/ odlomek iz knjige /

KO BREZ MIRU OKROG DIVJAM

Bil je eden tistih zimskih večerov, ko človek ne ve: ali bi guznil kar takoj ali pa bi užival v umiranju na obroke. Matka se je zleknila na svoj večni naslanjač pred televizor, sfuzlana tako do konca, da ji še Cankarjeva mati ne bi segla do gležnjev. Bratec Nejc se je kot nor dajal z igrico na ajpodu. Fotrčka ni bilo doma, ker se je očitno spet zdržal v delavnici, bifeju ali kaki drugi kulturni ustanovi. Sama pa sem vrtela v rokah Prešernove Poezije bolj zaradi fore kot kakega globljega zanimanja. Rečeno na kratko. Bedno na celi črti! Idealna slika naše vzorne družinice bi bila morda videti vsaj za odtenek boljša, če bi bil na televiziji vsaj kak kuharski šov ali užitna limonada, pa je v zadnjem času tak program, da se človek lahko samo še obesi. V mojem primeru kakemu moškemu človečku za vrat. Ker pa sem bejba, vsem za vzor, niti ta fora ne pije vode.

Kdo ve, če ne bi začelo prihajati tudi pri nas do skupinske evolucijske spremembe alà koala – ta avstralska žival namreč dvajset ur na dan prespi, možgančki pa so se ji začeli zato krčiti na čisto nulo – ko je ves razgret vstopil naš fotrček, tako rekoč ves v ognju. Jah ognju, požaru! Že na vratih se mu je videlo, da je čisto zbluzen. Navadno prihaja domov do konca sfuzlan, zanima ga samo še večerja in kavč, tokrat pa je začel na ves glas recitirati:

»Ko brez miru okrog divjam, prijat’lji vprašajo me, kam?« To je povedal tako teatralno, da bi mu lahko zavidala tako ta stari kot ta mladi Cavazza. Čeprav nas njegovo bolezensko stanje ni preveč vznemirilo, ker smo itak dnevno vajeni njegovih vsakovrstnih čustvenih preobratov, smo vendarle dvignili obrvi, bolj v smislu: je res gotof ali pa se samo dela.

Fotrček je takoj zatem zaplesal po kuhinji kot na odru Saška, potem pa meni nič tebi nič skočil na stol in – model, kot je – nadaljeval s polno paro:

»Vprašajte raj’ oblak nebà, vprašajte raje val morjà, kadar mogočni gospodar drvi jih sem ter tja vihar!« Pri tem je tako zakrilil z rokami kot helikopter, preden vzleti.

Vsem je bilo jasno, da mu je udarilo na možgančke.

»Ubogi Johi!« je izdavila najina matka tako sočutno, da smo vsi takoj vedeli, da se ji tokrat ne da voziti svojega ljubega v Begunje v norišnico. No, tam itak ni bil še nikoli, dan za dnem pa se je povsod tako metal na tla, da bi bil tam pod Roblekom lahko vsaj častni gost.

Midva z bratcem Nejcem sva ga pogledala še za sedem odtenkov bolj pomilovalno, kajti že v prvem razredu so nas naučili, da je treba starše spoštovati. Pravzaprav oba starša. Cime bi rekel: še posebej očeta in mater.

Fotrček pa kot fotrček. Ko se v nekaj zapiči, spelje do konca, pa čeprav gre proti njemu diesel lokomotiva. To je drugače menda pozitiven pristop k življenju, a kaj, ko so navadno njegove fore precej bedne.

Ker pa se mi oba starša, še posebno oče in mati, glede na svoje izvorno poslanstvo večkrat zasmilita prav do dna želodca, sem Prešerna brž zaprla in skušala fotrčku pomagati vsaj s prisilnim nasmeškom. Nekako v stilu: rodil se je beden in takšen bo tudi umrl, po srcu pa niti ni tako slab. Sosedovi so namreč imeli še slabšega. Sosedov je bil dan in noč brez keša, otroke pa je maltretiral tudi tako, da jih ni pustil same niti od doma do trgovine. Našemu je bilo vsaj vseeno, kaj delamo, kako to delamo, in če sploh kaj delamo. Ob nas pa se tudi ni spotikal, ko nismo nič delali, čeprav smo se delali, da nekaj delamo.

