To ni šov, niti televizijski resničnostni šov, temveč resnica, ki se je pred nedavnim zgodila pred tvojimi očmi. Pravzaprav se ni zgodila včeraj, temveč danes zjutraj, nekaj minut pred tem, preden si vzel to knjigo v roke. In če pogledaš resnici v obraz, se boš morda tudi zavedel, da se vse tole v nekem pogledu dogaja še zdaj, tu in ta čas. Vsi mi pa še vedno stojimo ob strani in se delamo, kot da se ni nič zgodilo …

In da ne bo kakšne čudne frke! To ni zgodba samo za pridne punčke z barvnimi slikanicami ob zglavju, za zgledne fantke v maminem naročju, za idealne objete starše na večernem sprehodu, za zaspane profesorje v prašnih kabinetih … Pač pa je resnična zgodba, namenjena vsem nam. Luka pa jo je povedal samo zato, da se ne bi ponovila še komu drugemu.

Pa še to! To se ni zgodilo nekje daleč v podivjani Ameriki, pa tudi ne v zategnjeni Angliji, še manj v od vročine ponoreli Italiji, niti v poštirkani Avstriji, temveč pred tvojim nosom, na slovenskih tleh. Mi vsi pa tega še vedno nočemo videti. Kot da to niso naši odraščajoči otroci, naši najbližji prijatelji, nasploh naši najdražji ljudje. In da samo zato raje prvi list preskočimo, spregledamo, ga naredimo za nepomembnega, da bomo potem brez kančka slabe vesti obrnili zadnji list.

A kljub temu začnimo!

Start! Start, ki je usodno povezan s ciljem.

Bilo pa je takole …

Na koncu svetovne žurke, takšne žurke, kakršne Luka še ni doživel, so od vseh drugih udeležencev trije žurerji obsedeli v kopalnici sami.

Na kratko o njih!

Najprej si pred oči prikličite Luko! To je visokorasel fant pri dobrih enaindvajsetih, takšen ljubljanski model, kakršnih ni več. Poslednji model. Zadnji ljubljanski car. Model za zgodovino. Odprt tip, zgovoren, vedno poln akcije, pravi ljubljanski frajer. Imel je na kratko pristrižene lase, oblečen pa je bil v tesne kavbojke in v belo majico z okroglim vratnim izrezom. Spredaj je bila vsa majica poškropljena s krvjo, zadaj umazana od rdeče barve zidu. Oči so mu plavale nekje v megleni daljavi, noge so mu visele nekje pod stropom kopalnice.

Sedel je na vrhu pralnega stroja, glavo, podprto kot pri Mislecu, je imel sklonjeno naprej, z obraza mu je tja dol na ploščice kapljala kri.

Kaplja za kapljo.

Njegov brat Jaka, leto dni starejši, je bil po postavi in zunanjem videzu precej podoben svojemu bratu. Vendar povsem drugačen model. Že na zunaj je bil videti precej bolj umirjen, spedenan, razumevajoč.

Pripis za Jako! Fotrova mazica. Pri dvaindvajsetih menda še vedno povsem pod očetovim vplivom.

A kljub temu je bil tudi on tokrat povsem izgubljen v drugih svetovih.

Sara, dekle fantovskega videza. Da je bila res prava zrela punca, jo je izdajala bluza, izpod katere so se ji dvigovale hlastajoče prsi. Na vsakih nekaj sekund so se ji vršički prsi izpod blaga dvignili in spet spustili. Videti je bilo, kot da komajda še diha. Kot riba na suhem. Nemočna je sedela ob Jaki, v kopalnici na tleh, in zrla v prazno.

»Mami, sori!« je po dolgem premoru zastokal na ves glas. »Umrl bom! Ne morem več. Z menoj je konec!«

Brat Jaka se je komaj vidno zdrznil, vendar ni imel niti toliko moči, da bi ga pogledal. Kar sedel je tam spodaj, ob košu za umazano perilo, in še naprej strmel v prazno, kot bi bilo tudi zanj vse končano.

