Project Description
In večno bodo cvetele lipe
Roman o Petru Pavlu Glavarju, župniku komende sv. Petra, velikanu dobrote, ljubezni in obnove človeških src.
Pripoved o komendskemu župniku iz 18. stoletja Petru Pavlu Glavarju, ki je bil umen čebelar, pisec pridig in dobrotnik ljudstva, postavljal je bolnišnice, cerkve in šole za nadarjene dečke. Predvidevajo, da je bil sin malteškega viteza in komendske dekle.
Iz Uvodne besede, ob ponatisu po petindvajsetih letih:
Pred vami je ponatis knjige In večno bodo cvetele lipe oziroma – kot piše v podnaslovu knjige – romana o Petru Pavlu Glavarju, župniku komende sv. Petra, velikanu dobrote, ljubezni in obnove človeških src. Knjiga je prvič izšla jeseni leta 1990, torej pred več kot četrt stoletja. Napisal sem jo seveda že precej pred tem, še danes pa sem ponosen na spremno besedo komendskega dekana Viktorijana Demšarja in na uredništvo knjige, ki ga je prevzel nekaj let pred tem v Komendo priseljeni urednik Matija Remše. Prvi izid je omogočila v svoji redni zbirki za leto 1991 Mohorjeva družba in to kar v nakladi 26.000 izvodov. Tokratni ponatis je nastal na pobudo Marka Zadrgala (Malenškovega ata), izhaja pa v 600 izvodih. Tisk je plačala komendska občina, sam pa sem besedilo knjige in celotno delo v zvezi s ponatisom podaril novim bralcem iz komendske občine. Prav tako so podarili veliko svojega dela in tudi nekaj denarnih sredstev predvsem Marko Zadrgal, pa tudi Matija Remše in France Stele.
Namen ponatisa je, da bi se mnogi novi komendski priseljenci preko te knjige seznanili z izredno pomembno zgodovino komendske občine. Še posebej pa si vsi navedeni želimo, da bi se znova osvetlila Glavarjeva velika osebnost. Pri tem je treba poudariti izjemen prispevek komendskega dekana Viktorijana Demšarja (1904-1992). Kot duhovni pastir je prišel v Komendo leta 1946, pri nas pa je ostal vse do svoje smrti. Na komendskem pokopališču, takoj ob vhodu za obzidjem, je skupaj z mnogimi drugimi duhovniki, tudi pokopan. Brez pretiravanja lahko rečemo, da je prav dekan Demšar prvi z mnogimi članki v strokovnih revijah odstrnil znamenito podobo Petra Pavla Glavarja, iz njegovega dolgoletnega raziskovanja pa je pozneje nastalo tudi vse drugo, vključno z mojo knjigo. Naj kar na začetku napišem, da je bil dekan Demšar vzoren duhovni pastir, človek izredno širokega znanja in – kar je bilo v tem primeru še posebej pomembno – izjemno širokega duhà. Pri raziskovanju komendske preteklosti ga ni oviralo prav nič, tudi duhovniški poklic ne. O tem še posebej zgovorno priča njegova razprava Kri ni voda, v kateri je dokazal, da je Peter Pavel Glavar nezakonski sin visokega cerkvenega dostojanstvenika z otoka Malte. Da je kot duhovnik in zgodovinar vse življenje v Komendi in v povezavi z malteškimi visokimi osebnostmi deloval vneto in pošteno, med drugim potrjuje tudi visoko priznanje: naziv častnega viteza sv. Janeza Jeruzalemskega.
