Ko se je usedel na enega od tistih štorov, ki so štrleli iz zemlje, ga je vonj po novi pomladi, po velikem življenju, ki je pred njim, samostojna pot, ki se je z Zagrebom postavila predenj, tako prevzela, da se je sam sebi v trenutku zazdel, kot da je pravi baron.

„Pa ne propadli baron Kristijan!“ je prhnil predse kot osliček, ki bi se rad razbremenil vsega odvečnega tovora. „Jaz sem baron Radejev Janez, mladi purgar iz Zagreba!“

Komaj se je do sitega naužil lepote doline pod sabo, nasrkal opojnega vonja nove pomladi, napil svoje prve svobode, se je pripetilo nekaj povsem nepričakovanega. Izza velikega hrasta, ki se je z mogočnimi vejami dvigoval za štoroma visoko v nebo, je stopilo dekle, ki jo je dobro poznal. Bohorčeva Ana!

Da, Bohorčeva Ana!

Bila je lepo dekle, doma z Zdol, kraja na drugi strani hriba, a vendar blizu  Kostanjka. Živela je sama z materjo. Bila je kajžarjeva hči. Oče je utonil kot splavar na Savi. Z materjo sta prišli ob velikih delih večkrat v dnino na Radejevo kmetijo. Seveda Radejevi dnine niso mogli plačevati z denarjem, obema – njej in njeni materi – pa so se jeseni oddolžili s košarico krompirja, ob zakolu prašiča pa navadno tudi s tremi klobasami: z dvema kašnatima in eno meseno. Za Radejeve to ni bil prehud odtegljaj, Bohorčevima dvema pa je še tako majhna pomoč v hrani pomenila mnogo bolj dostojno preživetje kot sicer.

Janez je tedaj prvič opazil, da Ana pri svojih petnajstih letih ni samo lepo raščena, temveč da je že povsem odraslo dekle, ki jo še posebej bogatijo nabrekle prsi in polna bedra. Ima pa tudi lepo oblikovan vrat in kot pri kipu, ki ga je videl na glavnem zagrebškem trgu, čudovito izoblikovan obraz.

Da, Ana je bila na zunaj izjemno lepa in že od daleč nadvse prikupna.

Da je bila tako rekoč odraslo dekle, pa se ni videlo samo na zunaj, temveč tudi po njenem govorjenju. Revni ljudje odraščajo hitreje. V resnici pa je bila od vseh Radejevih fantov in deklet mlajša.

Čeprav je bil Janez res oblečen prav po gosposko, je bil na zunaj še vedno videti kot zelenec, Ana pa v vsej svoji ženski polnosti in naravni lepoti pravo odraslo dekle. Res pa je tudi bilo, da je prej, na domu, pri delu, ni nikdar pogledal s takimi očmi, kajti zanj je bila le dninarka oziroma hči dninarke Francke z druge strani hriba. Zdaj pa je pred njim stalo tako rekoč zrelo dekle in povrhu še v tako odpeti bluzi, da so se ji prav lepo videle zgornje obline prsi. Pa tudi krilo je imela nekam kratko in spodrezano, tako da so se videla njena stegna skoraj do polovice. Še posebej pa je Janeza presenetila Anina pričeska. Pri delu na Radejevi kmetiji je imela lase vedno zvite v figo, navadno pa tudi pokrite, podobno kot mama, z dolgo ruto. Tokrat pa je imela lase razpuščene, tako da so ji prosto padali po napol golih ramenih. Res, take Ane do tedaj še ni videl nikoli. Pa saj je nemogoče, da jih ima šele petnajst!

Ko je stopila proti njemu kot kaka srnica iz gozda, se je je Janez naravnost ustrašil. Rekel ji je:

„Kaj pa ti tukaj? Pa ne, da si me … čakala?“

Hotel jo je zbosti, češ, za dekleta z druge strani hriba se to vsekakor ne spodobi, še najmanj pa na Janezovi poti proti domu.

Ona pa se mu je samo kar nekam preveč domače zasmejala in mu izzivalno dejala:

„Pa se me menda ne bojiš?! Bojiš, v Zagrebu pa po krčmah loviš take frajle, ki niso veliko vredne!“

Janez sam ni vedel, kaj bi ji odgovoril. Na hitro ga je spreletelo, da so ga – ko se je kot pravi purgar sprehajal po Zagrebu – zagotovo zatožili domačini, s katerimi se je res srečal. Po drugi strani pa ga je postalo sram, da se je skušal tako na hitro pogospoditi. Pa čeprav je bil v resnici samo pekovski vajenec in raznašalec kruha. Zato ji je po daljšem premoru skromno odvrnil:

„Ni tako, kot so ti povedali drugi. Zagreb ni nobeno obljubljeno mesto in je treba trdo delati. Podobno kot doma na kmetiji. Le drugo delo opravljam tam.“

Stopila je še korak naprej, se usedla na štor ob njem in mu prizanesljivo rekla:

„Vem, da ti tudi tam daleč ni tako lahko. Nikjer ni. A – kot vidim po obleki – ti ne gre tako slabo. Mnogi se tako lepo oblečeni ne vrnejo niti iz Amerike. Ti pa si že v pol leta postal pravi gospod.“

Sam ni vedel, ali bi ji razložil, kako je prišel do gosposke obleke ali ne. Še najbolj od vsega pa je bil ponosen na svojo čepico. Snel si jo je z glave, tako da so se pokazali vsi njegovi črni kodri, jo položil na mah pred noge in hudomušno izjavil:

„Čepico imam pa res lepo, kajne?!“ V resnici pa se je hotel postaviti samo s svojimi črnimi skodranimi lasmi.