»Stric Tone, sori!« je že drugič zahlipal. Videti je bil kot rezervni Kristus. »Umrl bom. Pa tako dober človek si bil zame!«

Sara je komaj vidno obrnila glavo navzgor, vendar tudi ona ni imela nobene moči več. Vsi trije so bili na koncu.

Konec, finiš, aut.

»Oprostite mi!«

Vsi trije so bili prepričani, da se po tistem čudnem postavljanju z uživanjem benga in po grozovitem dogodku na balkonu resnično poslavlja za zmeraj. To so bili torej njegovi zadnji vzdihljaji. In to zadnji vzdihljaji fanta, ki ga je poznalo in občudovalo pol Ljubljane. Zadnji vzdihljaji športnika, ki je zmagal na vseh slovenskih tekmovanjih. Zadnji vzdihljaji frajerja, ki je položil vsako drugo Ljubljančanko. Zadnji vzdihljaji modela, kakršnih ni več.

Ko se je nagnil naprej, mu je s krvavega čela kapnila na tla še ena velika debela kaplja krvi. Na tleh se je spojila z drobnimi kapljami, ki so bile kot rdeče zvezdice posute po ploščicah okoli nje.

Zagledal se je vanje kot v svoje ogledalo. Na lepem se mu je zazdelo, da pod seboj ne vidi samo na desetine krvavih kapljic, temveč da so se pred njegovimi očmi pojavile slike njegovih najbližjih ljudi.

Pravi družinski album. V vsaki kapljici se je zrcalila druga slika. V prvi kaplji krvi je bila slika njegovega očeta, v drugi se je lesketala sličica mame, v tretji …

Vse pa so ga gledale nekam začudeno, zvedavo, že kar bebasto.

»Ja, kaj pa buljite vame, prekleto?! Umrl bom! Pa kaj zato! Ne bom ne prvi ne zadnji. In umrl bom še danes, zdajle bom umrl!« je nemočno udaril s pestjo po pralnem stroju. Udaril in se čudno umiril. Kot da bi mu smrt že za zmeraj sedla za vrat in se je ne more več znebiti.

Usodi se ne da ubežati.

V zraku je bil konec, v zraku je bila smrt.

In vsi trije so bili prepričani, da bo od vseh treh v kopalnici umrl prav on, Luka.

Tudi sam je to pričakoval.

Tedaj ni še nihče od njih vedel, da se lahko življenjski račun izide tudi drugače …

Založba: Založba ICO Mengeš
Leto izdaje: 2007
Obseg: 192 strani
Format: 21.6 x 14.4 cm
Naklada: 1.000 izvodov trde platnice

Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici – tudi kot e-knjigo.

• COBISS
• BIBLOS
• BELETRINA DIGITAL

prof. dr. Janez Tomažič: JUTRI BOM UMRL

Vsako obdobje zgodovine človeštva je bilo obremenjeno z neko kugo svojega časa. Npr. z gobavostjo, omenjeno v babilonskih klinopisih, staroegipčanskih hieroglifih in Svetem pismu stare zaveze, ali tisto pravo bubonsko kugo, ki je pomorila cela mesta in narode, do sifilisa, tuberkuloze in do črnih koz, ki jih je Svetovna zdravstvena organizacija s strategijo »išči in zatiraj« leta 1977 dokončno zatrla in slavila enega največjih dosežkov moderne medicine. Sodobni čas je vnesel v družbo globalne spremembe: seksualna revolucija v šestdesetih letih, svobodnejši odnos in razmah homoseksualnosti v razvitem svetu, liberalnejši odnos do mamil, silni razmah prevoznih sredstev in turizma in s tem mešanje populacij, liberalizacija navad in običajev ter konec koncev tudi napredek moderne medicine, ki je uvedla tehniko intravenskega dajanja učinkovin in transfuzijo krvi. To so verjetno glavni razlogi, ki nosijo odgovornost za nastanek »nalezljive smrti« našega časa , nove kuge, kuge 20. in 21. stoletja.