Ker sem rojen v Mostah pri Komendi, sem se seveda z dekanom Demšarjem prvič srečal kot z veroučnim učiteljem. Tedaj je bila učilnica še nad zakristijo. Spominjam se, da nam je rad izredno nazorno predočil marsikatero biblično dogajanje, na steno pa je dal namestiti skrinjico, v katero smo lahko oddajali vsakovrstna vprašanja. Pri naslednjih urah je na vsa odgovarjal strpno in odprto, brez lažnega sprenevedanja. Kaj kmalu sva našla globlji osebni stik. Nekoč me je vprašal, če bi rad postal duhovnik. Zagledan v njegovo poslanstvo, sem mu seveda takoj pritrdil. A življenje me je zapeljalo v povsem drugo smer. Z dekanom pa nisem nikoli izgubil stikov. Ko sem hodil v srednjo šolo, sem ga redno obiskoval, takoj po izidu moje prve knjige pa sem mu začel nositi v dar in oceno vse svoje knjige. Pri tem sem spoznal, da je res velikan duhà, saj je odlično razumel tudi vse tisto moje pisanje, ki ga kakšen drug duhovnik morda ne bi. Pozimi leta 1984, ob 200-letnici Glavarjeve smrti, me je poklical k sebi in me – ker je bil sam precej hudo bolan – zaprosil, če bi nekaj več o Petru Pavlu Glavarju napisal v mesečnik Kamniški občan. Po eni strani sem bil zelo počaščen, hkrati pa sem bil prepričan, da v Občanu zaradi tedanjih političnih enosmernih pogledov na svet pisanja o Glavarju ne bodo objavili. Ko mi je Demšar zagotovil, da bo osebno govoril z urednico, sem seveda tudi sam dobil krila. Kar je obljubil, je res storil. Ko sem na Kamniškem občanu dobil zeleno luč, mi je gospod Demšar takoj predal veliko svojih razprav in člankov iz različnih revij, zbornikov in časopisov. Tako se mi je lahko pred očmi hitro izrisala podoba o Petru Pavlu Glavarju v vsej svoji veličini. Napisal sem svoj prvi daljši podlistek v štirih nadaljevanjih. V mislih pa je že začel nastajati moj prvi zgodovinski roman …
/ Odlomek iz romana IN VEČNO BODO CVETELE LIPE /
Stari Jeraj je še bolj začudeno gledal v panje, ko mu je njegov gospod razložil, da čaka iz panja, iz tistega, na katerega končnico je hudomušni podobar narisal hudiča, ki brusi ženski jezik na velikem mlinskem kamnu, prvi roj.
»Kako pa veste? Oprostite predrznosti, ampak saj ga niste mogli ves čas opazovati … Lahko je medtem kakšen roj že odletel …«
Glavarju se je razjasnil obraz in z velikim zadovoljstvom mu je razložil:
»Pritisnite uho k panju! No, kaj slišite Nič! Kajpada nič, ker bo z rojem verjetno še danes, tja do poldneva zagotovo, izletela stara matica … Veste, tisti znameniti pi-pi-pi, petje čebeljih matic, prihaja samo od mladih matic … To pomeni, da lahko slišite petje iz tistega panja, ki je enkrat že rojil ali pa nima več stare matice … V tem panju se kažejo vsi znaki rojenja, iz njega pa ne prijaha nobeno petje njihove matere … Iz tega panja bo prišel roj, imenovan prvec … Drugemu pravimo drujec, tretjemu pa tretjec … Če pa bi dobili iz stare čebelje družine nov roj z novo matico, pravimo roju kar pevec, zaradi petja matic … No, me zdaj razumete!«
Jeraj je le napol razumel, kar mu je pripovedoval razgreti komendski gospod. Tu, ob čebelah, je bil čisto drugačen kot pred oltarjem ali na prižnici. Z njegovega obraza sta veli posebna navdušenost in gorečnost. Kot bi bil sam mali kralj narave, ki jo zna lepo obračati v svoj prid.
»Ko je posijalo sonce na moj čebelnjak, sem takoj vedel, da bo tale moj jezičnik, kot ga imenujem zaradi podobe na njem, danes zagotovo rojil … Le poglejte, kako čebelice posedajo pred žrelom … Če bi bilo vse običajno, bi bile zdaj že na kriških in moščanskih poljih, v tunjiških in cerkljanskih gmajnah, na pšaških in suhadolskih dobravah … Eden od znakov za rojenje je tudi, da se nikogar ne bojijo … Tudi pikajo ne … Le poskusite se jih dotakniti s prsti, nič vam ne bodo naredile … In le poglejte jih, kako leno stegujejo pred panjem sprednje nožice in rožičke … Med pa nabirajo le malokatere od njih … Vse samo čaka na veliki dogodek …«
Kriški bajtar Jeraj je zamišljeno prikimal, češ gospod kaplan so to dobro preučili, res je tako.
»In še na nekaj bi moral pred rojenjem paziti vsak čebelar, ki naj priskoči na pomoč ob pravem trenutku …! Imeti bi moral pripravljene vse stvari za roj, od praznega panja do platnenih cunj za nakajanje čebel, od vžigalic do omelca za ometanje čebel, od nekaj medenih satičkov do nekaj matičnic za pripiranje tistih matic, ki so pri rojenju odveč, Tako, da ne boste mislili, da sem vas brez potrebe poklical v Komendo … Včasih mi je v pomoč kateri od hlapcev, ampak so vsi tako nerodni pri čebelah, da sem si prav zaželel imeti ob sebi mehko čebelarsko roko … Pa še koristilo vam bo …«
Nenadoma je Peter Pavel Glavar onemel. Časa za podrobnejšo razlago je v hipu zmanjkalo. Iz panja, po Glavarju imenovanega jezičnik, je prihitelo na ducate mladic, čebelic sive barve. Kar zavrele so iz panja, tako se jim je mudilo. Nekaj jih je letalo v krogu sem ter tja, nekaj jih je poplesavalo pred žrelom, vsem pa se je strašansko mudilo na prosto. Žrelo jezičnika je bilo v trenutku zamašeno s čebelami.
»Zdaj gre zares!« je poskočil Peter Pavel in oči so se mu zasvetile od veselja.
Iz panja je prihajalo vse močnejše šumenje in bučanje. Čebele so švigale sem ter tja, slišati je bilo praskanje in škrebljanje, kot bi hotele pregristi deske panja, nazadnje pa so puhnile na plano, kot bi jih nekdo z močno silo pognal ven. V hipu so se dvignile v zrak in se zapodile proti vejam jablane ob čebelnjaku. Peter Pavel je bil prepričan, da se bodo na prvi veji tudi ustavile, se združile v grozd okoli matice, skupaj z njo pa jih bo ogrebel v nastavljeni panj.
Založba: Mohorjeva družba, Celje
Leto izdaje: 1991
Obseg: 220 strani
Format: 20,2 x 14,4 cm
Naklada: 20.000 izvodov broširano v redni Mohorjevi zbirki in trdo vezano za prosto prodajo
Ponatis
Založba: Občina Komenda
Leto izdaje: 2016
Obseg: 240 strani
Format: 24,5 x 17,2 cm
Naklada: 600 izvodov vsebuje barvne fotografij
Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici, tudi v obliki e-knjige.
dekan Viktorijan Demšar: IN VEČNO BODO CVETELE LIPE
Peter Pavel Glavar
Politične, gospodarske in kulturne razmere so bile za Slovence v času, ko je začel svojo življenjsko pot Peter Pavel Glavar, sila neugodne. Brez svojega plemstva, meščanstva in izobraženstva je slovenski človek – večidel podložnik – tlačanil tuji zemljiški gospodi, ji plačeval desetino in druge dajatve, vrh tega pa še visoke davke državi.
Obdelovanje zemlje je bilo v tistih časih še dokaj preprosto. V navadi je bilo triletno kolobarjenje. Poljedelstvo s svojo zastarelo tehniko ni moglo prehranjevati vsega prebivalstva. Na eno večjo kmetijo je prišlo po deset in več kajžarjev. Ljudstvo je, kot poroča Peter Pavel Glavar, dobesedno stradalo.
