(začetek zgodbe)

I.

CENE

Alpinisti so ljudje, ki iščejo težave,

pa so veseli, če jih ne najdejo.

Ante Mahkota

 

To je zgodba o Cenetu in Ivici, Ivici in Cenetu, zgodba o dveh mladih ljudeh s podeželja. Vsak posebej sta hodila po svojih preprostih poteh, vsak posebej sta si želela iz življenja narediti nekaj več, vsak posebej sta si želela že v letih svoje čudovite mladosti dotakniti neba.

Čeprav je zgodba kratka, je bila pot do njune sreče dolga. skupna sreča pa izjemno kratka. Res sta se na srečo srečala prava dva, res sta se iskreno zaljubila drug v drugega, res sta v svojih najlepših letih sklenila tudi zakonsko zvezo. A poročena sta bila samo deset dni. Da, deset sončnih dni. Deset srečnih dni. Deset nepozabnih dni.

Potem je med njuno srečo posegla – smrt!

Smrt, ki so jo zahtevale gore.

V gorah je sreča doma, v gorah pa je doma tudi smrt.

Samo smrt je življenjska prelomnica, ki človeku prinese pravo resnico. Ki ga strezni. Ki ga postavi na trdna tla. Ki ne pozna slepomišenja. Ko poti nazaj ni več. Je samo sprijaznjenje z neusmiljeno usodo, z nedoumljivim božjim načrtom, z nerazumljivo nesrečo.

Zato v tej pripovedi ne gre za zlagano ameriško zgodbo, polno navidezne solzavosti. Pa tudi ne za načrtno prefinjeno zgodbo, namenjeno zakrknjenim posameznikom. Pa tudi ne za umetno zloženo zgodbico, polno smiselnih in nesmiselnih zapletov in razpletov, namenjeno dolgim zimskim večerom.

To je zgodba, vzeta iz neposrednega življenja. Iz tistega življenja, ki ga vsi živimo vsak dan. Zgodba, ki živi med nami na dlani vse dni. Pa tudi zgodba, ki jo je bilo treba povedati drugim. Že zaradi Ceneta, ki je bil izjemen človek, odličen alpinist, vzoren gorski reševalec. Cenetu bi sicer lahko dali drugo ime, a njegovi najbližji menijo, da bi bilo to nepotrebno. Tudi Ivici bi bilo lahko drugače ime, še posebno, ker jo še vedno srečujemo na vsakdanjih poteh, a je dovolj močna, da je svojo grenko življenjsko izkušnjo povedala vsem nam. Lahko bi spremenili imena tudi Cenetovemu bratu Stanetu, pa njegovi ženi Joži, pa številnim alpinistom ter drugim Cenetovim znancem in prijateljem, ki so z njim preplezali več ducatov domačih in tujih skalnatih sten. A so bili vsi tako močno povezani s Cenetom, da jim je še posebej prav, da v zgodbi ni nič izmišljenega, zlaganega, neresničnega.

Oba, Cene in Ivica, Ivica in Cene, sta torej resnična človeka, človeka iz krvi in mesa, fant in dekle, mož in žena, del nas. Na začetku svojega vstopa v odraslo življenje sta oba enako sanjala, oba enako hrepenela, oba iskala podobne višje cilje kot vsi mi. Razlika pa je ta, da Ceneta ni več med živimi in da se ga zato spominjamo samo še z besedami.

Cene se je rodil v Zgornjem Tuhinju 3. februarja 1950. Leta 1950 in tista leta po tem datumu je v Sloveniji vladal še komunizem oziroma socializem. Še posebej komunizem v svojem najbolj plemenitem, pa tudi v dokaj sprevrženem pogledu. To je bil čas, ko se je predsednik države vozil v generalski uniformi po državi naokrog v veliki črni limuzini, ljudje pa so bili srečni, če so imeli kolo. To je bil čas, ko so imeli še vsi ljudje službo, v službi pa je marsikje delala samo polovica, drugi pa so skušali živeti na njihov račun. To je bil čas, ko so si delovni ljudje kljub temu na veliko kar sami postavljali hiše, povsod pa je gromozansko primanjkovalo osnovnega gradbenega materiala. To je bil čas, ko so si ljudje borni zaslužek sproti spreminjali v nemške marke, v šoli pa so jih učili, da so bili Nemci naši največji sovražniki.

A hkrati je bil to čas, ko so si ljudje radi pomagali med seboj, se veselili svojih malih uspehov, se radi pogovarjali in se nasploh veliko družili. Pri tem so si na veliko pripovedovali šale o grabežljivih politikih, na veliko so si prepevali vesele in žalostne, narodne in partizanske, radi pa so tudi zaplesali ob zvokih vaškega godca.

Rečeno na kratko: kljub vsemu so bili srečni.

Veliko bolj srečni kot mnoga leta pozneje.

Preprosto srečni.

Srečni so bili celo Tuhinjci. Pa čeprav so živeli daleč stran od Kamnika. Pot iz mesteca pod hribi na savinjsko stran, na Štajersko, pa je tekla čez strmi prelaz Kozjak, kjer je bilo treba konjiče močno priganjati z bičem in še pripregati dodatne konje, da so sploh lahko potegnili vozove na drugo stran. Tuhinjci so sicer spadali pod kamniško občino, z njo pa niso želeli imeti veliko opravka, saj so od tam prihajali samo davki in druge terjatve. Na obeh bregovih tuhinjske doline je bilo posejanih le malo velikih kmetij. Večina prebivalcev Tuhinjske doline je živela v svojih bajtah skromno, preživljala pa se je z malimi njivicami in radodarnostjo gozdov.