Z letom 2007 je za nami že četrt stoletja od prvega opisa bolezni, ki so jo kasneje poimenovali sindrom prodobljene imunske pomanjkljivosti (angl. acquired immunodeficiency syndrome, okr. aids). Epidemija okužbe s humanim virusom imunske pomanjkljivosti (angl. human immunodeficiency virus, okr. HIV) pa žal ostaja še vedno neobvladljiva in v glavnem množicam nevidna. Glede svetovnih razsežnosti je posebno nevidna za razviti svet. Okužba ima danes pandemične razsežnosti, umrlo je že več kot 25 milijonov ljudi, več kot 40 milijonov pa je okuženih. V razvitem svetu je razvoj protiretrovirusnih zdravil (zelo učinkovitega protiretrovirusnega zdravljenja, angl. highly active antiretroviral therapy, okr. HAART) in strategij zdravljenja spremenil okužbo s HIV od hitro potekajoče smrtonosne bolezni v kronično obvladljivo okužbo. Na voljo imamo zelo učinkovita zdravila, ki so vse bolj prijazna do bolnikov in jim omogočajo vse boljšo kvaliteto življenja. Poleg boljših zdravil je vse več tudi znanja, kako jih uporabiti na najboljši možen način pri še nezdravljenih in pri že zdravljenih bolnikih, ki imajo že odporne viruse na zdravila. Pri vseh bolnikih, tistih z divjim virusom (še ni odporen na zdravila) in pri tistih z že odpornimi virusi, je temeljni cilj zdravljenja popolno zavrtje razmnoževanje virusa. Na izbor zdravljenja vplivajo specifične značilnosti bolnika, predvsem pa testiranje odpornosti virusa na različna protiretrovirusna zdravila. Tudi za bolnike, ki jih je težko zdraviti zaradi pretekle izpostavljenosti številnim zdravilom, povezane s križno odpornostjo na številne učinkovine, imamo na voljo nova zdravila, ki jim omogočajo dobro nadzorovanje virusnega razmnoževanja. Temelj uspešnega zdravljenja je bolnikovo sodelovanje, adherenca oz. predanost zdravljenju, saj mora vsakodnevno redno uživati zdravila (vsaj v 95%). Uspehi odpirajo nove izzive pri obvladovanju HIV/aidsa. Zaradi dolgotrajnosti zdravljenja je potrebno strateško klinično planiranje že na njegovem začetku, tako z individualnim pristopom, kot z upoštevanjem številnih nevarnosti dolgoročnega zdravljenja. Umrljivost oseb, okuženih s HIV, je še vedno večja od umrljivosti v splošni populaciji, narašča pa delež smrti, ki niso neposredno povezane z aidsom in so posledica srčno-žilnih, jetrnih in ledvičnih zapletov bolezni oz. zdravljenja.

Kakšen je naravni potek bolezni?

Številnih virusov, s katerimi se človek tekom življenja lahko okuži, se ne more nikoli znebiti. Sem sodijo predvsem virusi iz skupine herpesvirusov, ki pa ne povzročajo napredujoče bolezni, ker jih zaščitni obrambni sistem uspešno nadzoruje. Okužba s HIV pa je progresivna bolezen, saj se že nekaj tednov po primarni okužbi imunski sistem intenzivno odzove in pri polovici okuženih 8 do 10 let dokaj uspešno obvladuje okužbo. Nasprotno pa se pri nekaterih okuženih lahko razvije aids že 12 mesecev po okužbi, drugi pa ostanejo asimptomatski tudi 25 let ali več. Vsi vzroki različnih potekov bolezni niso poznani, dokazi pa so, da je naravni potek okužbe povezan z dogodki ob primarni okužbi (količina virusa, s katero se oseba okuži) v povezavi z genetiko virusa in gostitelja. Kakšen bo potek okužbe, lahko v veliki meri predvidimo 6 do 12 mesecv po primarni okužbi, ko pride do točke ureditve (angl. set point), kar lahko spremljamo s koncentracijo virusa v krvi (virusno breme) in koncentracijo posebne podskupine belih krvnih celic (levkociti) imenovanih celice CD4, ki so glavne tarče okužbe in jih HIV najbolj uničuje. Celice CD4 so žal tudi osrednje celice imunskega sistema, ki ga uravnavajo, brez njih je imunski sistem kot razglašen orkester. V obdobju točke ureditve nam veliko virusno breme in manjhna koncentracija celic CD4 napoveduje hitrejše napredovanje okužbe.

