Zgodila se je več kot sto zim po tistem velikem času, ko je na videz neminljivi, stoletja ponosni Rimski imperij, odšel za zmeraj v zaton. V zenitu svoje velikanske moči se je nenadoma zlomil kot staro kopje, za njim pa so ostale samo porušene trdnjave, zoglenela trupla, razbite lobanje. Marsikje je ostal samo večni pepel. V naši zgodbi, zgodbi naših prednikov, pa ni bilo tako.

To zgodbo so najprej pripovedovali samo v spomin naših davnih prednikov. Dolge zime so jo pripovedovali le v Karantaniji. V deželi, ki se je razprostirala vse od srednjih tokov rek Save, Drave, Mure in Donave pa tja do izvirov teh velikih rek. V deželi, ki je stala na stotine zim in poletij trdno kot skala. V deželi, ki se je pred predvidljivimi in nepredvidljivimi sovražniki, pred ujmami in nesrečami, pred slabimi letinami in hudimi vetrovi varovala predvsem z visokimi skalnatimi gorami. V deželi, ki je svoje skromne domove, svojo staro vero, svoje poštene ljudi branila s svojo srčno krvjo. V deželi, v kateri so vsi ljudje v svojih dušah nosili čudovite sanje. Sanje minulega večera, sanje svetlega jutra, sanje novega poletja. V sanje pa so bile povite tudi ponosne zmage in kri umrlih, krčevit boj za obstoj na svoji zemlji in strahotna ponižanja sosedov, neskončna lepota ljubezni in nerazumljivo sovraštvo; vse lepo in hkrati trpko življenje pod visokimi planinami. V sanjah je bilo skrito tudi vse tisto, kar so nosili v sebi od jutra do večera v svojih delavnikih in praznikih. Tudi v takem prazniku, kot je bil njihov prvi veliki pomladni praznik, praznik prve setve.

Zgodba se začenja tiste nove pomladi, ko so na ravnini ob gozdu na Svatenškem polju prebivalci treh vasi znova položili med rodovitne brazde zadnje seme. Vaščani Svaten, Ledin in Krnice so noč in dan garali kot črna živina, prekopavali zemljo z okornimi motikami, z voli počasi preobračali brazde, s sekirami podirali orjaška drevesa, potem pa …

Potem je le prišel praznik, ki so ga vsi nestrpno čakali. To ni bil samo njihov praznik, temveč tudi praznik njihovih prednikov, praznik preteklosti in sedanjosti, predvsem pa praznik prihodnosti.

Po svojem starem običaju so se prebivalci vseh treh vasi zbrali na močvirnati ravnini ob reki z imenom Glina. Nekateri so temu kraju rekli sveti gaj. Na tistem mestu so se ob prazniku setve zbirali že toliko pomladi, kolikor je bilo jutranjih zvezd na nebu. Nihče med prebivalci hiš ob čudoviti reki življenja niti v sanjah ni pomislil, da bi bilo lahko drugače. Praznik setve je šel iz roda v rod, kot so si na njihovi zemlji podajali roke zima in pomlad, jesen in zima.

Na pot k potoku so se vedno odpravili tiho, z mrmrajočo pesmijo na ustnicah. Nihče ni vedel, kaj so peli, a vendar je bila to vedno pesem, ki so jo mrmrali tudi njihovi dedje in babice, njihovi bližnji in daljni predniki.

Pred vsemi je nekam skrivnostno, a vendar nadvse ponosno, stopal župan Vseljub. Stasit možak, ki je brez vsake bolezni prebil na golih kožah v svojem lesenem domovanju vsako trdo zimo, v gozdu je kot za šalo vrgel na tla tudi medveda, na drevo pa je splezal hitreje kot vsaka veverica. Do obeh svojih žena, do Cvetane in Črne, je znal biti tudi dober kot kruh, pečen pod žerjavico. Župan je bil že njegov oče, župan je bil njegov ded in vsi so pričakovali, da bo župan vseh treh vasi, če mu bodo bogovi naklonjeni, tudi njegov sin Vitomir.

