Ko se je usedel na enega od tistih štorov, ki so štrleli iz zemlje, ga je vonj po novi pomladi, po velikem življenju, ki je pred njim, samostojna pot, ki se je z Zagrebom postavila predenj, tako prevzela, da se je sam sebi v trenutku zazdel, kot da je pravi baron.

„Pa ne propadli baron Kristijan!“ je prhnil predse kot osliček, ki bi se rad razbremenil vsega odvečnega tovora. „Jaz sem baron Radejev Janez, mladi purgar iz Zagreba!“

Komaj se je do sitega naužil lepote doline pod sabo, nasrkal opojnega vonja nove pomladi, napil svoje prve svobode, se je pripetilo nekaj povsem nepričakovanega. Izza velikega hrasta, ki se je z mogočnimi vejami dvigoval za štoroma visoko v nebo, je stopilo dekle, ki jo je dobro poznal. Bohorčeva Ana!

Da, Bohorčeva Ana!

Bila je lepo dekle, doma z Zdol, kraja na drugi strani hriba, a vendar blizu  Kostanjka. Živela je sama z materjo. Bila je kajžarjeva hči. Oče je utonil kot splavar na Savi. Z materjo sta prišli ob velikih delih večkrat v dnino na Radejevo kmetijo. Seveda Radejevi dnine niso mogli plačevati z denarjem, obema – njej in njeni materi – pa so se jeseni oddolžili s košarico krompirja, ob zakolu prašiča pa navadno tudi s tremi klobasami: z dvema kašnatima in eno meseno. Za Radejeve to ni bil prehud odtegljaj, Bohorčevima dvema pa je še tako majhna pomoč v hrani pomenila mnogo bolj dostojno preživetje kot sicer.

Janez je tedaj prvič opazil, da Ana pri svojih petnajstih letih ni samo lepo raščena, temveč da je že povsem odraslo dekle, ki jo še posebej bogatijo nabrekle prsi in polna bedra. Ima pa tudi lepo oblikovan vrat in kot pri kipu, ki ga je videl na glavnem zagrebškem trgu, čudovito izoblikovan obraz.

Da, Ana je bila na zunaj izjemno lepa in že od daleč nadvse prikupna.

Da je bila tako rekoč odraslo dekle, pa se ni videlo samo na zunaj, temveč tudi po njenem govorjenju. Revni ljudje odraščajo hitreje. V resnici pa je bila od vseh Radejevih fantov in deklet mlajša.

Čeprav je bil Janez res oblečen prav po gosposko, je bil na zunaj še vedno videti kot zelenec, Ana pa v vsej svoji ženski polnosti in naravni lepoti pravo odraslo dekle. Res pa je tudi bilo, da je prej, na domu, pri delu, ni nikdar pogledal s takimi očmi, kajti zanj je bila le dninarka oziroma hči dninarke Francke z druge strani hriba. Zdaj pa je pred njim stalo tako rekoč zrelo dekle in povrhu še v tako odpeti bluzi, da so se ji prav lepo videle zgornje obline prsi. Pa tudi krilo je imela nekam kratko in spodrezano, tako da so se videla njena stegna skoraj do polovice. Še posebej pa je Janeza presenetila Anina pričeska. Pri delu na Radejevi kmetiji je imela lase vedno zvite v figo, navadno pa tudi pokrite, podobno kot mama, z dolgo ruto. Tokrat pa je imela lase razpuščene, tako da so ji prosto padali po napol golih ramenih. Res, take Ane do tedaj še ni videl nikoli. Pa saj je nemogoče, da jih ima šele petnajst!

Ko je stopila proti njemu kot kaka srnica iz gozda, se je je Janez naravnost ustrašil. Rekel ji je:

„Kaj pa ti tukaj? Pa ne, da si me … čakala?“

Hotel jo je zbosti, češ, za dekleta z druge strani hriba se to vsekakor ne spodobi, še najmanj pa na Janezovi poti proti domu.

Ona pa se mu je samo kar nekam preveč domače zasmejala in mu izzivalno dejala:

„Pa se me menda ne bojiš?! Bojiš, v Zagrebu pa po krčmah loviš take frajle, ki niso veliko vredne!“

Janez sam ni vedel, kaj bi ji odgovoril. Na hitro ga je spreletelo, da so ga – ko se je kot pravi purgar sprehajal po Zagrebu – zagotovo zatožili domačini, s katerimi se je res srečal. Po drugi strani pa ga je postalo sram, da se je skušal tako na hitro pogospoditi. Pa čeprav je bil v resnici samo pekovski vajenec in raznašalec kruha. Zato ji je po daljšem premoru skromno odvrnil:

„Ni tako, kot so ti povedali drugi. Zagreb ni nobeno obljubljeno mesto in je treba trdo delati. Podobno kot doma na kmetiji. Le drugo delo opravljam tam.“

Stopila je še korak naprej, se usedla na štor ob njem in mu prizanesljivo rekla:

„Vem, da ti tudi tam daleč ni tako lahko. Nikjer ni. A – kot vidim po obleki – ti ne gre tako slabo. Mnogi se tako lepo oblečeni ne vrnejo niti iz Amerike. Ti pa si že v pol leta postal pravi gospod.“

Sam ni vedel, ali bi ji razložil, kako je prišel do gosposke obleke ali ne. Še najbolj od vsega pa je bil ponosen na svojo čepico. Snel si jo je z glave, tako da so se pokazali vsi njegovi črni kodri, jo položil na mah pred noge in hudomušno izjavil:

„Čepico imam pa res lepo, kajne?!“ V resnici pa se je hotel postaviti samo s svojimi črnimi skodranimi lasmi.

Ona pa mu je takoj zatem odvrnila:

„Pa ne samo čepica, tudi tisto, kar je običajno pod njo.“

Janezu je takoj postalo jasno, da ga Ana ni samo čakala, temveč ga je nameravala dobesedno osvajati. Osvajati kot osvaja dekle fanta. Seveda, ženske so vedno zrelejše od moških, z osvajanjem fantov je imela verjetno na drugih kmetijah že kar nekaj izkušenj. Tudi mama Francka je bila znana po tem, da se moških ni branila. Vsaj tako so govorili zlobni jeziki.

Ker Janez pred Ano ni hotel pustiti vtisa, da je glede žensk povsem neuk, ji je tudi sam  namenil poklon:

„Tudi ti si danes … nekam drugačna.“

Ona pa se mu je prav na široko nasmejala:

„A zato sem drugačna, ker nimam v roki motike?!“

Janez do tistega časa o ženskah ni veliko premišljeval. Čeprav je bil po svoje prav zaradi stikov z domačim baronom in zaradi tega, ker je bil na hitro vržen v veliki svet, nekoliko starejši od svojih vrstnikov, mu v velikem mestu ženske še niso kaj dosti rojile po glavi. Vedel je sicer, da so na svetu dvoje vrst ljudje, vedel je, kje je med njimi razlika. Slišal pa tudi je, da človek veliko lepše živi, če ima ob sebi ljubljeno osebo in ne hodi skozi življenje sam. Po drugi strani pa se je v Zagrebu komajda skobacal na noge in preprosto ni imel veliko časa misliti nanje. Edini stik je imel s tisto strežnico v krčmi, pa še tista se mu je bržčas tako prikupno smejala samo zato, ker ji je dal za pijačo. Kaj več pa do tistega časa ni imel opravka z nobeno. Pomislil je, kako bi lepemu dekletu, kot je Ana, polaskal gospod Franjo in iz globin svojega srca potegnil naslednje besede:

„Ne, ne, zame nisi bila nikoli … navadna. Ti si ena najlepših … Ne, popravljam izjavo, najlepše dekle z obeh bregov Save … Oprosti, ker ti tega nisem povedal še nikoli prej.“

Ob tem mu je bilo tako nerodno, da bi se takoj pogreznil v zemljo, če ne bi sedel na trdem štoru.

Ona pa se mu je še za ped približala, tako da se ga je z robom obleke dotaknila, in mu nagajivo odvrnila:

„Aha, v Zagrebu si se pa naučil tudi lepo lagati … In če te prav razumem, si mi to nameraval povedati že večkrat, pa nisi našel pravih besed …“

Postalo mu je še veliko bolj nerodno kot prej. Očitno ga je razumela povsem narobe. Res mu je bila že od nekdaj všeč, toda ker je bila mama Francka vedno ob njej, niti v sanjah ni nikoli upal pomisliti nanjo. Brata Matej in Marko sta res nekega deževnega dne na senu razglabljala o tem, da bo Ana kmalu prav prijetna igračka za na steljo, sam pa je bil tedaj tako jezen nanju, da se je raje s skednja po dežju podal v hišo, saj takih bedarij pač ni želel poslušati. Zdaj pa je tudi sam prvič pomislil na to …

Toda ker se jo je v resnici pravzaprav predvsem bal, je hipoma vstal in skušal čim prej oditi z vročega prizorišča.

Ana pa …

Pritisnila se je k njemu še bolj tesno, v roke vzela njegovo drhtečo roko ter mu jo čisto narahlo potisnila pod svojo bluzo, naravnost na svoje lepo oblikovane prsi. Ob tem mu je  tudi sama drhtečega glasu rekla:

„Ne boj se me! Vem pa, da sem ti že od nekdaj všeč … Ali čutiš, kako mi bije srček?“

Janez je res čutil njeno srce, še bolj pa je občutil v svoji roki njene trde prsi, njeno mehko kožo, njeno dišečo polt. Zdelo se mu je, kot bi mu roko položila na najbolj vroče mesto na telesu, tako rekoč sredi ognja.

