/ iz vsebine /

Ko je jeseni leta 1803 odšel Franc Anton študirat na Dunaj, je Jerneju kazalo, da si bo moral poiskati svoj vsakdanji kruh drugje, pri kakšni veliko manj ugledni družini. A v Ljubljani ni imel znancev in si kaj posebnega ni obetal.

A se je zgodil novi mali čudež!

Ko je že kazalo, da se bo moral iz Bonazzove hiše izseliti, mu je gospa rekla s skrivnostnim glasom:
»Res ste še mladi, a veliko veste. Predvsem vas cenim, ker ste najinega sina tako dobro pripravili za študije na Dunaju. Že takoj je dobil odlične ocene. O vsem tem, katere jezike obvladujete in kako se vneto poglabljate v vsa znanstvena vprašanja, sem pripovedovala tudi svojemu bratu Žigu. In on pravi, da bi vas rad osebno spoznal!«

Jernej je odrevenel po vsem telesu. Niti na kraj pameti mu ni padlo, da bi bil sam kot triindvajsetletni mladenič lahko zanimiv tudi za tako velikega gospoda, kot je bil najbolj ugledni ljubljanski baron Žiga Zois.

Tisto noč, preden ga je obiskal, sploh ni spal, pred očmi pa mu je ves čas lebdela njegova veličastna slika. V mislih je vso noč ponavljal o njem tisto, kar mu je bilo že znano.

Baron Žiga Zois! Gospodarstvenik, naravoslovec, tehnik, mecen za kranjsko kulturo in književnost, literat, veliki razsvetljenec. Njegov rod je izhajal iz Italije, toda on je bil že rojen v Ljubljani. Študiral je deloma v Italiji, deloma doma. Znanje je izpopolnjeval na številnih potovanjih po vsem svetu. Leta 1780, torej prav tedaj, ko se je Jernej rodil, je zbolel za protinom in bil od leta 1797 na invalidskem vozičku, za katerega si je sam naredil načrt.

Baron Žiga Zois je evropsko razgledan naravoslovec, predvsem mineralog in geolog. In menda ima kar okoli pet tisoč kosov različnih mineralov. Zelo pa se zanima tudi za književnost. Še posebej mu je blizu klasicistična Horacijeva poetika. Rad prevaja, pa tudi sam pesni. Ob njem se zbirajo sami pomembno kranjski pesniki, dramatiki in pisatelji. Gospodje Blaž Kumerdej, Jurij Japelj, Valentin Vodnik. Pri delu jih močno vzpodbuja in tudi denarno podpira.

Baron Žiga Zois!

Brskal je po svojem spominu, da bi še kaj odkril, kar je vedel o njem, vendar pa je na koncu ugotovil, da ve o njem vse premalo. Zato pa ga je tudi strah srečati se z njim. On je vendar eden najbogatejših, če ne kar najbogatejši Ljubljančan, sam pa je navaden kmečki sin brez staršev …

Le zakaj bi se tako imeniten človek sploh zanimal zanj?

V hišo k svojemu bratu ga je odpeljala gospa Bonazzijeva osebno. Hiša je bila zgrajena v tri nadstropja, v njej pa je bilo kar sedemnajst sob. Vse pa v marmorju, opremljeno z bogatim starinskim pohištvom, z veličastnimi lestenci na stropih. Jerneju se je zdelo, da je stopil v cerkev, ne pa v veliko ljubljansko meščansko hišo.

Komaj sta prišla v prvo nadstropje, že se je pred njima znašel človek na lesenem invalidskem vozičku, nasmejanega obraza in nasploh zelo vedrega razpoloženja. Jernej je takoj pomislil, da jih baron Zois ne kaže, da je star že okoli petdeset let. Videti je bil precej mlajši.

»Vi ste torej tisti mladenič, o katerem mi je sestra toliko pripovedovala!« mu je kar sam ponudil roko. »Le naprej, le naprej! Jaz sem Žiga Zois, vi pa se menda pišete Jernej Kopitar, doma pa ste iz Vodic.«

Jernej mu je povedal, da pravzaprav iz Repenj, ki pa sodijo pod vodiško faro.

»Lepo, lepo, da ste natančni,« ga je pohvalil živahni bron. »Prav takšnega tajnika potrebujem: mladega, vestnega, natančnega …«

»Tajnika?« se je ustavilo srce Jerneju. »Saj me sploh še ne poznate!« je pribil takoj zatem nekoliko nespretno.

»No, saj se bova pogovorila vse lepo in počasi,« mu je odvrnil radoživi baron. »In ne glejte me tako začudeno na temle vozičku! Veste, veliko ljudem marsikaj manjka, meni pa samo to, da se moram premikati s pomočjo vozička. Vse drugo pa je tako ali še bolje, kot bi moralo biti.«

»Oprostite, oprostite,« se mu je začel opravičevati na vso moč, »res sem neroden.«

Baron mu je velel, naj se usede na ublazinjeni stol in ga posluša. V dobre četrt ure mu je razložil vse, kaj ga čaka v njegovi hiši.

»Pravzaprav ne boste samo moj tajnik, temveč tudi knjižničar in nadzornik mineralne zbirke. Že dolgo iščem dovolj razgledanega in resnega človeka. Prepričan sem, da ste vi kot poklicani za to. A pazite, da ne boste izkoristili mojega zaupanja!«

Jernej je brez pomisleka takoj pokimal. Pri tako visokem gospodu bi delal, če bi ga prosil, tudi zastonj, ne pa, da bi pri njem dobil kar stalno službo. To je res nekaj najlepšega, kar se mu je lahko zgodilo!

»Se bova pogovarjala po kranjsko ali nemško?«

Jernej je takoj pomislil na to, da gre za zvijačo. Ker pa je bil zaveden Slovenec, je brez pomisleka pribil:

»Po kranjsko! No, po slovensko, kot se bolj prav reče.«

»Ohoho, vidim, da tamle v Vodicah nimate ravno vode namesto krvi,« se mu je zasmejal baron. »Pa znate res biti odločni.«

Jernej se je zbal, da je rekel kaj narobe, zato je poltiho dodal:

»Lahko pa tudi po laško … Ali po latinsko … Ali malce tudi po francosko … Ali po grško … No, nemško pa znam še najbolje!«

Založba: Založba ICO Mengeš
Leto izdaje: 2007
Obseg: 208 strani
Format: 14,4 x 21,6 cm
Naklada: 700 izvodov trde platnice Zbirka SLOVENSKE LEGENDE

Leto izdaje: 2014
Obseg: 256 strani

Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici, tudi kot e-knjigo.

Format: 23 x 17 cm
Naklada: 500 izvodov trde platnice
Informacije o možnem nakupu: razprodano

• COBISS
• BIBLOS
• BELETRINA DIGITAL