Project Description
Hišica v cvetju
Hišica v cvetju je grozljivka o prenovitvenih gradbenih delih. Sosedovi začnejo obnavljati hišo, kar vzpodbudi tudi Erjavčeve. Toda groza! V hiši nastane izredno stanje, obrtniki si podajajo kljuke, otroka popustita v šoli, na koncu pa še posebej Tino in Nejca čaka veliko razočaranje. Od Disneylanda ostane samo sreča na vrtu.
Ilustracije je narisal Uroš HROVAT
Potem je prišla katastrofa. Če bi rekla nesreča, je to veliko premila beseda. Še katastrofa je komajda prava beseda. Katastrofa v obliki sosedov. Sosedje so sicer čisto normalni ljudje, hodijo po dveh nogah in jedo z žlicami, toda tiste pomladi so naredili strašno napako.
Začeli so obnavljati hišo.
V našem naselju so vse hiše sorazmerno nove. Nekatere so stare trideset let, nekatere dvajset, naša pa je med najmlajšimi. Hišo smo si zgradili zadnji, zato je še videti kot nova, pa čeprav smo se ob lepih nedeljskih popoldnevih že veliko pogovarjali, da je zanič.
Streha kljub mladosti tu in tam pušča. Ob hujših deževjih imamo meni nič tebi nič na podstrešju poplavo. Oči pravi, da zaradi nesolidnih krovcev.
V hiši je pozimi pasje mraz, poleti pa vražje vroče. Hiše nimamo izolirane, ker tedaj, ko sta jo oči in mami gradila, nista bila posojilno sposobna.
Okoli hiše rastejo okrasni grmički in tristo let stara drevesa. Dve jablani in ena hruška. Ti sta še od pamtiveka. Gradbeno parcelo smo namreč kupili od nekega kmeta, katerega praprapraded je bil sadjar, vsi poznejši rodovi pa se na drevje niso spoznali nič bolje od nas. Tako jablani ves čas rodita tako piškava jabolka, da niti ne vemo, ali so hruške ali slive.
Kljub temu smo bili do sosedove katastrofe z našo hišico zadovoljni. Tudi v takem stanju je pač NAŠA hiša. Nihče nam ne hodi po glavi, kar mami prismodi v kuhinji, smrdi samo nam, če ponoči smrčimo, kričimo ali nas nosi luna, vedo le mački, ki hodijo mimo na potep.
Katastrofa pa je kljub temu prišla.
Nekega dne – kmalu po tistem je spet začelo snežiti – sem pri sosedu zagledala zidarje. Pravzaprav kombi zidarskega podjetja. SPLOŠNO GRADBENIŠTVO PERNE. Do tistega časa sem bila prepričana, da imajo pri Pernetu samo pekarno, zdaj pa sem ugotovila, da obstajajo tudi zidarji. Ko sem odhajala v šolo, so prav ti zidarji z veliko ročno vrtalko – menda se reče temu strokovno štemarca – podirali sosedov balkon.
»Sosed Tone je znorel,« je šlo od ust do ust in tudi sama sem bila prepričana, da so se sosedovim možgančki skisali do konca. Snežilo je, oni pa so podirali balkon in prestavljali zunanjo steno.
»Malce čudno, res,« je povedal popoldne sosed Tone našemu očiju. »A s preureditvijo hiše želimo biti pri kraju do poletja, ko gremo na morje.«
Kljub snegu smo to še razumeli. Katastrofa pa je imela veliko hujše ozadje.
»A veš, kaj mi je danes rekla soseda?!« nas je mami nekam vznemirjena pogledala po kosilu. Dobro se je namreč zavedala, da oči ob jedi ne prenese prav nobenega pogovora o delu. Potem ko se je napokal do vrha, je bilo z njim precej lažje, čeprav se mi zdi, da je pri takih pogovorih vedno samo polovično prisoten.
»No, kaj?«
Vsi smo napeli ušesa kot zajci. Vidite, tole o zajcih obvladujem!
»Sosedovi imajo že trideset let staro hišo. In v kuhinjskem prostoru še stare kuhinjske elemente. In zdaj poslušajte!«
Delala se je, kot da sedimo na ušesih in igramo biljard z ušesnimi bobenčki.
»Soseda mi je rekla, da je nekje slišala, da mora moški po tridesetih letih NUJNO zamenjati vse kuhinjske elemente, sicer ženska zamenja moža.« Poudarek je bil na hitrosti.
Založba: Karantanija Ljubljana
Leto izdaje: 2004
Obseg: 110 strani
Format: 21,6 x 14,8 cm
Naklada: 1.500 izvodov trde platnice
Informacije o možnem nakupu: razprodano
Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici, tudi kot e-knjigo.