Vsi v vseh treh vaseh – v Svatnah je bilo več hiš, kot je prstov na obeh rokah in nogah, na Ledinah pa prav toliko, kot je prstov na obeh rokah, na Krnicah pa ena manj – so bili prepričani, da ne bo nikdar drugače. A so se zmotili. Ob tistem prazniku setve, ne da bi to sami vedeli, se je začela pisati nova zgodovina Karantanije …

Župan Vseljub je bil tako kot vsi njegovi vaščani in sosedje, bližnji in daljni, poljedelec in živinorejec. Imel je svoje rodovitne njive, čredo pa je pasel na srenjskih pašnikih. Kurjavo za hude zime je nabiral v gozdovih. Bil je tudi čebelar, s čebeljimi roji v gozdnih duplih. Včasih pa tudi lovec in ribič. Tu in tam, a zelo poredkoma, je uplenil jelena ali še s kom celo medveda. Ribe iz Gline pa so bile vedno samo za poslastico. Zelo težko jih je bilo ujeti. Veliko lažje pa so njegove ženske nabirale po gozdovih jagode in koristno rastlinje. Razen skromne lesene hiše, nekaj njiv, vola in drobnice ni imel svoje lastnine. Vse je bilo skupno. Kot edini v celi župi pa je imel konja, iskrivega Belca, ponos vseh treh vasi. Drugače je bil kot župan povsem eden izmed mnogih.

Otroci, njegovi in v župi, so se rojevali in umirali, prihajali so na svet ponoči in podnevi, odhajali z jokom in potihoma, mladina se je ljubila in ženila, družina se je širila in krčila, niti sam pa ni nikoli natančno vedel, koliko jih je v Svatnah, kaj šele na Ledinah in v Krnicah. Vedel je samo to, da jih ni nikoli manj, kot jih je bilo pred prejšnjo zimo, in to je bilo po svoje lepo. Če je bilo lačnih ust več, je bilo preživetje sicer trše, po drugi strani pa lepše, ker se ni bilo treba bati za nadaljevanje rodu. Njegova župa pa je bila – o, zahvaljeni vsi bogovi, posebno še boginja Živa – zdrava. Njegova župa je rasla iz pomladi v pomlad.

Ko je kot prvi prišel do orjaškega hrasta, je dvignil svoje močne roke proti nebu in po svoji stari navadi zaklical:
»Svetovit, bodi dobrotljiv do nas in nas dobrohotno sprejmi v svoje kraljestvo!«

Založba: Karantanija Ljubljana
Leto izdaje: 2010
Obseg: 272 strani
Format: 17,6×24,6 cm
Naklada: 1000 izvodov trde platnice
Spremno besedilo: dr. Helga Glušič Krisper
Uredila: Tadeja Zupan Arsov
Likovna oprema: Ejti Štih
Jezikovni pregled: Zupan&Zupan
Prelom: Sandra Pohole

Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici – tudi kot e-knjigo.

• COBISS
• BIBLOS
• BELETRINA DIGITAL

prof. dr. Helga Glušič Krisper: SIVČEVA ZGODOVINSKA SAGA:

V legende ne verjamejo samo tisti, ki nimajo domišljije.

Triada romanov pisatelja Ivana Sivca s skupnim naslovom Saga o Karantaniji vsebuje pripovedi KRALJ SAMO, CESAR ARNULF in KNEGINJA EMA. Njihove zgodbe odkrivajo vznemirljivo davnino karantanskega ljudstva, usode njegovih epskih junakov, ki se prebujajo iz starih dokumentov, ohranjenih legend in mitov ljudskega izročila ter zgodovinskih zapisov o razgibanem zgodnjem srednjem veku. Zgodbe in literarni liki odstirajo usodo tedanjega človeka, opisano in predstavljeno z domišljijsko živahnostjo, s katero so oblikovani dogodki, povezani z bojem za oblast, za bogastvo in osebno srečo, predvsem pa za nove duhovne vrednote, ki naj bi času prinesle mir in skladnost.