Zakaj bolezen ni ozdravljiva?

Nasprotno od drugih infekcijskih bolezni, kjer se zdravljenje po določenem, večinoma krajšem obdobju prekine, pri zdravljenju okužbe s HIV ne velja pravilo medicus curat, natura sanat (zdravnik zdravi, narava ozdravi). Ko začnemo bolnika zdraviti, moramo tudi, ko dosežemo popolno zavretje razmnoževanja virusa in tudi, ko se imunski sistem popolnoma obnovi, nadaljevati z zdravljenjem. Dedna zasnova virusa se vgradi v dolgoživeče spominske celice CD4 (celice z večletno razpolovno dobo). Te celice predstavljajo »latentna skladišča« virusov, ki vodijo v številne klinične probleme. Latentno okužene celice CD4 so glavni omejitveni dejavnik, ki preprečujejo popolno odstranitev virusov (eradikacija) iz organizma, kljub učinkovitem ART, ker zdravila ne morejo delovati na viruse, ki se ne razmnožujejo. Latentna skladišča se ustvarijo v zgodnjem obdobju okužbe. Zgodnje zdravljenje lahko zmanjša velikost teh skladišč, ne more pa jih povsem preprečiti. Ko bolnik preneha uživati zdravila, latentna skladišča predstavljajo izvor virusov. Rezultati študij so dokazali, da je pri zdravljenih bolnikih, pri katerih vzdržujemo koncentracijo virusa v krvi (viremija) pod 50 virusnih kopij v enem mililitru krvi, možno dolgoročno nadziranje virusnega razmnoževanja in okužba ne napreduje.

Zakaj okužbe ne začnemo zdraviti takoj, kot to velja za ostale infekcijske bolezni?

Za zdravljenje se ne odločimo prezgodaj, ker s tem bolnika še dolgotrajneje izpostavimo zdravilom in njihovim stranskim učinkom. Še bolj pomembno pa je, da z zdravljenjem ne zamudimo, saj lahko pride do zelo nevarnih zapletov bolezni, ki bolniku puščajo trajne posledice. Z zdravljenjem se mora vedno strinjati tudi bolnik, biti mora motiviran za zdravljenje, najbolje je, da si zdravljenja želi. Takrat je sodelovanje (adherenca) bolnika najboljše.

Vedno zdravimo s kombinacijo treh zdravil, ker s tem preprečimo razvoj odpornih virusov. Izbira začetnega režima zdravljenja je zelo pomebna in je v veliki meri odvisna od značilnosti bolnika in od značilnosti posameznega zdravila. Pri izbiri zdravil želimo, da bi bolnik čim dlje ostal na prvem režimu zdravljena in imel čim boljšo kvaliteto življenja.

Ali večletno jemanje zdravil lahko bolniku škoduje?

Kaže, da bomo s sodobnimi protiretrovirusnimi režimi zdravljenja večini bolnikov lahko podaljšali življenje za več desetletij. Z dolgoletnim zdravljenjem bolnikov pa spoznavamo številne neželene učinke zdravil, ki pospešijo staranje bolnika. Zdravila pogosto povzročajo motnje v presnovi glukoze (razvije se lahko tudi sladkorna bolezen), posledično lahko pride do motenj v presnovi maščob (povečanje holesterola). Presnovne motnje pospešuje aterosklerozo in povzroča zgodnje zaplete na žilju (miokardni infarkt, možgansko kap, okvaro ledvic in obodnega žilja). Protiretrovirusno zdravljenje je povezano tudi s pojavom lipodistrofije (prerazporeditev telesnih maščob). Nekatera zdravila povbzročajo »lipoatrofijo«, ki se kaže z upadlimi lici ter hujšanjem v okončine in zadnjico. Nekatera zdravila povzročajo nabiranje maščob na trebuhu in na zatilju.