Pri tem se mu je zgodilo še nekaj povsem nepričakovanega. Ko se je takole z roko – po Anini želji – dotaknil njenih prsi, je v trenutku vzplamtelo vse njegovo telo kot vulkan. Zdelo se mu je, kot da bo v hipu izbruhnil in se razletel na male koščke. V hlačah pa je prvič v življenju začutil svojo moškost tako močno, da ga je kar zabolelo. O, presneta ženska, v kakšno nerodnost ga je spravila!

Naslov: Izgubljeno srce; skrivnostna povest meniha trapista iz Rajhenburga
Avtor: Ivan Sivec
Spremna beseda: Irena Fürst in Lojze Kunej
Ilustracije in oblikovanje naslovnice: Tina Švajger Sivec
Založba: ICO d.o.o.
Obseg: 175 x 245 mm, 304 strani enobarvni tisk + barvne fotografije
Leto izida: 2018
Zbirka: Slovenske zgodovina št. 15; Slovenske grajske zgodbe št. 2
ISBN: 978-961-6868-91-4

Ponatis knjige v letu 2013

Spremna beseda: Irena Fürst, Lojze Kunej, Jože Žlender
Leto izida: 2023
ISBN: 978-961-7143-20-1
Dosegljivost: na zalogi; nakup možen pri ICO d.o.o. oz tu 

Knjigo si lahko izposodite v knjižnici – tudi kot e-knjigo.

• COBISS
• BIBLOS
• BELETRINA DIGITAL

• COBISS
• AUDIBOOK

Irena Fürst: TRAPISTI V RAJHENBURGU

Edini samostan reda menihov trapistov na področju današnje države Slovenije je bil na gradu Rajhenburgu, v kraju  Rajhenburg, danes Brestanici, v bližini Krškega.

Trapisti so strog kontemplativen meniški red. So veja nekoč slavnega, a pozneje propadajočega reda cistercijanov. V burnih zgodovinskih obdobjih se je red cistercijanov  reformiral. Reformo je leta 1664 v samostanu La Trappe v Normandiji izvedel opat pl. Rance. Novi red se je poimenoval Red reformiranih cistercijanov, pogovorno pa so se poimenovali trapisti. Ime so dobili po samostanu La Trappe. La Trappe v narečju pokrajine, kjer je samostan stal, pomeni ‘stopnice’. Pred ustanovitvijo samostana je tam stala cerkev, h kateri so vodile stopnice in od tu izvira ime samostana Notre-Dame de la Trappe ali Naša ljuba gospa pri stopnicah. Ker je bila omenjena cerkev posvečena Mariji, je ta postala zaščitnica reda trapistov.

Med francosko revolucijo v letih 1789–1799 so bili trapisti izgnani iz Francije. Med Napoleonovo vladavino so se sprva vrnili, a so bili po letu 1811 ponovno izgnani. Po padcu Napoleona leta 1815 so se začeli vračati v matični samostan La Trappe. Odkupili so še nekatere druge samostane, nekatere pa so na novo ustanovili. Med na novo ustanovljenimi samostani je bil leta 1863 tudi Notre-Dame des Dombes v bližini Lyona. Ko je marca 1880 francoska vlada izdala odlok, s katerim je prepovedala delovanje samostanom, ki za to niso imeli posebnega dovoljenja, je bil razpuščen tudi samostan Dombes. Menihi so sprva iskali nov dom v Italiji in Španiji, na koncu so ga našli na Avstrijskem, v Rajhenburgu.

Kot ustanovitelja samostana v Rajhenburgu štejemo brata Gabriela Girauda, ki se je rodil kot Camille Giraud 7. junija 1836 v Lyonu v Franciji. Bil je sin bogatega lastnika tovarne s svilo in tudi sam se je izšolal za ta poklic. A srce ga je vleklo v samostan in po vrnitvi iz francosko-pruske vojne, kjer se je sicer odlikoval z junaštvom, je leta 1871 vstopil v samostan Dombes in postal brat Gabriel. Po razpustitvi samostana Dombes je ponudil opatu Benediktu, da za svoje sobrate kupi novo zavetišče. Tako je marca 1881 kupil grad Rajhenburg z obsežnimi okoliškimi posestvi in vse kupljeno takoj prepustil redu. Pozneje je dokupil še nekaj posesti in omogočil gradnjo večine novih objektov v neposredni bližini samostana. Z njegovo pomočjo so zgradili dve stavbi pred gradom, hleve, stavbe za obrtne delavnice in stavbi za proizvodnjo čokolade in likerjev.

