Julija iz Sonetnega venca

Oob 190. obletnici Julijinega rojstva

Julija iz Sonetnega venca je biografski roman, ki prikazuje življenjsko pot Julije Primic, Prešernove Laure, pozneje poročene z vitezom Jožefom pl. Scheuchenstuelom. Doslej je bilo bolj ali manj znano samo usodno srečanje Prešernove muze in našega največjega pesnika na veliko soboto v trnovski cerkvi, seveda pa je bila znana predvsem zaradi Prešernovega neminljivega Sonetnega venca in akrostiha v magistralah: PRIMICOVI JULJI.

Pisatelj Sivec pa je pripoved razpredel vse od prvega srečanja s Prešernom do izida Venca, njene zaroke z drugim ženinom in vse tja do konca njenih dni. Knjigo bogatijo tudi številni faktografski zapisi in slike o njeni poroki, njenih petih otrocih, življenju v Ljubljani in v novomeškem gradu Neuhof… Tja do zadnjega počivališča v Šmihelu pri Novem mestu. Prva bralka V. R. je o knjigi rekla zapisala: Pretresljivo, globoko, boleče…

Odlomek iz knjige

/ iz vsebine: /

Julija Primc, kot jo je upodobil Matevz Langus

Julija Primic, kot jo je upodobil Prešernov znanec Matevž Langus

Poet tvoj nov Slovencem venec vije

Leta 1833 pomlad dolgo ni obiskala Ljubljane. Zima se ni in ni hotela posloviti, ob koncu marca pa se je končno otoplilo in razkošna pomlad je planila v deželo, kot bi se zavedela zamude. Drevje je čez noč vzbrstelo, pisano pomladno cvetje je v nekaj dneh prekrilo grajski hrib in lastovke so se vrnile v mesto. Na vsakem koraku je kipelo novo življenje, novo pričakovanje, novo upanje.

Pomladno razpoloženje so dodatno razburkali velikonočni prazniki. Zdelo se je, kot da je glavno mesto Kranjske po dolgi in hudi zimi čez noč oživelo. Po dolgih ulicah, tlakovanih z granitnimi kockami, so ropotali težki vozovi in poskakovale gosposke kočije, po pločnikih so se sprehajale ponosne postave v frakih in s cilindri na glavah, med njimi pa so se smukale dame v pisanih klobučkih.

Čeprav so se meščani, rokodelci in kmetje, ki so oživljali belo mesto pod grajskim hribom, zavedali, da jih čaka očiščenje, so brezskrbno uživali v praznovanju. Celo velike raglje, ki so se namesto zvonov oglašale iz lin cerkvenih zvonikov, so ropotale slovesneje in bolj vzneseno kot po navadi.

»Glejta, da se bosta vedli hiši in stanu primerno!« je mati Julijana naročala hčerki Juliji in nečakinji Marički. »Danes je velika sobota. Spogledovanje se ne spodobi.«

»Brez skrbi, mama,« je razposajeno vzkliknila Julija. Mati jo je imela zelo na kratko, zato se je vsakega pobega od doma neznansko veselila. Po dolgem, mučnem posedanju v hiši in poslušanju večnih pridig o spodobnosti bo končno zadihala na vsa pljuča. Medtem ko je na mestnih ulicah kraljevala pomlad, je v Primičevi hiši kot večino dni v letu vladala zima.

Julija si je tisto sobotno dopoldne nadela svetlo zeleno obleko, se prepasala z modrim trakom in si na glavo posadila nagajiv klobuček, ki je že od daleč opozarjal na pomladno vedrino in se posmehoval turobnemu životarjenju.

»In da bosta zares obiskali pet cerkva!« je mati Julijana s praga zaklicala za dekletoma. Toda Julija in Marička njenih opozoril nista več slišali.

V spomin na petero božjih ran bi morali obiskati pet cerkva z božjim grobom, šele potem bi lahko pričakovali popoln odpustek.

»Še dobro, da sva spoved opravili v četrtek,« je rekla Julija. »Tako imava danes več časa za obisk cerkva.«

»Kam greva najprej?« jo je pogledala sestrična, Urschbauerjeva Marička, ki ji je želela vedno v vsem ustreči. Marička ni bila lepo dekle, tudi nevesta z bogato doto ni bila, imela pa je druge dobre lastnosti. Bila je iskrena in poštena mladenka, tako rekoč poosebljena resnicoljubnost. Ni znala lagati, ni se znala sprenevedati, ne dobrikati. Kar je rekla, je veljalo kot pribito, pa četudi so bili ljudje zaradi njenih besed prizadeti. In prav to je bilo tisto, kar je Julija najbolj cenila.

»Kaj, če bi letos najprej obiskali trnovsko cerkev?« je prešinilo Julijo. »Začniva s trnovsko, ki je najbolj oddaljena, končajva pa z domačo, šempetrsko.«

Project Description