/ iz vsebine: /

Julija Primc, kot jo je upodobil Matevz Langus

Julija Primic, kot jo je upodobil Prešernov znanec Matevž Langus

Poet tvoj nov Slovencem venec vije

Leta 1833 pomlad dolgo ni obiskala Ljubljane. Zima se ni in ni hotela posloviti, ob koncu marca pa se je končno otoplilo in razkošna pomlad je planila v deželo, kot bi se zavedela zamude. Drevje je čez noč vzbrstelo, pisano pomladno cvetje je v nekaj dneh prekrilo grajski hrib in lastovke so se vrnile v mesto. Na vsakem koraku je kipelo novo življenje, novo pričakovanje, novo upanje.

Pomladno razpoloženje so dodatno razburkali velikonočni prazniki. Zdelo se je, kot da je glavno mesto Kranjske po dolgi in hudi zimi čez noč oživelo. Po dolgih ulicah, tlakovanih z granitnimi kockami, so ropotali težki vozovi in poskakovale gosposke kočije, po pločnikih so se sprehajale ponosne postave v frakih in s cilindri na glavah, med njimi pa so se smukale dame v pisanih klobučkih.

Čeprav so se meščani, rokodelci in kmetje, ki so oživljali belo mesto pod grajskim hribom, zavedali, da jih čaka očiščenje, so brezskrbno uživali v praznovanju. Celo velike raglje, ki so se namesto zvonov oglašale iz lin cerkvenih zvonikov, so ropotale slovesneje in bolj vzneseno kot po navadi.

»Glejta, da se bosta vedli hiši in stanu primerno!« je mati Julijana naročala hčerki Juliji in nečakinji Marički. »Danes je velika sobota. Spogledovanje se ne spodobi.«

»Brez skrbi, mama,« je razposajeno vzkliknila Julija. Mati jo je imela zelo na kratko, zato se je vsakega pobega od doma neznansko veselila. Po dolgem, mučnem posedanju v hiši in poslušanju večnih pridig o spodobnosti bo končno zadihala na vsa pljuča. Medtem ko je na mestnih ulicah kraljevala pomlad, je v Primičevi hiši kot večino dni v letu vladala zima.

Julija si je tisto sobotno dopoldne nadela svetlo zeleno obleko, se prepasala z modrim trakom in si na glavo posadila nagajiv klobuček, ki je že od daleč opozarjal na pomladno vedrino in se posmehoval turobnemu životarjenju.

»In da bosta zares obiskali pet cerkva!« je mati Julijana s praga zaklicala za dekletoma. Toda Julija in Marička njenih opozoril nista več slišali.

V spomin na petero božjih ran bi morali obiskati pet cerkva z božjim grobom, šele potem bi lahko pričakovali popoln odpustek.

»Še dobro, da sva spoved opravili v četrtek,« je rekla Julija. »Tako imava danes več časa za obisk cerkva.«

»Kam greva najprej?« jo je pogledala sestrična, Urschbauerjeva Marička, ki ji je želela vedno v vsem ustreči. Marička ni bila lepo dekle, tudi nevesta z bogato doto ni bila, imela pa je druge dobre lastnosti. Bila je iskrena in poštena mladenka, tako rekoč poosebljena resnicoljubnost. Ni znala lagati, ni se znala sprenevedati, ne dobrikati. Kar je rekla, je veljalo kot pribito, pa četudi so bili ljudje zaradi njenih besed prizadeti. In prav to je bilo tisto, kar je Julija najbolj cenila.

»Kaj, če bi letos najprej obiskali trnovsko cerkev?« je prešinilo Julijo. »Začniva s trnovsko, ki je najbolj oddaljena, končajva pa z domačo, šempetrsko.«

Založba: Karantanija Ljubljana
Leto izdaje: 2006
Obseg: 154 strani
Format: 20,6 x 14,4 cm
Naklada: 1500 izvodov trde platnice

Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici, tudi v obliki e-knjige.

• COBISS
• BIBLOS
• BELETRINA DIGITAL

• COBISS
• AUDIBOOK

Andrej Bartolj: JULIJA IZ SONETNEGA VENCA

JULIJA PRIMIC (1816-1864)

Julija Primic je bila hči uspešnega ljubljanskega trgovca Antona Primca (1781-1816) in Julijane Hartl (1786-1855), prav tako iz ljubljanske trgovske družine. Par se je poročil 23. junija 1807 v ljubljanski stolnici. V zakonu sta se rodila dva otroka: sin Janez Krstnik (1813-1832) in hčerka Julija (30. maj 1816-2. februar 1864).

Julijin oče Anton Primic se je začel ukvarjati s trgovino že pri devetnajstih letih starosti. Bil je sicer šibkega zdravja, a zelo delaven, nadarjen in podjeten. Komaj 35-letnega pa ga je 1. avgusta pobrala jetika. Njegova hči Julija je bila takrat stara šele dva meseca. Trgovino je v skrčenem obsegu vodila naprej njegova vdova Julijana. Spomladi 1832 je umrl Julijin starejši brat, 19-letni Janez Krstnik Primic. Tako sta mati in 16-letna hči Julija ostali sami. Ker ni bilo več moškega naslednika za trgovino, jo je vdova dala v najem oziroma pozneje popolnoma opustila.