V takšne razmere so stopile ideje fiziokratizma in merkantilizma. Po prvi je bila zemlja glavni vir bogastva, kmetje pa so edini ljudje, ki ustvarjajo nekaj novega. Ob tem pa se je porajal tudi merkantilizem, ki je posvečal več pozornosti trgovini, pretoku dobrin, ter s tem posredno krepil moč meščanstva, ki je bilo odločen nasprotnik absolutističnih vladarjev in fevdalizma. S slabljenjem fevdalnega reda in dotedanjih temeljev države pa je izgubljalo veljavo tudi tedanje mišljenje in vse bolj se je uveljavljala nova družbena miselnost in novo kulturno gibanje – razsvetljenstvo.
Nova miselnost je tudi med Slovence prinesla prerodno gibanje, ki nam je med drugim dalo posvetno književnost in tudi začetke poljudnostrokovne knjige. Prav Peter Pavel Glavar je med Slovenci prvi, ki je začutil potrebo po izdajanju poljudnostrokovnih knjig v slovenskem jeziku in ki je skušal uveljaviti ideje fiziokratov pri nas, seveda zgolj v okviru razsvetljenskih vladnih reform.
Za seboj je imel burno življenjsko pot. Začetke je upodobil Ivan Pregelj v povesti Odisej iz Komende. Naj navedem še nekaj drugih podrobnosti!
V krstni knjigi stolne župnije sv. Nikolaja v Ljubljani je vpisan takole: Majus 1721. – 2. Majus. Baptizatus est Petrus Paulus filius illegitimus Bartholomaei Glovar … Vpisan je, da je nezakonski sin nekega Jerneja Glovarja in njegove priležnice Marije, da je bil krščen 2. maja 1721 na ime Petra Pavla.
Mati je otroka odložila pred vrata komendske graščine, kjer je bil tedaj župnik komendator Peter Jakob Testaferrata, član viteškega reda ivanovcev ali malteških vitezov. Tedanji kaplan Andrej Rogelj, doma iz bližnjih Lahovč, je poskrbel, da je prišel dojenček v rejo k družini Basaj v Vopovljah pri Cerkljah. Tuje Glavar rastel ob krušnem bratu Jerneju Basaju, s katerim sta se podala s pomočjo dobrotnikov skupaj na šolanje v Ljubljano. Jernej Basaj je pozneje postal celo general v Vojni krajini, pokopan pa je ob Glavarjevem grobu.
Leta 1738 je Peter Pavel Glavar odšel v Gradec, kjer je dokončal sholastično bogoslovje in na univerzi dosegel diplomo profesorja modroslovja in svobodnih znanosti. Postal je magister bogoslovja in modroslovja. Hotel je postati duhovnik, vendar je moral za to dobiti dispenzo, spregled zaradi nezakonskega rojstva. Ponj je odšel k svojemu dozdevnemu očetu – malteškemu baronu Petru Jakobu Testaferratu. Komendski župnik Rogelj mu je namreč namignil, da je verjetno oče prav nekdanji komendski komendator. 13. septembra 1744 je po dolgih poteh le prejel mašniško posvečenje, štiri dni zatem pa je pel novo mašo na Trsatu in jo daroval za Testaferrata. Po novi maši se je napotil peš v Komendo, kjer je po komendatorjevem pooblastilu pregledal račune nekdanjega oskrbnika Bitenca, zatem pa je tudi sam postal zakupnik in kaplan na gospoščini sv. Petra v Komendi. Zaradi svojega nezakonskega izvora je imel tudi med službovanjem več težav, vendar je 5. maja 1746 dobil od papeža Benedikta XIV. dokončen spregled od zadržka, ki ga predstavlja nezakonsko rojstvo. Tako mu je bila pastirska pot odprta, ves čas pa je deloval tudi kot zakupnik velikega malteškega posestva v Komendi.
In kako je bilo z očetovstvom?
Že krstna knjiga nekako namiguje na Testaferratovo očetovstvo. Priimek Glovar je do tedaj neznan. Ali si ni brihtna mati izmislila tega priimka Glavarjevega »očeta«? Tudi oljnati sliki komendatorja Testaferrata in P. P. Glavarja, ki sta v beneficiaturi v Komendi, zgovorno kažeta izrazito podobnost obeh mož, ki sta si bila večkrat tako blizu, pa tudi tako daleč narazen, a kljub temu vse njuno razmerje dokazuje, da kri ni voda. In slednjič, zaradi očetovstva sem potoval leta 1973 na Malto, da bi se v Valetti, kjer je pokopan komendator, prepričal, ali je potomcem kaj znano o nekem nezakonskem sinu visokega cerkvenega dostojanstvenika in komendatorja Testaferrata. Na moje direktno vprašanje živečemu baronu Salvinu Testaferratu, ali jim je o tem kaj znano, mi je odgovoril, da vedo le to, da je živel pod Habsburžani.
Kljub mnogim duševnim bojem in bridkostim, ki jih je moral Glavar preživljati, je ostal v Komendi do leta 1765, ko je kupil graščino in posestvo Lanšprež pri Mimi na Dolenjskem in se tja preselil leta 1766.
Peter Pavel Glavar je poleg svojega prizadevnega pastirskega dela veliko časa posvetil gospodarskemu napredku v Komendi in na Lanšprežu. Bil je med prvimi Slovenci, ki so si v duhu fiziokratizma prizadevali izboljšati kmetijstvo. Obsežna knjižnica v beneficijski hiši v Komendi, ki jo je dal sezidati leta 1752, kaže, kako je skrbel za svojo gospodarsko izobrazbo, k čemer je pripomoglo tudi njegovo znanje tujih jezikov: hrvaščine, nemščine, francoščine, italijanščine, španščine ter seveda latinščine in grščine. V tej hiši je še danes ohranjena Glavarjeva znamenita knjižnica, v kateri je shranjenih okoli dva tisoč knjig, pa tudi njegova slika in slika komendatorja ter drugi Glavarjevi predmeti.
Še posebno pomenljivo je bilo Glavarjevo delovanje v čebelarstvu. Že v Komendi, posebno pa še v Lanšprežu, se je s čebelarjenjem ukvarjal na veliko. Na Lanšprežu je sam imel čez dvesto panjev čebel. Za svoje ljudi je v domačem jeziku uvedel tudi nedeljsko čebelarsko šolo, poenotil je mere za panje, prvi pri nas opisal praho matic in druge strokovne podrobnosti. Čebelarski razpravi dvornega čebelarja Antona Janše Razprave o čebelnih rojih je dodal v slovenskem jeziku več kot polovico svojega teksta, vse skupaj pa pripravil za natis kot Pogovor o čebelnih rojih pri ljubljanski Kmetijski družbi. Žal spis ni izšel, ker je bil napisan v domačem jeziku in ker je bilo v njem preveč kritičnih besed, tudi proti tedanji gosposki.
Omeniti je treba tudi Glavarjeve velike zasluge pri konjereji, posebno pa še pri zavzemanju za procesije na konjih ali ljudsko imenovane »konjske procesije«, ki so se na komendskem veleposestvu s tri tisoč dušami odvijale ob velikonočnem vstajenju in na telovo. Brez dvoma so začetniki te procesije na konjih vitezi reda sv. Janeza Jeruzalemskega ali ivanovci, ki so v Komendo prišli že v 13. stoletju in so vodili župnijo vse do konca 19. stoletja. Ob tej priložnosti so v Komendi pod lipami potekali tudi veliki sejmi. Ker pa je prihajalo do manjših sporov med domačini in tujci, in tudi do narodnega prebujanja, je cesarica Marija Terezija z dvornim dekretom procesije na konjih 19. aprila 1977 za vselej prepovedala. Peter Pavel Glavar se je s svojim podpirancem, ki je postal dvorni advokat, z dr. Antonom Remicem, trudil še na Lanšprežu, da bi procesije ponovno prirejali, a žal brez uspeha.
Glavarjeva zasluga je tudi, da je bila v Tunjicah pri Kamniku sezidana cerkev sv. Ane, ki je eden najlepših baročnih spomenikov v Sloveniji. V novi baročni župnijski cerkvi v Komendi je dal postaviti nov oltarni nastavek in je kljub protestom komendatorja Testaferrata zaupal načrt freskantu Jelovšku.