Zgradbo vseh treh romanov povezuje povsem enako oblikovano pripovedno gradivo: vsak od romanov vsebuje po dvanajst poglavij, vsako poglavje pa vedno uvaja naslovljena kratka pripovedna skica, ki spominja na poučno naglašeno ljudsko pripoved, priliko o dobroti, lepoti narave in ljubezni, o pravičnosti in življenjski modrosti.

KRALJ SAMO

V romanu KRALJ SAMO se odpre današnjosti močno odmaknjena in skrivnostna pokrajina v času, katere podobe zaznamujejo močne prvine obredij in ljudske mitologije, ki zgodovinskemu okviru dajejo simbolno poetičnost. Lahko bi jo videli tudi v nasprotnem pomenu, namreč, da simbolna poetičnost daje okvir zgodovinskim dogodkom.

O tem veliko pove zgradba pripovedi, ki vsako poglavje začenja z mitsko motivacijo, v kateri je zajet tudi odraz človeške bivanjske usodnosti, čarobnosti, igrivosti in modrosti.

To je domišljijsko-zgodovinski roman (tudi zgodovinsko-domišljijski), kot so mnogi romani, ki zelo odmaknjena obdobja oživijo z novim pomenom.

Uvodni zapisi, ki dajejo tudi ime vsakemu od dvanajstih poglavij (tudi pomen števil v pripovedi nosi sporočilo obrednosti), so domiselna, samosvoja in vsebinsko privlačna prvina romana. V njih zaživijo mnogopomenski simboli narave, dobrega in zlega, rojevanja in umiranja, ljubezni in sovraštva, ki jih spremlja tudi sveti karantanski meč. Tukaj so zbrana imena stare slovenske mitologije, tako, kot so v zgodbi o Vitomiru – ob Samu osrednji osebi romana – izbrana posebna plemenska imena Karantancev.

Ko se zgodba preseli v bližino zgodovinskega dogajanja, je obkrožena z geografskimi opisi in opisi plemenskih premikov, ki usmerjajo nadvse živahno dogajanje v epskem prostoru. Predstavitev življenja in literarnih oseb združuje podobe čustvenega, družinskega in gospodarskega življenja, ob tem pa izstopajo osrednji literarni liki, ki v teku dogajanja ob ostrih življenjskih prelomih in preskušnjah pogosto dinamično spreminjajo svoje značajske lastnosti.

Med posebej domiselnimi prizori v romanu so opisi vojaških spopadov in vojne strategije, požigov in pobojev. V dramatične prizore se razširi tudi Vitomirovo odkrivanje in varovanje usodnega svetega karantanskega meča, presenetljivo spoznanje o njegovem pravem očetu, vrhunec izjemnega, čustveno naglašenega dogajanja pa je tudi zaključni del pripovedi, ko se zvrstijo smrti Vitomirovega očeta, Lepe in Sama, zgodi pa se tudi dokončni propad Samovega kraljestva.

Časovni okvir dogajanja, v katerem se v zgodnjem srednjem veku premikajo meje nemirne srednje Evrope, je podoben časom, v katerih je ‘človek ostal sam’ (kot v nekem zapisu pove pisatelj Gustave Flaubert). Tako tudi v romanu o kralju Samu človek ostaja brez opore v duhovnem, razumskem ali čustvenem umirjenju.

V pripovedi se tako prepletajo življenjske podobe negotovih časov, oživljajo človeško vedenje in njegovo čustvovanje, pa tudi značilna obredja, povezana z naravo, tudi podobe lova, mnogoženstvo in prerokovanja, ter beležijo usihanje starih in prebujanje novih spoznanj (štetje, koledar).

Stari slovenski svet se v pripovedi o Samu in Vitomiru odpre v presenetljivi širini, v stvarnosti podob in človeških usod, v opisih obrednih stanj pa slogovno podobo zapisa spremlja močan zanos svečanosti.