Mati in hči sta živeli v Ljubljani v Gledališki ulici 43. Pri njima je od leta 1833 do 1835 živela tudi Ana Jelovšek, rojena 6. junija 1823, hčerka paznika Martina Jelovška z Mestnega trga, ki jo je Julijana Primic vzela za svojo. Leta 1835 je odšla služit k odvetniku dr. Crobathu. Tam jo je spoznal Prešeren in z njim je imela pozneje tri otroke: Terezijo, Ernestino in Franceta. Prvič je Ana Jelovšek s Prešernom zanosila sredi februarja 1839.

Če verjamemo Prešernu, je pesnik Primčevo Julijo prvič uzrl in se vanjo takoj zaljubul na veliko soboto 1833 ob deseti uri v trnovski cerkvi, kot se da razbrati iz njegovega soneta Je od vesel’ga čsa teklo leto. Poznavalci njegovega dela pa se nagibajo k temu, da so že Gazele, ki so izšle v posebni prilogi k Iliriskemu listu 13. julija 1833, posvečene takrat 17-letni ljubljanski lepotički. Na videz sta se zagotovo poznala že prej. Nobenega dvoma pa ni, da je Primčevi Juliji posvečen Sonetni venec, o čemer konec koncev povsem jasno govori akrostih PRIMICOVI JULJI.

Vendar Julija Prešernu ni bila usojena. Za svojega sina Jožefa Anzeln jo je uspel zasnubiti Prešernov nekdanji predstojnik na finančni prokuraturi, dvorni svetnik in finančni prokurator Anton pl. Scheuchenstuel.

V Ljubljani se je zakoncema rodilo pet otrok, najprej štiri hčere: Marija Julijana (9. maja 1840), Marija Ana (2. avgusta 1841), Antonija Marija (23. januarja 1844) in Jožefa Terezija (17. septembra 1846), zadnji otrok pa je bil sin edinec Jožef Viljem (28. maja 1850).

Leta 1850 je bil Julijin mož povišan in imenovan za predsednika novourejenega okrožnega sodišča v Novem mestu. Zaradi oblastnosti so ga mnogi imenovali tudi Dolenjski Napoleon. V Novem mestu sta, kot je zapisal Janez Trdina, tisti čas ‘v vseh rečeh svet dajala in odločala’ prošt Jernej Arko in Jožef pl. Scheuchenstuel. Slednji je imel navado, da se je na uboge slovenske pare na sodišču zadiral: »Jaz čem vedet, da čte vi vedet!« To so bile menda tudi edine slovenske besede, ki jih je izgovoril.

Spomine na Primčevo Julijo nam je zapustil tudi Janez Trdina in sicer v pripovedkah Dve ljubici in Doktor Prežir. Dolenjski Napoleon in Primčeva Julija sta namreč z otroci in staro Primčevko živeli v gradič Neuhof v Kandiji, na desnem bregu Krke, pod kapiteljskem gričem. Julijin mož Jožef. pl. Scheuchenstuel (1808-1873) je namreč gradič kupil in v njem je prebivala Julija vse do svoje smrti. Tako Julijin mati kot Prešernova Lavra sta pokopani na bližnjem šmihelskem pokopališču, kjer so Prešernovi (in Julijini) oboževalci pred nekaj leti oba spomenika tudi obnovili, uredili Julijino sprehajalno pot ipd. Neuhof je namreč spadal pod šmihelsko faro, čeprav sta bila Julija in njen mož veliko bolj vezana na Novo mesto, kamor je Julija redno hodila k maši, njen spovednik pa je bil znani frančiškanski duhovnik  Ladislav Hrovat, imenovan na kratko pater Lacko. Dolenjski gradič Prežek v Cerovem Logu pa je bil tudi res sedem let v lasti Andreja Smoleta (1833-1840) in znano je, da so se tam France Prešeren, Andrej Smole in Anastazij Grűn prav prešerno zabavali.

Starejša Julijina hčerka Julija, ki ji je bila menda od vseh najbolj podobna, se je poročila 24. januarja 1859 v šmihelski cerkvi, zakonca pa sta se nastanila v Ljubljani v Primčevi hiši. Druga in tretja hčerka sta se poročili s častnikoma 7. lovskega bataljona, ki je bil tedaj nastanjen v Novem mestu. Poroki bi morali potekati pred Julijino smrtjo v februarju 1864, pa je materina smrt to preprečila. Kaj dosti pa hčerki nista čakali in sta se obe poročili samo dva meseca po Julijini smrti, v šmihelski cerkvi, le nekaj metrov stran sveže materine gomile.

Novico o Julijini smrti je iz Novega mesta v Laibacher Zeitung z dvotedensko zamudo sporočil sodnik uradnik Franc Zorko in zaradi tega izgubil službo. Pa tudi Julijin mož ni imel posebne sreče. Po ženini smrti se je s četrto hčerko in sinom preselil v Gradec, kjer se je leta 1870 upokojil, dve leti zatem nesrečno izgubil tako rekoč vse premoženje in leta 1873 umrl.

Zdi se, da je Julijino poznanstvo in povezanost s Prešernom – pa kakršno koli je že bilo – usodno vplivalo tudi na Julijino življenjsko pot, precej pa tudi na življenje in delo njenega moža viteza Jožefa pl. Scheuchenstuela. V knjigi, ki jo imate v rokah, je to napisano precej podrobno, z dovoljeno pisateljsko domišljijo, pa vendar vse sloni na resničnih in preverjenih dejstvih, o čemer priča tudi pred tem zapisom navedena strokovna literatura in avtentično slikovno gradivo.

Andrej Bartelj