»Ne, ne, kar pusti ga odprtega, tega našega Franceta!« je zavpil fotrček s stola kot bi nastopal v Cankarjevem domu kot slavnostni govornik. »Jutri je Prešernov dan, dela prost dan, in tudi naša družina mora zaživeti s Prešernom. Ja, prav ste me slišali! Smo edini narod na svetu, ki imamo kulturni dan za državni praznik in to je edini državni praznik, za katerega vemo, kaj se je tedaj zgodilo in komu je posvečen.«

»A zdaj pa še ti!« se je premaknila mumija, imenovana naša mami. Navadno se ob tako pozni uri ne premika več, še manj pa, da bi protestirala, Ribčev Francè pa je bržčas tudi njo vrgel tira. Očitno ji je nekdo solil pamet že pred tem, ne da bi ji jo dokončno nasolil.

»Kaj jaz, kaj jaz?!« ji je nekam razdraženo, kot pečenka v ponvi, odvrnil fotrček. »Jutri je naš veliki kulturni praznik in prvikrat v življenju bomo prešernovali tako, kot se spodobi. O, mi je Lojze odprl oči! Ne gre samo za nas, ampak za ponos, za čast, za slovenstvo nasploh!«

Aha, smo se spogledali mi trije, ki smo še malo prej pospešeno oponašali koale, vsaj toliko radovedno, da naš ljubi fotrček ne bi opazil, kako nam vse skupaj nekam visi. Lojze je torej tisti veleum, ki je našega domnevnega družinskega poglavarja premaknil z osi. Vsem tistim, ki ne veste, kdo je Lojze, naj povem, da je režiser v našem lokalnem kulturnem društvu, kjer vsako zimo pripravijo igro Micki je treba moža, Razvalino življenja ali Disko pod vaško lipo za najširši krog navdušenih vaščanov.

»Aja, Lojze!« se je skušala matka nasmehniti čim bolj naklonjeno, po naravi neuspešna amaterska igralka, ki ne zna ničesar zadržati zase, temveč vse butne takoj na dan, pa če smo na to pripravljeni ali ne.

Fotrček je zagrabil njene besede takoj za lase, rekoč:

»Ja, Lojze mi je odprl oči! Pa ne samo meni. Nam vsem! Povedal nam je, da imamo o Francetu iz Vrbe povsem napačno podobo in da sploh ni bil pijanček, pa babjek, pa take fore. To so mu obesili na pleča samo njegovi sovražniki. Pri Prešernu je treba izhajati iz njegovega dela, razumete, otročički moji, iz njegovega dela. Pravega Prešerna so nam preprosto ukradli, Razumete, ukradli! Lojze je tudi rekel, da je treba Franceta pač začutiti. Začutiti do kosti. Ne pa prepisovati razprave, ki so jih o njem napisali ljubljanski prfoksi samo zaradi honorarja. Lojze je rekel, da je Ribčev Frencè – ne Francè – Frencè, kot je o njem v spominih pisala sestra Lenka, frajer ena a, vse pa pove njegovo genialno delo. Ne pa, ali je spil kozarček ali dva ali položil sosedovo Micko. No, samo prisluhnite globočini njegovih verzov, povedanih z mojim glasom!«

In še preden smo uspeli izobesite transparente v slogu: DOL S POBESNELIM FOTROM, je že nadaljeval:

»Oblak ne ve, in val ne kam, kam nese me obup, ne znam!«

Založba: Karantanija Ljubljana
Leto izdaje: 2013
Obseg: 140 strani
Format: 20,6 x 14,6 cm
Naklada: 1000 izvodov trde platnice
Informacije o možnem nakupu: razprodano

Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici, tudi kot e-knjigo.

• COBISS
• BIBLOS
• BELETRINA DIGITAL