Brat Gabriel je bil v samostanu na lastno željo dolga leta bolničar, vodil pa je tudi obrede pokopa umrlih. Relativno mlad je 28. februarja 1899 umrl. Njegovo truplo so na željo svojcev odpeljali v Francijo. Pred tem pa sta okrožni zdravnik dr. Matija Schmirmaul in okrajni zdravnik dr. Vičič izrezala njegovo srce, ki so ga menihi shranili v srebrno urno. To so 27. avgusta 1899 slovesno vstavili v kamniti postament velikega križa na meniškem pokopališču. Menili so, da je tako njegova duša ostala v Rajhenburgu, telo pa so pokopali v njegovi rojstni domovini.

Samostan v Rajhenburgu, ki je bil najprej ustanovljen kot priorat, so trapisti poimenovali Samostan Marije Rešiteljice. Septembra 1891 je bil samostan povzdignjen v opatijo in prvi opat je postal Janez Krstnik Epalle. Za opata so ga izvolili menihi 10. septembra, 27. septembra 1891 pa ga je knezoškof dr. Mihael Napotnik posvetil v opata. V samostanu je opat Janez Krstnik Epalle uvedel številne spremembe, od notranjih preureditev samostana, nakupov dodatnih zemljišč, postavitve novih gospodarskih poslopij, gradnje raznih stavb, do uvedbe novih gospodarskih dejavnosti. Tako so trapisti leta 1896 zgradili tudi dve novi stavbi, v katerih so odprli tovarno čokolade in likerjev. Elektrarno, ki je proizvajala elektriko za pogon električnih strojev v tovarni kot tudi za razsvetljavo gradu, so postavili v nekdanji mlin ob vznožju gradu, ki so ga leta 1885 kupili od grofa Auersperga iz Leskovca na Kranjskem, lastnika Šrajbarskega turna. Vzporedno z  napeljavo elektrike so si napeljali tudi telefon in 21 let po izumu telefona so bili z njim povezani s svetom. Opat Janez Krstnik Epalle je bil več let bolan. Ko se je avgusta 1910 odpravljal v Francijo na vsakoletni kapitelj opatov, je pred odhodom dejal: »Živ ali mrtev, nazaj moram priti … med svojimi otroki hočem počivati«. Ko je v Franciji 27. oktobra 1910 umrl, so njegovo truplo iz samostana Dombes prepeljali v Rajhenburg, kjer so ga 7. novembra 1910 pokopali na samostanskem pokopališču.

Za novega opata je bil 15. novembra 1910 imenovan Placide Epalle, nečak Janeza Krstnika Epalla. Po prevzemu vodenja samostana je ta uspešno deloval. Imeli so dovolj podmladka, saj je vanj vstopalo veliko mladih slovenskih fantov, uspešno pa so delovale tudi vse gospodarske dejavnosti. Placide Epalle je uvedel marsikatero delovno izboljšavo, ki je menihom olajšala delo. Med njegovim vodenjem samostana je dosegla višek tudi proizvodnja čokolad, likerjev in sira. Placide Epalle je samostan močno povezal s krajem in z domačini. Mnogi so se v samostanu zaposlili ali pa so tam delali občasno. Reveži niso nikoli naleteli na zaprta vrata, pa tudi prošnje raznih društev niso bile nikoli zavrnjene. Veliko časa in napora je posvetil tudi ustanovitvi samostana Notre Dame de l’Atlas v Alžiriji, kamor bi se zatekli rajhenburški menihi v primeru njihovega izgona, ki jim je grozil v tridesetih letih 19. stoletja. Omenjeni samostan je bil ustanovljen 23. marca 1934, leta 1938 pa je prešel pod samostan Notre Dame d’Aiguebelle v Franciji.

Placide Epalle je bil na čelu samostanske družine vse do maja 1940, ko se je pred bližajočo vojno vihro na svojo željo vrnil v Francijo. Takrat je postal novi opat samostana Pij Novak. Za opata ga je 2. maja 1940 slavnostno ustoličil mariborski škof Ivan Jožef Tomažič. Tako je Pij Novak postal prvi slovenski opat. Na čelu samostana je bil le slabo leto, saj je nemški okupator po zasedbi gradu samostan razpustil, del trapistov pa izgnal na področje Neodvisne države Hrvaške. Tam so dobili dovoljenje, da gredo v samostan trapistov v Banja Luko, kjer je že našel zatočišče opat Pij. Opat Pij Novak se je že pred prihodom Nemcev umaknil iz samostana, saj je bil opozorjen, da bo aretiran. Po vojni se je skupaj z izgnanimi menihi vrnil v Rajhenburg.

