, se mu to niti ni zdelo tako gromozansko humoristično.
Na sodišču bi se moral javiti ob 12.30. Tako je pisalo črno na belem. Zaradi ločitvenega postopka. Pomeni, da je bil v postopku. Se pravi, da so nekaj počeli z njim. Nekaj proti njegovi volji. Kar verjeti ni mogel, da je postopek lahko sprožila njegova ljubljena žena.
S čela si je obrisal potne srage in stopil naprej. Kljub marcu mu je bilo vroče kot ob žetvi. Tile mestni škrici ti poženejo kri v glavo. Zagotovo bo kakšna ostarela gospa vrtala po njem, zakaj ženi ni bil zvest, zakaj ji ni prinesel na kupe denarja, zakaj ji ni posvečal pozornosti vsak trenutek. A zvest ji je bil. Denarja pa je bilo res vedno manj. Pa tudi skupaj zadnje čase res nista bila veliko. Tožbo proti njem pa je vložil Mojca sama. Sam tega ne bi storil niti v najgrših sanjah.
Na stopnišču je vanj butnila s stropa velika zlata tehtnica. V rokah jo je držala gola ženska. Menda je tehtala pravico. A le kako bo pravico tehtala ženska in to napol gola?
Nemogoče, ura je že skoraj pol štirih! so se mu zašibila kolena. Ali je res toliko časa okleval in se potikal po lokalih?
Kdo ve, ali ga tista sodnica – prepričan je bil, da ločitvenih postopkov ne more obravnavati moški – sploh še čaka? In kje je Mojca?
“Koga pa iščete?” je stopil k Francu majhen možak v modri uniformi.
V avli je bilo nenavadno mirno. Kot bi vse na sodišču pobrala kuga.
Franc Kranjc se je zmedel. Z uradniki, tudi najnižjimi, ni imel rad opravka. Na občini ali kjerkoli drugod se je takoj spremenil v ponižnega in pohlevnega Slovenčka. Zmeraj je imel en sam cilj: čim prej nameravano opraviti in oditi takoj nazaj domov.
Iz žepa je privlekel zmečkan list.
“Poziv na ločitveno obravnavo …”
Možak v modri uniformi si je učenjaško nataknil očala ter preletel list po dolgem in počez. Bil je videti kot univerzitetni profesor, ki ima pred seboj zelenega študenta. Hja, saj je bilo res tako: Franc se je ločeval prvič v življenju. Glede tega je bil res pravi začetnik.
“Hm, ali ne vidite, koliko je ura?!” je dvignil pogled proti njemu možak v uniformi. “Čez pet minut je konec mojega šihta.”
“Šihta že mogoče, ne pa ločitvenega postopka,” si je sam pri sebi zamrmral Franc Kranjc in se zagledal vanj kot v rešilno bilko. “Kje pa je dvorana številka 13?”
“Prepozno!” mu je takoj odvrnil možak v uniformi. “Zamudili ste za skoraj tri ure. Danes ne bo nič.”
“Kako? Ali to pomeni, da bom moral priti še enkrat?”
Možak, ki je hitro spoznal, kako je s Francem, mu je prizanesljivo dejal:
“Ne žrite se preveč! V Sloveniji se loči vsak tretji par. Na Štajerskem koncu pa menda kar vsak drugi. Bolj ko pare opazujem, bolj ugotavljam, da je v resnici srečen le vsak deseti, dvajseti. Vsi drugi pa so nesrečni … Pa ne, da ste vi tisti Franc Kranjc, ki je predlani prejel peto zlato ploščo za pesem Vračam se k materi zemlji?”
Založba: Založba Kmečki glas Ljubljana
Leto izdaje: 2000
Obseg: 156 strani
Format: 20,6 x 14,6 cm
Naklada: 2.000 izvodov trde platnice
Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici.