/ začetek potopisa /

Pred odhodom na Aljasko tudi mi o njej nismo vedeli veliko. Menda samo to, da je Aljaska 49. ameriška država, da je šestinštiridesetkrat večja od Slovenije, da ima komajda za dve Ljubljani prebivalcev, da je široka 1.300, dolga pa 2380 kilometrov, da ji mnogi pravijo tudi Poslednja meja oziroma Dežela polnočnega sonca, da je njeno največje mesto Anchorage, glavno pa Juneau. Aljaska je bila nekdaj ruska, zato so jo sami imenovali Ruska Amerika. Leta 1867 so jo Rusi za majhen denar prodali Združenih državam, ker so menili, da ta divjina nima nobene vrednosti. Nasprotniki nakupa so jo imenovali celo Ledena kocka, Prazna zemlja, Golo ozemlje, Ničvredna neskončnost. Nekoliko bolj poetično naravnani ljudje pa Neskončna tišina in Očarljiva praznina. Ko so na Aljaski odkrili zlato in pozneje še nafto, je postala ena najbolj donosnih ameriških držav. Danes v štirih urah načrpajo toliko nafte, kolikor je Američane stal nakup celotnega ozemlja.

Ob koncu 19. stoletja je tu nastala ena največjih zlatih mrzlic na svetu oziroma največja na ameriških tleh. V Dawson in njegovo okolico je krenilo več kot sedemdeset tisoč zlatokopov. Največ Američanov in to s parniki in barkačami po Pacifiku navzgor. O tem so nam Jack in drugi natanko poročali. Vsi pa so kar nekam zamečkali, da je zlatonosni potok Klondike s pritoki na kanadskem ozemlju. Verjetno je bilo slišati precej bolj imenitno, da je zlata mrzlica potekala na Aljaski, torej samo v Ameriki, čeprav je tudi res, da so večina zlata izkopali in izprali predvsem Američani. Ker pa smo bili Slovenci od nekdaj povsod, seveda tudi v največji in najbolj burni zlati mrzlici nismo manjkali. Celo več! Med šestimi najbolj bogatimi je bil neki Slovenec s priimkom Stander, Standler, Standard ali kdo ve, kako se je že pisal. Celotna zgodba pa je precej zapletena, zato jo moramo razviti počasi, drugače ne bomo mogli skupaj prestopiti Chilkoota.

Chilkoota?

Zlatokopi že vedo, za kaj gre. Vsi drugi pa ga boste odkrili še v tej knjigi.

/ začetek ene od petih zgodb /

LASTOVIČJE GNEZDO

Natanko ob tretji uri in pet minut zjutraj so v dolini zatulile sirene. Vsi prebivalci vasice pod elektrarno so tedaj spali, tudi tisti, ki so se v spanje pogreznili med najbolj poznimi. Malo pred tem so zatisnili oči celo tisti, ki so imeli glede spanja vedno težave. To je bila hkrati ura, ko bi z večino spečih lahko naredil kar koli, pa tega ne bi niti opazili.

A sirene so tulile preglasno, da jih ne bi zbudile. Prav vse speče, prav do zadnjega. Nameščene so bile namreč na vseh hišah, na vseh rogovih, marsikje tudi kar na smrekah in sadnemu drevju

Zdelo se je, da zavijajo vse glasneje in bolj predirljivo. Zbudili so se celo največji zaspanci in prav vsi otroci. V nekaj minutah se je naselje pod elektrarno spremenilo v nekaj ducatov prestrašenih ljudi. Med zbeganimi odraslimi pa so začeli otroci jokati tako na glas, da bi skorajda preglasili sirene.

»Bežimo!« so zaklicali najbolj prisebni. »Vsaka sekunda je dragocena. Avtobusi za evakuacijo so pripravljeni!«

Sredi majhnih hiš, v katerih so prebivali predvsem delavci ter tehniki in inženirji, ki so delali v elektrarni, je stala nenavadno velika zgradba z napisom:

HIDROELEKTRARNA – MOČ VODE

V njej so bili stalno pripravljeni trije avtobusi, s katerimi bi prebivalci lahko ušli pred vodno ujmo.

Dva od tistih voznikov, ki sta bil plačana samo zato, da bi ob morebitni nesreči odpeljala ljudi iz naselja, sta takoj planila proti stavbi in vžgala avtobusa. Tretjega pa ni bilo. Čeprav je spal le nekaj metrov stran in je bil plačan za to, da ima ključe avtobusa ves čas pri sebi, v paniki ključev naenkrat ni našel. Še zvečer pa so bili na nočni omarici.

»Hitro, hitro!« sta priganjala prva dva voznika avtobusov. »Ne bova dolgo čakala.«

Seveda sta želela rešiti sebe. V takem trenutku človek tako in tako rešuje predvsem sebe.

Založba: Založba ICO Mengeš
Leto izdaje: 2005
Obseg: 192 strani
Format: 22,6 x 16,4 cm
Naklada: 700 izvodov trde platnice, veliko barvnih fotografij

Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici.