Legende živijo od sijaja, ki ga sestavljajo stoletna človeška čustva in zgodovinska resnica. Njen sijaj nam odpira oči, nam pomaga stopati skozi vsakdanjik, večkrat nam kaže tudi luč v prihodnost. Čeprav je v svoji navidezni nadnaravni popolnosti večkrat ne moremo sprejeti povsem za svojo, se ji čudimo, jo spoštujemo in jo nehote posnemamo.

Prav zato je ta pripoved legenda o tistem, kar so doživljali naši daljni predniki, hkrati pa je to tudi mnogo bolj, kot se zdi na prvi pogled, naša skupna legenda, moja legenda, tvoja legenda. To je namreč pripoved o neskončni ljubezni in srditem sovraštvu, o vzornem človekoljubju in čudnem ljudomrzništvu, o komaj razumljivem odrekanju in velikem pohlepu, o večnem iskanju izhoda iz zemeljske nemoči in strahu pred poslednjo sodbo, o neizpeti pesmi duše in shrljivi trohljivosti telesa, o skorajda neprepričljivem pogumu in hkrati razumljivi potrebi po človeški svobodi, o večnem neskladju med sladkimi besedami in uresničenimi dejanji. Hkrati pa je to ljudska pripoved, ki že skoraj tisočletje živi na naši zemlji kot roža upanja, se napaja v stoletnih toplih čustvih naših dobrih ljudi in skupnem zgodovinskem spominu, vedno znova išče izhod iz trpke bolečine in blaži naše vsakdanje bivanje kot rahel pomladanski dež.

Zato je to predvsem pripoved o življenju in smrti, o sreči in trpljenju, o začetku sončne poti in temnem prepadu, o vabljivi luči in čudni temi, o nežni ljubezni in hudem sovraštvu, o hitri rešitvi in še najbolj o večnem upanju.

Začela se je komajda devet let po tistem, ko so mnogi ob prelomu iz prvega tisočletja v drugega napovedali konec sveta. Pa tedaj konec sveta še ni prišel. Leto Gospodovo 1009 je prineslo navidezno celo nekaj novega upanja. Tak občutek so verjetno vsi dobili zato, ker je mladost vedno tudi prijazno slepa.

Deklici Emi – pozneje imenovani tudi Ema Krška, pa tudi Ema Pilštajnska – je bilo tedaj dvanajst let. Bila je grofovska hči, hči bogatih staršev, hči grofa Engelberta in grofice Tute. Da je bila hči bogatih staršev, je po prelomu prvega tisočletja pomenilo, da na gradu v Brežah, v osrčju Velike Karantanije, v Vojvodini Koroški, niso trpeli hujše lakote, lahko pa so tudi na hrbtih lastnih konj jezdili iz kraja v kraj in bili celo darežljivi do svojih ljudi na grofiji. Celotna karantanska zemlja je ležala po dolinah med gorami, kot bi bila položena v velike tople dlani, z vseh strani pa je bila varovana z visokimi vršaci. Po dolinah so tekle reke, ki so jih mnogi imenovali reke življenja, ob njih so bila postavljena redka selišča, vmes pa se je tu in tam dvigoval v nebo širok kamniti stolp, v katerem je borno bivala grajska gospoda. Gospoda, ki ni bila kaj dosti odmaknjena od navadnih ljudi, le prebivališče je imela bolje zavarovano pred številnimi sovražniki. Ob dobrih letinah karantanska zemlja ni bila skopa z darovi, za vse pa so bili blagodarni tudi gozdovi in celo gorske pečine. Najpomembnejše pa je bilo, da so na tej zemlji živeli ljudje, ki so imeli pridne in spretne roke, pa tudi dobrotljivo srce. Tako tisti v skromnih lesenih kočah kot tisti v kamnitih stolpih so imeli drug do drugega vendarle še toliko sočutja, da je bilo življenje vedno vredno svojega imena.

