Project Description
Kapitanov ključ
RESNICA O LADJI REX
S potopljeno ladjo Rex sem se srečal še kot otrok. Verjetno na slovenski obali ni starejšega človeka, ki je ne bi poznal. Še kot otrok sem se rad potapljal v njeno nederje in jo raziskoval, pozneje pa sem se kot potapljač večkrat potopil prav do njenih ostankov pod morsko gladino. Od otroških let naprej je ladja velikanka v meni vzbujala spoštovanje, strah in skrivnostnost.
Zdaj je zgodba o ladji velikanki povedana tudi v knjigi. Pisatelj Ivan Sivec v Kapitanovem ključu na zanimiv način prepleta resnične podatke in domišljijsko pustolovščino nonota (dedka) in njegovega vnuka pri odkrivanju zaklada iz ladje Rex. Bralec se bo verjetno velikokrat vprašal, kaj je res in kaj je zraslo v pisateljevi domišljiji. Morda bo koga celo zbegala nenavadna velikost ladje, razkošje in mogočnost, ki skorajda presega meje našega razuma, pa tudi njena potopitev in počasno umiranja pred očmi nas vseh, ki tu živimo.
Bralec morda niti ne bo verjel, da je prav ta ladja velikanka, opisana v knjigi »Kapitanov ključ«, potopljena resnično pri nas in da je v resnici povezana s tako velikimi dogodki in tako impresivnimi vožnjami čez Atlantik. To po svoje razumem, saj o skrivnostni potopljeni kraljici doslej ni bilo ničesar napisanega v naših učbenikih, ni je v zgodovinskih knjigah, niti ni omenjena v občinskih arhivih, v pomorskih ustanovah in drugod. Zdi se, kot da ladje Rex preprosto ni. A to ne drži. Ladja velikanka je v resnici živela, na veliko plula med Genovo in New Yorkom – pozneje tudi na drugih relacijah – nazadnje pa našla svoj zadnji dom v naših vodah. Iz njene usode pa sta nastal mit in legenda, ki sta še vedno zavita v skrivnost in vzbujata vsestransko domišljijo.
Po več kot petdesetletnemu molku smo jo posamezni zanesenjaki skušali obuditi v življenje. Potrpežljivo smo zbirali gradivo, dokaze o njenem obstoju, njeno zgodovinsko poslanstvo in jo upodabljali v slikah, pisali o njej pesmi in jo preko medijev dajali na svetlo. Posebno galerija v Izoli je prava zakladnica podatkov, informacij, fotografij in slik o REX-u. Radijske in televizijske hiše doma in iz zamejstva so začele prihajati k nam po material in informacije, da so lahko naredili reportaže in dokumentarne filme o potopljeni ladji velikanki. Bilo je napisanih tudi nekaj člankov v časopisih.
Knjiga pisatelja Ivana Sivca pa bo prav gotovo mnogo pripomogla o spoznavanju te pozabljene ladje. V »Kapitanovem ključu« pisatelj uporablja spremenjena imena svojih junakov, ozadje dogodkov pa je povsem resnično, o čemer se lahko prepričate tudi na spletni strani o Rexu.
Knjiga »Kapitanov ključ« bo prav gotovo pritegnila k branju tako mlajše bralce kot starejšo populacijo, ki bodo lahko prek domišljijske zgodbe spoznali del naše zgodovine.
Pisatelja Ivana Sivca sem spoznal lani, ko me je lepega spomladanskega dne obiskal v Izoli z namenom, da zve kaj več o Rexu. Kmalu sva ugotovila, da imava kar nekaj skupnih točk. Da sva približno enakih let, da sva bolj raziskovalne narave, da nas zanimajo še neraziskani pojavi in tako sva prišla do odkrivanja naše misterijozne ladje, ki je po naključju končala na dnu našega morja.
In naj na koncu razkrijem še manjšo skrivnost! Res sem naslovnico naslikal jaz in skrivnostni slikar tudi ni nihče drug kot spodaj podpisani.