Leta 1760, torej dve desetletji prej, kot je bil postavljen temelj splošnemu razvoju osnovnega šolstva v nekdanji Avstriji, je dal P. P. Glavar zgraditi v Komendi šolsko poslopje in v njem urediti šolo, ki je bila ena izmed redkih zasebnih župnijskih šol na Slovenskem.
V njej je pripravljal nadarjene dečke za nadaljnji študij. Glasbo je tu poučeval tudi Jakob Zupan, skladatelj prve slovenske opere Belin.
V tej šoli sta se izšolala tudi Glavarjev posinovljenec Jože Tomelj z Gore pri Komendi (bržčas njegov bratranec) in že omenjeni dr. Anton pl. Remic, dvorni advokat na Dunaju.
Peter Pavel Glavar je bil nadvse vesten pri svojem pastirskem delu, daleč naokrog pa je bil znan tudi kot odličen pridigar in kot pisec najnujnejšega iz krščanskega nauka za otroke in odrasle ljudi. Njegove ekološke in druge pridige so tako žive, bogate in nazorne, da jih še danes beremo kot aktualne in s posebnim estetskim užitkom. Veroučne resnice je spraševal pred veliko nočjo po vseh domovih, poleg tega pa je izrednega pomena tudi njegova Družinska knjiga, imenovana Status animarum, kjer je čudovito smiselno in sistematično popisana vsa komendska fara v letih 1754-1760. Knjiga ne odkriva samo socioloških razmer župnije Komende, ampak tudi širšega prostora v 18. stoletju, popisani pa so vsi prebivalci do podrobnosti, prav tako pa način dela, zdravstveno stanje in še tisoč drugih pomembnih drobcev.
Z uspešnim gospodarjenjem si je Peter Pavel Glavar pridobil precejšnje premoženje, ki ga je porabil za zidavo beneficiature v Komendi, za novo pozidavo cerkve sv. Ane v Tunjicah, na Lanšprežu na Dolenjskem pa si je kupil graščino in po letu 1766 tu na novo zastavil svoje vsestransko delo. Veliko svojih sredstev je porabil za napredek svojih ljudi, pa naj bo to v obliki daril ali posojil, uvedel je nedeljsko čebelarsko šolo, gradil ceste, mline in žage, uvajal nove drevesne vrste, sadil trto, zalagal kmete s plemensko živino… prisoten je bil v vseh porah življenja.
Svoje veliko človekoljubje je dokazal tudi v oporoki, v kateri je svojima dvema izvrševalcema novomeškemu proštu dr. Martinu Jabačinu in svojemu komendskemu nasledniku mag. Jožefu Tomelju naročil, da v Komendi sezidata iz njegovega premoženja bolnišnico za revne ljudi, z zdravnikom, ki bo vešč slovenskega jezika. Bolnišnica je delovala od leta 1804 pa vse do 1947, ko jo je tedanja oblast preprosto ukinila.
Peter Pavel Glavar je umrl 24. januarja na Lanšprežu in je pokopan v tamkajšnji kapeli sv. Jožefa, komaj teden dni za svojim krušnim bratom generalom Jernejem Basajem, ki je prišel sredi najhujše zime na Lanšprež umret. Lanšpreške graščine ni več, obnavljajo pa kapelico sv. Jožefa. V Komendi je v Glavarjevi beneficiaturi urejen muzej, čebelarji so postavili pred njo Glavarjev čebelnjak, v Tunjicah spominja na tega znamenitega Slovenca cerkev sv. Ane, v Komendi cerkev sv. Petra, bolnišnica na klancu pod cerkvijo je spremenila svojo namembnost, še vedno pa raste pred graščino oz. duhovniško hišo lipa, ki jo je posadil Peter Pavel Glavar ob času svojega neutrudnega in vsestranskega delovanja v Komendi.
Viktorijan Demšar