To se je dogajalo v času, ko je bila Velika Karantanija celovita dežela, segala pa je vse od furlanske nižine do ogrske ravnine, od bavarskih ravnic do istrskih solin, od hrvaških gričev do severnih aniških ravnic. V osrčju Karantanije je ležala Vojvodina Koroška, poleg nje Štajerska, na zahodni oziroma južni strani se je razprostirala vse do mogočne reke Pad obsežna Furlanska krajina, za njo pa Veronska, vso Istro in še precej ozemlja čez njo je obsega Istrska krajina, na južno in vzhodno stran pa so mejile mejne Kranjska, Slovenska, Savinjska, Ptujska, obsežna Karantanska, Pitennska in Ogrska, na severni strani Velike Karantanije pa so ležale Vzhodna, Češka in Travenska krajina, nekdaj nekatere imenovane samo Grofije ob zgornji Muri in Aniži. Znotraj Velike Karantanije je ležala samo še ozemeljsko omejena in nenavadno majhna Beneška republika, s prostim izhodom na Jadransko morje, drugače pa je tudi Beneško republiko objemala prav Velika Karantanija.

Ema je odraščala v osrčju Velike Karantanije, v Vojvodini Koroški, v dolini počasne reke Krke, ki se je tam spodaj ob jezerih zlivala v Dravo, v kraju Breže, le poldrugo uro ježe do cerkve Gospe Svete. Oče Engelbert in mati Tuta sta imela posesti tudi v drugih krajinah, ker pa sta bila umna gospodarja in sta sočutno sodelovala tudi s preprostimi ljudmi, se je njuno blagostanje iz leta v leto večalo in večalo. Edino, kar jima Bog še ni naklonil – in kazalo je, da jima tudi ne bo – je bil moški naslednik. Toda zaradi tega nista bila v prehudih skrbeh, kajti po starem karantanskem pravu so grofije lahko dedovale tudi ženske, na tihem pa sta oba načrtovala tudi dobre poroke s sosednjimi postavnimi grofiči. To njuno pričakovanje je bilo toliko bolj utemeljeno, ker sta obe njuni hčerki – Ema in Beti – odraščali v lepi, bistri in bogaboječi deklici.

Še posebej bistro se je ob vsakem nenavadnem dogodku izkazala Ema, ki je bila leto dni starejša od Beti. Že pri dvanajstih letih je bila videti kot pravo dekle, ki bi jo lahko kar takoj kot samostojno poslali v svet. Če ji dobra mati ne bi spletala lase v dve dolgi črni kiti, bi ji marsikdo prisodil že zgodnjo polnoletnost, ki so jo tedaj dekleta dosegale že ob prvem potrdilu ženskosti. Kadar pa si je Ema na obiskih po drugih gradovih zvila kitki v velik črn klobčič na temenu glave, je bila videti kot pravo zrelo dekle. Povrhu je bila še zdrave svetle polti in lepe rasti, prava sloka lepotica, ki je marsikomu že pri dvanajstih pognala po žilah kri. Seveda so se za njo ozirali le tisti z gradov, na vasi nihče niti pomislil ni, da bi se breški grofovski hčeri približal.

Založba: Karantanija Ljubljana
Leto izdaje: 2010
Obseg: 284 strani
Format: 17,6×24,6 cm
Naklada: 1000 izvodov trde platnice
Spremno besedilo: dr. Helga Glušič Krisper
Uredila: Tadeja Zupan Arsov
Likovna oprema: Ejti Štih Jezikovni
pregled: Zupan&Zupan
Prelom: Sandra Pohole

Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici – tudi kot e-knjigo.

• COBISS
• BIBLOS
• BELETRINA DIGITAL

prof. dr. Helga Glušič Krisper: SIVČEVA ZGODOVINSKA SAGA:

V legende ne verjamejo samo tisti, ki nimajo domišljije.

Triada romanov pisatelja Ivana Sivca s skupnim naslovom Saga o Karantaniji vsebuje pripovedi KRALJ SAMO, CESAR ARNULF in KNEGINJA EMA. Njihove zgodbe odkrivajo vznemirljivo davnino karantanskega ljudstva, usode njegovih epskih junakov, ki se prebujajo iz starih dokumentov, ohranjenih legend in mitov ljudskega izročila ter zgodovinskih zapisov o razgibanem zgodnjem srednjem veku. Zgodbe in literarni liki odstirajo usodo tedanjega človeka, opisano in predstavljeno z domišljijsko živahnostjo, s katero so oblikovani dogodki, povezani z bojem za oblast, za bogastvo in osebno srečo, predvsem pa za nove duhovne vrednote, ki naj bi času prinesle mir in skladnost.