Kako se lahko okužimo s HIV?

Že kmalu po začetku pandemije so opisali načine prenosa HIV. Le-ti se kasneje niso spremenili, zato tudi zaščita pred okužbo ostaja enaka.

Prenos preko spolnih odnosov in krvi:

Pri enem nezaščitenem spolnem odnosu z okuženo osebo je povprečno tveganje 0,2%. Tveganje je večje, če je oseba, ki je izvor HIV, v začetnem ali v kasnem obdobju okužbe, ko je koncentracija virusa v telesnih tekočinah velika. Na novo okužena oseba najpogosteje prenese virus na druge osebe v prvih mesecih po okužbi, ker je takrat najbolj kužna in ker ne ve za svojo okužbo. Pri spolno prenosljivih boleznih z ulceroznimi spremembami na spolovilu je možnost prenosa virusa sedemkrat večja. Najbolj so nevarni homoseksualni spolni odnosi, največja je nevarnost za pasivnega udeleženca (receptivni analni odnos). Pri heteroseksualnih spolnih odnosih se virus nekajkrat bolj učinkovito prenese z moškega na žensko kot obratno (bolj nevaren je receptiven vaginalni odnos).

Virus se lahko prenese z injiciranjem preko kože (bodisi v podkožno tkivo ali v žilo). Ta način je posebno nevaren med intravenskimi narkomani, ki si izmenjavajo igle in ostali pribor za injiciranje. Pri tem obstaja še večja nevarnost za prenos virusov, ki povzročajo okužbo jeter (hepatitis), npr. hepatitis C in hepatitis B.

V obdobju po uvedbi obveznega testiranja krvodajalcev na HIV v Sloveniji (6.1.1986) nimamo poročila o prenosu HIV okužbe s pripravki iz krvi, niti s celičnimi sestavinami, niti z izdelki iz plazme.

V spodnji tabeli so prikazani deleži tveganja za prenos HIV pri enkratnem nezaščitenem spolnem stiku z okuženo osebo in pri enkratni souporabi igel in brizg med intravenskimi narkomani, med katerimi je nekdo/več okuženih.

tvegano vedenje                                                        delež tveganja

vbod z votlo iglo, v kateri je okužena kri …………………………….  0,33 %

razlitje okužene krvi po poškodovani koži/nepoškodovani sluznici …..0,1 %

souporaba igel in brizg z okuženim intravenskim narkomanom ……… 0,7 %

transfuzija ene vrečke krvi v Sloveniji (naključne) ………………….    0,0002 %

receptivni analni spolni odnos z okuženo osebo ……………………   1-3 %

insertivni analni spolni odnos z okuženo osebo …………………….  < 0,1 %

receptivni vaginalni spolni odnos z okuženo osebo …………………   0,1-0,2 %

insertivni vaginalni spolni odnos z okuženo osebo …………………  < 0,1 %

receptivni oralni spolni odnos ……………………………………  0,01-0,04 %

Osem najpogostejših razlogov, da se izogneš testiranja na okužbo s HIV

1. Ne želim se testirati, ker se bojim rezultata testa
2. Testa ne potrebujem, saj nisem v skupini tveganja
3. Ker nimam težav, ne potrebujem testiranja
4. Testiranja ne potrebujem, saj imam stalnega partnerja
5. Testa ne potrebujem, ker sem se že testiral
6. Testa ne potrebujem, ker mislim, da HIV ni velik problem
7. S testiranjem se bom izpostavil, lahko me kdo vidi na testirnem mestu
8. Sam postopek testiranja bi me preveč obremenil in »spravil ob živce«

Kako zamejiti pandemijo?