K temu je treba takoj dodati, da se je po zbadanju dolincev, še posebno kamniških meščanov, purgarjev, vsak Tuhinjec rodil z nahrbtnikom na rami. Z nahrbtnikom oziroma rukzakom. Z rukzakom je hodil v šolo, z rukzakom je hodil na njivo in v gozd, z rukzakom je hodil po fasengo v Kamnik, z rukzakom se je vozil v službo.

Iz tistega časa izvira šala, zakaj so v Kamniku, na odcepu ceste za Tuhinj, postavili ob cesti veliko ogledalo.

»No, zakaj?!« so se smejali nekateri oholi Kamničani, prepričani, da so že po naravi trikrat pametnejši od Tuhinjcev.

Najbolj pametni purgerji pa so jim odgovarjali:

»No, samo zato, da Tuhinjec, ko zapušča Kamnik, v ogledalu vidi, ali ima še vedno rukzak na hrbtu.«

Pravzaprav je treba takoj na začetku povedati še nekaj. Tudi danes ne boste našli nobenega Tuhinjca, da bi sam sebi rekel, da je Tuhinjec. Pa tudi Kamničani in drugi sosedje jim tako ne pravijo. Tuhinjec je preprosto Thinc.

In Cene Kramar je bil Thinc. Ta blond Thinc. Blond v smislu lepote, ne pameti. Imel je namreč lepe svetle skodrane lase. Ta lep Thinc. Bil je visok sto devetdeset, roke je imel močne kot hrast, kljub temu pa je bil nenavadno spreten. Ta močen Thinc. Močan je bil namreč tako, da je kar sam nesel tram za ostrešje na vrh hiše.

Večina pa mu je rekla samo Thinc. S tem je bilo povedano vse zgoraj napisano in še precej več. Začuda je bil namreč eden zelo redkih alpinistov s tega konca prelepe Slovenije, pa čeprav so imeli vsi Thinci gore pred nosom.  A na kmetijah in po bajtah je bilo treba delati, garati, si služiti kruh v svojem lastnem znoju, zato so stale gore v večini primerov samo nekje v ozadju, samo kot veličastne kulise.

Še preden globlje zastavimo zgodbo o Cenetovih mladih letih, je treba povedati, da so imeli tudi drugi, ne samo kamniški purgarji, Thince za malce posebne ljudi. Malce je pri tem precej skromna beseda. V bistvu so bili resnično dokaj drugačni, časovno zamaknjeni, neprilagojeni novemu času. Posebno glede na bližnji Kamnik, kjer so se vsi, celo bosanski priseljenci v samskem domu, imeli za meščane, za purgarje v najbolj žlahtnem pomenu besede. Thinci pa so bili zanje holcarji, gozdni delavci, ljudje iz gozda.

Veliko povedo o Thincih šale, ki so tiste čase na veliko krožile med ljudmi, posebno med delavci v kamniških tovarnah.

Pred veliko nočjo pride Thinc k župniku v Kamniku k spovedi. Velika noč je pač takšen krščanski praznik, da je treba fajmoštru povedati tudi kak zamolčan greh. Fajmošter iz pregovorno nezgovornega Thinca vleče grehe drugega za drugim na plan, od skrunjenja božjega imena do nezvestobe preljubi ženkici. Na koncu pa se vendarle oba ustavita, čeprav se fajmoštru zdi, da je Thincu kljub vsemu globokemu izpovedovanju še nekaj obležalo na duši. Zato ga vpraša:

»Sinko moj, no, povej po resnici, ali imaš še kakšen greh?«

»No, ja, ne vem … No, imam!«

»Ja, sinko moj, povedati moraš prav vse svoje grehe. Drugače ti ne bom dal odveze. Kakšen greh pa ti še leži na duši?«

»No, to, da sem Thinc!«

Fajmošter malce pomolči, potem pa ga razumevajoče potolaži:

»No, to, da si Thinc, res ni lepo, greh pa tudi ni …«

Ali pa tale, zakaj imajo Thinci – prav v tistem času so namreč začeli prvi kupovati črno-bele televizorje – v dnevni sobi kot obvezen kos pohištva – holcarski cepin. Vsem je bilo jasno, da Thinca kot holcarja brez žage in cepina preprosto ni.

»No, zakaj?«

»Hja, za to vendar, da s cepinom menja na televizorju kanale.«

Šala je torej namigovala, da so Thinci tudi malce grobi …

Naslov: Ko se dotakneš neba; ganljiva zgodba o pogumu in ljubezni
Avtor: Ivan Sivec
Spremna beseda: France Malešič
Fotografije: Ivan Sivec
Naslovnica, oblikovanje in prelom: Andreja Uranič
Založba: ICO d.o.o., Mengeš
Obseg: 13,6 x 20,6 mm, 192 strani, 16 strani barvnih fotografij
Leto izida: 2019
Zbirka: Dotik srca št. 2
ISBN: 978-961-7069-08-2
Cena: 25,10 EUR
Dosegljivost: razprodano

Knjigo si lahko izposodite v knjižnici – tudi kot e-knjigo.

• COBISS
• BIBLOS
• BELETRINA DIGITAL

• COBISS
• AUDIBOOK