Ona pa mu je takoj zatem odvrnila:

„Pa ne samo čepica, tudi tisto, kar je običajno pod njo.“

Janezu je takoj postalo jasno, da ga Ana ni samo čakala, temveč ga je nameravala dobesedno osvajati. Osvajati kot osvaja dekle fanta. Seveda, ženske so vedno zrelejše od moških, z osvajanjem fantov je imela verjetno na drugih kmetijah že kar nekaj izkušenj. Tudi mama Francka je bila znana po tem, da se moških ni branila. Vsaj tako so govorili zlobni jeziki.

Ker Janez pred Ano ni hotel pustiti vtisa, da je glede žensk povsem neuk, ji je tudi sam  namenil poklon:

„Tudi ti si danes … nekam drugačna.“

Ona pa se mu je prav na široko nasmejala:

„A zato sem drugačna, ker nimam v roki motike?!“

Janez do tistega časa o ženskah ni veliko premišljeval. Čeprav je bil po svoje prav zaradi stikov z domačim baronom in zaradi tega, ker je bil na hitro vržen v veliki svet, nekoliko starejši od svojih vrstnikov, mu v velikem mestu ženske še niso kaj dosti rojile po glavi. Vedel je sicer, da so na svetu dvoje vrst ljudje, vedel je, kje je med njimi razlika. Slišal pa tudi je, da človek veliko lepše živi, če ima ob sebi ljubljeno osebo in ne hodi skozi življenje sam. Po drugi strani pa se je v Zagrebu komajda skobacal na noge in preprosto ni imel veliko časa misliti nanje. Edini stik je imel s tisto strežnico v krčmi, pa še tista se mu je bržčas tako prikupno smejala samo zato, ker ji je dal za pijačo. Kaj več pa do tistega časa ni imel opravka z nobeno. Pomislil je, kako bi lepemu dekletu, kot je Ana, polaskal gospod Franjo in iz globin svojega srca potegnil naslednje besede:

„Ne, ne, zame nisi bila nikoli … navadna. Ti si ena najlepših … Ne, popravljam izjavo, najlepše dekle z obeh bregov Save … Oprosti, ker ti tega nisem povedal še nikoli prej.“

Ob tem mu je bilo tako nerodno, da bi se takoj pogreznil v zemljo, če ne bi sedel na trdem štoru.

Ona pa se mu je še za ped približala, tako da se ga je z robom obleke dotaknila, in mu nagajivo odvrnila:

„Aha, v Zagrebu si se pa naučil tudi lepo lagati … In če te prav razumem, si mi to nameraval povedati že večkrat, pa nisi našel pravih besed …“

Postalo mu je še veliko bolj nerodno kot prej. Očitno ga je razumela povsem narobe. Res mu je bila že od nekdaj všeč, toda ker je bila mama Francka vedno ob njej, niti v sanjah ni nikoli upal pomisliti nanjo. Brata Matej in Marko sta res nekega deževnega dne na senu razglabljala o tem, da bo Ana kmalu prav prijetna igračka za na steljo, sam pa je bil tedaj tako jezen nanju, da se je raje s skednja po dežju podal v hišo, saj takih bedarij pač ni želel poslušati. Zdaj pa je tudi sam prvič pomislil na to …

Toda ker se jo je v resnici pravzaprav predvsem bal, je hipoma vstal in skušal čim prej oditi z vročega prizorišča.

Ana pa …

Pritisnila se je k njemu še bolj tesno, v roke vzela njegovo drhtečo roko ter mu jo čisto narahlo potisnila pod svojo bluzo, naravnost na svoje lepo oblikovane prsi. Ob tem mu je  tudi sama drhtečega glasu rekla:

„Ne boj se me! Vem pa, da sem ti že od nekdaj všeč … Ali čutiš, kako mi bije srček?“

Janez je res čutil njeno srce, še bolj pa je občutil v svoji roki njene trde prsi, njeno mehko kožo, njeno dišečo polt. Zdelo se mu je, kot bi mu roko položila na najbolj vroče mesto na telesu, tako rekoč sredi ognja.

Pri tem se mu je zgodilo še nekaj povsem nepričakovanega. Ko se je takole z roko – po Anini želji – dotaknil njenih prsi, je v trenutku vzplamtelo vse njegovo telo kot vulkan. Zdelo se mu je, kot da bo v hipu izbruhnil in se razletel na male koščke. V hlačah pa je prvič v življenju začutil svojo moškost tako močno, da ga je kar zabolelo. O, presneta ženska, v kakšno nerodnost ga je spravila!

Naslov: Izgubljeno srce; skrivnostna povest meniha trapista iz Rajhenburga
Avtor: Ivan Sivec
Spremna beseda: Irena Fürst in Lojze Kunej
Ilustracije in oblikovanje naslovnice: Tina Švajger Sivec
Založba: ICO d.o.o.
Obseg: 175 x 245 mm, 304 strani enobarvni tisk + barvne fotografije
Leto izida: 2018
Zbirka: Slovenske zgodovina št. 15; Slovenske grajske zgodbe št. 2
ISBN: 978-961-6868-91-4

Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici – tudi kot e-knjigo.

• COBISS
• E-EMKA
• BIBLOS