Zgradbo vseh treh romanov povezuje povsem enako oblikovano pripovedno gradivo: vsak od romanov vsebuje po dvanajst poglavij, vsako poglavje pa vedno uvaja naslovljena kratka pripovedna skica, ki spominja na poučno naglašeno ljudsko pripoved, priliko o dobroti, lepoti narave in ljubezni, o pravičnosti in življenjski modrosti.

KRALJ SAMO

V romanu KRALJ SAMO se odpre današnjosti močno odmaknjena in skrivnostna pokrajina v času, katere podobe zaznamujejo močne prvine obredij in ljudske mitologije, ki zgodovinskemu okviru dajejo simbolno poetičnost. Lahko bi jo videli tudi v nasprotnem pomenu, namreč, da simbolna poetičnost daje okvir zgodovinskim dogodkom.

O tem veliko pove zgradba pripovedi, ki vsako poglavje začenja z mitsko motivacijo, v kateri je zajet tudi odraz človeške bivanjske usodnosti, čarobnosti, igrivosti in modrosti.

To je domišljijsko-zgodovinski roman (tudi zgodovinsko-domišljijski), kot so mnogi romani, ki zelo odmaknjena obdobja oživijo z novim pomenom.

Uvodni zapisi, ki dajejo tudi ime vsakemu od dvanajstih poglavij (tudi pomen števil v pripovedi nosi sporočilo obrednosti), so domiselna, samosvoja in vsebinsko privlačna prvina romana. V njih zaživijo mnogopomenski simboli narave, dobrega in zlega, rojevanja in umiranja, ljubezni in sovraštva, ki jih spremlja tudi sveti karantanski meč. Tukaj so zbrana imena stare slovenske mitologije, tako, kot so v zgodbi o Vitomiru – ob Samu osrednji osebi romana – izbrana posebna plemenska imena Karantancev.

Ko se zgodba preseli v bližino zgodovinskega dogajanja, je obkrožena z geografskimi opisi in opisi plemenskih premikov, ki usmerjajo nadvse živahno dogajanje v epskem prostoru. Predstavitev življenja in literarnih oseb združuje podobe čustvenega, družinskega in gospodarskega življenja, ob tem pa izstopajo osrednji literarni liki, ki v teku dogajanja ob ostrih življenjskih prelomih in preskušnjah pogosto dinamično spreminjajo svoje značajske lastnosti.

Med posebej domiselnimi prizori v romanu so opisi vojaških spopadov in vojne strategije, požigov in pobojev. V dramatične prizore se razširi tudi Vitomirovo odkrivanje in varovanje usodnega svetega karantanskega meča, presenetljivo spoznanje o njegovem pravem očetu, vrhunec izjemnega, čustveno naglašenega dogajanja pa je tudi zaključni del pripovedi, ko se zvrstijo smrti Vitomirovega očeta, Lepe in Sama, zgodi pa se tudi dokončni propad Samovega kraljestva.

Časovni okvir dogajanja, v katerem se v zgodnjem srednjem veku premikajo meje nemirne srednje Evrope, je podoben časom, v katerih je ‘človek ostal sam’ (kot v nekem zapisu pove pisatelj Gustave Flaubert). Tako tudi v romanu o kralju Samu človek ostaja brez opore v duhovnem, razumskem ali čustvenem umirjenju.

V pripovedi se tako prepletajo življenjske podobe negotovih časov, oživljajo človeško vedenje in njegovo čustvovanje, pa tudi značilna obredja, povezana z naravo, tudi podobe lova, mnogoženstvo in prerokovanja, ter beležijo usihanje starih in prebujanje novih spoznanj (štetje, koledar).

Stari slovenski svet se v pripovedi o Samu in Vitomiru odpre v presenetljivi širini, v stvarnosti podob in človeških usod, v opisih obrednih stanj pa slogovno podobo zapisa spremlja močan zanos svečanosti.