Toda tudi nova oblast ni imela razumevanja za njihov red in je samostan leta 1947 razpustila, imetje nacionalizirala, trapisti pa so se razšli. V posvetno življenje so se vrnili predvsem gojenci, novinci in bratje, ki še niso naredili večnih zaobljub, nekateri so odšli v samostan Dombes v Francijo, patri pa so večinoma začeli delati kot duhovniki v raznih župnijah po Sloveniji. Pij Novak je bil od konca leta 1948 duhovnik v Šmartnem ob Paki, leta 1962 pa je postal duhovnik v Radmirju v Savinjski dolini, kjer je 25. decembra 1982 umrl.

Prvi menihi v samostanu Rajhenburg so bili Francozi, kmalu pa so začeli v njihove vrste vstopati mladi slovenski fantje. Število članov družine se je gibalo od 39 leta 1882, do največ 100 leta 1936.

Delovni dan meniha trapista je trajal 17 ur. Držali so se reka Ora et Labora – moli in delaj. Živeli so po strogih pravilih meniškega življenja. Ena najhujših prepovedi je bila prepoved pogovarjanja. Prepoved so spoštovali in med sabo so se sporazumevali le s kretnjami rok, znakovno govorico. Edino opat, njegov namestnik prior in menihi, ki so opravljali vodilne naloge v gospodarskih vejah njihovega delovanja, so lahko komunicirali z zunanjim svetom.

Trapisti so bili v gospodarskem pogledu izredno napredni in vsestranski. Ukvarjali so se z vsemi gospodarskimi dejavnostmi: s kmetijstvom, z živinorejo, vinogradništvom, obrtnimi dejavnostmi, pa tudi z vrtnarstvom, s cvetličarstvom, z zeliščarstvom, s sadjarstvom, s čebelarstvom in gozdarstvom. Različne izdelke so izdelovali zase in tudi za prodajo in plačilo najetim delavcem. Na obsežnem posestvu so pridelovali hrano – zelenjavo in žita. Ta proizvodnja je bila zanje nadvse pomembna, saj večina ni uživala mesa in drugih živalskih proizvodov. Gojili so oljno repico, koruzo, pšenico, oves, ajdo, krompir, zelje, repo, lečo, fižol in druge kulture. Da bi pridelali čim več hrane in si olajšali delo, so trapisti kupovali različne strojne pripomočke. Leta 1917 so kupili mlatilnico in mlin za mletje žita, že leta 1929 pa tudi prvi traktor. Skupaj s traktorjem so kupili tudi plug in krožno brano. Leta 1930 so kupili še kombajn, ki je polagal požeto žito na trak, slamo pa zvezal v snop in ga izvrgel. Z njim so v dobri uri poželi en ha veliko njivo s pšenico.

Med pomembnimi gospodarskimi dejavnostmi, s katerimi so se ukvarjali trapisti, je bila tudi živinoreja. Leta 1888 so v neposredni bližini samostana zgradili 60 m dolg in 40 m širok hlev. Poleg hlevov so zgradili tudi kozolce, parne, žitnico in mlin. Redili so okrog 80 glav govedi, nekaj bikov, 10–12 konj, 300–400 svinj in 500–600 kokoši. Krave so bile mlekarice, iz mleka pa so izdelovali odličen sir trapist.

Na Sremiču nad Krškim, so imeli trapisti okrog 60 ha zemlje, kjer so sadili sortne vrste vinskih trt, ki so jih prinašali iz Francije. Znani so bili predvsem po kakovostnih belih vinih. Pridelovali so beli burgundec, traminec, laški rizling, muškatni silvanec, rulandec, kraljevino, volovno in zeleniko. Od rdečih vin so pridelovali gammay, modri burgundec in črnino. Vinska klet je bila sodobno opremljena, vino so stiskali na velikih stiskalnicah. Vino so stekleničili, ga prodajali in uživali tudi sami. Leta 1895 so prvi v okolišu začeli pridelovati peneče vino, s katerim so postregli samostanske goste. Za zaščito vinske trte proti peronospori so že v letih 1890–1900 začeli škropiti trto z raztopino modre galice, kar je bila velika novost in je prinesla velik napredek v vinogradništvu in pridelavi vina na širšem področju.