Odlomek iz knjige:
S K R I V N O S T N A O P O R O K A
Le kdo bi si tistega lenega junijskega dopoldneva mislil, da se bo zadeva nenadoma tako razburljivo zapletla! Bruno je sedel v recepciji hotela Marina in mirno razvrščal hotelske račune. Ko je bil še ribič na morju, je življenje teklo bolj ali manj ustaljeno. Zvečer je s tovariši odrinil na morje, vso noč prebil na valovih, zjutraj pa se je utrujen vračal domov. V izolskem zalivu so ga pričakali vreščeči galebi, zaradi vsakdanjega ulova pa tudi številni domačini. Med njimi je bil velikokrat tudi vnuk Tim. Na srečo se je Bruno z ribolova vračal skoraj vedno tedaj, ko se je Tim s težkim nahrbtnikom na ramah odpravljal v šolo.
Odkar je bil v pokoju, je zimo bolj ali manj predremal doma ali pa ob pogovoru z drugimi ribiči. Predvsem o tem, kako je bilo nekdaj lepo na morju, koliko rib so zajeli v mreže, kako visoko ceno so imele tedaj .
Pozno spomladi se je za deda vedno vse obrnilo na glavo. Kot bi se prelevil v povsem drugega človeka. Iz srednje velikega možaka poznih srednjih let, iz človeka v ponošeni modro-belo črtasti majici in kratkih hlačah, je na lepem postal fin gospod. V hotelu Marina so ga oblekli v modro uniformo z belimi našitki, na glavo so mu poveznili veliko kapo z napisom RECEPTOR, sam pa je moral paziti, da je bil vsak dan obrit in urejen. In da ni zamujal na delo, kajti receptorska služba je tekla neprekinjeno štiriindvajset ur na dan. Dvanajst ur Bruno Vižantin, dvanajst ur Mario Ferjančič. Ded je temu dejal:
»Akcija!«
Ko je izrekel te znamenite besede, je Tim vedel, da je konec dedovega poležavanja v senci oleandrov na domači terasi, konec večnih pogovorov z ribiči na obli, konec počasnih sprehodov do trafike in nazaj.
Timova mami in oči nista imela proti tem spremembam prav nič. Posebno zdaj ne, ko je Tim končal sedmi razred devetletke in je bil tik pred osmim, osmi pa je tako in tako predpražnik devetega in torej novega življenja.
Res je bilo, da je bil ded, ko je prvič odšel v poletno službo receptorja, nekoliko siten, saj se mu je življenje na hitro obrnilo na glavo. Ker ni bil več rosno mlad, je potreboval natanko tri dni, da se je vpeljal. Prvi dan ni vedel, kje se ga drži glava in ali ima kapo sploh na njej. Drugi dan je vedno tarnal, kako poceni je prodal svojo upokojensko svobodo. Tretji dan pa je že razlagal, kako čudovito se njegov hotel Marina polni z gosti iz tujine.
Enkrat samkrat se je Brunu v tej službi zgodil tudi čudež. Neki gost, sicer sošolec iz osnovne šole, Mihael Koprivnik, s katerim se nista videla celih petinštirideset let, zdaj pa je živel v Švici, mu je podaril – delnico podjetja Nestle!
»Koliko pa je vredna? In kaj naj storim jaz z njo?« mu ni šlo v glavo.
»Toliko je že vredna, da boš svojemu vnuku, kadar prideta v Švico, kupil tovornjak čokolade. Spala pa bosta pri meni. Veš, zakaj ti jo puščam? Seveda ne! Nekoč si mi dal prepisati obvezno čtivo. In zato nisem ponavljal razreda. Zadnjič sem pri mojem posredniku Borisu zvedel, da ima nekaj ugodnih delnic, pa sem jih za šalo kar kupil. Za prijatelje za božič, sem si rekel. No, potem pa tu v Izoli naletim nate in to natanko čez petinštirideset let. Ena delnica res ni veliko vredna, vendar jo imenuj delnica sreče. Morda pa ti kdaj le pride prav.«
Bruno se je potem med ribiči na vsa usta hvalil, da je zdaj na konju.
Tistega usodnega poletja sta Bruno in Tim postala partnerja. Strateška partnerja! Vsaj tako se je reklo v sodobnem jeziku. Pa čeprav je imel Tim komajda trinajst let, pod nosom pa čisto prve dlačice in je bil v kratkih hlačah in Fishbonovi majici brez rokavov videti še kot pravi frkolin.
»Akcija! Ne boš samo moj, temveč tudi naš, hotelski strateški partner!«
Založba: Mladinska knjiga, Ljubljana
Leto izdaje: 2004
Obseg: 250 strani
Format: 18,8 x 12,4 cm
Naklada: 1000 izvodov, trde platnice
Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici, tudi kot e-knjigo.