Posebej naglašena stanja poetičnosti so pogosta ob dotiku z mitskimi prvinami in skrivnostnimi odtenki dogajanja daljne preteklosti, ki navdihujejo pisatelja Sivca: »To zgodbo šepetajo vetrovi nad gorami, ziblje se v zrelem zrnju pšeničnih klasov pod planinami, teče iz sokov nabreklih jagod zrelih gozdov.«

CESAR ARNULF

Pripoved o cesarju Arnulfu je najprej negotovo pričakovanje pred novim tematskim gradivom in presenečenje nad zahtevnostjo pisateljskega ustvarjalnega postopka. Obsežno zgodovinsko gradivo, ki zajema široko geografsko področje dogajanja, ponuja močno preskušnjo pripovednega teka, samega jezika in sloga, predstavitev oseb in značilnosti časa, zgodovinskih dogodkov in opisov geografskega okolja. Prava epska avantura!

V primerjavi s prvim romanom, ki pripoveduje o kralju Samu, ko uvodnemu zapisu z mitološko simboliko sledi dogajanje v ožjem prostoru Karantanije, se tukaj scena stopnjema odpira v širše dogajalno območje srednje Evrope.

Zgodba predstavlja nemirno in nadvse živahno dogajanje na vsaj treh vsebinskih ravneh: to je čas osvajalskega in roparskega premikanja plemen oziroma narodov, dramatičnega spreminjanja človekove zavesti ob širjenju krščanstva in viharno politično dogajanje z odločnim bojem za oblast in posest.

Oba romana tako povezuje tudi zmagoviti sveti karantanski meč, simbol vladarjeve samozavesti in vojaške moči.

Zahtevno gradivo je najprej povezano z uvodno zgodovinsko-mitološko-poetično »legendo« (Mlado žito, Drevo življenja, Rajski vrt, vedno s končno modrostjo) in zgodovinskim dogajanjem, ki ga tokrat vodi pomembna kompozicijska prvina: kronika. Literarna oseba kronista je ob osrednjem liku  tisto gibalo dogajanja in tudi same pripovedne perspektive, ki usmerja pogosto zelo zapleteno zgodbo o Arnulfovem življenju in njegovem kraljevskem oziroma cesarskem vzponu. Kronist je zrcalo dogajanja in kot Arnulfov bližnjik pogosto tudi usmerjevalec njegovih odločitev.

Naravo literarnih oseb v tem romanu najmočneje odkrivajo in zaznamujejo dialogi, pogovorni stiki med osebami, ki živahno orišejo situacije sporočil (kronika), družinskih sporov, odločnih vladarskih zahtev, odkritih izrazov navdušenja ali skrite spretnosti ali negotovosti. Dialogi postanejo najmočnejše gibalo pripovednega dogajanja.

Z Arnulfovim vstopom v dejavno politično življenje se v romanu odpre širok prostor motivov: opis knežjega kamna in dramatična predstava obreda ustoličevanja in Arnulfovega kronanja najprej za kralja in nato tudi za cesarja, ki ju zaznamuje naglašeno svečana ritmika obrednosti. Prostor pripovedi tedaj napolnijo mnoga zgodovinska dejstva, med temi je tudi omemba Cirila in Metoda, opis tedanje močne gospodarske krize in Arnulfovega državniškega programa.

V pripovednem pogledu izstopajo slikoviti opisi vojaških bitk, tako z Vikingi ob Renu in z Obri za rešitev rimskega papeža. Opisi akcijskih prizorov so filmsko razgibani, gibanje množic in prostor zaživita v polni predstavnosti, ki barvito upodobi tako tehnične kot tudi taktične bojne priprave, neusmiljene spopade in vedno znova presenetljive konce dogajanja.

Roman se podobno kot zgodba o Samu v zaključnem delu umiri. Ko se čas vzponov, vladanja, bojev, sprejemanja verskih novosti in tudi odkritje prikritih družinskih skrivnosti umiri, ostane vedno živo, v vsem poteku romana navzoče Arnulfovo razmišljanje o Karantaniji, o domačem jeziku in zvestobi rodovnim navadam, o zaupanju v dobroto, pravičnost in ljubezen. Konec romana – tako kot v zgodbi o Samu – je hkrati tudi konec zgodovinskega obdobja, zato se končajo tudi življenjske zgodbe osrednjih romanesknih junakov.