Sicer pa so bili trapisti prvi proizvajalci čokolade na Slovenskem. S proizvodnjo čokolade so začeli 3. februarja 1896. Stroje za proizvodnjo, ki jih je najprej poganjal bencinski motor, so pripeljali iz Francije. Zaradi visokih cen pogonskega goriva so menihi še isto leto ob potoku Brestanica zgradili svojo hidroelektrarno. To je bila najstarejša hidroelektrarna na enosmerni električni tok na Spodnjem Štajerskem z zmogljivostjo 50 kW. Začetna proizvodnja čokolade je bila nizka, proizvedli so je 6-10 ton, v letih 1937 in 1939 pa so je proizvedli 50-60 ton. Zaradi visoke kakovosti čokolade so postali trapisti cesarski dvorni dobavitelji na Dunaju. Cesar Franc Jožef I. jim je podelil častni naziv »IMPERIAL«, ki je postal blagovna znamka njihovih proizvodov. Izdelovali so tudi odlične likerje, ki so jih skupaj s čokolado prodajali po vsej Evropi. Po razpustu samostana trapisti receptur za proizvodnjo čokolade, likerjev in sira niso nikoli izdali.

Življenje in delo menihov trapistov je predstavljeno v muzejski zbirki na gradu Rajhenburg v Brestanici. Njihovo življenje in delo pa je v pričujoči knjigi Izgubljeno srce zelo lepo predstavil pisatelj Ivan Sivec. Predstavitve se je lotil v literarni obliki, kjer se zgodovinska dejstva in vedenja o menihih trapistih prepletajo z avtorjevo domišljijo v likih glavnih junakov in seveda slogom pisanja romana.

V romanu je predstavljena življenjska pot mladega fanta Janeza Radeja, ki je več let svojega življenja posvetil višjim idealom, vstopil je v samostan in sprejel stroga pravila meniškega življenja, ki je v glavnem posvečeno molitvi, delu, učenju, premišljevanju in pokori.

Pravilo stroge molčečnosti, ki je v redu menihov trapistov veljalo, seveda pisatelj v polni meri ni mogel upoštevati, saj se potem pisanja romana sploh ne bi lotil. Tega pravila tudi sicer niso mogli spoštovati vsi člani meniške družine. Nekateri so, zaradi svoje funkcije, morali komunicirati z zunanjim svetom. To so bili opat, njegov namestnik prior, mojstri v tovarniških obratih, vodilni menihi pri določenih delih in tisti menihi, ki so vodili dela pri katerih so jim pomagali zunanji najeti ali stalni delavci.

Vsekakor je to roman, ki bo mnogim bralcem prvič razstrl življenje izza trapistovskih samostanskih zidov in v njem boste o redu izvedeli tisto, kar je bilo do zdaj znanega predvsem v strokovni literaturi.

   Irena Fürst, kustosinja,        

                                                                            Muzej novejše zgodovine Slovenije,

                                                                             vodja enote Brestanica

Lojze Kunej: USODA IZGUBLJENEGA SRCA

  IZGUBLJENO SRCE

Vesel sem, da sem po pogrebu legendarnega Slavka Avsenika naključno spoznal pisatelja Ivana Sivca. Pisatelja, ki je po podatkih cobissa že veliko let med tremi najbolj branimi avtorji na Slovenskem. In ga navdušil, da se je lotil knjige o trapistih oziroma da si je vzel svoj natančen-laboratorijsko odmerjen čas za naš Rajhenburg in vse nas, ki živimo in delamo pod tem mogočnim gradom. In da bo rajhenburške trapiste, naš grad, prelepo baziliko in naše kraje do Kostanjka in Zdol, skozi njegove spretno oblikovane besede, v zgodbi na osnovi zgodovinskih dejstev, spoznala vsa Slovenija. Pa tudi v zamejstvu in širnem svetu izven njenih meja.

Kot peče pek v pekarni žemlje, piše pisatelj Ivan Sivec na Slovenskem knjige. Pred nami je že njegova sto petdeseta. Verjetno zato, ker se v njegovih žilah pretakajo trapistovske vrline: skromnost, klenost, neuklonljivost, delavnost, spretnost, bistrost duha, stroga disciplina …predvsem pa izjemna ustvarjalnost.

Mene je ob tem zadolžil, da napišem o usodi srca Gabriela Giurauda. Od leta 1914, ko se njegova zgodba v knjigi konča, do današnjih dni.

Svoj tihi, blaženi mir so imeli trapisti na gradu in veliko srce Gabriela Girauda na njihovem pokopališču vse do leta 1941. Dokler ni na grad prihrumel nemški okupator, ki je trapistovski samostan spremenil v zbirno taborišče v izgnanstvo obsojene Slovence. Tihi spokojni dom molitve, zbranosti in ustvarjalnosti so Nemci spremenili v taborišče krikov in groze. Vse se je na mah spremenilo. Trapisti so bili izgnani, uničena je bila bogata samostanska knjižnica, ki je štela več kot 15.000 knjig, uničili so tudi tiskarno in lekarno. Trapistovsko pokopališče pa je ostalo nedotaknjeno.

