Pred vami je ponatis knjige In večno bodo cvetele lipe oziroma – kot piše v podnaslovu knjige – romana o Petru Pavlu Glavarju, župniku komende sv. Petra, velikanu dobrote, ljubezni in obnove človeških src. Knjiga je prvič izšla jeseni leta 1990, torej pred več kot četrt stoletja. Napisal sem jo seveda že precej pred tem, še danes pa sem ponosen na spremno besedo komendskega dekana Viktorijana Demšarja in na uredništvo knjige, ki ga je prevzel nekaj let pred tem v Komendo priseljeni urednik Matija Remše. Prvi izid je omogočila v svoji redni zbirki za leto 1991 Mohorjeva družba in to kar v nakladi 26.000 izvodov. Tokratni ponatis je nastal na pobudo Marka Zadrgala (Malenškovega ata), izhaja pa v 600 izvodih. Tisk je plačala komendska občina, sam pa sem besedilo knjige in celotno delo v zvezi s ponatisom podaril novim bralcem iz komendske občine. Prav tako so podarili veliko svojega dela in tudi nekaj denarnih sredstev predvsem Marko Zadrgal, pa tudi Matija Remše in France Stele.

Namen ponatisa je, da bi se mnogi novi komendski priseljenci preko te knjige seznanili z izredno pomembno zgodovino komendske občine. Še posebej pa si vsi navedeni želimo, da bi se znova osvetlila Glavarjeva velika osebnost. Pri tem je treba poudariti izjemen prispevek komendskega dekana Viktorijana Demšarja (1904-1992). Kot duhovni pastir je prišel v Komendo leta 1946, pri nas pa je ostal vse do svoje smrti. Na komendskem pokopališču, takoj ob vhodu za obzidjem, je skupaj z mnogimi drugimi duhovniki, tudi pokopan. Brez pretiravanja lahko rečemo, da je prav dekan Demšar prvi z mnogimi članki v strokovnih revijah odstrnil znamenito podobo Petra Pavla Glavarja, iz njegovega dolgoletnega raziskovanja pa je pozneje nastalo tudi vse drugo, vključno z mojo knjigo. Naj kar na začetku napišem, da je bil dekan Demšar vzoren duhovni pastir, človek izredno širokega znanja in – kar je bilo v tem primeru še posebej pomembno – izjemno širokega duhà. Pri raziskovanju komendske preteklosti ga ni oviralo prav nič, tudi duhovniški poklic ne. O tem še posebej zgovorno priča njegova razprava Kri ni voda, v kateri je dokazal, da je Peter Pavel Glavar nezakonski sin visokega cerkvenega dostojanstvenika z otoka Malte. Da je kot duhovnik in zgodovinar vse življenje v Komendi in v povezavi z malteškimi visokimi osebnostmi deloval vneto in pošteno, med drugim potrjuje tudi visoko priznanje: naziv častnega viteza sv. Janeza Jeruzalemskega.

Ker sem rojen v Mostah pri Komendi, sem se seveda z dekanom Demšarjem prvič srečal kot z veroučnim učiteljem. Tedaj je bila učilnica še nad zakristijo. Spominjam se, da nam je rad izredno nazorno predočil marsikatero biblično dogajanje, na steno pa je dal namestiti skrinjico, v katero smo lahko oddajali vsakovrstna vprašanja. Pri naslednjih urah je na vsa odgovarjal strpno in odprto, brez lažnega sprenevedanja. Kaj kmalu sva našla globlji osebni stik. Nekoč me je vprašal, če bi rad postal duhovnik. Zagledan v njegovo poslanstvo, sem mu seveda takoj pritrdil. A življenje me je zapeljalo v povsem drugo smer. Z dekanom pa nisem nikoli izgubil stikov. Ko sem hodil v srednjo šolo, sem ga redno obiskoval, takoj po izidu moje prve knjige pa sem mu začel nositi v dar in oceno vse svoje knjige. Pri tem sem spoznal, da je res velikan duhà, saj je odlično razumel tudi vse tisto moje pisanje, ki ga kakšen drug duhovnik morda ne bi. Pozimi leta 1984, ob 200-letnici Glavarjeve smrti, me je poklical k sebi in me – ker je bil sam precej hudo bolan – zaprosil, če bi nekaj več o Petru Pavlu Glavarju napisal v mesečnik Kamniški občan. Po eni strani sem bil zelo počaščen, hkrati pa sem bil prepričan, da v Občanu zaradi tedanjih političnih enosmernih pogledov na svet pisanja o Glavarju ne bodo objavili. Ko mi je Demšar zagotovil, da bo osebno govoril z urednico, sem seveda tudi sam dobil krila. Kar je obljubil, je res storil. Ko sem na Kamniškem občanu dobil zeleno luč, mi je gospod Demšar takoj predal veliko svojih razprav in člankov iz različnih revij, zbornikov in časopisov. Tako se mi je lahko pred očmi hitro izrisala podoba o Petru Pavlu Glavarju v vsej svoji veličini. Napisal sem svoj prvi daljši podlistek v štirih nadaljevanjih. V mislih pa je že začel nastajati moj prvi zgodovinski roman …