Z romanom o Arnulfu se uresničuje želja njegovega zvestega prijatelja in kronista Dobrodeja, ki v svojo kroniko zapiše: »Moja duša bo doživela največje zadoščenje, če bodo moji zapiski kdaj spodbudili kakega drugega smrtnika, da bo vseh teh dvanajst drobcev in opisov življenja Arnulfa Koroškega iz lastne radovednosti zvezal v celovito zgodbo.«

KNEGINJA EMA

Pripoved o kneginji Emi v celoti ohranja izbrano romaneskno kompozicijo –  povezovanje uvodnih simbolnih prispodob iz sveta narave in človeškega čustvovanja s prvinami poučnih vzorov, katerim sledi pripoved v dvanajstih poglavjih. Razlika je v tem, da zgodbo tokrat spremlja več dokumentiranega gradiva (opisi zgodovinskih dogodkov), ki  v največji meri temelji na biografiji kneginje Eme, kasneje Svete Eme Krške (ali Pilštajnske).

Posebej široko je zajeta podoba razgibanega časa, prelomnega tisočletja po Kristusovi smrti, v katerem izstopajo posebno nevarne preskušnje, ki nakazujejo konec sveta s črno smrtjo (kugo), poboji in neobvladljivimi sovražnimi dejanji. Zgodba romana temelji na Eminem življenjepisu in jo spremlja od zgodnjega deklištva dalje kot posebno bitje, ki svoje okolje doživlja z globoko občutljivostjo in močjo spoznanja. V njej se prebuja volja po premagovanja nevarnosti, ki jo uresničuje s samozavestjo in ljubeznivostjo, z molitvijo in globoko vero. Ob prvih življenjskih preskušnjah zbujajo pozornost njene značajske posebnosti (čudežna moč njene molitve).

Na Emino življenje vplivajo močne osebnosti (babica in cesarica Kunigunda), skromna in ljubeča starša ter zgodnja ‘otroška poroka’, kasneje pa predvsem tragični dogodki, ki spremenijo njeno družinsko življenje.

Osrednji del romana se ob podobi tenkočutne Eme razširi v dve smeri: v njeno osebno življenje, v katerem ima močno vlogo opis njenega prvega poroda, ki ga doživlja v posebnih okoliščinah, polnih nevarnosti, ter srečanje s človekom, ki jo osvajalsko spremlja že od zgodnje poroke dalje in se potem vedno znova pojavlja ob kritičnih trenutkih njenega življenja. Posebno dramatični del drugega teka dogajanja je rast njenih dveh sinov, ki dozorevata pod očetovim vplivom, kar ju vodi v nasilna dejanja. Dramatično dogajanje ob domačem rudniku dragocene kovine, ki prinese smrt obeh sinov in Emine sestre, popolno razdejanje rudarskega okolja in poboj rudarjev, je med najmočneje upodobljenimi grozljivimi prizori v romanu. V poteku zgodbe je to prelomni del, od katerega se potem pripovedna linija usmeri v dve novi vzporednici, v podrobni opis spokorniškega romanja v Rim, ki Eminega moža vodi k odrešitvi in tudi v smrt, ter v Emino versko in dobrodelno dejavnost, v gradnjo dvanajstih cerkva in samostana za ženske.

Roman v svojih zaključnih poglavjih oblikuje podobo čustvenega umirjanja, ki govori o spokorjenih grešnikih, dobrih dušah in medsebojni predanosti preprostih ljudi, o radodarnosti in odpuščanju. Legenda o Emi se konča s celovito izpovedjo in s prihodom Marije v njeno umirajočo zavest.

Med mnogimi modrostmi, ki spremljajo Emino zgodbo, izstopa bistra misel: »V legende ne verjamejo samo tisti, ki nimajo domišljije.«

                                                                     Dr. Helga Glušič Krisper