Po vojni so se trapisti vrnili na grad in še nekaj časa utrjevali meniško skupnost. Dokler jih ni povojna oblast dokončna izgnala, grad z vsem preostalim premoženjem pa nacionalizirala. V letu 1947 je bilo trapistovsko pokopališče zravnano z zemljo, odstranjeno je bilo tudi samostansko obzidje.

Trapisti so se morali umakniti, na gradu pa je oblast organizirala zapor za politične zapornice … Grad se je ponovno spremenil v kraj gorja in strahot.

Po razpustitvi samostana so nekateri menihi odšli v matični samostan Dombes v Francijo, nekateri bogoslovci so se razkropili po slovenskih župnijah, drugi v posvetno življenje, štirje brati pa so si v okolici gradu ustvarili svoje družine. Takratnega aktualnega opata Slovenca Pija Novaka so novi oblastniki zaprli. Trikrat zapored, skupaj je preživel v zaporu 18 mesecev. Od konca leta 1948 je bil kasneje duhovnik v Šmartnem ob Paki, od leta 1962 pa v Radmirju v Savinjski dolini. Nekateri domačini so ostali v Rajhenburgu. Likerski mojster pater Gabriel Zemljak je bil tudi po vojni zadolžen za proizvodnjo likerjev v tovarni Imperial. Dan po njegovi upokojitvi leta 1957 ni bil nihče več sposoben izdelati takšnega likerja, ker trapisti svojih receptov niso izdali. Podobno velja za čokoladnega mojstra Karla Bračuna. Trapistovski ekonom Ladislav Agrež je v Raztezu ustanovil danes zelo priljubljeno gostišče Ribnik. Mizarski mojster Maks Jevšnik nas je še dolga leta po vojni navduševal s svojimi vrhunskimi izdelki. Še posebej so nas impresionirale njegove precizne, v perfekcijo izdelane pipe za sode.

Po pripovedovanju po vojni še živečih trapistov je bila relikvija s srcem patra Gabriela iz grajskega pokopališča varno umaknjena tik pred prihodom Nemcev. Trapisti so jo potem skrivali na svojih domovih vse do leta 1949. Dokler jo niso izročili državni instituciji. Kasneje smo izvedeli, da je bil to Zavod za varstvo spomenikov Slovenije. Od takrat naprej je bilo srce Gabriela Girauda izgubljeno: za grad Rajhenburg, za prebivalce Brestanice in širšo slovensko javnost.                 V samostojni državi Sloveniji je bilo trapistom vrnjeno premoženje. Danes je uradni dedič njihovega obsežnega premoženja Škofija Celje.

O usodi srca Gabriela Girauda smo ponovno zvedeli iz časopisa  leta 2014. Kustos Narodnega muzeja Slovenije mag. Darko Knez je v dnevniku Delo objavil, da se relikvija nahaja v njihovem muzeju na Metelkovi v Ljubljani. Od tedaj naprej so potekali dogovori, da Narodni muzej relikvijo izroči Muzeju za novejšo zgodovino za stalno razstavo v gradu Rajhenburg. Vendar do te namere ni prišlo, ker je v decembru 2014 mednarodni simpozij muzealcev, Muzeoforum, v Tacnu pri Ljubljani sprejel nedvoumno stališče, da takšna relikvija moralno etično ne sodi na razstavo, temveč v skladu s pieteto v posvečene prostore. Glede na to, da trapistovsko pokopališče, ki ga je improvizirano obnovila Škofija Celje, ni zavarovano, je bil predlog našega društva, da se umesti v baziliko  Lurške Marije Matere Božje v Brestanici. Tudi zato, ker je bila zgrajena v času trapistov, ki so s svojim svetovljanstvom – duhovno in materialno podporo  – vplivali, da je takšna, kakršna je: ena najlepših v Sloveniji oz. izjemno veličastna. Ali z drugimi besedami: če ne bi bilo plemenitega Gabriela Girauda v Rajhenburg, takšne ne bi bilo. Vrnitev srca pa je hkrati tudi srčna želja ali zahteva   prebivalcev Brestanice in občine Krško.

Zato se veliko srce  Rajhenburga po skoraj 70 letih spet vrača v današnjo Brestanico, kamor moralno etično edino tudi sodi. Ker je bilo veliko srce Gabriela Girauda ob njegovi smrti samo za to izrezano iz njegovega telesa in shranjeno v srebrno »žaro«, da ostane v Rajhenburgu. In ker je tako narekoval njihov strogi trapistovski red.