Posebej naglašena stanja poetičnosti so pogosta ob dotiku z mitskimi prvinami in skrivnostnimi odtenki dogajanja daljne preteklosti, ki navdihujejo pisatelja Sivca: »To zgodbo šepetajo vetrovi nad gorami, ziblje se v zrelem zrnju pšeničnih klasov pod planinami, teče iz sokov nabreklih jagod zrelih gozdov.«

CESAR ARNULF

Pripoved o cesarju Arnulfu je najprej negotovo pričakovanje pred novim tematskim gradivom in presenečenje nad zahtevnostjo pisateljskega ustvarjalnega postopka. Obsežno zgodovinsko gradivo, ki zajema široko geografsko področje dogajanja, ponuja močno preskušnjo pripovednega teka, samega jezika in sloga, predstavitev oseb in značilnosti časa, zgodovinskih dogodkov in opisov geografskega okolja. Prava epska avantura!

V primerjavi s prvim romanom, ki pripoveduje o kralju Samu, ko uvodnemu zapisu z mitološko simboliko sledi dogajanje v ožjem prostoru Karantanije, se tukaj scena stopnjema odpira v širše dogajalno območje srednje Evrope.

Zgodba predstavlja nemirno in nadvse živahno dogajanje na vsaj treh vsebinskih ravneh: to je čas osvajalskega in roparskega premikanja plemen oziroma narodov, dramatičnega spreminjanja človekove zavesti ob širjenju krščanstva in viharno politično dogajanje z odločnim bojem za oblast in posest.

Oba romana tako povezuje tudi zmagoviti sveti karantanski meč, simbol vladarjeve samozavesti in vojaške moči.

Zahtevno gradivo je najprej povezano z uvodno zgodovinsko-mitološko-poetično »legendo« (Mlado žito, Drevo življenja, Rajski vrt, vedno s končno modrostjo) in zgodovinskim dogajanjem, ki ga tokrat vodi pomembna kompozicijska prvina: kronika. Literarna oseba kronista je ob osrednjem liku  tisto gibalo dogajanja in tudi same pripovedne perspektive, ki usmerja pogosto zelo zapleteno zgodbo o Arnulfovem življenju in njegovem kraljevskem oziroma cesarskem vzponu. Kronist je zrcalo dogajanja in kot Arnulfov bližnjik pogosto tudi usmerjevalec njegovih odločitev.

Naravo literarnih oseb v tem romanu najmočneje odkrivajo in zaznamujejo dialogi, pogovorni stiki med osebami, ki živahno orišejo situacije sporočil (kronika), družinskih sporov, odločnih vladarskih zahtev, odkritih izrazov navdušenja ali skrite spretnosti ali negotovosti. Dialogi postanejo najmočnejše gibalo pripovednega dogajanja.

Z Arnulfovim vstopom v dejavno politično življenje se v romanu odpre širok prostor motivov: opis knežjega kamna in dramatična predstava obreda ustoličevanja in Arnulfovega kronanja najprej za kralja in nato tudi za cesarja, ki ju zaznamuje naglašeno svečana ritmika obrednosti. Prostor pripovedi tedaj napolnijo mnoga zgodovinska dejstva, med temi je tudi omemba Cirila in Metoda, opis tedanje močne gospodarske krize in Arnulfovega državniškega programa.

V pripovednem pogledu izstopajo slikoviti opisi vojaških bitk, tako z Vikingi ob Renu in z Obri za rešitev rimskega papeža. Opisi akcijskih prizorov so filmsko razgibani, gibanje množic in prostor zaživita v polni predstavnosti, ki barvito upodobi tako tehnične kot tudi taktične bojne priprave, neusmiljene spopade in vedno znova presenetljive konce dogajanja.

Roman se podobno kot zgodba o Samu v zaključnem delu umiri. Ko se čas vzponov, vladanja, bojev, sprejemanja verskih novosti in tudi odkritje prikritih družinskih skrivnosti umiri, ostane vedno živo, v vsem poteku romana navzoče Arnulfovo razmišljanje o Karantaniji, o domačem jeziku in zvestobi rodovnim navadam, o zaupanju v dobroto, pravičnost in ljubezen. Konec romana – tako kot v zgodbi o Samu – je hkrati tudi konec zgodovinskega obdobja, zato se končajo tudi življenjske zgodbe osrednjih romanesknih junakov.