Preventivni ukrepi širjenja HIV temeljijo na sistemu ABCD: A (»abstinence«, brez spolnih odnosov), B (»be faithfull«, bodi zvest; svetovanje in testiranje), C (»condome«, uporaba kondomov), D (»drugs«, menjava igel in varna mesta za injiciranje nedovoljenih drog). Ker znani preventivni ukrepi niso zadovoljivi in, ker učinkovito zaščitno cepivo predstavlja zelo kompleksen znanstveni problem in se odmika vsaj za desetletje v prihodnost, pospešeno razvijajo nove preventivne tehnologije (mikrobicidi, preventivne tablete, diafragme, zaščita pred genitalnim herpesom, obrezovanje moških). Obetavne so raziskave mikrobicidnih sredstev, ki bodo zaključene približno v dveh letih. Mikrobicidi so kemična sredstva, ki se jih v obliki gelov, krem, vložkov, obročkov, itd. uporabi lokalno v nožnici ali rektumu in uničijo virus HIV ter tako preprečijo prenos okužbe. V zadnjem obdobju proučujejo tudi pretiretrovirusna zdravila, ki bi jih uporabili lokalno na sluznicah spolovil. Obeti so veliki. Novost predstavljajo tudi t.i. kemični kondomi, predčasna zaščita z oralnimi zdravili, ki jih zaužijemo še preden se izpostavimo možni okužbi s HIV (»pre-exposure prophylaxis«). Ob tem se pojavljajo številne etične dileme. Ker virus prehaja v telo predvsem preko sluznice materničnega vratu, razne »pregrade« (diafragme), ki ga prekrijejo, lahko okužbo preprečijo. Pomembno je tudi zdravljenje genitalnega herpesa z aciklovirjem. V subsaharski Afriki je približno 70% ljudi okuženih z virusom herpesa simpleksa, razjede na sluznicah spolovila pa za trikrat olajšajo prenos HIV. Vse to so orožja, ki jih že lahko ali pa jih bodo v bližnji prihodnosti uporabile ženske brez vednosti svojih partnerjev in tako zaščitile sebe in novorojence pred penosom okužbe. Še vedno pa veljajo temeljni načini preventive ABCD, med katerimi bi moralo biti veliko bolj dostopno svetovanje in testiranje na HIV okužbo. V svetu približno 90% na novo okuženih ne ve za svojo okužbo in jo zato lahko nevede razširjajo, prenos pa je največji v začetnih mesecih po okužbi, ko je viremija največja. Nova strategija testiranja je veliko bolj liberalna, saj se testiranje na okužbo s HIV iz »posvečenih«, v te namene posebno določenih mest, širi tudi k osebnim zdravnikom in v ambulante nujne medicinske pomoči. Kljub temu, da je »moška preventiva« v veliki meri odpovedala, se skuša bolj množično uvajati »moško obrezovanje«, saj rezultati raziskav kažejo, da le-to lahko prenos virusa zmanjša za 61%.

Nove preventivne strategije obetajo, da se širjenje okužbe lahko zameji. Še bolj kot slogan »Enak dostop do protiretrovirusnega zdravljenja za vse, ki ga potrebujejo«, velja zahteva »Enak dostop do preventivnih programov za vse«. Na severnem delu našega planeta je 90% vseh svetovnih zalog protiretrovirusnih zdravil, 90% vseh bolnikov s HIV/aidsom pa je na revnem jugu. Enako velja tudi za preventivne programe.

