Project Description

Kraljica s tremi kronami

O nesrečni sestri Mihelini Turnški, predvsem pa o trojni kraljici in cesarici Barbari Celjski

KRALJICA S TREMI KRONAMI
O nesrečni sestri Mihelini Turnški, predvsem pa o trojni kraljici in cesarici Barbari Celjski

Zbirka: Slovenska zgodovina, št. 9

Barbara, najmlajša hči mogočnega grofa Hermana II. in Anne Schaunberške, ni bila samo ena najlepših, temveč tudi ena najmodrejših in najsposobnejših vladaric. S trinajstimi leti se je poročila s kraljem Sigismundom Luksemburškim ter bila tudi sama okronana kot ogrska, nemška in češka kraljica.

Ob sebi je imela dvorno damo Mihelino, ki je piscu kronike zaupala mnoga kraljičina ljubezenska razmerja. Pa tudi to, kako jo je mož poslal v izgnanstvo, kako je morala za svoje grehe trpeti in kako je spreminjala baker v zlato. Ali ji je uspelo obdržati žensko dostojanstvo?

Roman Kraljica s tremi kronami je del pentalogije o Celjskih grofih in knezih:

Mag. Rolanda Fugger Germadnik v spremni besedi BESEDA O BARBARI CELJSKI med drugim zapisala:

“Sivčevo videnje Barbare Celjske je seveda razširjeno in obogateno s precejšnjo mero njegove pisateljske domišljije. Vendar pa se njegova celotna poetična fikcija vendarle uresničuje v okviru znanih zgodovinskih dejstev. Prednost tega romana je v tem, da so v njem upoštevana tudi tista zgodovinska dejstva o Barbari, ki nam prej niso bila dostopna oziroma so bila prikazana enostransko. Zato je Sivčev pogled na Barbaro Celjsko precej bližji tistemu, kar smo o njej vedeli doslej. Povrhu pa se je pisatelj posvetoval tudi z mnogimi drugimi zgodovinarji, s čimer je občutenje časa bralcu približal še bolj nazorno. Posebej dragoceno se mu je zdelo tudi predavanje cenjene umetnostne zgodovinarke ddr. Nataše Golob. Vsekakor gre za enega od pristopov k Barbari Celjski, ki po svoje močno, seveda na literaren način, poglablja vedenje o Barbari Celjski oziroma odpira novo ali vsaj precej širše okno do najmlajše hčere ‘najpomembnejšega’ celjskega grofa Hermana II. Celjskega oziroma do sestre znamenitega kneza Friderika II. Celjskega.”

Odlomek iz knjige

/ odlomek iz tretjega romana /

Ko sta si na koncu vrta povedala, da vesta drug o drugem že veliko, sta se naenkrat ustavila, si pogledala v obraz kot stara prijatelja in si prav pozorno zagledala drug drugemu globoko v oči. Sigismund v beneško modre Barbarine, Barbara v zelenkasto rjave kraljeve. In čeprav sta se srečala prvič, sta se v istem trenutka zavedla tudi tega, da je z njunim srečanjem konec vseh drugih življenjskih brezpotij, vseh drugih nepotrebnih ovinkov, vsega drugega trpljenja.

Oba sta v trenutku spoznala, da bosta šla naprej samo še skupaj.

Pa čeprav je bilo kralju Sigismundu sedemintrideset let, njej pa niti še polnih – trinajst! Med njima je bilo celih štiriindvajset let razlike. Štiriindvajset! (A Barbari v prid je treba povedati, kar sem poudaril že kar nekajkrat, da so ženske na dvoru veliko hitreje dozorevale, Barbara pa je bila v tisti prelepi modri obleki v resnici videti kot prava boginja Venera povsem odrasla ženska.)

Oba pa sta se tudi zavedla, da sta vsak svoj svet. Sigismund je predstavljal zadnjega velikega Luksemburžana iz znamenite luksemburške dinastije, Barbara pa najmlajšo hči bogatega celjskega grofa.

Kralj Sigismund se je v tistem hipu globoko v sebi tudi zavedel, da v življenju ni vse samo bogastvo in zunanjost, temveč da vse zlato na svetu v trenutku premaga medsebojna človeška naklonjenost, povezanost, srčnost, spoštovanje.

Barbara pa je v istem trenutku spoznala, da je s starim življenjem opravila in da je bilo vse tisto, kar je bilo za njo, v bistvu priprava na življenje s človekom, ki bi je bil vreden. In tak človek je bil – ne glede na to, da je bil kralj – prav Sigismund Luksemburški! V trenutku ga je začutila kot toplega in ljubečega človeka, kot prijetnega sogovornika, kot iskrenega prijatelja.

Kdor ne verjame v ljubezen na prvi pogled oziroma nasploh v ljubezen, mi bo težko sledil tudi v vseh prihodnjih razdelkih. Pa vendar sem tudi sam prepričan, da ob tem srečanju ni šlo za nobeno računico, za nobeno trgovanje, za nobeno dražbo, temveč sta se Luksemburžan in Celjanka preprosto privlačevala bolj kot kateri koli drug par tistega časa, pa tudi veliko bolj cenila in spoštovala. Z besedami preprostega ljudstva bi lahko zapisal, da sta bila kljub vsak svoji preteklosti in velikanski razliki v letih – rojena drug za drugega!

Iz obojestranske zamaknjenosti se je prvi vendarle prebudil kralj Sigismund. Počasi je dvignil roko, se približal njenemu angelskemu obrazu, kot bi se hotel prepričati, ali stoji pred njim res ženska iz mesa in krvi ali pa samo nebeški privid, potem pa ji je … Potem pa ji je meni nič tebi nič šel s prsti po licu, da je v trenutku vsa vzdrhtela in zardela kot roža v vetru.

»Sem se že odločil,« ji je povedal kot v sanjah. »Ogrska kraljica boš postala – ti!« Tikanje je prišlo tako samoumevno in spontano, kot bi bilo nekaj najbolj preprostega na svetu.

Ona pa mu je odvrnila:

»Vem, dragi moj kralj, dragi moj Sigi!« Tako mu je rekla in od tistega trenutka naprej zanjo ni bil več veliki in mogočni ogrski kralj Sigismund Luksemburški, temveč samo še dragi moj kralj, dragi moj Sigi.

Potem se je kralj sklonil k njej in jo vpričo vseh – tudi vpričo njenega in mojega očeta v ozadju – poljubil!

Tehnični podatki

Naslov: Kraljica s tremi kronami; O nesrečni sestri Mihelini Turnški, predvsem pa o trojni kraljici in cesarici Barbari Celjski
Avtor: Ivan Sivec
Spremna beseda: Franci Kralj
Ilustracije in oblikovanje naslovnice: Tina Švajger Sivec
Založba: ICO d.o.o.
Obseg: 175 x 245 mm, 304 strani enobarvni tisk + barvne fotografije
Leto izida: 2016
Zbirka: Slovenska zgodovina, št. 9; Celjski grofje in knezi št. 3
ISBN: 978-961-6868-64-8
Cena: 33,10 EUR

Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici – tudi kot e-knjigo.

E-knjiga