Z romanom o Arnulfu se uresničuje želja njegovega zvestega prijatelja in kronista Dobrodeja, ki v svojo kroniko zapiše: »Moja duša bo doživela največje zadoščenje, če bodo moji zapiski kdaj spodbudili kakega drugega smrtnika, da bo vseh teh dvanajst drobcev in opisov življenja Arnulfa Koroškega iz lastne radovednosti zvezal v celovito zgodbo.«

KNEGINJA EMA

Pripoved o kneginji Emi v celoti ohranja izbrano romaneskno kompozicijo –  povezovanje uvodnih simbolnih prispodob iz sveta narave in človeškega čustvovanja s prvinami poučnih vzorov, katerim sledi pripoved v dvanajstih poglavjih. Razlika je v tem, da zgodbo tokrat spremlja več dokumentiranega gradiva (opisi zgodovinskih dogodkov), ki  v največji meri temelji na biografiji kneginje Eme, kasneje Svete Eme Krške (ali Pilštajnske).

Posebej široko je zajeta podoba razgibanega časa, prelomnega tisočletja po Kristusovi smrti, v katerem izstopajo posebno nevarne preskušnje, ki nakazujejo konec sveta s črno smrtjo (kugo), poboji in neobvladljivimi sovražnimi dejanji. Zgodba romana temelji na Eminem življenjepisu in jo spremlja od zgodnjega deklištva dalje kot posebno bitje, ki svoje okolje doživlja z globoko občutljivostjo in močjo spoznanja. V njej se prebuja volja po premagovanja nevarnosti, ki jo uresničuje s samozavestjo in ljubeznivostjo, z molitvijo in globoko vero. Ob prvih življenjskih preskušnjah zbujajo pozornost njene značajske posebnosti (čudežna moč njene molitve).

Na Emino življenje vplivajo močne osebnosti (babica in cesarica Kunigunda), skromna in ljubeča starša ter zgodnja ‘otroška poroka’, kasneje pa predvsem tragični dogodki, ki spremenijo njeno družinsko življenje.

Osrednji del romana se ob podobi tenkočutne Eme razširi v dve smeri: v njeno osebno življenje, v katerem ima močno vlogo opis njenega prvega poroda, ki ga doživlja v posebnih okoliščinah, polnih nevarnosti, ter srečanje s človekom, ki jo osvajalsko spremlja že od zgodnje poroke dalje in se potem vedno znova pojavlja ob kritičnih trenutkih njenega življenja. Posebno dramatični del drugega teka dogajanja je rast njenih dveh sinov, ki dozorevata pod očetovim vplivom, kar ju vodi v nasilna dejanja. Dramatično dogajanje ob domačem rudniku dragocene kovine, ki prinese smrt obeh sinov in Emine sestre, popolno razdejanje rudarskega okolja in poboj rudarjev, je med najmočneje upodobljenimi grozljivimi prizori v romanu. V poteku zgodbe je to prelomni del, od katerega se potem pripovedna linija usmeri v dve novi vzporednici, v podrobni opis spokorniškega romanja v Rim, ki Eminega moža vodi k odrešitvi in tudi v smrt, ter v Emino versko in dobrodelno dejavnost, v gradnjo dvanajstih cerkva in samostana za ženske.

Roman v svojih zaključnih poglavjih oblikuje podobo čustvenega umirjanja, ki govori o spokorjenih grešnikih, dobrih dušah in medsebojni predanosti preprostih ljudi, o radodarnosti in odpuščanju. Legenda o Emi se konča s celovito izpovedjo in s prihodom Marije v njeno umirajočo zavest.

Med mnogimi modrostmi, ki spremljajo Emino zgodbo, izstopa bistra misel: »V legende ne verjamejo samo tisti, ki nimajo domišljije.«

                                                                     Dr. Helga Glušič Krisper