Zaključna misel

HIV/aids je bolezen, ki je od začetka osemdesetih let dalje zelo aktualna. Povzročila je zelo veliko vznemirjenja in sprememb na različnih področjih človekovega bivanja in delovanja. Od demografskih do socioloških sprememb in sprememb v obnašanju. Znamenita seksualna revolucija, ki se je začela v šestdesetih letih, je bila s pojavom aidsa končana. Spremenil se je bolj svobodomiselni pristop do spolnih odnosov. Sedaj med ljudmi obstajajo druga razmerja, obstaja tudi strah. Tudi med mladimi. Danes svetujemo premišljen pristop k spolnosti. Nasvet bi bil naslednji. Poznati moraš svojega partnerja/partnerko in si vzeti čas … Če posumiš, da bi bil lahko okužen(a), naj bo tvoja prva misel tudi tvoja zadnja. Dokler nimaš dokazov, da oseba ni okužena, se ne pusti zapeljati z besedami, da je vse v redu. Povprašaj ga/jo ali misli, da bi bil(a) lahko okužen(a) s HIV. Ali je bil(a) zelo promiskuiteten(a), ali je imel(a) spolne odnose z osebami, ki izvirajo iz dežel, kjer je okužba zelo razširjena, ali si je injiciral(a) nedovoljene droge, ali je imel(a) analne spolne odnose, ali je živel(a) dlje časa v tujini (kje?), ali se je testiral(a) na HIV, ali misli, da bi bilo pametno, da se testira na HIV. Ob pritrdilnem odgovoru, ali, če sumiš, da nisi slišal resnice, je najbolje, da počakaš mesec ali dva (ob tem te patner(a) ne sme prevarati), imaš v tem času varne spolne odnose (kondom je ob pravilni uporabi varen preko 90%) in nato skupaj odideta na testiranje. Lahko si vzameš tudi čas, da se prepričaš, da osebo poznaš dovolj dobro, da ji lahko zaupaš tudi brez testiranja.

Aids ostaja biološka uganka. Ostaja medicinski izziv, je vedenjski problem, bolezen, ki istočasno preiskuša naše laboratorije, bolnišnice, javno zdravstvo, človekove pravice, kulturne vrednote, torej družbo na sploh. Poleg ukrepov zdravstvene službe je potrebno sodelovanje celotne družbe, le skupno nam lahko uspe omejiti širjenje te nevarne bolezni.

Dejstvo je, da je svet drugačen kot v obdobju pred aidsom, vsekakor je manj svoboden, kot je bil nekoč. Kljub velikemu napredku biotehnologije, genetike in imunologije in kljub temu, da o virusu HIV vemo več kot o kateremkoli drugem humanem mikroorganizmu, epidemija napreduje. Med nami bo še veliko let. Danes poznana zdravila so zelo učinkovita, na poti so že nova, ki bodo še bolj učinkovita in bodo še bolj izboljšala kvaliteto življenja okuženim, vendar vsa ta zdravila ne bodo rešila problema. Enostavno je okuženih preveč, dostopnost do zdravil je premajhna, čedalje bolj pereč problem bo odpornost virusa na zdravila, problem so tudi stranski, neželeni učinki zdravil. Dolgoročna rešitev bi bilo učinkovito cepivo, vendar ga žal še vrsto let ne pričakujemo. Še vedno pa je najpomembnejša preventiva (spolna vzgoja, uporaba  kondomov, zdravljenje narkomanov, dostop do čistih igel, varna kri in krvni proizvodi). Dostop do informacij in zdravljenja morajo imeti vsi!

V tem življenju je vse mogoče, morda tudi vse odpustljivo, vendar mora vsak sam skrbeti za razvoj svoje osebnosti, biti odgovoren za tisto, kar dela, in se ne čuditi, če se mu zgodi krivica. To velja za posameznika, sicer pa velja za celotno družbo, da nas v Sloveniji ne sme zavesti navidezno zatišje. Izkušnje nekaterih bližnjih držav so preveč grozeče, da bi se uspavali. Ta problem odkriva pisatelj Ivan Sivec v knjigi Jutri bom umrl na nekoliko nenavaden, a življenjsko zelo nazoren in tudi za našo mlado državo nadvse potreben in pretresljiv način.

prof. dr. Janez Tomažič