Večkrat sem se spraševal, kaj je bogatega sina veletrgovca in veleproizvajalca s svilo, prisililo, da se je odločil za ta skrajno neprizanesljiv, asketski korak. V zelo zahtevno meniško življenje.  Deformacija vesti duha? Nevtralizirana ali pogojno ozdravljiva le s skrajno pokoro. V meditaciji tišine, molitve in ustvarjalnega dela. Za ponovno vzpostavitev miru duha. Za ozdravitev vesti. Vesti, ki jo pogosto pogrešamo v našem vsakdanjem življenju. Za razstrupljanje in očiščenje vesti … Ponovno dovršenost, popolnost.

Vse to je dal samostan Marije Rešiteljice v Rajhenburgu. In še mnogo več. Z vzpostavljeno asketsko disciplino in učinkovitim izobraževanjem so bili trapisti dovršeni, izjemni mojstri svojega poklica. V izdelavi svojih vrhunskih izdelkov: sira, likerjev in čokolade.

Res, izjemno plemenito srce je imel Gabriel Giraud, mož, ki je leta 1881 kupil grad Rajhenburg z okoliškim posestvom, gozdove pod Bohorjem in vinograde na Sremiču. S tem je postavil temeljne materialne pogoje za organizacijo strogega in izjemno uspešnega samostana trapistov. Bil je mož, ki je prižgal luč v naših krajih in to ne samo v prenesenem pomenu, saj so trapisti zgradili tudi prvo elektrarno na rajhenburškem potoku. Kot temeljni kamen razvoja današnje energetike v Posavju in Sloveniji, na katero smo Posavci izjemno ponosni. Prvi je bil, ki je speljal vodo po vodovodnih ceveh. Njegova prva vodna črpalka še vedno krasi dvorišče našega komunalnega podjetja, ki danes z distribucijo najbolj pomembne življenjske tekočine nadaljuje in razvija njegovo plemenito delo. V Posavje je prinesel prvo tiskarno… Nasploh tehnologijo, ki se je razširila po obrtnih delavnicah v Posavju in Sloveniji. V Posavje je prinesel prvi telefon, komunikacijski temeljni kamen današnjega posavskega Telekoma … V naših vinorodnih gričih je zasadil francoski in s tem svetovni asortiment vinske trte. Na naša polja je zapeljal prvi traktor, prvi žitni kombajn. Dobili smo sledi in motive za vrhunsko tehnologijo čokolade, likerjev, sirov, vina, tudi penečega vina na Slovenskem. Njihove izjemno kakovostne izdelke je odlikoval sam cesar Franc Jožef z najvišjim evropskim priznanjem za odličnost, IMPERIAL, z znakom leva. Trapisti so imeli tudi izrazit dobrodelni čut, saj so okoliškim revežem delili vsakodnevni topli obrok.

Mogočno sled je zapustil Gabriel Giraud, dobesedno je prižgal luč v naših krajih, jih osvetlil in omogočil veličasten razvoj. Na ta način je postal mitski lik, ki pa je še kako potreben za današnji čas. Trapisti se niso pogovarjali, razen izjem: opat, prior, mojstri v proizvodnji in menihi, ki so vodili zunanja dela, kjer so delali tudi krajani. Ker se niso pogovarjali, se tudi niso prepirali, ampak ustvarjali.  Kljub temu, da Slovenci danes živimo v dobi digitalizirane informatike in robotike, se vsakodnevno preveč pogovarjamo in prepiramo, z neracionalnim razkolom naroda izgubljamo dragoceno energijo, premalo ustvarjamo, se zadolžujemo in drsimo v ekonomsko odvisnost.  Meniški brat Gabriel pa je imel še eno zanimivo lastnost za tedanji in današnji čas. Ko je po nakupu gradu in posesti pripeljal v Rajhenburg ljudi, ki so ta asketski red vodili, je na lastno željo sam ostal povsem običajen  – bolničar!

Gabriel Giraud je diametralno nasprotje tajkunov in preostalih, ki črpajo in siromašijo slovensko premoženje, ki ga niso sami ustvarili. Njegov lik je v nasprotju s pritlehnostjo slovenske realnosti, kot sta v nasprotju duhovno bogastvo in primitivizem, skromnost in pohlep, delavnost in lenoba, darovanje in kraja, ali v še bolj enostavnem kontekstu: Miklavž in parkelj.

Prav zato smo veseli, da se PLEMENITO GABRIELOVO SRCE VRAČA v naše kraje. Če ga bomo razumeli, ga bomo cenili in spoštovali. Če ga bomo spoštovali, bomo duhovno dozoreli, razsvetlili in obogatili našo prelepo domovino. Otroci Posavja nam bodo zelo hvaležni. Lahko se bodo normalno razvijali in se sproščeno veselili jutrišnjega dne.

    Lojze Kunej,

                                                                           predsednik društva Gabriel Giraud

                                                                           Brestanica, v juniju 2018